Ko se s sovražnikom srečaš iz oči v oči, v njem nenadoma zagledaš človeka

Oya Baydar, profesorica sociologije, levičarska aktivistka, mirovnica in velika bojevnica za pravice Kurdov, je ena najbolj znanih sodobnih turških pisateljic. Mnogi jo uvrščajo ob bok nobelovcu Orhanu Pamuku. Doslej je napisala devet knjig. V slovenščino je prevedena le njena Izgubljena beseda, izvrsten roman o tragediji Kurdov, ki je uradna Ankara ne zna in tudi noče rešiti.

Oya Baydar, 74, je eden najbolj kritičnih glasov današnje Turčije. Zaradi svoje politične dejavnosti je bila nenehno preganjana. Po vojaškem udaru leta 1971 so jo v zapor odvlekli naravnost iz njene pisarne na univerzi v Ankari. Po vnovičnem vojaškem udaru leta 1980 je bila skupaj z možem Aydinom Enginom, novinarjem in urednikom časnika Politika, znova obsojena na dolgo zaporno kazen. Takrat sta oba zbežala iz Turčije. V tujini sta živela 12 let. Domov sta se vrnila leta 1992. Pero Oye Baydar je danes še vedno enako ostro, kot je bilo nekoč. Po lanskem pokolu v istanbulskem parku Gezi je napisala odprto pismo Recepu Tayyipu Erdoğanu, takratnemu premieru in zdajšnjemu predsedniku, in bila znova kaznovana. Zdaj ji je ministrstvo za kulturo ukinilo vse subvencije za njene knjige ...

Izgubljena beseda pripoveduje o pisatelju Ömerju Erenu, ki izgubi navdih. Pisateljsko besedo. Zato se za njo odpravi na jugovzhod države, med Kurde, kjer še vedno obstajata samo ena zastava in en jezik. V kraje, kjer ni nedolžnih angelov. Tam namreč divja vojna, vojna pa oskruni nedolžnost vseh ljudi. A prav tam najde izgubljeno besedo. »Prisluhnil sem kriku in odpotoval v daljne kraje. Spoznal sem, da je glas, ki sem ga slišal, glas trpljenja, ki ga povzroča nasilje. Sledil sem temu glasu in našel besedo ...« zapiše Oya Baydar skozi usta svojega junaka na zadnji strani knjige.

Pogovor z ugledno turško pisateljico je nastal v Goriških brdih, kjer je bila gostja Festivala Sanje. Njene mehke, a pogumne besede je v slovenščino iz turščine prevajala Erna Pačnik, Slovenka, ki živi v Turčiji.

Pisati ste začeli zelo zgodaj. Že pri sedemnajstih letih je izšla vaša prva knjiga z zelo zgovornim naslovom Bog je pozabil otroke. O čem je pravzaprav govorila?

To je roman o mladosti. V njem pišem o mladostnikih tistega časa. Zgodba se dogaja v letih 1958 in 1959 in nima nobenih političnih podtonov. Takrat pravzaprav še nisem veliko razmišljala o politiki.

Je v knjigi tudi kaj osebnih izkušenj?

Gotovo. Nastala je na osnovi mojih izkušenj in izkušenj okolja, kjer sem takrat živela.

Vaša vzornica je bila takrat Françoise Sagan?

Ne ravno vzornica. Zelo me je navdihnil predvsem njen roman Bonjour Tristesse. Kot mladoletnica sem bila navdušena nad njim.

Za pisatelje je znano, da veliko berejo. Po katerih piscih ste doslej najraje posegali?

Name je zelo vplivala zlasti ruska književnost. Pa Mali princ Antoina de Saint-Exupéryja. To je knjiga, ki je pustila neizbrisen pečat v mojem življenju in je pravzaprav nikoli nisem dala iz rok. V vsaki moji knjigi je mogoče najti kakšen citat iz njega.

Zaradi njenega humanističnega sporočila?

Predvsem zato, ker tako preprosto opisuje in pojasnjuje vse občutke, ki jih človek lahko doživi kjerkoli. V vsaki situaciji.

Morda tudi zato, ker otroci vedno govorijo resnico, odrasli pa ne?

Otroci so v resnici veliko bolj odkritosrčni. Antoine de Saint-Exupéry je to dobro vedel.

Koga najbolj spoštujete v ruski literaturi?

Na prvem mestu ni Lev Tolstoj, ampak je Fjodor Dostojevski.

Največji psiholog človeške duše?

Zločin in kazen je prav zato še vedno na prestolu svetovne književnosti. Vrhunec klasike. Knjiga za vse čase. Toda v mojem literarnem ustvarjanju me seveda še zdaleč niso navduševali le Rusi. Zelo mi je pri srcu latinskoameriška književnost, zlasti Gabriel García Márquez. V Evropi pa seveda Franz Kafka.

Kako so ženske navzoče v turški literaturi?

Navzoče so ves čas, skozi vso zgodovino, niso pa bile v ospredju. Danes je položaj drugačen. Ženske prevladujejo v turški literaturi. Več je pisateljic kot pisateljev. To lahko povem z vso gotovostjo.

Ena prvih bolj znanih pisateljic je bila Halide Edip Adivar, avtorica knjige Klovn in njegova hči?

Ni bila prva, je pa res ena najbolj znanih. Bila je tudi ena začetnic turškega feminizma in prva ženska profesorica, ki se je veliko ukvarjala z vplivom Zahoda in Vzhoda na turško nacionalno identiteto. V vojni za neodvisnost, v letih 1918–23, ko je nastajala nova turška republika, je tesno sodelovala s Kemalom Atatürkom, potem pa sta se njuni politični poti razšli.

Jo danes še berejo?

Seveda, zlasti v šolah.

Pred časom ste dejali, da ženske drugače pišejo zgodovino kot moški.

S prijateljico Melek Ulagay, ki prihaja iz povsem drugega političnega tabora, je namreč zagrizena maoistka, sva se nedolgo tega odločili za nenavaden projekt. Usedli sva se za mizo in postavili ogledalo sebi in našemu času. Opisovali sva svet okoli naju, vsaka s svojega stališča. Vse to sva posneli in potem ta najin dvogovor prelili na papir. Nastala je knjiga Ena epoha, dve ženski, ki je v Turčiji v hipu postala bestseler.

Kaj je tako pritegnilo bralce?

Prav to, kar ste že sami omenili. Da ženske pač drugače pišemo zgodovino. Noben moški nima toliko poguma, kot ga imamo ženske. Takšne knjige moški ne bi nikoli napisal. Moški namreč trdno vztrajajo pri svojih stališčih, četudi so napačna. In ne odstopajo od njih. »Jaz imam vedno prav. To, kar sem naredil, je edino pravilno. Tako tudi mora biti!« nas na to svojo nezmotljivost opozarjajo iz dneva v dan. Ženske pa znamo priznati, če smo storile kaj narobe. O vsem govorimo zelo kritično, tudi o sebi, če je treba. Znamo priznati napake. To nam ni odveč. Moški tega ne znajo, saj imajo, kot pravijo, vedno prav.

To bržkone govorijo tudi s pozicije oblasti?

Zlasti v politiki, zato v bistvu le redko govorijo resnico.

So ženske bolj odprte, bolj odkritosrčne?

Vsa stvar je v oblasti. Tudi ženska, ki pride na oblast, se spremeni. Postane podobna moškim.

Oblast torej kvari človeka?

Je neke vrste narkotik, postaneš odvisen od nje. Zato vsi, ki so kdaj vstopili v politiko, tako neradi odidejo iz nje.

Kdaj knjiga v Turčiji postane bestseler? Koliko izvodov je treba prodati?

So pisci, ki prodajo veliko izvodov svojih knjig, tudi sto tisoč in več. Če knjigo prodaš v 50.000 izvodih, pomeni, da si dobro bran pisatelj. Pri prvem natisu gre na trg običajno od 2000 do 5000 izvodov. Pri mojih knjigah je ta prag precej višji. Začne se pri 10.000 izvodih. A ločiti je treba med bestselerji in longselerji. Sama sem bolj za longselerje. V petih letih prodam za skoraj 50.000 izvodov mojih knjig.

Vaša Izgubljena beseda je prevedena v mnoge jezike sveta. Koliko izvodov je bilo prodanih na domačem turškem trgu?

Okrog 30.000 do 35.000 izvodov. Toda zanimivo je, da knjigo najmanj berejo prav Kurdi, čeprav govori o njih, o njihovi tragediji.

To po svoje ni logično?

Kurdi na žalost zelo malo berejo. Ko je izšel ta roman, se je prepovedana Kurdska delavska stranka PKK še vedno spopadala z oblastjo. Položaj je bil popolnoma drugačen. Vojna je bila tudi onkraj meje. V Iraku. In v knjigi nastopa mlad Kurd, gverilec, ki je pobegnil iz njihovih vrst ...

... Mahmut?

Morda so tudi zato knjigo sprejeli malce zadržano. Ni jim bilo všeč, da opisujem moža, ki je pobegnil iz njihovih vrst in se iz gora spustil v dolino. Toda tudi če tega ne bi bilo v romanu, Kurdi zanesljivo ne bi kupili in ne prebrali niti deset tisoč izvodov.

Zakaj Kurdi tako malo berejo?

Ne samo Kurdi, tudi Turki, ki živijo v Kurdistanu, na jugovzhodu Turčije, zelo malo berejo.

Omenili ste besedo Kurdistan, ki je uradna Ankara ne priznava.

To besedo zdaj lahko izgovarjamo. To je zelo pomembno. Leta 1976 sem v enem od tekstov uporabila izraz turška ljudstva, turške manjšine. Zapisala sem, da v Turčiji ne živimo samo Turki. Zaradi tega so me obsodili na sedem let in pol zapora. Te kazni takrat nisem odsedela. Zdaj lahko brez strahu uporabljamo besedo Kurdistan.

Ta beseda je bila v Turčiji dolgo prepovedana.

Bila je prepovedana. Zdaj ni več. V Kurdistanu ne berejo ne Kurdi in ne Turki. To je najmanj razviti del države. Veliko je revščine. Problem pa je seveda tudi jezik. Kurdi turščine ne obvladajo posebej dobro.

Verjetno je še precej nepismenosti?

To je res. Vendar se položaj popravlja. Raven izobrazbe je vse višja. Danes skorajda ni otroka, ki ne bi hodil v šolo, tako da nepismenosti kmalu ne bo več.

Fantič iz kurdske vasi v knjigi takole pravi glavnemu junaku, pisatelju Ömerju Erenu: »Moja dežela je tvoja kolonija!«

Tako razmišljajo mnogi Kurdi. Tako so vsa pretekla desetletja sprejemali turško oblast. Na Turke so vedno gledali kot na kolonialne gospodarje.

Kurdom je Turčija ukradla njihovo kulturo, njihovo identiteto?

Ta drama sega daleč nazaj v preteklost. Po ustanovitvi nacionalne države, neodvisne turške republike, je vse temeljilo na Turkih in turškosti. Začela se je asimilacija. Ne samo nad Kurdi, ampak tudi nad vsemi drugimi manjšinami v državi. Njihovi jeziki in kulture so bili prepovedani. To se je dogajalo tudi drugod, ne samo pri nas. Toda v Turčiji je bilo to zelo kruto in krvavo. Od vsega najbolj sovražim nasilje in orožje. Sem mirovnica. Orožje je zadnja stvar, po kateri bi posegla. Toda če bi bila Kurdinja, bi zaradi vsega tega, kar s(m)o jim počeli, bržkone tudi jaz zagrabila za puško in šla v gore.

Ki so bile vedno edini zaveznik Kurdov, ne samo v Turčiji. Tudi v sosednjem Iraku, Iranu?

Brez gora ne bi preživeli. Gore za Kurde predstavljajo upanje, svobodo in govorniški oder, s katerega se sliši njihov glas in odmeva njihov krik.

Asimilacija je vedno imela dva obraza. Mehkejšega v šolah, kjer so vztrajno indoktrinirali otroke. Druga pot je bilo veliko bolj trda. To je bil obraz nasilja?

A tudi mehki Janus ni bil prijazen. Kurdski otrok, ki je šel v šolo, v razredu ni smel govoriti kurdsko. In je bil kaznovan, če je to storil. To ni bila rešitev. Asimilacija je namreč dosegla prav nasprotne učinke, še večji odpor med Kurdi.

Kurdska deklica v knjigi slikovito pove, da turški jezik ni njen jezik. Njenega so ji namreč ukradli. S tem je tudi ona izgubila besedo, saj ni znala turškega jezika, ki se ga je začela učiti šele v šoli?

Prav zato pisatelju v knjigi pravi: »Če si res pripovedovalec zgodb, potem nam vrni to ukradeno besedo. Prinesi jo nazaj k nam!« Pisatelj potem v resnici postane njihov glas. Glas Kurdov. To je temeljno sporočilo moje knjige.

Glavnih junakov je v knjigi kar nekaj, toda ključno vlogo ste vendarle dodelili že omenjenemu Ömerju Erenu. Zato, ker pisatelj lahko bolje pove zgodbo? Tudi kot literarni junak?

Knjigo sem pisala skozi svoje oči, ker sem tako bolje razumela stvari. Ömerjevo notranjost. Vem, kako se počuti pisatelj. Ga bolje razumem kot denimo gverilca Mahmuta.

V vojnah je meč močnejši od peresa, toda po drugi strani je prav pero tisto, ki lahko spreminja svet in ki lahko ustavi tudi vojno?

Res je. Moč peresa je dolgotrajna, moč meča pa le kratkotrajna.

Tudi zato, ker se meč že po nekaj bitkah, že po nekaj sunkih v nasprotnika lahko skrha?

Pisateljevo pero je drugače od meča vedno ostro. Mora ga nenehno brusiti. Ko mu otopi, ni več pisatelj.

Knjiga veliko govori o nasilju. Zanimivo je, da je oblast vedno za nasilje od daleč.

Logično, kajti ko srečaš nekoga iz oči v oči, v njem ne vidiš sovražnika, ampak človeka. Če se ti ponudi trenutek za razmislek, celo tedaj, ko vanj uperiš orožje, on pa vate, ne moreš razumeti, zakaj sta si sovražnika. Zato je nasilje od blizu nekaj strašnega. Zelo lahko je odvreči atomsko bombo, ker tam spodaj, pod letalom, ne vidiš ljudi. Ne vidiš žrtev. Mi to nasilje v Turčiji doživljamo zelo od blizu, vsak dan, medtem ko je za ljudi na Zahodu to daleč proč. Mi smo v osrčju tega, kar se dogaja.

V mladih letih ste napisali knjigo Čas vojne in čas upanja. Je tudi to knjiga o nasilju?

Ne, to ni knjiga o vojni. Govori o mladostnikih, ki živijo v ničnosti, nihilizmu, in iščejo upanje za novi svet. To je moj drugi roman, po katerem sem za trideset let nehala pisati. V šestdesetih letih se je v Turčiji začelo močno socialistično in mirovniško gibanje. Prepričana sem bila, da je moje mesto prav tam. Zato sem odvrgla pero in se v celoti posvetila politični dejavnosti. V literarni svet sem se vrnila šele po padcu berlinskega zidu, ko je bilo tudi v Turčiji konec socialističnega gibanja.

V tem času ste bili tudi v zaporu?

Zaradi mojega političnega dela me je takratna oblast nenehno preganjala. Ko je vojska 12. marca 1971 izvedla državni udar, sem bila profesorica na univerzi Hacettepe v Ankari. Tistega dne so me iz mojega delovnega kabineta na univerzi odpeljali naravnost v zapor. Tam so me tudi mučili. Sedeti bi morala osem let, toda zaradi zakona o amnestiji so me potem izpustili.

Koliko časa ste bili za rešetkami?

Leto in pol. V Turčiji je bil vsakih deset let vojaški udar. 12. septembra 1980 je turška vojska izvedla nov, dotlej najbolj fašistični vojaški udar. Moj mož Aydin Engin je bil tedaj novinar in glavni urednik časopisa Politika. Obsodili so ga na 32 let zapora. Samo zaradi tega, kar je pisal v časopisu. Jaz sem bila obsojena na 23 let zapora. Takrat sva oba pobegnila iz Turčije. Najprej on, takoj za njim pa še jaz.

In potem sta več kot desetletje živela v Nemčiji?

V Frankfurtu in v Berlinu.

Nekaj časa ste prebili tudi v Moskvi?

Dve leti. Tam sem študirala marksizem in leninizem.

Leta 1992, ko je vojska izgubila moč, ste se znova vrnili v Turčijo?

Takrat sem bila stara dobrih petdeset let in bila sem povsem na dnu. Vrednote, za katere sem se borila vse življenje, socialna pravičnost, enakopravnost, solidarnost, so razpadale pred mojimi očmi. Potrebovala sem nekaj, kar me bo znova dvignilo. Zato sem znova prijela za pero. Z njim se zdaj bojujem za pravico.

Literatura je bila torej neke vrste odrešitev?

Zame je predvsem zatočišče.

Tudi za tiste, ki beremo, je literatura neke vrste zatočišče?

Gotovo. A jaz imam poleg pisanja še dve: naravo in umetnost.

Recep Tayyip Erdogan je prejšnji mesec tudi uradno postal novi predsednik države? Je to dobro ali slabo za Turčijo?

Ni črno-bel politik. Mi, ki se borimo za svobodo, za svobodo misli, smo bili v začetku navdušeni. Ne nad njim, ker pač ne moreš biti navdušen nad človekom, katerega politika temelji na veri, na islamu. Podpirali smo ga zaradi sprememb, ki jih je napovedoval in nekatere med njimi tudi uresničil.

Dokončno je utišal vojsko?

To je res. Toda na začetku smo ga podpirali, ker je bil odločno za vstop Turčije v Evropsko unijo. S tem nas bi za vselej rešil tudi vojske, vojaškega režima in vojaških udarov. Konservativni politiki, ki so vladali pred njim, so bili namreč proti Uniji. Prisegali so le na kemalizem, na zvestobo Atatürkovim idejam. V Turčiji je takrat uradno seveda bila tako imenovana demokracija. Hodili smo na volitve, toda o vsem je odločala vojska. Zato smo podprli Erdogana. Ker smo verjeli, da nas bo rešil prevratov. Pokazal je pripravljenost rešiti kurdsko vprašanje, čeprav so bili ti njegovi koraki potem strašansko počasni.

Pa je dovolj iskren, ko gre za Kurde?

Premalo. To, kar zdaj počne, je nevarno za prihodnost, za turško demokracijo. Začel se je vesti kot otomanski sultan.

Kot Sulejman Veličastni?

Prej kot Fatih Sultan Mehmed, bolj znan kot Mehmed Osvajalec, ki je zavzel Konstantinopel. Rad bi znova prekrojil in na novo osvojil Istanbul, to veliko mesto ob Bosporju.

Najprej kot župan, zdaj kot predsednik države?

Ko je bil župan, ni imel tako velikega vpliva. Zdaj ima bistveno več moči. Zato lomi vse pred seboj, zlasti tiste, ki razmišljajo drugače kot on. Tiste, ki so za sekularizem. Trudi se, da bi pregnetel, spremenil ljudi in uvedel islamsko konservativnost.

To je nakazal že kot župan, ko je citiral znamenite verze pesnika Ziya Gökalpa o »mošejah, ki so naše vojašnice, in minaretih, ki so naši bajoneti«?

To so bila prva znamenja, kam bo šel. Mi smo bili osredotočeni na druge stvari, zato te plati njegove politike sploh nismo hoteli videti. Pred njo smo zavestno zamižali na eno oko. To je bila napaka. Bolj bi mu morali gledati pod prste. Danes to ni več tisti Erdogan, kot je bil prej.

Je na nek način prevaral volivce?

Petinštirideset odstotkov volivcev je zadovoljnih z njim. Mi smo bili tisti, ki smo ga narobe razumeli.

So njegovi volivci še vedno v glavnem iz province?

To je veljalo nekoč. Danes ima volivce vsepovsod. Tudi v velikih mestih. In volijo ga tudi ženske.

Pa tudi veliko Kurdov?

Res je. Toda na predsedniških volitvah prejšnji mesec mu je veliko glasov pobral Selahettin Demirtaş, ki je kot predstavnik Kurdov dobil skoraj deset odstotkov glasov. Zanj so volili celo nekateri naprednejši kemalisti, ki jim Erdogan ni po volji.

Profesor Ekmeleddin Ihsanoglu kot drugouvrščeni ni bil pravi nasprotnik Erdogana? In ne prava rešitev za Turčijo?

Ni bil resen tekmec. Je zelo spoštovan znanstvenik, akademik, ni pa politik. Dolgo je delal v tujini. Zato ne pozna turških političnih razmer. Bil je v Egiptu, Alžiriji, nazadnje v Džedi v Saudski Arabiji, kjer je sedež islamske konference, ki jo je vodil skoraj desetletje.

Po lanskih krvavih protestih v istanbulskem parku Gezi ste napisali zelo pogumno in kritično odprto pismo Erdoganu?

Napisala sem, da je to pismo pravzaprav poročilo o njegovih zločinih. O zločinu proti ustavi, proti demokraciji in s tem tudi proti Turčiji. V Erdoganovi politiki je bil park Gezi nekakšna točka preloma. Po teh dogodkih se je vse spremenilo. Tudi v njegovi karieri.

Vam je odgovoril na pismo?

Seveda ne. Mi je pa zato oblast grdo vrnila udarec. Ministrstvo za kulturo je doslej vedno sofinanciralo moje knjige. Po tem pismu pa nisem več na njihovih seznamih. Postala sem izbrisana.

Gezi park je dokončno zaostril tudi odnose med Erdoganom in intelektualci v Turčiji?

Ker ni več svobode misli in izražanja. Za časa vojaškega režima je bila cenzura zelo jasna. Ničesar niso skrivali. Zdaj so stvari veliko bolj prikrite. Lastniki turških časopisnih hiš so bogati poslovneži, ki so odvisni od vlade. Erdogan zato ne pritiska neposredno na pisatelje in novinarje. Dovolj je poklicati lastnika in vse je v hipu urejeno. Zaradi tega je v Turčiji zdaj zelo malo neodvisnih časopisov.

Zelo dobro ste poznali Hranta Dinka, leta 2007 umorjenega turškega novinarja z armenskimi koreninami.

Bil je naš dolgoletni družinski prijatelj. Zelo poseben človek. Mirovnik v pravem pomenu besede. Bil je zelo prepričljiv. Znal je vplivati na ljudi. Mnogi, ki so prihajali na njegove prireditve in shode zgolj zato, da bi ga provocirali, so se po njegovih nastopih premislili in ga na koncu celo objemali. Bil je glavni urednik in lastnik časnika Agos. Ko so ga umorili, je v časopisu zavladal kaos. Moj mož jim je pomagal iz te hude krize. Tri mesece jim je urejal vse posle. Ponosna sem, da je bil mož govornik na njegovem pogrebu.

Agos še vedno izhaja?

Je v zelo dobrih rokah. V rokah mladih novinarjev.

Zakaj je moral umreti Hrant Dink?

Ker je bil zelo vpliven. Znal je prepričati ljudi. S pisanjem in z besedami. S svojo osebnostjo in s svojim bistvom. Bil je eden redkih v državi, ki je bil sposoben rešiti konflikt med Turki in Armenci.

Je bil ubit zaradi tega? Je bila država zadaj?

V Turčiji vedno obstaja neko telo, inštitucija, nekakšno globoko grlo, ki je močnejše od oblasti.

Ergenekon? Gladio?

Da. Sile te vrste. Oblast ni bila neposredno vmešana v njegovo smrt, je pa zato kasneje storila vse, da morilci, in tisti, ki so naročili umor, ne bi nikoli prišli na zatožno klop. Na sodišče.

Danes je o kurdskem vprašanju lažje govoriti kot nekoč. Kaj pa armenski genocid? Je to še vedno tabu tema?

O tem se lahko govori. A samo govori.

Pisati se ne sme?

V Turčiji dolgo nismo smeli izgovoriti besede genocid. Zdaj jo lahko. Zdajšnja oblast je prizanesljivejša, mehkejša do teh stvari, do besede genocid, kakor pa so bili konservativni kemalisti.

Uradna Ankara pokola nad Armenci med prvo svetovno vojno še vedno ne priznava za genocid? Je po vaše to bil genocid?

Če moriš in načrtno uničuješ neki narod, je to seveda genocid. Tudi če ne omenjaš te strašne besede. A molk seveda ne more spremeniti bistva stvari. Problem je, da so si mnogi Turki svoje premoženje v bistvu pridobili na račun Armencev, zato nočejo nič slišati o tem. Ko so Armenci bežali iz vzhodne Anatolije, so premoženje skrili ali pa pustili turškim sosedom. Ti so njihovo bogastvo preprosto pokradli. To je bistvo zadeve. Turki se bojijo, da bodo morali vrniti pokradeno. Bojijo se reparacij, ki bi lahko dosegle milijardne vsote.

Bo Turčija kdaj priznala genocid? Brez tega namreč ne bo normalizacije odnosov z Armenijo?

Mislim, da bo. Mogoče ne direktno. Brez besede genocid, ampak z milejšim izrazom. Pred lanskimi lokalnimi volitvami se je Erdogan Armencem opravičil za ta veliki pokol. A brez omembe genocida. V imenu države se je opravičil vsem tistim, ki so umrli v času tiste velike morije.

Kaj bi svetovali Erdoganu, kako enkrat za vselej rešiti kurdsko vprašanje?

Nisem prepričana, da je to mogoče rešiti v kratkem času, čeprav imajo Kurdi pravzaprav le dve zahtevi. Prva je izobraževanje v maternem jeziku. To je zelo pomembno za vsak narod. In drugič: hočejo lokalno samoupravo. Sami hočejo urejati svoje zadeve. To je tudi ena od zahtev Evropske unije v pogajanjih s Turčijo, a uradna Ankara tega noče slišati. Unija zahteva tudi osvoboditev Abdulaha Öcalana, zaprtega voditelja prepovedane PKK. To se seveda še dolgo ne bo zgodilo. Erdogan se namreč zelo boji turških konservativcev. Boji se, da bo izgubil njihove glasove in s tem kajpak tudi volitve.

Toda brez rešitve kurdskega vprašanje ne bo vstopa Turčije v Evropsko unijo?

To je res. Pred desetimi leti je bila Turčija bližje Evropski uniji, kakor pa je zdaj.

In s tem smo pri večni debati, ki ne poteka le v Turčiji, ampak tudi v Evropski uniji: Je Turčija del Evrope ali ne?

To je v resnici težko vprašanje. Po mojem je Turčija bolj evropska kot Romunija. Ali če sem še bolj natančna: Turčijo je treba razdeliti na dvoje. Prav na sredini. Na vzhod in zahod. Zahod Turčije je popolnoma evropski. Toda Evropska unija tega nekako ne vidi. Ker se nenehno razglaša za krščansko unijo. Tega ne gre pozabiti.

Ali povedano še drugače: Turčije ne sprejemajo zato, ker se bojijo islama?

Bojijo se radikalnega islam, ki ga vidijo v Siriji in Iraku. Tega se bojijo. Evropska islamofobija temelji prav na tem. Toda islamskih skrajnežev se bojim tudi sama.