Ko smo nehali kritično razmišljati o preteklosti, smo izgubili prihodnost

Ena vodilnih intelektualk v Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji. Pisateljica – avtorica več kot petdesetih knjig. Antropologinja. Helenistka. Eruditka. Dolgoletna disidentka. Profesorica. Kuharica. Feministka. Esejistka in kolumnistka. Družbeno angažirana intelektualka žlahtne stare šole. Prejemnica številnih mednarodnih nagrad. Eksplozivna (so)govornica, ki brez težav niha med tragedijo in komedijo. Domači naslov: antična Grčija.

Pri devetinšestdesetih letih ste prekarna delavka v polni formi. Delate – pišite – kot žival …

Tako je. Ampak tisti, ki so me odpustili, ISH (Institutum Studiorum Humanitatis), so mi dali neverjetno darilo; ne da bi se tega zavedali. Dobila sem – čas. Že tam sem delala kot osel za smešno plačo. V administraciji (kot dekanka), predavanja, mentorstva, pri projektih … Zdaj imam čas za pisanje. Da, zamenjala sem poklic in zdaj, tako kot moje študentke in študenti, ki so doktorirali, tisti najboljši, delujem kot prekarka. Z njimi tudi sodelujem, kar v univerzitetnem sistemu ni mogoče. Na začetku ni bilo lahko, a odprl se je nov horizont – seveda brez možnosti zaslužka in perspektive, a lahko vsaj pišem.

Ko vas človek posluša in bere, se zdi, da živite že najmanj 3000 let …

(Glasen smeh.) Pravzaprav živim že 8000 let, toliko kot so stari najstarejša mesta, administracije, vojske, pismenost, organizirana prehrana in patriarhat v starem svetu.

Na prvo žogo – kaj dosti se ni spremenilo.

Ne, sploh ne. Patriarhat je isti. Uspešno se prilagaja vsaki ideologiji, religiji, kateremu koli sistemu. Domače se je počutil tudi v komunizmu, budizmu, povsod. Patriarhat je tudi danes prevladujoča ideologija. Njegov uspeh temelji na njegovi enostavnosti. Ima le eno »alinejo«: nadzor ženske seksualnosti. Nič drugega ni potrebno.

No, pismenost je manjša, kot je bila, haha. Rezerve hrane niso primerno organizirane. V antiki je bila obveza držav in bogatih, da organizirajo prehranjevanje prebivalstva. To je bila tudi osnova politike v starem Rimu – v mestu s skoraj milijonom prebivalcev večina ljudi sploh ni delala. Imeli so dovolj hrane za preživetje, politika pa s tem dovolj moči. Moralna obveznost bogatih je že prej – po padcu grških polisov in nastanku monarhije po smrti Aleksandra Velikega – bila, da organizirajo gostije za revne in delijo hrano. Praktično vsi kulti in rituali temeljijo na razdeljevanju hrane, da vsi nekaj dobijo. Takšen sistem bi bil danes primeren za velika mesta, a takšnih primerov ni. Drugače je svet po Aleksandru postal globalen – vsi so poznali grščino kot jezik pismenosti, ob lastnih jezikih – in razumeli isto kulturo, iste simbole.

Na tej točki se skoraj morava vprašati, od kod določenemu delu politike – in politiku – umotvor o ponovni uvedbi služenja obveznega vojaškega roka. In to skoraj trideset let od najbolj intenzivnih protimilitarističnih gibanj in dobrega četrt stoletja po oboroženem spopadu z jugoslovansko ljudsko armado. Kaj je šlo narobe? Zakaj se militarizacija vrača s polno silo? Kako razumete te »ideje«?

Ponovna ideja o uvedbi služenja obveznega vojaškega roka je enostavno izdaja miselnosti, s katero je večina želela neodvisnost države. Na srečo je razumni del Slovenske vojske proti tej ideji. »Ideja« je le del predvolilne kampanje, ki odgovarja kontekstu: zgodila se je splošna nacifašistoizacija. Prevladali sta radikalna konservativnost in, blago rečeno, sebičnost. To je posledica kapitalističnega izobraževanja, ki je velik pospešek doživelo v osemdesetih letih z Margaret Thatcher in njeno idejo, da »nekaj takega kot družba ne obstaja«. A medtem se je kapitalizem spremenil v temeljih.

To, da nekdo danes zahteva obvezno služenje vojaškega roka, in to z napol obscenimi idejami o mamicah in deklicah, ki hočejo uniforme, ter potrebi po tem, da sinček, ko pride domov, čim bolj natančno pospravi svojo posteljo, je vseeno malce preveč … In to trideset let po tem, ko je velika večina ljudi nasprotovala vojski in smo leta in leta podpisovali peticijo za peticijo za ukinitev armade in zmanjšanje proračuna za nakup orožja. Nočem verjeti, da poneumljanje tako hitro in tako globoko napreduje.

Profesionalna vojska to razume kot nezaupnico, hkrati pa se zavedajo, kak kader bi prišel v njihove vrste …

Imamo profesionalno vojsko, dajmo ji dovolj denarja za nove čevlje. Za orožje morda ne, haha. Računam na vojaški razum in predlagam ponovno branje Vojne in miru, Stendhala in Herodota. Po rojevajoči se militantni folklori, ki je izjemno nevarna, bi takoj – in z vso silo – morali udariti tudi mediji. V podtonu je čutiti željo po puču, ki ga nekateri sanjajo že petindvajset let in to idejo redno obnavljajo.

Nekje na obzorju je vedno nova republika …

Dobro vemo, kaj nova republika je. Sedanja vlada počne vse mogoče neumnosti, da bi k sebi privlekla del desnega volilnega telesa. Obnovo naborništva je mogoče neposredno povezati z uvedbo paralizatorjev, postavitvijo rezilne žice na slovensko-hrvaški meji, sprejetjem novele zakona o tujcih, kršenju vseh najbolj pomembnih mednarodnih konvencij o človekovih pravicah … Ta paket moramo očitno pogoltniti, ker nas hočejo postaviti v lažno dilemo Cerar ali Janša.

Vse skupaj se dogaja z neverjetno hitrostjo. Še pred letom in pol je predsednik vlade Miro Cerar obsojal ravnanja madžarskega kolega Viktorja Orbána, zdaj ga je najmanj dosegel?

Do volitev je manj kot leto dni. Državljane, ki so že navajeni na norosti, ki se dogajajo drugod po Evropi in tudi v Združenih državah, je treba navaditi tudi na domače norosti. To sodi v kontekst neverjetno neetičnega uravnoteževanja Evrope. Poglejmo samo primer Grčije – Slovenija je bila že večkrat tista, ki je bila najbolj agresivna pri »discipliniranju«.

In to v slogu vrhunskega janičarja.

To smo počeli in počnemo brez kakršnega koli občutka solidarnosti in refleksije, da bi se tudi sami lahko kdaj znašli v enakem položaju. Takšne slepote preprosto ne morem razumeti. Kaj so delali naši ministri, kaj je počel Cerar, kako je trojka delovala s pomočjo slovenskih svetovalcev, kako je predsednik vlade sodeloval pri zaprtju balkanske begunske poti, kako smo sokrivi za tragedijo več kot 60.000 beguncev, ki so trenutno ujeti v Grčiji, namesto da bi pomoč, ki smo jo dali Grčiji, razumeli kot vlaganje – solidarnostno in tudi koristno … Poslabšalo se je sodelovanje s Hrvaško in Srbijo v zvezi z begunci pa tudi z Makedonijo. Uničili smo svojo balkansko politiko.

Te nikoli nismo zares imeli. Po osamosvojitvi smo obrnili hrbet, izbrisali tisoče ljudi, prodali nekaj orožja in spregledali, da se je zgodila Srebrenica.

Seveda. In zdaj bi, za povrh, nekdo še želel »mitologizirati« odnos Slovenije do beguncev iz Bosne in Hercegovine. To morda ima pedagoški smisel, nima pa realne podlage. Vračali smo vlake z begunci in brisali ljudi, tudi tukaj rojene. Nekateri so se morali vrniti v vojno in so tam umrli. Leta 1993 sva z možem na Krasu organizirala arheološko poletno šolo za bošnjaške in domače najstnike. Dobili smo določena sredstva in dovoljenja, a na vsaki inštituciji so nas prosili, naj se nič ne pojavi v medijih. Molčala sva in šola je bila uspešna. Namesto štirih tednov je šola trajala štiri mesece.

Če se vrneva nekaj let nazaj – v drugi polovici osemdesetih let je bila želja po odprti, svobodni družbi izjemno močna, tudi demokratičen vzgib je bil nesporen, civilna gibanja pa silovita in pogumna. Toda vse skupaj je ves čas – in še danes je tako – spremljal nacionalizem. V različnih oblikah. Je bila, ob koncu dneva, osamosvojitev bolj demokratičen ali bolj nacionalističen projekt?

Dve tretjini nacionalizma, ena tretjina svobode. Tako je bilo videti leta 1992, ko so se začeli prvi škandali. Od razprodaje in uničenja industrije in velikih podjetij do izbrisanih in prodaje orožja.

Ne pozabimo, da so bila prva leta po osamosvojitvi obetavna. Odpirali smo se proti Evropi. Sodelovanje v številnih globalnih institucijah in projektih se je začelo, pojavila se je možnost potovanj, srečevanj, prelivanj. Potem se je zgodil obrat: Evropa se je ovila v birokratski kokon. Prevladovati so začele močne univerze, pojavila se je tudi cenzura drugačnih, nestereotipnih stališč, končalo se je s kulturnim kolonializmom. Evropska unija ne neguje humanizma. Doživela sem tudi padec bolonjskega projekta, ki je bil sprva namenjen temu, da bi imeli vsi državljani EU na voljo brezplačen študij in tudi možnost doktorata. Namesto tega smo dobili predrage, zapletene in intelektualno pogubne špagete.

Če prav razumem, je bila točka evropskega in tudi slovenskega negativnega obrata tesno povezana z izobraževalnim sistemom?

Res je, da sta za sedanje razmere sokriva konformizem in kompromisarstvo akademske sfere. Številni intelektualci, ki so razmišljali drugače od ustaljenih smernic, so se umaknili, tudi iz evropskih projektov. Evropski humanizem je doživel nekaj hudih udarcev, angažma ni bil uspešen. Danes je to v glavnem prozorna manipulacija v krogu statusov in denarja.

Se je Slovenija kot svobodna družba lahko širila le, ko smo se intenzivno ukvarjali s prihodnostjo – osamosvojitev, Evropa … – in ne s preteklostjo?

Nikakor! O prihodnosti je nemogoče razmišljati, če ne razmišljaš in podrobno študiraš preteklosti. Temeljno, kritično, analitično, z vsemi sredstvi in orodji, ki so na voljo. Ko smo nehali kritično razmišljati o preteklosti, smo izgubili prihodnost. Zdaj smo na prelomni točki, na kateri so se v interpretacijo preteklosti – zgodovine – v celoti pomešali revizionistični krogi, ki jih Evropa dopušča. Obstajajo zavezniki in zmaga v drugi svetovni vojni, sploh jih ne zanima, kaj se je dogajalo na drugi strani, malce bolj vzhodno. V Normandiji smo ob sedemdesetletnici zavezniškega izkrcanja videli proslavo, na katero ruski predsednik Vladimir Putin, ki mi sicer nikakor ni simpatičen, sploh ni bil povabljen. To je bilo škandalozno. Pred kratkim sem na History Channel gledala dokumentarno serijo o uporniških gibanjih po Evropi med drugo svetovno vojno. Številni zorni koti, človeške zgodbe, mnogi jeziki. Predstavljena sta tudi jugoslovanski in grški upor, največji uporniški gibanji v Evropi. Ta resni, množični odpor je ključno pripomogel h končni zmagi nad nacizmom. Grško in jugoslovansko odporniško gibanje so resno jemali tudi Britanci in Rusi, z obema so sodelovali. Serija se konča s komentarjem, da so bila odporniška gibanja zelo pomembna za psihično stanje državljanov teh držav!?! To je veljavna verzija zgodovine, ki med drugim omogoča vsako lokalno revizijo in širjenje kvizlinških mitologij.

To so bile realne vojaške zmage. In, seveda, obetanje socializma. V Jugoslaviji smo imeli šok doživetega socializma in pridobili relativno enakost, socialno zaščito in druge družbene prednosti, v Grčiji so doživeli šok nikoli doživetega socializma.

Pred sedemnajstimi leti je Evropska unija po političnem vzponu svobodnjaka Jörga Haiderja proti Avstriji uvedla sankcije. Danes je »haiderjanska« politika evropski standard. Kaj, za vraga, se (nam) je zgodilo, da je normalno graditi zidove, postavljati žice, preganjati ljudi, sprejemati rasistično zakonodajo in sistematizirano kršiti ključne mednarodne konvencije o človekovih pravicah?

Ne zavedamo se, kaj se nam je zgodilo. Akademske debate na javni – medijski ravni – praktično ni. Primanjkuje tudi poguma. Posredno so za našteto krivi tudi mediji. V Sloveniji skoraj ni izobraževalnih, kvalitetno mnenjskih časopisov in televizij. Ni dovolj epistemološko zanimivih televizijskih oddaj in pogovorov. Imamo tako imenovano uravnoteženost, format, v katerem imate lahko na eni strani kretena in na drugi nekoga, ki ima na voljo enako časa, da se brani pred neumnostmi, ne da bi sploh imel možnost razviti lastno misel. V takšnem formatu je neumnost vedno v prednosti. Mediji sistematično promovirajo neumnost.

Tu bi rad stopil v bran medijem. Mislim, da veliko novinarjev svoje delo opravlja odlično. Hkrati pa to, kar pravite, nikakor ni le slovenski fenomen. V medijsko mnogo bolj razvitih družbah je podobno – v anglosaških medijih, denimo, ni čutiti neke globlje refleksije časa.

Res je. Velikokrat naletim na kaj zelo dobrega, kar udari naravnost v glavo, a tega ni dovolj. Trije večji dnevniki so premalo. Da, prava razlika je v številu, v kritični masi. V Grčiji je tudi v krizi na voljo ogromno časopisov, v soboto lahko preberete deset kilogramov časopisja. V sicer gosto naseljeni radijski sferi prednjači Radio Študent, ki pa ga država finančno izčrpava. Nekaj res fantastičnih medijev obstaja drugod na Balkanu. Balkan Insight, Novi list … Nova generacija nekaj obeta. Ni obremenjena ne z nostalgijo, ki na splošno uničuje kritično misel, ne z obveznostmi do novih držav. Nič jih ne veže. Ni štipendij, ni služb, ni možnosti vstopa v javno življenje. To je lahko osvobajajoče. Pomemben element je tudi, da sta Nemčija in Avstrija pred leti povsem odprli brezplačno javno šolstvo – genialna državna poteza. Dunaj je poln balkanskih študentov, kar diši po Dunaju iz časov pred prvo svetovno vojno. To je bil najbolj pameten trenutek srednjeevropske in tudi balkanske zgodovine. Na srečo se prav v tem prostoru ponovno pojavlja neodvisnost od angloameriške nadutosti ... Obstaja tudi dobra plat globalizacije in hvaležna sem, da sem jo z razvojem tehnologije doživela.

No, po drugi strani sta nekdanja srednja in vzhodna Evropa najbolj protibegunski, najbolj ksenofoben del Evrope. Del, ki si je svobodo po padcu komunizma razložil drugače, kar je sicer mogoče razumeti, a posledice so sila neprijetne, zadušljive. To je prostor, kjer sta se začeli obe svetovni vojni. To je tudi prostor hudega antisemitizma.

Drži. A za antisemitizem sploh ne potrebujete Judov … Ne samo možna zadnja uničujoča vojna, vsaka katastrofa, ki se lahko pripeti, bo Evropejce nagnala v beg proti Afriki. Kako nas bodo sprejeli kot begunce (tudi ekonomske) tisti, ki smo jih puščali umirati na obalah in jih brez sočutja mučili v nečloveških razmerah?

Obstajajo mediji in obstajajo uporabniki. To ni enosmeren proces, še najmanj ne danes, v hitro razvijajoči se diktaturi socialnih omrežij, instantnih (ne)znanj, popolnega manka fizične izkušnje, izmišljijah, na mnenjih brez znanja, gozdu nekanaliziranih informacij … Veliko govorite o izobrazbi. Mislim, da je ta marsikje izvirni greh. V družbi, kjer je študentov skoraj več kot srednješolcev, kjer ni pozitivne selekcije, je težko pričakovati kaj drugega …

To je strašljivo. Hkrati pa je zelo malo študentskih organizacij, ki bi premogle kakršno koli politično idejo. Večina študentov ne razmišlja politično. Ne počutijo se več kot najbolj svež, močan, ozaveščen in avantgarden del družbe. Večina študentov danes razmišlja, kako čim prej opraviti izpite in oditi v tujino. Na drugi strani imamo študentske strukture, ki so samo dobičkarske. Kvaliteta študija pa je odvisna od univerze do univerze, od oddelka do oddelka. Veliko o kvaliteti določenih študij pove tudi tako imenovana upravna pamet, ki jo vlada edino premore, in vidimo, kako to deluje … Na dnevni ravni nam »servirajo« najslabše mogoče rešitve, skregano z vsako formalno in kulturno logiko ter politično zavestjo. Da, imamo resen problem.

Se pa, kot vse kaže, pospešeno in strukturirano pripravljamo na novo pomlad narodov? Čakajo nas volitve na Nizozemskem, v Franciji in Nemčiji. Evropa je na ključnem razpotju?

Drži! Teden dni po tem, ko sem sama nekaj rekla o novi pomladi narodov, jo je na enem izmed svojih predvolilnih shodov omenil nizozemski skrajni desničar Geert Wilders. Mi pa imamo, vsaj za zdaj, srečo, da se nacifašisti našega časa še ne povezujejo oziroma da se še ni pojavil neki globalni ali vsaj vseevropski voditelj, ki bi moral prej pogoltniti vse ostale. Za zdaj se družijo le na slavnostnih konferencah … Upam, da se tak voditelj ne bo pojavil. Pojavljali pa se bodo drugačni fenomeni.

Politično korektno bi temu lahko rekli ponovni vzpon nacionalnih držav?

Politična korektnost je zlorabljen termin. Ko se je prvič pojavil v osemdesetih letih v Združenih državah, so ta termin številni »trendovski« evropski intelektualci nemudoma napadli. Za politično korektnost je tedaj denimo veljalo oživljanje feminizma, za katerega so nekateri računali, da je že pokopan. Politična korektnost je imela svoje jasne politične cilje. Nanašala se je namreč na tiste skupine, ki so bile prej močno deprivilegirane in potlačene. Z novo generacijo se jim je vrnilo nekaj pravic. To je bil pameten sistem, ki je razmišljal tudi o preteklosti. Če, denimo, ameriški predsednik Donald Trump danes izjavi nekaj neumnega o Fredericku Douglasu (afroameriški pisatelj, državnik, abolicionist, reformator, feminist, predsedniški kandidat, govornik), ne vedoč, da je slavni Douglas umrl konec 19. stoletja, je to dokaz, da je politična korektnost umrla zaradi ignorance. Politično korektnost je, recimo, omogočila vrnitev Angele Davis (ameriška politična aktivistka in profesorica), ki je bila obsojena na zaporno kazen, na profesorsko mesto na univerzi. Danes bi bil proces proti njej označen za protiterorističnega. Mimogrede, smo res pozabili, koliko je bilo v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja terorizma v Evropi? Se ne spomnimo, koliko žrtev je bilo? In kako se je tedaj obnašala Evropa? Smo dobili takšne zakone, kot jih dobivamo danes? Nismo. Evropska skupnost je bila v povojih, a nikomur ni padlo na pamet, da bi uvajal rasistično zakonodajo ali zakone, ki uvajajo razlike. S terorizmom se lahko spopadamo globalno in ne na način, kot to s sprejemanjem norih zakonov počne Slovenija.

Medtem ko padajo zidovi politične korektnosti in rastejo neki drugi zidovi, se topita sram in občutek krivde, etična substanca, torej. S pomočjo informacijskih tehnologij so v javni prostor s svojim glasom množično prodrli tisti, ki so prej dolgo molčali – to ne bi smelo biti slabo, a učinki so nasprotni: v krikih anonimnosti prevladujejo sovraštvo, nasilje in, kar je najbolj očitno, neizmerna globina neznanja.

Takšen kaos so proizvedle države. To je rezultat celostne negativne selekcije. Danes se oglašajo večinoma res … idioti. Tu v slogu grškega pomena te besede – »tisti, ki se noče ukvarjati s politiko«. Danes obstaja ogromno ljudi, ki so prepričani, da ima kakršno koli verbalno izločanje neko vrednost. Vsaj dvajsetkrat sem, denimo, po televiziji slišala ženske, ki so na vprašanje o beguncih odgovorile: »Sem mati. Zato sem proti beguncem.« In? Kaj to pomeni? Kdo je ta ženska, hudo obremenjena s fantazmami in tako oddaljena od realnosti? Temu sledijo skonstruirane zgodbe o beguncih, s katerimi praktično nihče ni imel stika. To je delno odgovornost novinarjev. Kaj naj stori razumen človek? Na spletnih portalih je povsem brez možnosti. Medijski prostor je zadušen, javna debata mrtva. Potrebovali bi medijske mecene, razsvetljene ljudi, tako kot v Ameriki. A za kaj takega nimamo niti primerne zakonske – davčne – podlage. Vlada, na drugi strani, počne nekaj povsem logičnega. Ker ne more dobiti veliko denarja od redkih bogatih, ga vzame številnim revnim – primer Teš 6.

V slogu Super Hika iz Alana Forda …

Hahaha, točno tako. V slovenskem parlamentu je kar nekaj super hikov …

A brez ironije in smisla za humor.

Povsem brez. Saj smo jih izvolili … Pojavlja se toliko iracionalnosti, da to že zahteva posebno analizo. Občasno gledam televizijo Nova24. Zadnjič sem ulovila vremensko napoved. Napoved je brala ista novinarka, ki bere novice. Povedala je, da bo v Ljubljani megla, tako kot je meglena Cerarjeva vlada … Ali morda kakšna skrita skupina nalašč uvaja montypythonovsko komiko? Upanje je brez osnove ... Nisem ena izmed tistih, ki za to obtožuje šolski sistem. Mislim, da je ta še vedno dober. Dober je tudi sistem knjižnic. Obstajajo ostanki kulture pismenosti, ki je bila tako značilna za Slovenijo. Te ostanke bi morali nekako izkoristiti.

Avtorja legendarne risane serije South Park sta iz serije pred kratkim umaknila lik Donalda Trumpa. Ker to, kar se dogaja, preprosto ni več smešno! Bolečinski prag bi moral biti dosežen.

Ne le da ni več smešno, lahko je tudi podtalna propaganda zanj … Salve smeha in globalna eksplozija parodije na Trumpov račun so lahko nevarne. Po »dogodku« na Švedskem so meje dosežene. Če ni dogodka na Švedskem, ga proizvedeš, ne? Ko ti zmanjka argumentov, pač nekoga udariš po gobcu. Čas je za premor – denimo štiriindvajset ur brez Trumpa globalno, vsi mediji skupaj, potem pa večja količina odsotnosti ... Morda bi simptomi postali bolj jasni in zakonska akcija nujna.

Za trenutek se ustaviva v današnji, trumpovski Ameriki. Je vse skupaj incident ali gre za logično nadaljevanje večdesetletnega procesa?

Hm … Ameriko imam rada. Tam sem preživela dve ustvarjalni in zanimivi leti. Američani v primerjavi z Evropejci reagirajo bistveno hitreje. Sposobni so hitrih sprememb, ki jih Evropa ni. Tudi Donald Trump je posledica takšnih hitrih sprememb in reakcij. Na drugi strani so zelo pomembni in vzpodbudni, celo ključni osnovni ameriški teksti o državi in državljanstvu ter položaju državljana. Ne gre le za stereotipe in nagnusno popularno kulturo, ki nas uči, da so vojaki junaki, seveda le, če so Američani … Ameriških avtorjev ne beremo – recimo Marka Twaina. Enako ne beremo ruskih avtorjev, starih in novih. Za mojo generacijo je to še posebej tragično. Živela sem namreč v Jugoslaviji, kjer se je prevajalo čisto vse. Pogosto so disidentski avtorji v Jugoslaviji izšli celo prej kot kjer koli drugod. Za Mihaila Bahtina, ključnega teoretika književnosti, smo vedeli petnajst let, preden se je pojavil v Ameriki. Zato je še toliko bolj žalostno, da ne vemo, kaj se dogaja – niti ne v srednjeevropski in balkanski soseščini.

Kot pravi Florence Hartmann: fašistoizacija prostora od Baltika do Jadrana.

Najslabše je, da ne vemo, kdo so tisti drugi v drugih državah in kulturah. Evropa nima svoje televizije, svojega dnevnega časopisa, ničesar, kar bi bila skupna debatna platforma. Sploh se ne pogovarjamo med seboj. Nekaj malega se je odprlo v dialogu med Jürgenom Habermasom in Jacquesom Derridajem, a to je bilo malo okno komunikacije. Iščemo zadnje, ki so še živi, da jih še malo izkoristimo.

Kaj pa vaša Grčija? Ste pričakovali, da bosta šla Aleksis Cipras in Siriza v smeri, v katero sta šla v zadnjih dveh letih?

Ne. Ko sem pred volitvami pisala o Ciprasu in Sirizi, sem nastopala kot propagandni aparat (glasen smeh) … Pisala sem, ker sem želela zbuditi pogum in upanje, a ob tem sem se ves čas zavedala, da bo Sirizina vlada preživela le, če bo postala del grške politične kulture. In to se je zgodilo. Kompromisov je bilo preprosto preveč. O Sirizi in Ciprasu se torej nisem motila, a to zdaj ni pomembno, saj je vseeno bolje, da je na oblasti Siriza, kot pa da bi bil kdo drug. Na drugi strani imajo grški volivci bistveno več političnih izkušenj, znanja, talenta, distance, kritičnosti in izobrazbe. V nekem trenutku se bodo odzvali, ker imajo tradicijo političnega angažmaja. Vsaka miza v vsaki vaški taverni je oddelek politične akademije, kjer se vodijo prekrasne razprave. Toda v zadnjih letih se je zaradi revščine – veliko ljudi si ne more privoščiti niti kave – zaprlo veliko kavarn in tavern. V Grčiji ni vse le slabo, nasprotno. Nastajajo korenine novega ekonomskega, političnega in družbenega življenja, ki temelji na solidarnosti in samoorganiziranju. Skupine, ki živijo skupaj, zadruge, samopreskrba, socialne klinike, osebno žrtvovanje, tudi alternativna moneta oziroma tržnica uslug v Volosu … Gre za spontane temelje nekega sodobnega, morda naivnega, ampak nujnega socializma. Danes sem izvedela, da so v atenski bolnišnici Laiko prenehali izvajati kemoterapije, ker nimajo več denarja … Pri nas se take stvari dogajajo prek zakonodaje: živimo v času hiperprodukcije zakonov, ki so med seboj v konfliktu, zakonodaja pa je večinoma usmerjena v – omejevanje. Nujen je zakon za vodo v romskih naseljih? Morda bi zvenelo bolje, če ne bi decembra predsednik vlade proslavljal postavljanja pipe v romskem naselju, ki je naslednji dan ... zamrznila: Upravni um v akciji!

A takšno delovanje oblasti ima precejšnjo podporo v javnosti, tako kažejo ankete.

Anketam verjamem, ampak nikakor ne pomenijo, da sprememba v glavah ni možna. V tem smislu lahko delujejo spodbudno.

Na ljudske množice ne kaže računati?

Proletariata skoraj ni več, prekarci so preveč medsebojno ločeni, tujih delavcev nihče ne organizira. Pomislite pa na to, kako je bilo, denimo, pred petdesetimi leti, ko so državljani s samoupravljanjem dobil kost za grizljanje. Ali so bili tako politično ozaveščeni, da preprečijo vojno?

Res verjamete v kritično maso, ki je sposobna družbenopolitičnega angažmaja na etični in multietnični pogon?

Da. To so ženske …

»Sem mama. Zato se bojim beguncev …«

To mamo je treba preobraziti, se z njo pogovarjati, biti na terenu. Z moškimi je to veliko, veliko težje, saj so preveč vezani na družbene mehanizme moči, ponižanja in frustracij. Moški je zaradi vladavine patriarhata plen določenih psihičnih travm – brezposelnost je za moškega bolj uničujoča. Zgodovina jasno kaže, da niti ena revolucija in niti eno gverilsko gibanje ni zmoglo delovati brez žensk. Države z visoko stopnjo socialne pravičnosti imajo tudi visoko stopnjo participacije žensk v politiki.