Tiskane izdaje
Ministrstvo za finance se je zadnjega letošnjega novembra zelo razveselilo »spodbudnih podatkov« o četrtletni gospodarski rasti, ki jo je izračunal statistični urad. Na drugi strani tega veselja so stranke koalicije povedale, da je nepravilno pogajanje s Fidesom lahko tudi izstopna točka iz koalicije, kar bi v Sloveniji seveda spet pomenilo politično krizo. Dogodki prehitevajo ustaljene definicije stabilnih družb in sodobni Evropi je podobno kot v globalnem okolju gotovo samo to, da ni nič več gotovega.
Ko spregovorijo raziskave javnega mnenja
Fundacija Betelsmann, so poročale agencije ta teden, je objavila javnomnenjsko evropsko raziskavo, ki kaže, da strah pred globalizacijo izjemno vpliva na to, da ljudje volijo populiste. Petinpetdeset odstotkov Evropejcev v globalizaciji vidi priložnost, 45 odstotkov pa jih v njej vidi izrazito nevarnost. Kar 78 odstotkov podpornikov Alternative za Nemčijo (AfD) ima globalizacijo za grožnjo. Podobno so izmerili v Franciji - 76 odstotkov podpornikov Nacionalne fronte globalizacijo dojema kot grožnjo in v Avstriji 69 odstotkov svobodnjakov (FPÖ) prav tako.
Po brexitu in po tem, ko je v ZDA na predsedniških volitvah zmagal Donald Trump, so se mnogi odločevalci ustrašili in lahko bi se reklo, da je vrag vzel šalo. Vplivni evropski časopisi se sprašujejo, ali se nekaj podobnega kot v Veliki Britaniji lahko zgodi tudi v Italiji, mogoče še kje. Toda neskončni in zapleteni problemi, ki so po brexitu doleteli Anglijo, so bržkone najboljši zaveznik EU v tem trenutku. V resnici se EU kaže kot velika vrednota in kot pomembna, če ne že zadnja možnost za družbeno artikulacijo humanizma prihodnosti. Točneje povedano: EU, ki je v izhodišču nasta(ja)la kot ekonomska skupnost, je bodisi prišla do praga in do vrat v novo kakovost evropske družbe bodisi se lahko poslovi od same sebe in od svojega načrta. Vsa leta širitve EU so politiki govorili o civilizacijskem projektu, v resnici je na koncu obstal skupni trg, skupna potrošniška filozofija in skupne regulacije različnih področij. Najbistvenejše od najbistvenejšega v humanizmu, to pa je socialno dostojanstvo človeka, je v evropskih debatah in v institucionalnih regulacijah obstalo na margini dogajanja in razmišljanja odločevalcev. Mogoče največja dodana vrednost brexita bi utegnila biti prav v tem, da se iz debate umika država, ki je dosledno blokirala sleherno debato o socialnem korektivu v EU. Ideologija neoliberalizma, prostega pretoka kapitala in blaga je bila edina mantra razširjajoče se EU, k temu so pridani pogoji o svobodi izražanja, vladavini prava in spoštovanju temeljnih človekovih pravic.
Toda ne glede na te sicer častne kriterije je zazijala neka dvojnost, ki je postala toliko samoumevna, kolikor je bila in je nedopustna. V državah EU so se slabše plačani delovni ljudje, trajno zaposleni in s polnim delovnim časom, znašli na spisku tistih, ki po uradnih izračunih EU padejo pod prag revščine. Drugače povedano: v sodobni EU, v kateri nobena država več uradno ne sprejema socializma, obstaja revščina, ki je najmanj sistemsko problematična.
Posledice namesto vzrokov
Sporočilo enega najpomembnejših socialdemokratskih politikov Evrope, zdaj že odstopljenega predsednika evropskega parlamenta Martina Schulza, je nadvse klavrno. Potem ko evropski parlament pod njegovim vodstvom ni niti zavezujoče proizvedel ali utrdil ideje evropske socialne enakosti, je odstopil s položaja. Toda to se ni zgodilo iz načelnih, temveč iz kariernih razlogov, kajti kakor da ga je bolj skrbela lastna politična kariera v Nemčiji kot simbolna utrditev evropske ideje, katere prihodnost bo brez dvoma pripadla socialnim temam Evropejcev - ali pa te politične skupnosti več ne bo.
Slovenija ima v preteklih tednih težave s predlogi o sumljivem preobražanju javnega zdravstva v podjetniške modele in za temi idejami zelo verjetno stojijo aspiracije po privatizaciji zdravstva. Toda debata, ki se ob tem sproža, je dobra, koristna in vzbuja upanje. Slovenija je v tovrstni debati lahko spet svetilnik Evrope, kajti sfera še neolastninjenega javnega zdravstva je torišče natanko takšne debate, kakršno EU potrebuje. Če kje, se v enaki dostopnosti do zdravja in do zdravniške oskrbe odraža tisti stabilni in dolgoročni moment varnosti, ki je v zrcalnem nasprotju s tesnobnostjo oziroma strahom, kakršnega ljudje občutijo ob globalizaciji. Spoznanje, da gre za posredno ali neposredno zvezo med ideologijo potrošništva in naraščajočo tesnobnostjo zaradi sil in energij, ki presegajo lastne moči, je zelo pomembno, a kompleksno. Ideologija evropskih desnic to spoznanje poenostavlja in za nastalo stanje obtožuje posledice namesto vzrokov. Krivdo polaga v begunce, v prekarne delavce revnega vzhoda, ki da vdirajo na bogati zahod. Sovražijo globalizacijo, toda predpostavljajo naraščajočo moč lastne države, ki se je okoristila prav v globalizaciji. Takšna vsaj je nemška slika. Slovenski desni ksenofobni konstrukt se je podrl tisti hip, ko je postalo jasno, da polmilijonski eksodus sirskih in drugih beguncev v Sloveniji ni dobil sidrišča in da je bilo prodanih ogromno strahov za prazen nič. V Nemčiji je bilo lahko drugače in je Pegida zgradila svoj politični prodor na prodajanju sovraštva do pribeglih beguncev. Ti so postali predmet trgovanja tudi v Turčiji, pri Erdoğanu, ki Nemčijo izsiljuje z grožnjo, da bo spet odprl meje, če se Turčiji ne sprosti vizumska politika in če se ne pospešijo pristopna pogajanja. Ta teden je bil na nemškem sodišču pravnomočno obsojen ustanovitelj Pegide Lutz Bachmann. Ker je begunce zmerjal in primerjal s smetmi in jih imel za živali, je obsojen na plačilo 9600 evrov kazni. Pri izreku kazni na sodišču ni bil prisoten; odvetnica je sodišču pojasnila, da dopustuje na Tenerifih. V tej uživaški ležernosti na eni strani, na drugi pa vzbujanju panike in sovraštva v izrednih razmerah je nekaj peklenskega, nemara celo patološkega.
Za bobnenjem bobnov
Sinergije, vložene v zdravniško stavko Fides, imajo elemente destruktivnosti, ki najmanj brišejo solidarnost med samimi zdravstvenimi delavci na eni strani, na drugi pa v imenu kakih 16 odstotkov zdravnikov tega sindikata okupirajo celotno državo. Poanta pravzaprav ni v tem, da se je ministrica v pogajanjih mogoče pustila speljati na led in mogoče popustila ob bobnanju glasnih, čeprav očitno maloštevilnih Fidesovih bobnov. Bolj je v spoznanju, kako pomembno je razločiti to stavko zdravnikov od kapitalskih zakulisij in interesov velekorporacij po privatizaciji zdravstva in v želji po večanju zdravstvenih izdatkov, da bi lahko maksimirali svoje dobičke in zdravstvenemu sistemu vsilili dodatne umetne potrebe. Dobra plat stavke zdravnikov je tudi ta, da se je v javnosti povečal odpor do korupcije, ki jo imajo ljudje glede zdravstva v taki ali drugačni obliki tako rekoč za samoumevno. Zdi se, da je tako občutenje deloma celo neupravičeno oziroma sega v sistemske probleme, ti pa sežejo še v čase socializma in so povezani s samoumevnostjo odhajanja Slovenije v kapitalizem. Novost tega časa je pač ta, da smer Slovenije, ki je bila zadana v osemdesetih letih, danes nikakor ni več niti samoumevna niti nujno prava. Regresija družbe in slovenske države je dokaz za to, regresija evropskih družb in celotnega Zahoda tudi.
Dobra novica v tem dogajanju pa je tudi dejstvo, da se je v družbi spet vzbudila želja po diskusiji o temeljnih družbenih vrednotah in spoznanje, da je treba presekati s slabimi praksami. Resnica o tem je v Sloveniji karseda tradicionalna, hodi pa proti večji socialni občutljivosti države in proti sistemski solidarnosti. Če se po vsej Evropi kažejo trendi in nevarnosti po novem nacionalističnem valu v politiki, je prav socialna občutljivost v Sloveniji tisto, kar jo kot državo lahko cepi pred nacionalistično boleznijo norih krav. Dobesedno gledano je ta v devetdesetih v obliki spongiformne encefalopatije vzniknila v Veliki Britaniji. Kasneje so znanstveniki ugotovili, da jo je pospeševal pohlep kmetijske industrije s proizvodnjo kostne moke kravam podobnih živali za prehranjevanje krav. V prenesenem pomenu pa se vse vrti okrog brexita in pojavlja se vprašanje, koliko je ta na analogen način nevaren za obstoj EU. Zdi se, da ne, in zdi se, da narobe lahko okrepi imunski sistem starega kontinenta. Enako se zdi za Slovenijo, v kateri finančno ministrstvo ta teden izraža zadovoljstvo nad dobrimi ekonomskimi kazalci. Dobro bi bilo, če bi ti kazalci pokazali proti ljudem, ki se v slovenski državi spogledujejo z revščino.
