Ko Watson postane Holmes

Leta 1957 je Agatha Christie napisala napeto kriminalko Odhod ob 16.50 (mimogrede: v slovenščino jo je prevedel Tomaž Šalamun). Gospa Elspeth McGillicuddy se z londonske postaje Paddington odpravi na deželo, na obisk k prijateljici, gospodični Marple. Ko gleda skozi okno, mimo pripelje drugi vlak in v tistem trenutku v osvetljenem kupeju zagleda grozljiv prizor moškega, ki davi prestrašeno žensko. Pretresena pove zgodbo gospodični Marple, ki nima nič manj aktivnih sivih celic kot Poirot. Skupaj odideta na policijo, vendar jima nihče ne verjame, saj ni nikjer trupla. A gospodična Marple ga vseeno najde.

Podobno se zgodi Jamesu Stewartu v filmski Hitchcockovi klasiki Dvoriščno okno. Pripet pred okno zaradi zlomljene noge cele dneve opazuje sosede v stavbi nasproti njegove. Dokler ne opazi, da je v enem od stanovanj izginila žena, njen mož pa iz stanovanja nosi velikanske kovčke in ubije psa, ki ves čas rije po vrtu, saj je zavohal, da je tam nekdo zakopal nekaj, kar bi ga morda lahko zanimalo. Ko Stewart vse zaupa policiji in svojemu prelepemu dekletu, ki jo igra Grace Kelly, mu spet nihče ne verjame, dokler ga ne začne loviti morilec.

Literarni in filmski voajerji imajo vsi podobno težavo, gledajo življenje drugih, fantazirajo o njih, a ko se zgodi kaj nenavadnega oziroma nevarnega, se jim radovednost še bolj razvije, zato včasih niso čisto prepričani, ali je to plod njihove domišljije ali resnica. Njihova okolica si je s tem še manj na jasnem, in ker nihče ne verjame njihovim pripovedim, morajo uganke reševati sami.

Življenje drugih

Knjiga Dekle na vlaku dvainštiridesetletne angleške pisateljice Paule Hawkins je prav tako zgodba o voajerizmu. Napeta kriminalka z nenavadno glavno junakinjo. In da bralcem ne pokvarimo užitka, lahko izdamo le intonacijo zgodbe.

Rachel Watson se iz predmestja vsak dan z vlakom vozi v London. Signal vlak vedno ustavi na istem mestu in Rachel vsak dan opazuje hišo mladega para, predstavlja si njuno popolno ljubezen, vidi, kako zjutraj na terasi kramljata in pijeta kavo, popoldne, ko se vrača iz Londona, pa gleda, kako odpirata vino in se nežno objemata. Rachel se v to zgodbo utaplja tako zaneseno, kot se utaplja v alkohol, nesrečna je, saj jo je zapustil mož, ki zdaj živi skupaj z novo ženo in otročičkom, le nekaj hiš stran od zaljubljenega para.

Njena torbica je vedno polna pločevink džintonikov, in ko jih zelo hitro popije, se takoj odpravi po buteljke vina v trgovino. Tudi njene vožnje z vlakom v službo v London so le prevara, igra, ki jo igra za sostanovalko, saj so jo zaradi nevestnosti že zdavnaj odpustili. Je depresivna in zanemarjena ženska na robu, kot glavna junakinja kakšne najbolj žalostne popevke Toma Waitsa.

Ampak nekega dne, ko z vlaka spet opazuje mladi zaljubljeni par, vidi nekaj nenavadnega. Nevarnega. Tako kot Elspeth McGillicuddy in Jamesu Stewartu tudi njej nihče ne verjame, da se je zgodilo nekaj groznega, zato se kar sama čez noč prelevi v detektivko. A to, da je alkoholičarka, stvari še bolj zaplete, saj skrivnosti mnogokrat rešuje zelo pijana, zato se naslednji dan ne spomni več, kje je bila, s kom se je pogovarjala in kaj je odkrila. To bralca včasih spravi čisto ob živce, saj ko bi morala biti najbolj racionalna in ko je že nekaj dni trezna, si hitro spet poišče bolečino, ki jo požene naravnost v trgovino pred police s cenenim vinom.

Včasih se mi je zdelo, kot da berem knjigo, v kateri je glavni detektiv v resnici Charles Bukowski v ženski preobleki. Stephen King, ki je postal zelo aktiven tviteraš in je tudi sam bil nekoč ne samo alkoholik, temveč tudi velikanski potrošnik kokaina, je o knjigi tvitnil, da jo je navdušen prebral v eni noči in da so mu v njej najbolj všeč prav alkoholizirane črne luknje in izgube spomina, s katerimi se srečuje glavna junakinja.

Ni je več na vlaku

Dekle na vlaku kritiki radi primerjajo z uspešnico Gillian Flynn Ni je več, ne vem natančno, zakaj, morda zato, ker imata obe v naslovu besedo dekle, originalen naslov Ni je več se namreč glasi Gone Girl. Ali pa zato, kot je Hawkinsova povedala kolegu Igorju Bratožu v intervjuju za Književne liste, ker v obeh knjigah nastopata problematični glavni junakinji, ki pa imata zelo različna karakterja. Amy Dunne je preračunljiva zlobnica, Rachel Watson pa najbolj nezanesljiva detektivka na svetu.

Mnogi obe knjigi uvrščajo v tako imenovani gospodinjski noir žanr, ki je nov predalček, kamor uvrščajo literaturo izpod peresa žensk, ki v slogu kriminalke, trilerja ali psihološke zgodbe opisujejo izdaje, razočaranja, želje in maščevanja, s katerimi se v zakonu srečuje ali jih povzroča nežnejši spol, ki v tovrstnih knjigah pač ni najbolj nežen. Ni več mračen predmet poželenja, ampak je mračen predmet akcije. Moški pisatelji raje pišejo o množičnih morilcih in kriminalnih združbah, ženske pa raje ostajajo v dnevnih sobah in kuhinjah, saj tudi statistike kažejo, da največ žensk umorijo prav njihovi najbližji.

Dekle na vlaku je že peta knjiga Hawkinsove, a prva pod njenim pravim imenom. Prej je pod psevdonimom Amy Silver pisala romantične romane, ki se niso dobro prodajali in so postajali vse bolj mračni. Razočarana, ker je bila njena pisateljska kariera tako marginalna, se je odločila, da bo poskusila samo še enkrat in se potem začela ukvarjati s čim drugim. Od očeta si je sposodila denar, se zaprla za šest mesecev in začela pisati prvo kriminalko. Zgodba se ji je zdela tako dobra, da jo je, še preden jo je dokončala, poslala založniku, ta pa je ugotovil, da gre za biser.

Knjiga je kar za dvajset tednov zasedla prvo mesto lestvic najbolj branih knjig in je premagala rekord, ki ga je dotlej imela Brow­nova Da Vincijeva šifra. Prodane so tudi že filmske pravice za knjigo, kar pomeni, da bo, tako kot se je to zgodilo z Ni je več, po filmski premieri zanimanje za knjigo le še naraslo. Pisateljica je končno lahko odplačala veliko hipoteko in očetu vrnila denar. In že piše novo mračno zgodbo, o dveh sestrah, v kateri bo, po njenih besedah, prav tako veliko paranoje, a malo manj klavstrofobije.



                                                                                 * * *

Knjigo Dekle na vlaku res lahko, kot je tvitnil Stephen King, preberemo v eni noči. No, ima eno zelo problematično napako, vedela sem, kdo je morilec, že kmalu po prebrani polovici. Kar se mi pri Agathi Christie, tej stari mojstrici, ki bi ji prav tako lahko rekli gospodinjski noir, pa ji ne bomo, ne zgodi nikoli. Alkohol dol ali gor.