Koga in česa nas mora biti strah

Pod oknom moje strasbourške pisarne je gradbišče. Vsakič, ko zabobni prehitro spuščena betonska plošča ali zrak prerešeta zvok pnevmatičnega kladiva, se zdrznem. Prisilim se, da ne stopim k oknu. Čakam, ali se bo zaslišal zvok siren.

Nisem nagnjen ne k paniki ne k psihozi. Ni me strah, da bi nekdo napadel Svet Evrope. A skrbi me za moje otroke, ki obiskujejo šolo le nekaj sto metrov stran. Mehka tarča, kot temu pravijo strokovnjaki. Verjetna izbira prihodnjih terorističnih napadov, pravijo.

So ti norci res pripravljeni ubijati otroke? So, ker so jih že. Pred štirimi leti v Toulousu. Pred judovsko osnovno šolo so bili pobiti eden od učiteljev, njegova dva sinova – šestletni Aryeh in triletni Gabriel – in osemletna Myriam. Napadalec, triindvajsetletni Mohamed Merah, Francoz alžirskega rodu, je Myriam zagrabil za lase, da bi ji lažje izstrelil kroglo v senca.

Živim v Strasbourgu, od koder je v Sirijo odšlo nekaj deset džihadistov. Nekateri so tam umrli, drugi so se vrnili. Večina brez iluzij, a vsaj eden izmed njih z namenom, da ubija. Eden od morilcev iz Bataclana, kluba v Parizu, Foued Mohamed Aggad, je odraščal v četrti La Meinau, zraven stadiona Racinga, ki ga ob petkih kot strastni navijač obiskuje moj starejši sin.

V Franciji živi skoraj deset odstotkov – več kot šest milijonov – priseljencev iz držav s pretežno muslimanskim prebivalstvom, največ v Evropi. V Franciji terorizem ni abstraktna grožnja. V Franciji se spoštovanja vredna etična stališča in vrednote – humanizem, solidarnost in vera v sočloveka – soočajo s kruto realnostjo. S strahom, in to tistim najbolj prvinskim, strahom za varnost in prihodnost lastnih otrok. To je strah, ki te zagrabi, omrtviči in te ne spusti iz rok.

In ker me je strah, mi je žal, da me prejšnjo soboto ni bilo v Ljubljani. Želel sem biti tam, da udeležence zborovanja na Kotnikovi opozorim na nevarnost. Ker me je strah in ker želim ohraniti upanje v varno usodo mojih in vseh drugih otrok, sem želel biti med tistimi, ki so se zbrali, da bi izrazili solidarnost z begunci in da bi odločno protestirali proti ljudem, ki želijo – na plečih beguncev in na račun naše varnosti – kovati politične dobičke.

Dejstvo je, da naše varnosti ne ogrožajo begunci. Ogrožajo jo pobesneli norci, pred katerimi ti ljudje bežijo, pa tudi populisti in demagogi, razpihovalci sovraštva in mešetarji lažnih rešitev.

Populisti spreminjajo teroristične zločine v zmago

Varnost in prihodnost mojih, vaših, vseh otrok ogroža simbiotična koalicija med podivjanimi fanatiki in apologeti mržnje in strahu. Eni potrebujejo druge in eni upravičujejo druge.

Ne, pobojev v Parizu, Toulousu in drugod niso zagrešili populisti in demagogi, zagrešili so jih islamistični teroristi, a populisti so tisti, ki teroristične zločine spreminjajo v teroristične zmage. Enačenje beguncev s teroristi je ena od teh zmag. Če bo v Evropi in na zahodu prevladal populistični odgovor na trenutno begunsko krizo, bo boj proti terorizmu izgubljen, vsaj za nekaj dolgih in prekleto nevarnih let.

Populistični odgovor na begunsko krizo onemogoča racionalen, human in učinkovit pristop k njenemu reševanju, ker to zahteva solidarnost in sodelovanje. Namesto tega imamo panično soliranje in mimikrijo varnosti, reda in avtoritete. Posledica je ne le grozeča humanitarna katastrofa, ampak tudi stihija in pomanjkanje učinkovitega nadzora nad migracijskimi tokovi, kar je dejansko resen varnostni problem.

Populistična reakcija na begunsko krizo spodkopava in lahko na koncu tudi spodkoplje Evropsko unijo, ki je – vsem slabostim navkljub – že od konca druge svetovne vojne učinkovit varnostni in mirovni mehanizem za obrambo Evropejcev pred samimi sabo. Populizem poziva k ignoriranju mednarodnih obveznosti in mednarodnega prava, ki so osnovne in pogosto edine varovalke za preprečevanje in reševanje vojnih konfliktov in drugih groženj človeštvu, s terorizmom vred, in za blaženje njihovih posledic.

Populizem, pa čeprav izvoljen, je nevarnost za demokracijo. Za svojo upravičenost potrebuje – in po potrebi izdeluje – notranje in zunanje sovražnike. Za obrambo svojega obstoja in interesov namerno in načrtno spodkopava in si podjarmlja demokratične varovalke, od sodstva do medijev in civilne družbe. Brez teh ni učinkovite obrambe pred nekompetentnostjo, korupcijo in zlorabo oblasti. Brez teh ni varnosti.

Populizem povečuje razdor in delitve znotraj Evrope, s tem pa tudi možnost novih napetosti, novih konfliktov in še več nasilja. V Evropski uniji živi skoraj dvajset milijonov, v Evropi pa še enkrat toliko ljudi, ki izhajajo iz držav s pretežno muslimanskim prebivalstvom, in to brez Turčije. Z avtoriteto nekoga, ki na poti v službo vsak dan sreča več muslimanov, kot jih Sebastijan Erlah in Zmago Jelinčič vidita v vsem letu, lahko zatrdim, da si večina Evropejcev – ne glede na veroizpoved ali etnični izvor – želi predvsem varnost, sožitje, blaginjo in prihodnost za svoje otroke. Prihodnost bomo lahko zagotovili le skupaj. Stigmatiziranje, žaljenje in diskriminiranje ljudi na podlagi njihove veroizpovedi ali identitete – tudi in predvsem z retoriko in s politiko, ki se izraža v populističnem odgovoru na begunsko krizo – je napad na koalicijo strpnosti in sožitja, ki nas edino lahko učinkovito brani pred napetostmi, razdori in nasiljem.

Koalicija strpnosti in sožitja

Evropejci, skupaj z nami Slovenci, se moramo kritično soočiti s samimi sabo in z lastno odgovornostjo. Neverjetno hitri smo, ko je treba pokazati s prstom na ekscese, ki jih povzročijo neodgovorni posamezniki, in nič nam ni nerodno, da krivdo pripišemo vsem priseljencem povprek. Obenem pa imamo velike težave z obsodbo lastnega sovraštva, ki si s sistemskim, političnim toleriranjem ali celo upravičevanjem pridobiva legitimiteto in domovinsko pravico. Upravičeno smo zgroženi nad dogodki v Kölnu, a si obenem nismo sposobni predstavljati zgroženosti, stiske in ponižanja, ki ga čutijo muslimani ob dogodkih, kot so tisti v Kranju, kjer smo otrokom v hudi stiski zaradi njihovega etničnega izvora, vere in barve kože odrekli pomoč. Popolnoma samoumevno se nam zdi, da imamo ljudi za jedrske odpadke. Kamorkoli – samo ne v bližino šol, vrtcev, izvirov pitne vode, avtocestnih priključkov in sadovnjakov. Smo se sposobni vprašati, kako bi se počutili, če bi se nekdo tako obnašal do nas?

Res je, integracija v Evropi doslej ni bila vedno in povsod najbolj uspešna. V treh desetletjih bivanja v različnih državah z relativno visoko stopnjo priseljencev sem imel priložnost to videti in spoznati tudi sam. Razlogi so različni, odgovornosti deljene. Težava je pogosto tudi socialna konservativnost med nekaterimi priseljenci. A ne glede na očitno civilizacijsko preživelost, nasprotovanje zakonski zvezi za istospolne ali popolni enakosti med spoloma verjetno le ne more biti razlog za odrekanje osnovnih človeških in državljanskih pravic.

Težava je pogosto v nerazumevanju, včasih tudi nesprejemanju omejene vloge religije v posvetnih zadevah evropskih demokracij. Tukaj kompromisov ni in jih ne more biti. Cilj ni odrekanje muslimanski (ali kateri koli drugi verski) identiteti, kulturi in običajem, ampak njihova prilagoditev postulatom odprte, tolerantne in demokratične družbe. Ne islamizacija Evrope, ampak evropeizacija islama. Ob vsem tem pa je treba priznati, da so najpogostejši vzroki za težave v integraciji še vedno socialni, ne pa verski in kulturni.

Rešitev je lahko le v tem, da se na izkušnjah, tudi tistih najbolj bolečih, kaj naučimo in v prihodnje delamo drugače in bolje. Alternativ ni – razen tistih, ki bi nas civilizacijsko porinile nazaj v trideseta leta prejšnjega stoletja. V Evropi lahko in moramo živeti skupaj.

Veliko novih beguncev, ki v Evropi iščejo zatočišče pred vojno, integracije ne olajšuje, a je tudi ne onemogoča. Številke so visoke, a ob razumni porazdelitvi bremen obvladljive. Sposobnost integracije ni odvisna zgolj od absolutnih številk, ampak tudi od pripravljenosti in volje, na vseh straneh. Če begunce vidimo zgolj ali predvsem kot grožnjo, potem te volje ne bo, ne bo niti uspešne integracije in posledično niti družbene kohezije, stabilnosti in miru. Seveda lahko to že spet pripišemo domnevni verski in kulturni nekompatibilnosti, a zaradi hipokrizije ne bomo nič bolj varni.

Če želimo biti res varni, ne gradimo zidov in ne postavljajmo bodečih žic. Če želimo biti res varni, bodimo ljudje.


Matjaž Gruden je direktor za strateško načrtovanje pri Svetu Evrope. Zapis je avtorjevo osebno mnenje.