Koliko časa se kali država

Ali ima pretiran, recimo bobu bob, patetičen odnos predsednika Boruta Pahorja s hrvaškimi predsednicami sploh še kaj skupnega z dejstvi, v katera se zapleta realna politika med »prijateljskima« sosedama? Koliko podobno osladnih, puhlih in licemerskih izlivov neizmerne bratovske ljubezni med narodoma smo slišali v zadnjih dvajsetih letih? Ti »prijatelji« sistematično vohunijo za predstavniki prijateljske države, vendar Slovenci raje iščemo (svetopisemski smrtni) greh v nas samih. Ti prijatelji si več let načrtno in izpiljeno prizadevajo ukrasti zasluženo, trdo prigarano blagovno vinsko znamko trmastih in skromnih Kraševcev. Prijatelji, ki – ne na podlagi sindikalnih zahtev, ampak iz višjih političnih ciljev – za talca vzamejo štiri in več tisoč delavcev Cimosa. Pošteno je povedal zaupnik hrvaških kovinarjev: »Sindikati sploh nismo terjali dveh let moratorija na delovna mesta. Saj nas ni nihče nič vprašal. Mi bi sprejeli tudi enoletni moratorij.« Ultimati padajo, rešitve za Cimos pa ni in ni.

Cimos je le drobec, ki pa globoko reže. Drobec v veliko obsežnejši »prikriti ofenzivi«, o kakršni si vladajoča elita ne upa niti misliti, kaj šele naglas kaj reči. Pred tako »prijateljsko« sosedo je ta elita nezaupljivo zgradila bodečo žico. Predsedniki pa se objemajo in poljubljajo! Je ta hinavščina res sama po sebi razumljiva retorika predstavnikov oblasti, ki naj bi nas vzgajala v miroljubne sosede? Bodečo žico je postavil italijanski okupator tudi okoli Ljubljane, ki je zato postala mesto heroj. Bodeča žica je vse, kar si v spontani reakciji upa in drzne postaviti nadvse neinventiven politični duh. Ko bi bila res nujna obramba pred begunci, če bi res šlo za nevarnost in če bi bodeča žica res učinkovala, bi jo lahko postavili v tednu dni.

Uničevanje Cimosa, igranje z usodo tisočih družin, kraja zaščitene blagovne znamke vina, pošiljanje dokumentov, v katerih do zadnjega počrnijo stavke ... Počakajmo, kaj bodo (so že) izumili pri načrtovani prodaji NLB. Ste mislili, da bo šla gladko? In brez Hrvatov? Dodajmo še »kakšen fantastični dan«, obljube, da bodo arbitri rešili, česar mi ne znamo. Pet minut po podpisu sporazumov pa se tajne službe odpravijo v Slovenijo z natančno določeno in strogo varovano nalogo: najti kar koli, da bomo ubežali arbitraži. Hrvati ne priznavajo niti arbitraže, ki so jo zaradi Mola izgubili z Madžari. Le, da tam ni bil kriv madžarski, ampak hrvaški arbiter. Lepo vas prosim: kakšne usodno pomembne informacije pa sta si po telefonu lahko prenašala državna agentka in slovenski arbiter v njunem nenavadno naivnem pogovoru? Kolikokrat so Hrvati z najrazličnejšimi potezami prejudicirali potek meje? Največkrat ravno v Piranskem zalivu. Še ne tako dolgo so objavili zemljevid zaliva s sredinsko črto, ki so jo označili za »obstoječo mejo«, zraven pa dorisali črto, do katere bi jim Slovenci radi »ukradli« morje. Pa smo se kdaj vprašali, kaj je v tej kaplji morja tako dragocenega za tak nadpovprečen hrvaški napor? Sipe, školjke, pristanišče, skriti morski zaklad ...?

Slovenci so morali kmalu pozabiti na sanje o nakupu Sunčanog Hvara, Hrvati pa so brez težav kupovali Elan, Drogo, Mercator, portoroški turizem ... Se spomnite ribiških incidentov, plovbe hrvaške ribiške flote v vojaški formaciji s prižganimi baklami tik pred piransko Punto? Pa vseh propadlih dogovorov? Na primer slovitega sopsa, sporazuma o obmejnem prometu in sodelovanju? Gradnje in negradnje kontrolne točke v Plovaniji? Zapletov na Muri, z jedrsko elektrarno, z dolgovi Ljubljanske banke? Predsednika Drnovšek in Račan sta se o meji dogovorila že pred 16 leti. Komu je zdaj to še mar?

Ne vem, kako vi rečete takim odnosom, ko zmeraj in povsod obvelja samo argument in volja enega »prijatelja«. Na drugi strani venomer znova ostaja z dolgim nosom dunajski hlapec »janez«, ki mora ubogati. Če ne bo, se mu lahko pošteno zalomi pri deset tisočih vikendih, na primer. Veste, koliko so jih že porušili? Militantna drža in odraz neuničljive volje po absolutni prevladi in priznavanju zgolj enostranskega »kompromisa«. Odziv politične nomenklature na zahtevo volilnega telesa, ki se redi na sovražnih in zatrtih čustvih? Ali pa že novodoben spopad formacij, v katerem namesto topov in tankov rožlja bistveno bolj sofisticirano in učinkovito orožje. Je kdaj kateremu od Slovencev padlo na pamet, da bi denimo Madžarski speljali znamko tokaj ali Italijanom prosecco? So Slovenci kdaj vohunili za haškimi sodniki? So si kdaj samo drznili reči, da ne bodo izpolnili bruseljske direktive ali katere sodne odločbe evropskega sodišča? So kdaj tako na suho pretentali kakega hrvaškega premiera s pozdravom Peace, ljubav, bok?

Slovenija se z odnosom po kulturi političnega duha tako različne sosede nikoli ni resno soočila. V pravljičnem razmerju niti ni potrebe, da bi se vprašala, ali mar ta nenehno podrejen položaj ni samo logična posledica neverjetne asimetrije med neizmernim prekaljencem in v vesolju izgubljenim naivcem. Slednji je sposoben o meddržavnih razmerjih razmišljati le s položaja preprostih nacionalističnih stereotipov in konfliktov, ne pa s stališča enakopravnega nosilca državotvorne oblasti. Nas pa zanima: do kdaj naj traja ta vojna? In koliko časa se kali država?