Tiskane izdaje
Letošnji strateški forum, deseti zapored, je bil posvečen partnerstvom. Razprave so bile v znamenju velike begunske krize, predsednik vlade Miro Cerar je na odprtju letošnje leto označil za eno najbolj kompleksnih in nestabilnih v zadnjem desetletju.
Partnerstvo je pojem mnogovrstnih pomenov, v mednarodni politiki je pogosta, izrabljana beseda, pravih partnerskih odnosov ni na pretek. In vendar so partnerstva potrebna povsod, brez njih ni mogoče doseči trajnih rešitev. Aktualna begunska in humanitarna kriza v Evropi tačas nazorno kaže, kako jalova je politika brez partnerskega sodelovanja.
V dveh dneh konference z naslovom Vizije novih partnerstev se je vrstila množina globalnih tem: sodelovanje oziroma konfrontacija v mednarodnih odnosih, medkulturni dialog v Sredozemlju, Balkan, ki ostaja luknja na evropskem zemljevidu, problematika nekaznovanosti v mednarodni politiki, starajoča se družba in razvoj kot globalno partnerstvo. Leta 2015 se spominjamo vélikih obletnic, med drugim 70. obletnice konca druge svetovne vojne, 70. obletnice Združenih narodov, 40. obletnice helsinške listine. Vodilne mednarodne organizacije, ki so bile oblikovane za ohranjanje in krepitev mednarodnega miru, vse težje upravljajo novodobne krize.
Ohranjanje starega
Koliko je partnerstev in koliko je konfrontacije, je sodelovanje sploh možno? Moderator omizja voditeljev, mednarodni komentator Nik Gowing, letos tretjič na Bledu, je posedel sedmerico gostov najvišjega političnega ranga: dva predsednika in dva premiera, generalnega sekretarja Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (Ovse), predstavnika generalnega sekretarja Združenih narodov, slavnostni govorec je bil predsednik evropskega sveta Donald Tusk.
Evropa je še vedno »najboljši konec sveta«, nazadnje to potrjuje sedanja begunska kriza, prav vsi hočejo v Evropo, je rekel Tusk. Zaradi sekularnosti, bogastva, pluralnosti in multikulturnosti, zato ker ni obremenjena z ideologijami, nacionalizmi in totalitarizmi, ostaja stara celina privlačna za ljudi od vsepovsod; morali bi biti ponosni, kot so bili Grki vizavi barbarom. Kritiziral je liberalne intelektualce, češ, nekdaj so razmišljali, danes gojijo gnev, toda »Evropi gre še vedno bolje kot kdaj prej in bolje kot drugim«.
Raje kakor vizijo ali močne voditelje Evropa po njegovih besedah potrebuje pragmatično politiko, lepota EU je ravno v dolgočasnosti, nespektakularnosti, ukvarjanju s procedurami, pogajanji. Treba se je upreti notranjim skušnjavam revolucij, velikih sprememb. Ne potrebujemo novega svetovnega reda, temveč ohranjanje in konsolidiranje »naše neidealne ureditve«, je strnil misli predsednik evropskega sveta.
»Ali ne občutite omejitev sedanje ureditve?« je podrezal Gowing.
»Ne, potrebujemo imaginacijo. Evropa je bolj kompleksna od drugih delov sveta, potrebujemo potrpežljivost ... Politika je konflikt, in ne partnerstvo, pomeni sposobnost reševanja konfliktov, in pri tem je Evropa precej učinkovita.«
Koliko dekadentnosti bo še potrebne, preden se bo Evropa odzvala? Moderator se je navezal na Tuska, ki je v svojem nastopu omenjal Raymonda Arona (Plaidoyer pour l'Europe décadente) oziroma dvome in pesimizem o prihodnosti demokracije in Evrope v sedemdesetih letih. Pogovor je usmeril v begunsko, humanitarno krizo pred našimi očmi.
Premier med begunci
Srbski premier Aleksandar Vučić, je udaril v sredico. »Smo bolj evropski kot Evropejci.« Nismo postavili zidu in bodeče žice na meji kot Madžarska, je okrcal Evropsko unijo, ki je ravnanje svoje članice samo nemo opazovala. Govoril je o partnerstvu z Evropsko unijo, ki ga ni, o potrebnosti iskanja celovite rešitve, o tem, da njegova država potrebuje podporo, »ker ne ve več, kako naj kljubuje ekstremizmu v Srbiji, gnevu zoper migrante«.
Smo prva država, ki registrira ljudi, Grčija tega ne počne, je komentiral Vučić. Je predsednik vlade, ki se je sprehodil med begunci, in to je pač gesta. »Imamo sprejemne centre, zagotavljamo medicinsko pomoč, hranimo ljudi, kolikor pač zmoremo – skratka, sprejemajo jih.«
Opažamo preveč sebičnosti in premalo političnega vodenja, je povedal premier Luksemburga Xavier Bettel, ki tačas predseduje Evropski uniji. Bil je eden najbolj kritičnih v razpravi. Aktualno dogajanje je označil za »verjetno najslabše poglavje v zgodovini naše celine«. Spomnil je, da imajo množična preseljevanja, ki jih gledamo, svoje vzroke, omenil je ameriški napad na Irak, evropsko posredovanje v Libiji in druga krizna žarišča. Pripomnil je, da je bila Evropa precej bolj aktivna pri demontiranju bližnjevzhodnih voditeljev, kakor je v zdaj.
Problematiziral je vztrajno retoriko o tem, da je »treba nekaj narediti za rešitev«, in sočasno nezmožnost, da bi se članice uskladile, dejansko ukrepale. »Nekateri voditelji sedijo za evropsko mizo in govorijo eno, doma pripoveduje drugo ... najlažji način, ki ugaja vsem, je nesprejemanje odločitev.«
Hrvaška predsednica Kolinda Grabar - Kitarović je govorila o solidarnosti, porazdelitvi bremena in ukvarjanju z vzroki migracij, a še bolj o tem, da mora Hrvaška za begunski val pripraviti zmogljivosti in lokalne skupnosti. Pripovedovala je o potrebnem času, ki ga Srbija ni imela. Slovenski predsednik Borut Pahor je zagovarjal sistem kvot, ki so jih poleti nekatere članice EU zavrnile. Toda ve se, evropska debata mora seči onkraj tega. Oziroma kot je povedal Bettel: zdajšnje stanje je povsem novo, tedanje kvote so docela neustrezne.
Širšo sliko krize in pomen partnerstev, ki presegajo vladne ravni in državne akterje, je predstavil generalni sekretar Ovseja Lamberto Zannier; nizal je izkušnje organizacije v Ukrajini, ki pomeni nov, hibriden konflikt. Kompleksnost kriz, ki sovpadajo in se prelivajo ena v drugo, je načel predstavnik generalnega sekretarja Združenih narodov Christian Friis Bach. Migrantska kriza, konflikti in podnebne spremembe so povezani in sploh smo zadnja generacija, ki lahko še prepreči klimatske spremembe. »Brez ekonomskega razvoja ni miru in varnosti, brez miru in varnosti ni ekonomskega razvoja. To je tudi rešitev za migracije.«
Slišali smo več mnenj, da je treba spremeniti pogled: v ljudeh, ki prihajajo, je treba prepoznati potencial, vse analize kažejo, da Evropa zaradi lastne demografije potrebuje priseljence, migracije imajo pozitivne plati. Potrebna sta informiranje in seznanjanje javnosti. Odbiranje prišlekov, ljudi določenih poklicev, zaželenih starostnih skupin in podobno pa je docela neprimerno, je komentiral luksemburški predsednik vlade.
Izobraževanje in ignoranca
Imenujemo jih migrante, toda predvsem so ljudje. Niso samo breme, pomenijo tudi priložnost. Kaj bomo z njimi? Dilema je, ali smo jih pripravljeni izobraziti, jih naučiti kaj, česar se tam, od koder prihajajo, niso imeli možnosti naučiti, jih bomo vključili v družbo, jim zagotovili zdravstveni sistem. Vprašanja je razprlo omizje o Sredozemlju in moči kulturnega dialoga.
Izobraževanje je močan okvir pri integraciji in medkulturni dialog je pomemben temelj evropske sosedske politike, je izjavil evropski komisar za izobraževanje, kulturno in mlade Tibor Navracsics, dlje ni šel. Zvrstila so se mnenja o potrebnosti spoštovanja Drugega in učenju kulture različnosti, o kulturni izmenjavi in še vedno veljavni logiki superiornosti zahodne civilizacije. Ne smemo se osredotočiti samo na vlade, pomembni so različni akterji, od medvladnih organizacij prek zasebnega sektorja do lokalnih skupnosti, regionalna dimenzija je pomembna prvina in kulturni dialog je hrbtenica vsega, je dejala Delphine Borione, predstavnica Unije za Sredozemlje. Povedala je, da namenjajo posebno pozornost izobraževanju mladih in opolnomočenju žensk, medtem ko sedanja tragedija po njenem prepričanju izziva vest, vrednote in sposobnost Evrope, da pomaga. Ukvarjamo se s prevajanjem medkulturnega dialoga v prakso in politična izhodišča, z iskanjem izobraževalnih orodij za učenje spoštovanja različnosti, je pojasnila Marjutka Hafner, predstavnica komisije na Unescu v Sloveniji. Povzela je ključno zagato: Ali počnemo prave reči? Ali bomo v prihodnje počeli še več tega istega?
Najboljšo ekspertizo aktualnega trenutka in krize brez primere je dal William Lacy Swing, generalni sekretar Mednarodne agencije za migracije. Ambasador s štiridesetletno diplomatsko kariero, bil je veleposlanik v šestih afriških državah, opaža izjemno kompleksnost kriz – ebola, Islamska država, ekstremistična skupina Boko Haram, podnebne spremembe in vojne v nizu afriških in bližnjevzhodnih držav s tisto v Ukrajini vred –, pa vendar v mednarodni skupnosti ni nobenih pogajanj, nikakršnega procesa, ki bi bil namenjen iskanju kratkoročne rešitve. »V svetu je milijarda migrantov, preseljevanje ljudi in katastrofa sta brez precedensa, presenečen sem, da je toliko ljudi presenečenih ... pa vendar ni čudno, da toliko ljudi išče zavetje.« Govoril je o nepripravljenosti Evrope, o potrebnosti dialoga, o multikulturni in multietnični raznovrstnosti, zaradi česar se je treba ukvarjati z javnim mnenjem. »Če ljudje tega ne bodo razumeli, nam bo spodletelo.« Migracije so množične in so neizogibne, toda ob ustrezni politiki so zaželene, je strnil Swing. »Treba je spremeniti toksično zgodbo ... migracije so bile vselej v zgodovini pozitivne.«
Nekatere teme so stalnica vsakoletnega blejskega strateškega foruma, največje konference in edine vélike razprave o mednarodnih odnosih v slovenskem prostoru. Na primer tako imenovani Zahodni Balkan. Razprave z naslovom Regija v središču geostrateških premislekov se je letos udeležilo četvero ministrov iz prostora nekdanje Jugoslavije in tudi vodji diplomacij Turčije in Madžarske. Območje je še vedno krhko, obremenjeno je z nedokončanimi političnimi in varnostnimi vprašanji, ki niso problematična samo za ta prostor, temveč za širše evropsko okolje. Evropska unija brez držav Zahodnega Balkana ne bo popolna, so se strinjali navzoči, med njimi tudi nemški in francoski državni minister. Toda ključna stran je manjkala; poleg ni bilo nobenega predstavnika Bruslja.
Dobre novice iz Afrike
Ob razpravah o preprečevanju spolnega nasilja v konfliktih – ta ni samo humanitarna in razvojna tema oziroma stvar človekovih pravic, ima tudi varnostni vidik – sta bila pod drobnogledom starajoča se družba in razvoj, povezan z globalnimi partnerstvi. Treba pa je omeniti še eno: omizje o problemu nekaznovanosti v mednarodnih odnosih.
Slednje je vrsto let na dnevnem redu konference, je opozorila moderatorka Lousewies van der Laan, v Sloveniji živeča samostojna svetovalka na področju človekovih pravic, demokracije in pravne države; čeprav je predmet obravnave za širšo javnost manj privlačen od drugih, organizatorji premorejo dovolj občutljivosti za to, da jo ohranjajo na programu. Slovenija podpira mehanizme mednarodnega kazenskega pravosodja in delo mednarodnega kazenskega sodišča; skupaj z Nizozemsko, Belgijo in Argentino sodeluje v pobudi za vzpostavitev mednarodne pogodbe o medsebojni pravni pomoči in izročitvah za pregon najtežjih mednarodnih hudodelstev na državni ravni: genocida, hudodelstev zoper človečnost, vojnih hudodelstev (MLA Initiative – Mutual Legal Assistance and Extradition for Domestic Prosecution of the Most Serious International Crimes).
Med udeleženci debate o tem, kako okrepiti boj proti nekaznovanosti prek partnerstev in sodelovanja, sta bila v ospredju nova predsednica mednarodnega kazenskega sodišča Silvia Fernandez de Gurmendi in posebni svetovalec generalnega sekretarja ZN za preprečevanje genocida Adama Dieng. Predsednica ICC, navzoča od njegovega nastanka leta 2002, je govorila o izzivih sodišča in globalnem boju zoper nekaznovanost: o razkoraku med pričakovanji in tem, kar lahko sodišče doseže, o primanjkljaju konkretne pomoči, politične podpore, pomenu resnične univerzalnosti – samo tako se je mogoče izogniti očitkom o selektivni pravičnosti.
Vse zgodbe iz Afrike niso slabe, je začel Dieng in našteval: sudanskega predsednika Omarja Al Baširja, za katerega ICC zaradi genocida in zločinov proti človeštvu v Darfurju zahteva aretacijo, letos poleti Južna Afrika sicer ni aretirala. In vendar je vprašljivo, ali si bo še upal tja, nič več se ne počuti varnega. Ali denimo čadski diktator, bivši predsednik Hissène Habré, ki so ga leta 2013 po četrtstoletnih prizadevanjih naposled aretirali v Senegalu. Je prvi afriški voditelj, ki mu sodijo v Afriki. Dieng ne vidi konflikta med Afriško unijo, ustanoviteljico tribunala, in ICC, bližina sojenja in prizorišča zločinov je po njegovem prepričanju pozitiven element. Stalni predstavnik Liechtensteina pri ZN Christian Karl Wenaweser je govoril o grobih političnih kalkulacijah in grožnjah z vetom, zaradi katerih ni pred sodiščem ne primera Sirije ne Ukrajine. Ključno vprašanje pa je, kako pridobiti politiko, da investira trud v temo, ki zanjo ni prednostna. Časovni okvir zločinov je daljši od politične ure, slednja teče hitro, od volitev do volitev, je pripomnil Abi Williams, predsednik Haaškega inštituta za globalno pravičnost. Politična preračunavanja, povezana s problematiko mednarodne pravičnosti, pač niso zelo drugačna od politike scela.
