Tiskane izdaje
Bataclan. Boulevard Voltaire številka 50. Enajsti pariški arrondissement. Arhitekt Charles Duval. Gledališče, odprto februarja 1865, je dobilo ime po opereti Jacquesa Offenbacha, ki ji je na premieri sam dirigiral. Od 70 let prejšnjega stoletja je Bataclan legendarno prizorišče rokovskih koncertov, od 13. novembra 2015 pa kraj neizmerne tragedije. V tistem kaotičnem in grozljivem lanskem petkovem večeru je pod streli treh napadalcev tod umrlo 89 ljudi, več kot dvesto pa je bilo ranjenih.
Za Bataclan je vedel ves rokovski svet. Tu so nastopali mnogi svetovno znani glasbeniki in glasbene skupine. Seznam koncertov je tako rekoč neskončen. Med prvimi so bili tod denimo Velvet Underground z Loujem Reedom in pevko Nico. Posnetek koncerta je dolgo ilegalno krožil med privrženci, uradno pa je izšel šele leta 2004 pod naslovom Le Bataclan ’72. Med mnogimi nastopajočimi so bili potem še The Police, Prince, Genesis, Oasis, Alice Cooper, Metallica, Iron Maiden, Widespread Panic, The Killers, Cold War Kids, New York Dolls, The Clash, Motorhead, Franz Ferdinand in kot zadnji Eagles of Death Metal. Toda njihov koncert, v petek trinajstega, se je končal s pokolom, kakršnega v novejši zgodovini glasbe še ni bilo. Tisti, ki so preživeli, na koncertu je bilo več kot tisoč ljudi z vseh koncev sveta, so kasneje izjavljali, da so bila tla dvorane dobesedno napita s krvjo.
Bataclan je bil do prodaje 11. septembra lani več kot štiri desetletja v židovskih rokah. Lastnika sta bila Pascal in Joel Laloux, ki sta bila pogosto tarča groženj. Predvsem zaradi proizraelskih dogodkov, ki so jih občasno prirejali v tamkajšnji dvorani. Skupina z imenom Islamska vojska je Bataclanu zaradi židovskih lastnikov grozila že leta 2011. Pred zgradbo so večkrat protestirali tudi palestinski aktivisti. Toda do lanskega napada ni bilo nobenega incidenta. Pokol so uprizorili trije mladi Francozi z alžirskimi koreninami: Foued Mohamed-Aggad (23), Ismael Omar Mostefai (29) in Samy Amimour (28). Aggad naj bi imel pri sebi ponarejen sirski potni list. Dva sta se razstrelila sama, tretjega so ubili policisti. Podobna zgodba torej kot pokol, ki ga je julija 2011 na Norveškem uprizoril Anders Breivik. Takrat je bilo 77 mrtvih, množični morilec pa zdaj sedi za rešetkami.
Bataclan je leto dni sameval. V tem času so ga tudi temeljito prenovili. Uprava je že pred časom sporočila, da bo prvi koncert v dvorani 16. novembra letos. Tri dni po obletnici pokola. Led naj bi prebil Pete Doherty. Toda potem je sledilo presenečenje. Kot prvi bo namreč že nocoj, to soboto, v Bataclanu nastopil Sting. Vstopnice so bile razprodane v pičli uri. Vseh je bilo 1497, toda okrog tisoč jih je bilo rezerviranih za svojce pobitih in ranjenih. Stinga sem (skupaj s Paulom Simonom) nazadnje poslušal pred dobrima dvema letoma v nabito polnem newyorškem Madison Square Gardnu. Skoraj triurni koncert je bil zares vrhunsko doživetje. Toda pariški večer bo zaradi posebnega čustvenega naboja gotovo dogodek, ki bo presegel takratno glasbeno magijo iz New Yorka.
Iz Benetk na Sorbono
Luciani Milani, učiteljici iz Benetk, se je tistega krvavega večera svet dobesedno postavil na glavo. V Bataclanu je pod streli napadalcev umrla hčerka Valeria. Edina Italijanka, žrtev napada. »V našem življenju sta zdaj dve poglavji. Prvo je tisto do Bataclana, drugo pa tisto po njem. Bili smo srečna družina. In Valeria, ki je že nekaj let živela in študirala v Parizu, je bila naš ponos. In naša sreča. Njena smrt je bila zato za vso družino hud šok. Sprva sploh nismo verjeli novici, ki nam jo je iz Pariza v soboto, dan po tragediji, sporočil italijanski konzul Andrea Cavallari. Zakaj ravno Valeria? Zakaj toliko nepotrebne krvi? Bolečina je bila neizmerna. Odgovorov pa nobenih. Toda z možem Albertom Solesinom in sinom Dariem smo se odločili, da mora življenje kljub tragediji naprej. Da njen umor iz nas ne sme narediti slabih ljudi. In da moramo življenju znova pogumno pogledati naravnost v oči,« mi Benečanka Luciana Milani mirno in tiho pripoveduje v Svetu Evrope v Strasbourgu, kjer je bila v minulih dneh posebna gostja.
Luciana Milani
Njena hči Valeria Solesin, prava lepotica, ki je imela komaj 28 let, je v Parizu delala doktorat. Na sorbonski univerzi. Kot sociologinja se je ukvarjala s primerjalno študijo o vlogi žensk v italijanski in francoski družbi. O njihovi nenehni razcepljenosti med domom in službo. Bila je nadvse dejavna tudi na drugih področjih. Kot prostovoljka je denimo dolgo delala za italijansko človekoljubno organizacijo Emergency, ki jo je ustanovil zdravnik Gino Strada, avtor knjige Zeleni papagaji, ki je prevedena tudi v slovenščino. Zato njena smrt ni prizadela le družine, ampak tudi vse prijatelje iz Emergencyja, s katerimi je sodelovala zadnja leta.
Tistega usodnega petkovega večera se je z zaročencem Andreo Ravagnanijem iz mesta Dro na južnem Tirolskem, njegovo sestro Chiaro Ravagnani in njenim fantom Stefanom Perettijem iz Verone odpravila na koncert v Bataclan. Vsi trije so preživeli pokol, Valeria Solesin pa ne. V Benetkah, kamor se je na žalostni dan pogreba zgrnilo več tisoč ljudi, so jo pokopali z državniškimi častmi. Zastave so visele na pol droga. Zadnjega slovesa sta se udeležila predsednik države Sergio Mattarella, ki je ob njenem grobu izjavil, da je bila Valeria pravzaprav »italijanska prihodnost«, in tudi premier Matteo Renzi. Ta je dodal, da bo italijanska vlada poslej podeljevala posebno študentsko štipendijo, ki bo nosila njeno ime.
Kaj čutijo starši morilcev?
Luciana Milani je leto dni po smrti hčere mirna, zbrana in močna. »Sovraštvo do njenih morilcev nas ne sme zaslepiti. Sovraštvo je destruktivno čustvo, ki prej ali slej kot bumerang udari nazaj po tistemu, ki sovraži. Zato moramo v tej tragediji poiskati predvsem nauk za prihodnost. O morilcih naše hčere pri nas doma pravzaprav sploh ne razmišljamo. Saj tudi njih ni več. Tudi oni so umrli v pokolu, ki so ga sami uprizorili. Bili so pravzaprav vrstniki naših otrok. Zato se včasih vprašam: Kaj pa njihovi starši? Kako oni živijo z dejstvom, da njihovih sinov ni več? Smrt otroka je za vsako mamo, za vsakega očeta, huda bolečina in preizkušnja,« pripoveduje učiteljica iz bližnjih Benetk.
To, kar se je tistega petkovega večera zgodilo v Parizu, je bilo po njenih besedah nekaj strašnega. In pravzaprav nekaj novega. Cilj napada je bil, kot razmišlja danes, paralizirati in ustaviti naš način življenja. Zapreti trgovska središča, ceste, šole. Toda trinajsti november, kot pravi Luciana, na srečo ni ustavil življenja. To je teklo dalje. Resda z bolečinami, toda vendarle.
»Novinarji so takrat pisali o generaciji Bataclan. Toda tisti, ki so prišli na koncert, nikakor niso bili nekakšni hedonisti. To ni pokolenje uživačev. Tam so bili mladi in stari. Moški in ženske. Iz devetnajstih različnih držav. Ti ljudje so postali tarča sovraštva iz meni nepojmljivih razlogov. To res težko razumem, saj so bili med obiskovalci koncerta – in med žrtvami – tudi muslimani. Njihove družine smo videli na spominski komemoraciji v Parizu. Očitno je nekaj hudo narobe z našo Evropo in njenim modelom, ki je od vsega začetka temeljil prav na socialni pravičnosti, enakosti, svoboščinah, na pravici do dela in s tem do dostojnega življenja. In kjer ni dela, se začne kriza. Kriza identitete, ki potem poraja sovraštvo,« razmišlja Luciana, mama umorjene Valerie.
Vsi ti naši otroci, pravi, so bili rojeni po Berlinu. Živeli so čas po padcu berlinskega zidu. Toda potem so po Evropi začeli rasti novi zidovi. Nove ograje. »Tudi pri vas, v Sloveniji!« dvigne prst Luciana. »Vsi ti zidovi znova ločujejo ljudi. Postali smo njihovi talci. In to je slabo. Boja proti nestrpnosti in sovraštvu do drugačnih na ta način preprosto ni mogoče dobiti. Edina prava pot do medsebojnega razumevanja in solidarnosti vodi prek mostov, ki jih je treba graditi med narodi, med državami in med verami. Vsaka religija bi morala v drugem videti predvsem sebi enakega. Danes pa vere ta svet v bistvu samo še dodatno delijo. In to ni dobro,« doda Luciana, ki je prepričana, da politika in uradne inštitucije premalo naredijo za boljše odnose med ljudmi.
Še zlasti za več solidarnosti, ki jo je manj kot kdaj prej. Tudi ko je šlo za solidarnost s svojci žrtev pokola v Bataclanu. »Takrat smo si želeli, da bi z nami jokala vsa Evropa. To bi veliko pomenilo družinam pobitih. Pa te solidarnosti v bolečini tedaj nekako ni bilo dovolj čutiti.« Po njenem v Evropi sploh ne znamo živeti več skupaj. Ljudje ne marajo tistih, ki se ne prilagajajo njihovim vatlom in pogledom na svet. In to zanesljivo ni prava pot v prihodnost.
Pripravite se na najslabše …
Z njo se strinja tudi Antoine Leiris, odločen, mlad, 35 let star Parižan, nekdanji novinar kulturne redakcije na radiu France Info in France Bleu, ki je v Bataclanu za vselej izgubil ženo Hélène Muyal. Poznala sta se dvanajst let. Ljubila je rock’n’roll in heavy metal, zato se je tistega usodnega večera odpravila na koncert v Bataclan. Antoine je ostal doma z njunim sedemnajstmesečnim sinom Melvilom. Danes težko verjame, da je od takrat minilo že leto dni. »Čas je zame posebna kategorija. Včasih se mi zdi, da je to leto minilo kot blisk, včasih pa se mi zdi, da je dolgo kot večnost,« pove v Strasbourgu, kamor je bil povabljen skupaj z Luciano Milani.
Antoine Leiris med podpisovanjem svoje knjige.
Tistega večera, ko je mali Melvil zaspal, je prižgal televizor in malodane v šoku gledal grozljive slike, ki so prihajale iz Bataclana. Hip zatem sta potrkala na vrata sestra in brat. Sestra je ostala pri Melvilu, z bratom pa sta planila v avto in vso noč begala po pariških bolnišnicah in iskala Hélène. Dokler mu niso sporočili: »Monsieur, pripraviti se morate na najslabše …«
Dva dni po smrti ljubljene žene je njenim morilcem napisal odprto pismo. »V petek zvečer ste umorili izjemno bitje, ljubezen mojega življenja, mamo mojega sina. Toda kljub temu vam ne bom privoščil mojega sovraštva … To vi hočete. Hočete, da bi me bilo strah, da ne bi več zaupal sosedom in someščanom. Da bi svobodo žrtvoval za varnost. Toda tega ne boste dosegli … Danes zjutraj sem jo videl. Po dneh in nočeh čakanja in iskanja. Bila je ravno tako lepa kot v petek, ko je odšla na koncert. Ravno tako lepa kot takrat, ko sem se pred dvanajstimi leti zaljubil vanjo. Bolečina in žalost sta me lomila, to je bila res vaša majhna zmaga, toda ne za dolgo. Z nama s sinom bo ostala za vedno. Skupaj bova močnejša od vsake vojske tega sveta. Zdaj nimam več časa za vas, saj moram k njemu. Sin se je namreč ravnokar prebudil. Zdaj ima komaj sedemnajst mesecev, toda nekoč bo tudi on srečen in svoboden. Ker vam tudi on ne bo privoščil svojega sovraštva …«
S tem pismom neizmerne ljubezni do žene in malega sina, ki ga je objavil na facebooku, je Antoine Leiris pretresel svet. Bolj kot z ljubeznijo bržkone predvsem z žalostjo in pogumom, ki veje iz njega. Doslej ga je prebralo že več kot dva milijona ljudi. Takšnega učinka sploh ni pričakoval, saj je šlo zgolj za njegovo intimno izpoved, kot pravi, namenjeno najbližjim. In seveda ljubljeni Hélène.
Strah je kot glasba
»Toda hotel sem povedati tudi to, da se ne smemo pustiti ustrahovati. Ne smemo se podrediti strahu. Kajti teroristi hočejo prav to. Sejati strah. Ta je običajno vselej rezultat zunanjih dejavnikov, toda ljudje se ga hitro navzamemo, zato še lažje prodira globoko v nas. Strah živi od naših ran, fantazij in našega neznanja. Strah je kot glasba. Njegove note so napisane s črnilom tistega, kar je v nas. Zato je treba tej glasbi skrbno prisluhniti, da bi jo razumeli in jo pravi čas ustavili ali preusmerili kam drugam,« je pripovedoval v Strasbourgu.
Ogromna večina Parižanov je strah v resnici hitro premagala. »Že nekaj dni po napadu je Pariz znova zaživel. Čudila me je ta moč ljudi vrniti se v normalno življenje. A to je po svoje vendarle logično. Če se vdaš strahu, si teroristu sam izročil darilo, ki ga hoče. Zato moramo življenje, ki ga imamo, objeti vsak dan posebej. In sprejeti vse, kar nam ponuja,« zbrano razmišlja Antoine, ki je zdaj vse svoje življenje posvetil predvsem svojemu sinu.
Melvil ima že skoraj dve leti in pol. Pri tej starosti nekako že čuti, kaj se mu je zgodilo, zakaj ni več mame, pa seveda še ne razume. »Devet mesecev je preživel v Hélène in poslušal njeno življenje. Njen srčni utrip je bil ritem njegovih dni. Njeni gibi so bili njegova potovanja. Njene besede so bile glasba njegovega nastajajočega življenja. Zato ga velikokrat stisnem k sebi. Na prsi, da bi v njih slišal tudi mojo bolečino,« pripoveduje Antoine. Ob njegovih bridkih besedah se tam v Strasbourgu zato kar samo zastavlja vprašanje: Je kdo že kdaj izračunal, koliko Richterjevih stopenj ima lahko žalost?
Na podlagi odprtega pisma morilcem Hélène Muyal-Leiris je nastala knjiga z naslovom Vous n’aurez pas ma haine, kar bi lahko prevedli kot Ne zaslužite si mojega sovraštva, in v hipu postala svetovna uspešnica. Prevedena je že v mnoge jezike sveta. Na angleško govorečem trgu jo prodajajo z naslovom You Will Not Have My Hate. V Svetu Evrope v Strasbourgu je moral avtor izvode knjige podpisovati kar nekaj časa. Toliko je bilo njegovih bralcev.
Odmevnost knjige in pisma, na podlagi katerega je nastala, ga presenečata. Takšne pozornosti si pravzaprav nikoli ni želel in je tudi noče. Dobil je na stotine pisem z vseh koncev sveta. Mnogi ga imajo za heroja, čeprav te vloge nikakor ne sprejema. »Nisem heroj. Sem zgolj človek, ki ga je trdo udarila roka usoda. In to je vse,« pravi. Zato mu je od vseh pisem morda najljubše tisto, v katerem se je pošiljatelj podpisal le kot Philippe in nič drugega. V njem mu je sporočil: »Vi ste bili ranjeni, pa nam kljub temu vsem nam dajete pogum …«
Zgodba o odsotnosti
So pa seveda tudi pisma, v katerem se ljudje ne strinjajo z njim. Na Japonskem nekateri menijo, da pokol v Bataclanu opozarja na nevarnosti, ki jih prinaša multikulturna družba. V katoliški Italiji jih skrbi problem odpuščanja zločincem. Francoska desnica z Marine Le Pen na čelu pa v Leirisu vidi slabotneža, ki sprejema terorizem in trdi, da to ni problem. »To seveda ni res,« odgovarja Antoine. »Moje besede pravzaprav pomenijo odpor. Bi me radi spravili na kolena? Ne boste me! Ne bom ravnal tako, kot vi hočete!« pojasnjuje in spomni na članek v Le Mondu, ki je govoril o radikalizaciji mladih. Mladim, ki so brez dela in zato brez prihodnosti, je zlahka mogoče vcepiti v glavo, da so zatirani. In potem zelo hitro tudi sami postanejo zatiralci in morilci …
Antoine Leiris se po tragediji, ki ga je zadela, dolgo ni hotel družiti s svojci, ki so v Bataclanu prav tako izgubili najbližje. Ravno tako ni hotel sodelovati z nevladnimi organizacijami, ki pomagajo tem ljudem. Nazadnje pa je le privolil v sodelovanje v dokumentarcu o Bataclanu, ki mu je v mnogočem spremenil pogled na to dramo. Odkril je namreč, da ta tragedija v bistvu ni bila mozaik različnih zgodb, ampak je bilo vse skupaj ena sama zgodba. Lahko izgubiš prijatelja, sina, hčer, ženo, moža, nogo, ljubezen ali pa nedolžnost. Vse to je vedno ena sama zgodba. Zgodba o odsotnosti nečesa. In s tem je treba živeti. Živeti s tem, kar si izgubil za vedno.
Njegova knjiga je pretresljivo in boleče branje. V njej denimo veliko govori tudi o Melvilu. Malček je bil zaradi materine odsotnosti sprva popolnoma zmeden, saj ni mogel razumeti, kaj se dogaja. Zato je dva dni po smrti Hélène s police sam vzel slikanico, ki sta jo z mamo najraje listala. Knjigica govori o drobni pikapolonici, ki je po nesrečnem naključju pristala na nosu zlobne čarovnice. In ker jo je ta začarala, je potem tudi pikapolonica postala hudobna. Hélène je strani o njenih hudobijah običajno preskočila, saj malčka ni hotela prehitro vpeljati v svet pokvarjenosti. Enako je s slikanico počel tudi Antoine. Toda po tragediji v Bataclanu je ugotovil, da sina preprosto ni več mogoče tako obvarovati pred pokvarjenim in hudobnim svetom. »Takšne neprijetne strani seveda lahko preskočimo, toda prej ali slej jih bo treba kljub vsemu prebrati, saj so morda celo pomembnejše od drugih,« doda Antoine, ki v Strasbourgu ni imel prav veliko časa za (pre)dolge pogovore. Doma v Parizu ga je namreč nestrpno čakal mali Melvil.
