Kolinda Grabar Kitarović: Napredna konservativka na čelu Hrvaške

Prepričan sem, da bo predsednica Kolinda Grabar Kitarović v naslednjem letu najmočnejša oseba v hrvaškem političnem prostoru. Tako je v enem od pogovorov na hrvaški nacionalni televiziji, dan po niti ne tako presenetljivi zmagi nekdanje hrvaške zunanje ministrice in dolgoletne članice HDZ Kolinde Grabar Kitarović, dejal Dejan Jović, ugledni profesor zagrebške fakultete za politične vede. Z njim so se strinjali vsi sogovorniki, tudi tisti z »druge« strani.

Grabar Kitarovićeva se je na Hrvaško vrnila iz Bruslja, kjer je gradila mednarodno diplomatsko kariero kot pomočnica za javno diplomacijo generalnega sekretarja Nata. Pred tem je med letoma 2008 in 2011 vodila hrvaško veleposlaništvo v Washingtonu. Pred odhodom v Washington je bila vodja hrvaške diplomacije v prvi vladi nekdanjega premiera Iva Sanaderja, ki je bil pravnomočno obsojen korupcije. Sodelovanje v Sanaderjevi vladi je bilo tudi njeno največje breme v predvolilni kampanji, saj je bila od leta 2003 dve leti ministrica za evropske integracije, potem pa do leta 2008 ministrica za zunanje zadeve in evropske integracije.

Menda se je vse skupaj začelo sredi poletja 2013. Takrat naj bi se bil generalni sekretar HDZ Milijan Brkić - Vaso z nekaj najožjimi sodelavci srečal v bližini Zadra s Kolindo Grabar Kitarović in ji predlagal kandidaturo. Grabar Kitarovićeva je na tehtnico postavila nekaj možnosti: prvič, da ostane v Bruslju, v Natu, in nadaljuje mednarodno diplomatsko kariero; drugič, da sprejme izziv, izgubi tekmo, njen ugled pa se zmanjša; tretjič, da sprejme izziv, odigra na vse in – zmaga. V nedeljo, 11. januarja 2015, nekaj po 22. uri ji je takrat že nekdanji hrvaški predsednik Ivo Josipović čestital kot novi predsednici Hrvaške.

Kolinda Grabar Kitarović (rodila se je 29. aprila 1968) je odraščala v zaledju Reke, kjer je tudi končala osnovno šolo. Z odliko, seveda. Potem se je odločila, da bo obiskovala »najboljšo in najtežjo srednjo šolo«, vpisala se je na takratni center za kadre in izobraževanje v kulturi, ambicije pa je začela udejanjati, ko je po opravljenem 3. letniku v okviru mednarodne izmenjave odšla na gimnazijo v Los Alamos v Novi Mehiki. Po vrnitvi se je vpisala na študij angleščine in španščine, zaradi gospodarske krize v takratni Jugoslaviji pa ji starši več niso zmogli plačevati šolanja. Začela je inštruirati angleščino, prevajala je in pazila otroke. Po spletu okoliščin – njen profesor je postal minister za znanost – je vstopila v politiko in postala pomočnica pri namestniku zunanjega ministra Iva Sanaderja. »Tako mlada, pa tako sposobna,« je menda dejal prvi hrvaški predsednik Franjo Tuđman – Grabar Kitarovićeva ga šteje med tri največje hrvaške velikane, poleg znanstvenika Ruđerja Boškovića in Nikole Tesle –, ko je ocenjeval delo mlade Kolinde Grabar.

Kako se bo izkazala prva hrvaška predsednica, se bo pokazalo že zelo kmalu. Dejstvo pa je, da se je v predvolilni kampanji odrezala dobro. Po prepričanju številnih objektivnejših hrvaških analitikov je bila najboljša kandidatka, kar jih je sploh lahko ponudila HDZ. Ima izkušnje iz Nata in tekoče govori pet tujih jezikov.

Kako se bo ubranila strankarske oligarhije, bo pokazal čas, nobena skrivnost pa ni, da so vrste, ki čakajo na »zajtrk pri predsednici«, zelo dolge.

Grabar Kitarovićeva zatrjuje, da bo predsednica vseh Hrvatov, da ne bo priznavala delitev na »nas« in »vas« … To je bila njena obramba pred očitki, da si je za obdobje volilne kampanje zgolj nadela ovčjo preobleko, pod njo pa se skriva volkulja. Je privrženka trdega nacionalističnega jedra. V praksi, in to zelo kmalu, pa bo morala dokazati, da njeno delovanje ne bo prežeto z ideološko zadrtostjo, podeželskim konservativizmom in balkanskim nacionalizmom, delno poosebljenim v evforičnosti nedeljske volilne zmage, ki, kot kaže, na Hrvaškem še ni preživet in izživet – niti ne tako malo ga je bilo mogoče videti prav v evforičnosti nedeljske volilne zmage v enem od zagrebških trgovskih centrov, kjer se je zbralo kakšnih 1400 privržencev. Že zdaj pa je jasno, da njen obisk šotora v noči zmagoslavja, v katerem veterani domovinske vojne že skoraj sto dni protestirajo zoper domnevne nepravilnosti, ministra veteranov in vlado, ni bila preveč posrečena poteza.

Kolinda Grabar Kitarović je priznala, da je bila razočarana in prizadeta, ker zanjo ni bilo več položaja v Banskih dvorih. O odnosih s Sanaderjem, ki pod težo sodnih postopkov in obsodb čaka na nove postopke v zagrebškem zaporu Remetinec, med kampanjo ni želela podrobneje govoriti; dejala je le, da niso bili idilični. Zavrnila je ugibanja, da naj bi bila vir, ki je novinarje opozoril na njegov razkošen življenjski slog in kolekcijo dragih ročnih ur, ki so sprožile zgodbo o korupciji pri nekoč najmočnejšem politiku na Hrvaškem.

Iz ZDA jo spremlja afera, ker je službeni diplomatski avtomobil dlje časa uporabljal tudi njen mož. Ko so te nepravilnosti razkrili, je vrnila nekaj tisoč dolarjev stroškov. Kakor pojasnjuje, se ne izogiba odgovornosti za napake, a jih dojema kot šolo, da jih ne bo ponovila v prihodnosti. Eno je vseeno še naredila; ko je med kampanjo šele pod pritiskom javnosti priznala, da je donosno službo v Bruslju le zamrznila, da bi tekmovala za predsednico države. Pretekli četrtek je pogodbo o zaposlitvi v Natu prekinila.

Njen predvolilni program Za boljšo Hrvaško je resda deloval bolj kot program kandidata za predsednika vlade, saj je obljubljala ukrepe za rešitev države iz krize, v katero naj bi jo pripeljala, kot je dejala, »premier Zoran Milanović in najbolj nesposobna vlada v zgodovini Hrvaške«. Prav njun odnos, ki bo vse prej kot prijateljski, ampak bo »hladno protokolaren«, bo zaznamoval prve tedne predsednikovanja prve hrvaške predsednice.

Če bo držalo, da bo v naslednjem letu najmočnejša oseba v hrvaškem političnem prostoru, se utegne res zgoditi, kar menijo nekateri: da se Hrvaški napovedujejo predčasne volitve. S tem bi vrnila uslugo stranki, ki jo je pravzaprav popeljala na vrh političnih ambicij.