Tiskane izdaje
Pisalo se je leto 2010, ko se je vodstvo ministrstva za notranje zadeve in policije odločilo izpeljati pomemben projekt prenove policijske zakonodaje. Projekt je bil realiziran leta 2012, novi zakon o policijskih pooblastilih pa je bil v državnem zboru sprejet leta 2013. Leto pozneje je ustavno sodišče sprejelo odločbo, s katero je poseglo v hrambo profilov DNK, in policija, ki vedno sledi ali si prizadeva za jasne zakonske določbe, je sama podala pobudo za spremembo zakonodaje glede hrambe profilov DNK. To je pravi razlog sprememb policijske zakonodaje, in ne migrantska kriza niti želja po »policijski državi«.
Družbeno okolje se spreminja – naj si to priznamo ali ne –, spreminja se način življenja, temu sledi seveda tudi kriminaliteta. Spreminjajo se varnostni dogodki. Policisti so se nekoč vozili naokoli s fičkoti, zdaj pa je popolnoma sprejemljivo in jasno, da se vsaj s škodami. A kaj, ko se kriminalci zdaj vozijo že z mercedesi, če parafraziramo. Jim še lahko sledimo? Glede na spremenjene varnostne razmere je policija kot strokovna služba, ki ima dovolj vrhunskih znanj o varnosti, proučila in pripravila ukrepe, da bo vsaj približno v koraku s kriminalnimi združbami. Že ustavno sodišče je leta 1997 med drugim navedlo, da mora država nujno uzakoniti ukrepe, ki so enakovredni tistim vrstam in načinom delovanja, ki jih uporablja organizirani kriminal, če se želi učinkovito postaviti po robu najhujšim oblikam kriminala in s tem izpolniti svojo dolžnost varovanja pravic in svoboščin ljudi. To pa so po mnenju ustavnega sodišča lahko predvsem ukrepi, ki se izvajajo s tehničnimi sredstvi in brez vednosti prizadetega.
Temeljna človekova pravica ni le zasebnost, ampak tudi varnost
Slovenska družba, njeno zakonodajno telo je gotovo toliko odgovorno, da to prepozna in tudi omogoči. Javna varnost, ekonomska blaginja, preprečitev nereda so med drugim razlogi, ki jih tudi evropska konvencija o človekovih pravicah postavlja kot upravičene in legitimne razloge za posege države v pravico do zasebnosti.
Izhajajoč iz tega zavedanja smo pripravil predlog sprememb policijske zakonodaje, pri čemer je MNZ oziroma policija ravnala transparentno, kar nam priznavajo tudi strokovnjaki, saj smo pozivali k strokovni razpravi, podaji mnenj, h konstruktivnemu diskurzu. Žal se je ob tem pri pisanju nekaterih predstavnikov institucij zazdelo, kot da ne beremo istega zakona. Pojavljale so se neresnice in (zlonamerno) zavajanje javnosti, od tega, da bo policija pri vsakem postopku zbirala biometrične podatke, do tega, da si bo na drone nameščala lovilce imsi, snemala vsepovprek. Domnevne »prepovedane sanje« policije so v resnici postale prepovedane sanje drugih. Brali smo članke z naslovi kot Zastrašujoči molk (Delo, 21. 7. 2016) o tem, kako na stranska vrata trka represija, da želi država brez tehtnega premisleka in ustreznih varovalk prevesiti tehtnico na stran varnosti, ob tem pa sledi primerjava z Guantanamom. Dejstvo je, da gre za zavajanje, saj je priprava sprememb potekala transparentno, dve leti, z javnimi posveti zainteresirane strokovne javnosti, predstavitvijo predstavnikov medijev itd.
Popolnoma neresnične in zavajajoče so trditve, da gre pri tem za nova policijska pooblastila. Delo, 21. 7. 2016, po viru informacijske pooblaščenke napačno navaja, da so nova policijska pooblastila med drugim ukrepi prikrite in namenske kontrole, kar absolutno ne drži, ker je to pooblastilo že uzakonjeno. Tudi zbiranje biometričnih podatkov je kot pooblastilo že uzakonjeno, le jasneje in podrobneje ga urejamo v noveli.
Kam je šlo zaupanje v delovanje inštitucij te države, ko niti preiskovalni sodnik ni dovolj velik garant, ali so pač razlogi za nasprotovanje povsem drugi?
Glede predlaganih zakonskih rešitev ob iskanju pogrešanih oseb ali oseb, ki so se izgubile in je glede na okoliščine mogoče domnevati, da potrebujejo pomoč, ker jim grozi nevarnost za njihovo življenje ali zdravje, je policija ob preteklih iskanjih prejemala številna pisanja svojcev, ki nikakor niso mogli razumeti, zakaj policija ni upravičena oziroma nima zakonskih podlag za pridobivanje podatkov od mobilnih operaterjev glede zadnjih klicev pogrešane osebe (in tu nikakor ne govorimo o vsebini komunikacije). Upoštevaje načelo sorazmernosti je v predlogu novele zakona rešitev, ki predvideva možnost pregleda osebnih predmetov pogrešane osebe, njenih prostorov, prevoznih sredstev, vpoglede v podatke, shranjene na mediju itd., in sicer ob privolitvi bližnjega pogrešane osebe oziroma na podlagi odredbe preiskovalnega sodnika. Kako neutemeljeni so bili argumenti proti, kaže že dejstvo, da so bila izražena nasprotovanja tudi tej varovalki oziroma rešitvi.
Sprememba zakona o nalogah in pooblastilih policije prinaša veliko dobrih, premišljenih rešitev, med drugim ukrepe za preprečevanje nasilja v družini, na športnih prireditvah, večji poudarek pri načelu sorazmernosti, pri novostih, kot je uvedba električnega paralizatorja, pa prinaša številne varovalke, kot jih zahtevajo tudi mednarodne organizacije oziroma odbori. Tako bo npr. električni paralizator opremljen s kamero in elektronskim sistemom za beleženje podatkov o času uporabe in času delovanja posameznega cikla, kar imajo le redke države, ki že poznajo uporabo električnega paralizatorja kot prisilnega sredstva. Pa vendar smo lahko populistično poslušali, kako postajamo policijska država, čeprav je komentatorjem, ki so s tako lahkoto neupravičeno lepili to etiketo na gradivo, gotovo jasna definicija policijske države – to je tista država, ki je vodena skozi policijo.
Veliko govora je bilo o vprašanju oziroma dilemi svobode ali varnosti. Za policijo dileme ni, ker v resnici gre za vprašanje, ki je zgrešeno, saj enega brez drugega ne moremo doseči. Pričakovano je, da je policija pri opravljanju svojih nalog ob preprečevanju in odpravljanju nevarnosti, ki ogrožajo varovane dobrine, kar se da učinkovita. Med zagotavljanjem varnosti in spoštovanjem preostalih človekovih pravic obstaja kontradiktorno razmerje – zagotavljanje varnosti zahteva določene posege v druge človekove pravice. Policisti pri svojem delu potrebujejo jasna pravila, da lahko suvereno in strokovno opravijo svojo dolžnost.
Dokazujemo, da nam človekove pravice niso breme, temveč cilj
Varovanje človekovih pravic jim ni vsiljeno od zunaj, ampak je integrirano v proces izobraževanja za poklic policista, integrirano v večletno uporabo kodeksa policijske etike in dela odbora za integriteto in etiko, ki deluje znotraj policije kot posvetovalno telo generalnega direktorja policije. Gre za zavzemanje ideala od zgoraj navzdol v hierarhiji policijske organizacije, za krepitev individualne in organizacijske integritete. Policija je najbolj nadzorovan državni organ, nadzorujejo jo politična telesa, preiskovalni sodniki (ki izdajajo odredbe policiji), državni tožilci (ki usmerjajo njeno delo), mediji, civilna družba, varuh človekovih pravic, nevladne organizacije. Ima razvit, učinkovito delujoč sistem notranjega nadzora, nadzira jo tudi MNZ, saj je njegov organ v sestavi. Le za policiste (ne pa tudi za druge deležnike, ki izvajajo naloge v procesu pregona ali sojenja za kazniva dejanja) je ustanovljen posebni oddelek na specializiranem državnem tožilstvu, ki preiskuje sume storitve kaznivih dejanj policistov.
Da je spoštovanje in varovanje človekovih pravic temeljna naloga policije, ne nazadnje kaže dejstvo, da je policija ena od redkih državnih inštitucij, ki jo varuh človekovih pravic v vsakoletnem poročilu pohvali kot zelo odzivno in prizadevno na tem področju. Ampak to zlonamernim kritizerjem ne gre v kontekst. »Ali je nekaj narobe z varuhom ali pa s policijo?!« izpostavljajo. Pa vendar je samo po sebi zgovorno dejstvo, da ob tem, ko policisti na leto obravnavajo okrog 80.000 kaznivih dejanj in 500.000 prekrškovnih zadev, beleži policija le 358 pritožb (število pritožb iz leta v leto pada). V pritožbah, obravnavanih v pomiritvenih postopkih, je bilo ugotovljenih 274 pritožbenih razlogov, od tega jih je bilo za 11 ocenjeno, da ravnanje policistov ni bilo skladno s predpisi. Na sejah senata MNZ (v senatu sodeluje tudi javnost) je bilo ugotovljenih 18 utemeljenih pritožb. Osemnajst utemeljenih pritožb od več kot pol milijona postopkov! In če v članku na temo resnih sistemskih težav v policiji preberemo le štiri zavajajoče primere, smo lahko zelo veseli in ponosni, da sistem notranje varnosti in zaščite ter krepitve integritete v policiji tako dobro deluje.
Ne razumemo neargumentiranega nezaupanja v državne organe
Žal to nezaupanje izhaja prav iz visokih in odgovornih krogov pravosodnega ministrstva in nekaj njihovih zunanjih sodelavcev, kar je očitno tudi v pripravljeni noveli zakona o kazenskem postopku (ZKP). Kako si sicer drugače razlagati predlagano določbo iz novele ZKP, ki naj bi dopuščala, da bi mobilni operaterji presojali zakonitost zahtevkov policije oziroma državnega tožilstva? Komu so tako moteče izjave policije za medije, da v novelo ZKP zapiše, da lahko policija le s soglasjem državnega tožilca obvešča javnost v predkazenskem postopku, in še to samo, če je to potrebno zaradi varnosti oziroma javnega reda in miru? Kako zelo bo novela ZKP-N administrativno obremenila delo policistov, je bilo že večkrat povedano. Kje je torej pričakovana še večja učinkovitost?
S kakšnim namenom se zavaja javnost, ko beremo glede zakonske ureditve lovilca imsi? Policija se je pri uporabi tega naslanjala na določila ZKP in mnenja vrhovnega državnega tožilstva ter izdane odredbe preiskovalnih sodnikov. Na pobudi tedanje informacijske pooblaščenke pa je bila med ministrom za notranje zadeve in ministrom za pravosodje že leta 2013 usklajena zakonska določba, ki bi jasneje določila uporabo lovilca imsi, ki nikakor ne pomeni možnosti prestrezanja vsebine komunikacij. Vsebina člena je bila leta 2013 usklajena s tedanjo informacijsko pooblaščenko, predstavniki vrhovnega državnega tožilstva, vrhovnim sodiščem, ministrstvom za pravosodje, pri čemer je bilo policiji zagotovljeno, da bo ta uvrščena v prvi noveli ZKP (ZKP-M). Iz nam neznanih razlogov novela ZKP-M tega ni uredila. Očitno nekomu ustreza, da ostaja policija brez te opreme, saj je po dogovoru z informacijsko pooblaščenko vse od tega leta ne uporablja.
Popolnoma ista zgodba je glede pridobivanja podatkov od ponudnikov storitev informacijske družbe. Zaradi napak, ki so posledice nejasne zakonodaje (zakon o elektronskem poslovanju na trgu in ZKP), različnih interpretacij državnih tožilcev, ki so nalagali ukrepe policistom, je policija že pred leti »prosila« resorno ministrstvo, da to vprašanje jasno uredi v ZKP. Ostalo je le pri obljubah. Zakaj? Komu tako stanje, da lahko vedno znova in znova potegne to nerešeno vprašanje na plano, ustreza? Tako zelo priročno je ignorirati policijo, ko izpostavi probleme, predlaga rešitve, nato pa čez nekaj časa opozoriti javnost na to, kako zelo policija ravna neprimerno, napačno, ob tem pa se pozabi povedati, da že nekaj let predlogi in rešitve policije ostajajo v predalih.
Ob vsem pa se od bolj ali manj priznanih strokovnjakov s področja informacijske zasebnosti zaman pričakuje, da bi ob vseh grožnjah, ki jih za varnost vseh nas pomeni tako imenovani dark net (trgovanje s prepovedano drogo, orožjem), konstruktivno poiskali konsistentno rešitev prav za spopadanje s tovrstnim kriminalom.
Najlažje je seveda iz varnih pisarn ponavljati mantro o policijski državi in človekovih pravicah in kako zelo je treba zarezati v policijo. Veliko težje pa je voditi konstruktiven dialog. Policija je nanj vedno pripravljena, ampak očitno ga od nekaterih drugih deležnikov pričakujemo zaman …
Tatjana Bobnar je namestnica
