Tiskane izdaje
Politik in aktivist, ki je vse življenje posvetil boju za neodvisnost Škotske. Škotsko nacionalno stranko (SNP) je vodil dobri dve desetletji. Sedem let je bil tudi premier. Prav pod njegovim vodstvom je vlada v Edinburgu v dogovoru z Londonom leta 2014 pripravila referendum o samostojnosti, na katerem je večina sicer glasovala proti neodvisni Škotski. Takoj po objavi izidov je odstopil. Vodenje vlade je prevzela Nicola Sturgeon.
Alex Salmond, ki bo letos dopolnil 63 let, je morda prav zaradi referenduma o neodvisnosti danes zagotovo eden najbolj znanih Škotov. Toda v pogovoru odločno zavrne to mojo domnevo. »Ne, najbolj znan Škot je moj prijatelj sir Sean Connery, filmski James Bond, ki ga občuduje in spoštuje ves svet,« mi med smehom odvrne v Strasbourgu. »Najprej on, šele potem pridemo na vrsto vsi drugi Škoti,« doda, ko naredi požirek kave. In se potem brž preseli k nogometu in nedavni tekmi med Slovenijo in Škotsko v Ljubljani, ki je pokopala obe enajsterici.
»Škoda, da se je končalo tako, kakor se je. Slovaška si ni zaslužila drugega mesta. Tam bi morala biti ali Škotska ali Slovenija!« potoži Salmond, ki ni le učinkovit politik, ampak tudi velik nogometni navijač. Izključno škotske reprezentance in škotskih klubov kajpak. Klubom z južnega konca Otoka ni niti najmanj naklonjen. In vladi v Londonu, vsem prejšnjim in zdajšnji, seveda tudi ne. Ko je v teh dneh izšla knjiga letos umrlega pesnika, dramatika in igralca Heathcota Williamsa o zunanjem ministru Borisu Johnsonu z naslovom The Blond Beast of Brexit, se zdi, kakor da bi avtorju prav Alex Salmond svetoval, kaj naj napiše na njeno naslovnico …
Pred časom je zaradi vojne v Iraku, v kateri je Britanija zvesto podpirala ameriško popolnoma zgrešeno politiko na Bližnjem vzhodu, začel proces odstavitve takratnega premiera Tonyja Blaira. Impeachment seveda ni bil uspešen, toda ko je postal škotski premier, je na njegovo mizo prišla pobuda, da bi Tonyja Blaira sami aretirali, če bi prišel na Škotsko.
Alex Salmond slovi kot politik, ki nima dlake na jeziku. Je neusmiljen kritik vlade v Londonu, ki je po njegovem premalo socialno naravnana. Sam se je kot (levosredinski) škotski premier vedno zavzemal za brezplačno izobraževanje za vse, za Britanijo brez jedrskega orožja in za bolj pravično porazdelitev denarja, ki praviloma vselej konča v žepih korporacij, za socialne programe pa ga začuda vedno zmanjka. Na Škotskem je njegova vlada zvesto sledila tej izrazito socialno naravnani politiki, toda na London z njo seveda ni zmogla odločilneje vplivati.
Rojen je bil na zadnji dan leta 1954 Linlithgowu, manjšem mestu, ki leži kakšnih trideset kilometrov zahodno od Edinburga. Nedaleč stran od njegovega rojstnega kraja stoji palača, Linlithgow Palace, ki je bila od 12. stoletja sedež škotskih kraljev. Z dedom, ki je bil vodovodar, sta pogosto hodila tam okrog. Dedkove zgodbe so bile njegova prva lekcija o tragični in krvavi škotski zgodovini. »A dedek me pravzaprav ni učil zgodovine. Učil me je o življenju. In o tem, kako tudi navadni ljudje lahko včasih odločilno spremenijo tok dogajanja,« pravi Salmond in doda, da glavni motorji napredka človeštva pravzaprav niso bili ne Karl Marx ne proletariat in ne kralji, ampak vselej predvsem navadni ljudje.
»Ti so me naučili mnogo stvari. Mnoge moje najboljše misli in govori so nastali prav na podlagi srečanj z njimi,« pove. To zagotovo velja tudi za idejo o neodvisnosti Škotske, ki ga spremlja, odkar je pred več kot štirimi desetletji vstopil v politiko. To pove tudi v knjigi The Dream Shall Never Die, ki je nastala na podlagi dnevnika, ki ga je pisal med kampanjo za referendum. In tej ideji o neodvisnosti Škotske ostaja zvest tudi danes.
Tri leta po škotski izkušnji je svoj referendum o neodvisnosti pripravila tudi Katalonija. Kako na Škotskem spremljate in ocenjujete dramatično dogajanje v Barceloni?
Odkar sem v politiki, zagovarjam tezo, da ne kaže nikoli svetovati nikomur, kako naj glasuje. Še najmanj takrat, ko gre za glasovanje o neodvisnosti. Ljudje naj sami odločajo o vsem, kar bi radi povedali in naredili. Zato sem bil odločno proti vsakršnemu poskusu vmešavanja v naš škotski referendum. In enako sem svetoval tudi v primeru Katalonije. Ljudje imajo pravico povedati svoje mnenje. Toda to, kar se je na volilni dan dogajalo v Barceloni, seveda ni več le problem Katalonije in Španije, ampak problem vseh, ki uradno še prisegajo na demokracijo. To je torej problem vse Evrope. Kajti surovo obnašanje španske vlade in njene policije je bilo milo rečeno sramotno. Groza! Kaj takšnega se v demokratični državi ne bi smelo dogajati. Scene, ki smo jih gledali po televiziji, so bile resno svarilo za Španijo in za vso Evropo. Nils Muižnieks, komisar Sveta Evrope za človekove pravice, je zahteval preiskavo. Pri tem ga popolnoma podpiram. Samo španska preiskava ni dovolj. Sramoto iz Barcelone mora raziskati in obsoditi Svet Evrope. Strasbourg in ne Madrid.
Ste torej za neodvisno preiskavo grobega posega policije na voliščih in kasnejših ukrepov zoper tiste, ki so pripravljali referendum?
Seveda. Generalni sekretar Sveta Evrope Thorbjørn Jagland je sprva poskušal nekoliko umiriti stvari. Govoril je o španski ustavi in njenem spoštovanju. Toda španska ustava je popolnoma irelevantna za Svet Evrope. In neodvisnost Katalonije po svoje tudi. Naša tema je izključno evropska konvencija o človekovih pravicah. In njen 10. člen, ki govori o svobodi izražanja in ki ga je španska vlada grobo poteptala. Ta konvencija je nad špansko ustavo. Zato v Svetu Evrope – in v Evropski uniji kajpak tudi – ne bi smeli zgolj opazovati, kaj se dogaja. Nespoštovanje konvencije je namreč nedopustno in ga je treba kaznovati. Brez vsakršnega strahu. Španija je namreč že štirideset let članica Sveta Evrope in bi zato morala biti zgled drugim, zlasti tistim mladim državam, ki so se kasneje pridružile tej organizaciji. Ne nazadnje je o spoštovanju demokracije prav tu, v Strasbourgu, aprila letos govoril tudi španski kralj Filip.
Ki pa potem začuda ni obsodil nasilja nad Katalonci. Še huje, razglasil jih je za nelojalne državljane Španije …
Prizori iz Barcelone so bili v resnici strašni. Na srečo ni bil (še) nihče mrtev. Vsakdo, ki je ukazal tovrstno nasilje, bi moral odgovarjati za to sramoto. Na dlani je, da je bil premier Mariano Rajoy pod velikim pritiskom. Pod pritiskom falangističnih elementov v Španiji, ki so še vedno živi. Tako se je nekoč obnašal njegov predhodnik José María Aznar, ki je vedno zagovarjal trdo linijo. Vsi se še vedno dobro spominjamo njegove sramotne podpore vojni v Iraku, ki se je tudi zanj končala s katastrofo. Mariano Rajoy ne bi smel dovoliti, da se položaj v Kataloniji še dodatno zaostruje. Vlada je s takšno politiko namreč sama poskrbela, da so independistas, zagovorniki neodvisnosti, z dostojanstvenim ravnanjem v bistvu okrepili svoje pozicije. Tudi zato ker na nasilje niso odgovarjali z nasiljem. Vlada bi ljudem preprosto morala dovoliti referendum, tako kot je bilo pri nas na Škotskem. Kjer je bilo vse popolnoma legalno in legitimno.
Alex Salmond slovi kot politik, ki nima dlake na jeziku. Je neusmiljen kritik vlade v Londonu, ki je po njegovem premalo socialno naravnana. Foto: Reuters
Madrid se je pri svojem ravnanju ves čas skliceval na ustavo. Toda ta je že zdavnaj zastarela, saj je bila napisana takoj po smrti generala Franca.
Res je. Toda stvari so se kljub temu razvijale v pravo smer. Ta ustava, kot sem prebral, priznava katalonsko nacionalnost. Kasneje so si Katalonci v trdih pogajanjih z vlado v Madridu izborili tudi kulturno avtonomijo. Vse to, kar se zdaj dogaja v Barceloni, je v bistvu nekakšna geneza, nadaljevanje takratnega boja. Ustava je vsekakor nadvse pomemben dokument, ki pa mora odsevati demokratično realnost. Tudi željo po nacionalni samostojnosti in neodvisnosti.
In s tem seveda voljo naroda?
Definitivno. Katalonci so jasno povedali, kaj želijo. A vlada v Madridu tega očitno ni razumela. Z orkestracijo pritiskov, kot so bili denimo umik nekaterih bank iz Barcelone in drugi ekonomski ukrepi, je zgolj poslabšala položaj. To je cinizem brez primere. S takšnim ravnanjem se je v bistvu sama spravila v zdajšnji nadvse zagatni položaj. Njena taktika je bila popolnoma zgrešena. Preprosto bi morala privoliti v referendum, na katerem bi Madrid, skupaj z nasprotniki neodvisnosti Katalonije kajpak, morda celo zmagal. Tako pa je Mariano Rajoy z nespametnim in popolnoma krivičnim ravnanjem sam poskrbel za to, da mu ljudje preprosto ne bodo več zaupali. In nezaupljivost do Madrida se bo samo še povečevala, iz generacije v generacijo. Težko bo živeti v takšni državi. Kajti če ljudje nimajo pravice, da na demokratičen način povedo svoje mnenje, potem pridejo na vrsto drugi scenariji. V svetu je veliko takšnih primerov. Nasilje namreč vselej rojeva zgolj nasilje. Zgodovinske izkušnje to jasno kažejo. Zato Madridu svetujem, naj spremeni taktiko in začne resen dialog z Barcelono. Ljudem je preprosto treba prisluhniti.
Arabski rek jasno pravi, da ko je beseda prepovedana, potem začnejo govoriti pesti!
Tu ni kaj dodati. V zgodovini je bilo že veliko takšnih primerov. Problem je, da se politika nikoli ničesar ne nauči iz zgodovine.
Je med dogajanjem v Kataloniji in Škotsko mogoče potegniti kakšne vzporednice?
Ne, ni vzporednic. Katalonija ni Škotska in Škotska ni Katalonija. Vsak narod si namreč piše svoje zgodbe. Ki znajo biti včasih nadvse bridke in tragične. Prijateljem v Kataloniji zato ves čas govorim, da smo se na Škotskem za naš referendum trdo borili vsaj šestdeset let. Vztrajali smo, dokler nam vlada v Londonu – kljub neskončni aroganci – ni priznala, da imamo pravico do referenduma. Da Škoti lahko sami odločamo o svoji usodi. In ta proces je ves čas vodila izključno škotska vlada, ne tista z londonskega Downing Streeta. Ta bi namreč najraje storila vse, da referenduma sploh ne bi bilo. Zato London ni skrival zadovoljstva nad izidom. Toda ne glede na rezultat je bil referendum pred tremi leti vendarle velik praznik demokracije. Ne samo za Škote, tudi za vso Veliko Britanijo. In vse se je končalo brez nasilja. Škoda, da se španska vlada iz te lekcije ni ničesar naučila. Katalonski independistas pa se morajo seveda zavedati, da bo boj za neodvisnost zelo dolg proces.
Španska vlada o tej temi sploh ni hotela razpravljati z Barcelono in je glavne zagovornike neodvisnosti posadila za rešetke ali pa jih je sama pognala v tujino. London je v bistvu ves čas govoril z vami?
A samo zaradi našega vztrajanja. Tudi v Londonu niso sprva hoteli nič slišati o referendumu. Zamisli o odhodu iz britanskega kraljestva so se jim zdele preprosto smešne. Zato je bil to v resnici zelo dolg proces. Leta 1949 je denimo kar 2,5 milijona polnoletnih Škotov podpisalo peticijo za restavracijo, ponovno ustanovitev škotskega parlamenta. Toda proces decentralizacije, devolution, kot se temu pravi po angleško, je trajal in trajal. Škoti smo svoj parlament, kot gotovo veste, tako znova dobili šele petdeset let kasneje. Pol stoletja po peticiji. Bilo je leta 1999. Dolgo je trajalo, da smo vlado v Londonu posadili za pogajalsko mizo. Toda zgodilo se je.
Kakšna je današnja podpora škotski neodvisnosti?
Položaj je boljši, kot je bil na referendumu leta 2014, ko smo za las izgubili. Takrat je za neodvisno Škotsko glasovalo natančno 44,7 odstotka volivcev. Zdaj je razmerje tam okrog 50:50. Napredek je seveda ogromen. Ko sem leta 2012, po podpisu dogovora s takratnim britanskim premierom Davidom Cameronom, v bistvu tudi uradno napovedal referendum, je bilo za neodvisnost vsega 20 odstotkov Škotov, torej bistveno manj od kasneje doseženih 45 odstotkov. A s kampanjo za neodvisnost se je podpora naši ideji vztrajno povečevala. Po referendumu so mi ljudje govorili predvsem: Hvala! in Žal mi je! Žal zato, ker sami v sebi niso našli dovolj poguma, da bi glasovali za neodvisnost. Stoletja nadvlade angleške elite so pač opravila svoje. Toda današnja Škotska prav zato ni več tista Škotska, ki smo jo in ste jo poznali pred referendumom. Škoti s(m)o postali bolj odločni, politično bolj ozaveščeni in bolj aktivni. Zato mnogi komaj čakamo na novo priložnost, da glasujemo za.
Kdaj bo novi referendum?
Zagotovo pred novimi škotskimi volitvami, v letu 2020 ali 2021. Toda vse bo seveda odvisno od brexita. Pod kakšnimi pogoji in kako bo Velika Britanija odšla iz Evropske unije. Britansko slovo od Bruslja bo idealna priložnost za ponoven preskus, kaj Škoti pravzaprav hočemo. Prepričan sem, da bo takrat večina glasovala za samostojnost. Končna postaja našega vlaka je namreč lahko samo neodvisnost. In nič drugega.
Bo Škotska v primeru neodvisnosti ostala v Evropski uniji?
To je naš cilj, že vse od prvih idej o referendumu. A še bolj pomembno kot članstvo v Evropski uniji je seveda ostati del evropskega ekonomskega prostora. Našo priložnost vidimo predvsem v tesnejšem povezovanju z našimi sosedami s severa Evrope. Z Irsko, Norveško, Dansko, Finsko, Islandijo, Švedsko. Tu ne bi smelo biti težav. In ko poskrbiš in utrdiš ekonomske povezave, politika običajno zelo hitro sledi gospodarskim tokovom.
