Konec laži o Evropi

V Evropi so se od začetka druge svetovne vojne, v skoraj osemdesetih letih, kolikor približno traja človeško življenje, rodile in odrasle tri generacije otrok. Generacija naših očetov, ki je v otroštvu še doživela strahote vojne in je tudi našo, desetletje po vojni rojeno generacijo, vzgojila v prepričanju, da je »vsega krive« Nemce mogoče prevzgojiti edinole z idejo o enakopravni povezavi evropskih narodov, in generacija naših že odraslih otrok, rojenih v času, ko se je podiral berlinski zid, Evropa pa na veliko združevala.

Če je za našo generacijo veljalo, da je kot prva resnično verjela v evropske ideale, ki so za nas pomenili tudi konec socialističnega enoumja, je generaciji v samostojni državi rojenih Slovencev Evropa kar padla v naročje. Oboji pa smo jo zelo hitro dojeli kot nekaj samoumevnega. Kot da so demokracija, človekove pravice, blagostanje in enakost, kar vse se nam je začelo dogajati kmalu po vstopu v EU, nekaj za vse čase danega.

Dokler se ni zgodila finančna kriza. Z njo se je tudi v združeni Evropi neverjetno hitro pokazalo, da za sindromom virtualnega »bratstva in enotnosti« bolehajo vse večnacionalne povezave, ki se v času debelih krav lahko kitijo z vizijami o demokratičnosti, pravičnosti in solidarnosti svojih narodov. Ko zaškripa, pa vedno udarijo na plan grexiti, brexiti, vseh vrst separatizmi, nacionalni egoizmi in »trojke«, ki bi delale red. Desetletja trajajoče vizije o združeni, solidarni in za vse enaki Evropi, podobno kot evro največkrat postavljene na »želimo si« temelje, so se zato s finančno krizo prvič zelo resno zamajale. Ničesar krivi begunci, s katerimi se ukvarjamo danes, pa so nato samo še do konca razgalili desetletja trajajoče in vsem Evropejcem tako všečne laži o tem, kaj vse posebnega da smo v Evropi in kaj vse da smo zmožni s »še več Evrope«. Strah, zadrtost, gledanje vstran, porivanje bremena drugim, zapiranje v nacionalne meje in celo povsem odkrit rasizem, največkrat samo še pro forma zavit v humanost, odprtost in prosvetljenstvo, kar vse je le še ena evropska laž več, v Evropi še nikoli po vojni niso bili tako izraziti.

Trenutek je znova prelomen in Nemčija, ki je bila v vseh takih prelomnih obdobjih novejše evropske zgodovine vedno v središču dogajanja, se je spet znašla v centru. Tako je bilo v obeh vojnah, tako je bilo v desetletjih po drugi svetovni, ko jo je bilo treba z evropsko skupnostjo za premog in jeklo vrniti nazaj v evropsko družino narodov, in tako je bilo v časih hladne vojne, ko je razdeljena veljala za žrtvovano evropsko bojišče. Celo združevanje celine po padcu berlinskega zidu je bilo v veliki meri zaznamovano prav s pogajanji štirih velikih (ZDA, Velike Britanije, Francije in Rusije) o obeh Nemčijah. Kajti znova združeno in za Evropo spet preveliko državo je bilo kljub pomislekom Thatcherjeve treba nekako stlačiti v novodobni evropski okvir. Tudi za ceno velikih nemških prispevkov v skupni evropski proračun, britanskega »rabata«, francoskih kmetijskih subvencij in za Nemce katastrofalne menjave marke za evro.

A časi so bili drugačni. Generacija takratnih evropskih politikov, ki so vsaj v podzavesti še nosili spomin na grozljivo vojno, je bila tega zmožna. Tudi s pomočjo vsem sprejemljivih laži (vizij?), da je Evropa, čeprav še ne čisto zares, sposobna delovati po novih skupnih pravilih. Danes bi se težko izšlo. Ne le zaradi medtem povsem podivjanega neoliberalizma in tistega odstotka ekstremno bogatih, ki so lahko vse bolj brezsramni, ker na oni strani »železne zavese« ni več politično konkurenčnega sistema »delavske države«, ampak tudi zaradi vseh globalnih sprememb, ki med drugim rojevajo tudi reke izobraženih beguncev z mobilcem v roki, ki v boljši svet ne bežijo več nujno samo iz vojn in takih ali drugačnih pokolov.

To, kar se nam dogaja z begunsko krizo, zlasti po kölnski silvestrski noči, ki lahko pomeni korenit preobrat, nekateri sociologi že primerjajo s padcem berlinskega zidu in razpadom varšavskega pakta. Če bo Nemčija zaradi pritiska vseh, največkrat povsem po evropsko pišmeuhovsko vanjo preusmerjenih beguncev, ki že dolgo niso več samo sirska ali iraška muha enodnevnica, prisiljena iz notranjepolitičnih razlogov potegniti zasilno zavoro, se bo evropska kompozicija razletela. Ne bo je več. Ali pa bo od nje ostalo samo še nekaj Evropi komaj podobnega in v nacionalne žice ograjenega.

Stiskaški, sektaški in vse bolj ksenofobni evropski politiki, ki jim tako kot Merklovi vse bolj diha za ovratnik po domačijsko domoljubna ekstremna desnica, bi se torej morali zavedati, da je pred njimi nekaj podobno usodnega, kot je bilo pred Genscherjem, ko se je znašel na balkonu praškega veleposlaništva. Tvegati bo treba in Evropo v marsičem postaviti povsem na novo. In naj se sliši še tako paradoksalno, bogata, močna in na evropski piedestal potisnjena Nemčija tudi v tej evropski krizi ni tista, ki bi lahko sama rešila Evropo. Še nikoli, ko je to poskušala, se ni dobro izšlo. Resnica je zato obratna. Evropa bo morala znova, tako kot že tolikokrat v svoji zgodovini, priskočiti na pomoč in pomagati reševati z begunci preobremenjeno Nemčijo. Če seveda hoče ostati skupaj. Vprašanje pa je seveda, ali je razdeljena in razklana kaj takega sploh še sposobna.