Konrad Kuštrin: Nočemo privoliti v gnile kompromise, preveč jih je že bilo

Je zdravnik, anesteziolog. Človek, ki zna pokazati izjemno subtilen odnos do tistega, ki si to zasluži in potrebuje, prepoznaven pa je tudi po odločnosti, brezkompromisnosti, po boju proti pokvarjenosti. Mehka diplomacija mu je tuja, ovinkov ne mara; raje pohodi plin. Če se bori za pravico, ne varčuje z besedami. Ne mara sogovornikov s figo v žepu – v dobrih dvajsetih letih vodenja Fidesa pa jih je srečal veliko.

Čez dobra dva tedna, 8. novembra, bodo slovenski zdravniki začeli splošno stavko. Stavkali bodo tako, da bodo delali – 40 ur na teden, tako kot skorajda vsi javni uslužbenci, med katere je slovenska politika umestila tudi zdravništvo.

Jasno je, da bo stavka, čeprav »delovna«, zdravstveni sistem ohromila. Čakanje na diagnostične preiskave in posege, ki je že zdaj nevzdržno in nedopustno, tudi nevarno, se bo še podaljšalo. Toda odločitev sindikalnih predstavnikov zdravništva je bila soglasna; s stavko se želijo upreti politiki, ki ne razume in s svojim nerazumevanjem škodi – njim, bolnikom in tudi drugim strokam, ki delajo v zdravstvu.

Je dogovor med vlado in sindikatom zdravnikov in zobozdravnikov Fides še možen, je realno pričakovati odpoved ali vsaj zamrznitev stavke? Glede na trenutni ritem dogovarjanj je odgovor: ne. Je pa vse bolj jasno, da se odgovorni – na vseh ravneh in na vseh straneh – ne bodo mogli več do onemoglosti skrivati za odgovornostjo drugih. Če ne drugi, bodo to prej ali slej zahtevali bolniki.



Slovenski zdravniki ste 20 let po najdaljši splošni stavki na Slovenskem – vaši stavki – znova napovedali ta skrajni sindikalni ukrep. Okoliščine, ki so vas pognale onkraj dialoškega roba, so znane. Pa cilji, so uresničljivi?

Vedno, tudi pred dvajsetimi leti, se je postavljalo vprašanje, ali so naši cilji uresničljivi. Prepričan sem, da so, absolutno. Glede standardov in normativov, ki so bistvo naših zahtev, njihova uvedba pa bo koristila predvsem bolnikom, lahko rečem le, da je že zdaj v sistemu 1900 specializantov, ki jih bo v prihodnjih letih, ko končajo specializacijo, treba zaposliti. Standardi in normativi so na mizi od leta 2008; v modri knjižici, po doseženem soglasju vseh zdravniških združenj oziroma celotnega zdravništva, pa od leta 2011. Hočemo le, da so tudi priznani – s kolektivno pogodbo, denimo. Seveda pa bo treba doseči dogovor o tem, kako preživeti čas do začetka njihovega stoodstotnega udejanjanja. Mi smo na iskanje tega dogovora pripravljeni.

Tudi finančne zahteve glede povišanja plač so uresničljive. Kot sindikat že dolga leta opozarjamo, kje v zdravstvu denar odteka. Trenutno je spet aktualna korupcija, ki pa se v različnih oblikah dogaja ves čas. V makroekonomskem smislu je sicer bolj kot individualna pomembna sistemska korupcija, zaradi katere izgine veliko denarja. Navsezadnje tudi zato računamo, da bodo naše zahteve postale sprožilec sprememb.

Kot se je zelo jasno pokazalo, z argumentiranim dokazovanjem, da je v zdravstvu treba sprožiti celovite spremembe, ne pridemo nikamor. Zato se z našo akcijo, ki bo resda nekoliko »težja«, pridružujemo zahtevam evropskih kolegov. Ti že tretje leto s tako imenovanim akcijskim dnevom evropskih zdravnikov opozarjajo, da se politika preveč vtika v medicino in ji namenja premalo denarja – in bolj ko gremo proti jugu Evrope, večji je ta problem.

Pogajanja se nadaljujejo v spremenjenem, a glede na napovedano stavko nič kaj pospešenem ritmu. Tudi v drugačni pripravljenosti vladne strani za dogovor?

Vladna pogajalska skupina, s katero se pogajamo o spremembi kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike, mandata za iskanje dogovora za preprečitev naše stavke nima.

Ker stavkovne zahteve določajo spremembo plačne zakonodaje, je vlada ta teden imenovala novo pogajalsko skupino; vodila jo bo ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc. Pripravljeni smo se pogajati bodisi o fleksibilizaciji zdajšnjega plačnega sistem bodisi o izstopu zdravnikov iz enotnega plačnega sistema. Pripravljeni smo tudi na pogostejša pogajanja. Prav zaradi tega smo stavko napovedali mesec dni vnaprej – čeprav bi po zakonu to lahko naredili šele deset dni pred njenim začetkom. Vladi in delodajalcem smo hoteli dati dovolj časa, da bi stavko preprečili; če pa stavka vendarle bo, imajo delodajalci dovolj časa, da se nanjo pripravijo.

Kakšno je danes razpoloženje med zdravniki? Razmere, ki vplivajo na kakovost in varnost dela, skrbi za bolnike, se močno spreminjajo, žal na slabše …

Odkar smo v samostojni državi, pogrešam to, da bi država izkazala priznanje zdravniškemu poklicu in priznala njegov pomen. Ne zato, ker bi bil zdravnik nekaj več, ampak ker je njegovo delo nekaj posebnega. Poklic, ki ga opravljamo, je specifičen. Navsezadnje je zdravnik za vsako svojo odločitev, za vsako dejanje, za vsak poseg, za vsak recept, ki ga napiše pacientu, odgovoren. Narobe je, da se moramo iz leta v leto boriti, da bi si ta položaj bodisi ustvarili bodisi ga ohranili.

V materialnem smislu je bila za zdravnike situacija najboljša leta 2000, z uresničitvijo sporazuma iz leta 1996. Ko smo začeli splošno stavko, je bilo razmerje med povprečno plačo v Sloveniji in zdravniško plačo 1 proti 1,4, cilj je bil 1 proti 3. Tisti, ki jim je očitno všeč, če smo vsi bolj ali manj enaki, pa čeprav revni – ne glede na to, koliko kdo vloži v svoj poklic in kakšno breme posledično nosi –, pa so nas potem stlačili v zakon o sistemu plač v javnem sektorju.

To je sprožilo proteste in pogajanja, ki so trajala šest let, od leta 2002 do 2008. Zakon pa v resnici ni nikoli zaživel, ker ga je »erodirala« kriza. Sindikat, ki je bil ustanovljen zato, da se bori za socialno-ekonomski položaj in za delovne razmere zdravnikov, ki so se, kot vsi občutimo, v času krize bistveno poslabšale, pa, logično, stopnjuje pritiske, ker se nič ne zgodi. Predlagali smo evropsko primerljivo spremembo kolektivne pogodbe, tako v normativnem kot v tarifnem delu. Naš predlog določa kvoto dela, ki ga mora zdravnik opraviti, da dobi plačo; ne vsebuje absolutnih avtomatizmov, ampak določa tudi variabilni del plače. To bi morala biti težnja tudi preostalih poklicnih skupin.

Ker računamo, da bo po tem, ko se bomo o predlaganih spremembah dogovorili, sledil mir, nočemo privoliti v gnile kompromise in invalidne rešitve, preveč jih je že bilo. V resnici noben plačni sistem ni bil tak, kakršen bi moral biti – in to ne velja le za zdravnike, ampak tudi za vse državljane. Prav je, da so tisti, ki imajo večjo odgovornost, plačani bolje.

Pa se vam zdi, da je čas za stavko primeren, ne bo sprožila revolta med bolniki? Ti so prav tako na udaru zaradi slabih političnih odločitev, pomanjkanja denarja za zdravstvo, zavoljo nezmožnosti resornega ministrstva in vlade, da bi izpeljali celovito zdravstveno reformo, zaradi bistveno predolgih čakalnih vrst, ki vodijo do diagnoze in ozdravitve.

Čas za stavko pravzaprav nikoli ni primeren. Stavka je neprijetna tako za zdravnike, ki bomo stavkali, za sindikat, ki bo stavko vodil in seveda, kar je povsem razumljivo, tudi za paciente. Zdaj imamo vlado, ki se zdi stabilna, a po mojem mnenju je stabilna edino v tem, da je tam, kjer pač je, taka, kot je.

V zadnjih letih so bile menjave vlad pospešene, država je bila v hudi ekonomski krizi, in v tej situaciji nam je nezadovoljstvo zdravnikov nekako uspevalo umirjati, čeprav je vladi za določene zadeve vedno uspelo zagotoviti velike vsote denarja, najsi je šlo za sanacijo bank ali za reševanje zasebnih bank. Ko zdravniki vidijo, kaj se dogaja z denarjem, namenjenem zdravstvu, jih je res težko prepričati, naj potrpijo.

Mladi zdravniki specialisti, ki od leta 2008 zaradi varčevalnih ukrepov v javnem sektorju niso napredovali oziroma so lahko napredovali le enkrat in so torej drugače od njim primerljivih kolegov javnih uslužbencev kot specialisti uvrščeni v najnižje plačne razrede, se močno spogledujejo z Evropo. Veliko jih je že odšlo, še več jih bo. Plača mladega specialista je med 2100 in 2400 evri bruto, kar je okrog 1300 ali 1400 evrov neto.

Zato lahko povem, da je bila odločitev za stavko tehtna, vnaprej preverjena z anketo med zdravniki. Številni kolegi so predlagali celo ostrejše, trše pristope, a se za tako stavko v tej fazi nismo odločili. Spremembo kolektivne pogodbe smo sicer ministrici za zdravje predlagali že lani septembra, a je vladna stran s pogajanji zavlačevala do marca; osem ur smo se pogajali samo o poslovniku.

Doslej smo imeli 19 pogajalskih sestankov, na katerih smo uskladili nekaj členov – v resnici pa je šlo za avtomatizem, saj je bila potrebna le uskladitev z zakonom o delovnih razmerjih. Kar se tiče naših predlogov, smo se uskladili o enem samem, pri vladnih predlogih pa o osmih. O standardih in normativih smo se pogajali 16 ur, nismo pa bili sposobni sestaviti enega samega člena, ki bi nedvoumno določil, kako jih uporabljati in kdaj začnejo veljati. Ko je glavni odbor Fidesa – tega smo, prav tako kot regijske in zavodske odbore sindikata, že junija preimenovali v stavkovnega – izvedel za ta izkupiček, je bila odločitev o stavki enotna. In povsem logična. Zdravniki takega tempa preprosto ne zmorejo več.

Vlado smo že med pogajanji, ki se tako rekoč niso premaknila z ničte točke, opozarjali, da se ne želimo pogajati med stavko, v razmerah, ki niso normalne in v katerih bomo vsi pod hudim pritiskom. A vlada tega očitno ni doumela – in pri tem ne mislim na člane vladne pogajalske komisije. Ti se trudijo, argumentirano, vprašanje pa je, kakšen je njihov mandat. Še vedno pričakujem, da bo vlada opozorilo zdravnikov vzela zelo zelo resno; navsezadnje bi bila to edina pametna in odgovorna rešitev.

Jasno je, da je položaj zaposlenih v zdravstvu – ne le zdravnikov, tudi medicinskih sester in drugih strokovnjakov – nevzdržen. Podcenjevanje intelektualnega dela se zdi skorajda nekaj vsakdanjega, čeprav nedopustnega. Kako to doživljate v delovnem vsakdanu, kako v kontekstu neenakosti, nemoči pri iskanju razvojnih in sistemskih, ne le sindikalnih rešitev?

Intelektualno delo pri nas ni cenjeno, zlasti ne intelektualno delo tistih, ki v resnici razmišljajo s svojo glavo. To potrjuje podatek, da so najvišji plačni razredi, od 57. plačnega razreda navzgor, v Sloveniji rezervirani za politike in funkcionarje. Za ljudi torej, ki o sebi mislijo, da so elita, čeprav vsi dobro vemo, da ni tako. Spraševal sem se, kako da to ne moti umetnikov, znanstvenikov, raziskovalcev in drugih intelektualcev, in prišel do spoznanja, da nimajo nekoga, ki bi jih zastopal. Ko torej načenjamo to vprašanje, tega ne počnemo le za zdravnike, ampak tudi za vse druge, ki bi morali biti bolje nagrajeni.

Čeprav v zakonu o zdravniški službi številni členi govorijo o položaju zdravnika kot odgovornega nosilca zdravstvene dejavnosti, nas mnogi razumejo in obravnavajo zgolj kot eno od poklicnih skupin, zaposlenih v zdravstvu. Zlasti na lokalni ravni in v odnosu menedžmenta do zdravnikov so ti pritiski iz dneva v dan večji. Skrbi me, ker je videti, da so se mnogi zdravniki s tem sprijaznili, tudi zaradi strahu za svojo službo. To dogajanje pa, zlasti po tragični zgodbi v Izoli, ustvarja nezdravo ozračje – ljudje pridejo v službo, hkrati pa si želijo, da bi takoj odšli.

Če si pred leti potreboval pomoč ali nasvet kolega, si ga vedno dobil. Vedno se je oglasil, ali po stacionarnem ali prenosnem telefonu, in prišel na pomoč, če je bilo treba. Danes ni več tako. Vse več zdravnikov se počuti tako, kot je hotela država: kot uslužbenci, uradniki. Mnogi se na telefonske klice v prostem času ne odzivajo več. Ta »dosežek« je slab, zelo slab – politiki je uspelo doseči nekaj, kar bo zelo težko popraviti.

Kaj se dogaja s slovenskim zdravstvom, kakšno sporočilo prinašajo deviantni pojavi, ki vsake toliko pridejo na dan?

Na korupcijo in nepravilnosti sem in smo v Fidesu opozarjali ves čas, razen opozarjanja pa, žal, nimamo drugih možnosti in kompetenc. Za zakonitost poslovanja je odgovoren menedžment. Kot dolgoletni predstojnik kliničnega oddelka za anesteziologijo in intenzivno terapijo operativnih strok v Splošni bolnišnici dr. Franca Derganca v Šempetru pri Novi Gorici imam glede tega popolnoma mirno vest.

Kako se osebno odzivate na anomalije in goljufije? Obsojate – ali tudi ukrepate, preprečujete?

Moj odnos do korupcije ima absolutno ničelni predznak.

Me pa skrbi, ker postopki, ki so odprli problem korupcije, še vedno niso končani. Epiloga ni. Pričakoval sem, da se bodo po prvih zgodbah in po tistem, ko je prišla kriza, ti, ki so zdajšnje razmere povzročili in ki na sistemu »parazitirajo«, vsaj ustrašili. Pa se niso. Očitno se počutijo zelo varne, celo bolj kot prej. To vzbuja resno skrb, kajti tovrstne zgodbe se nenehno ponavljajo in pojavljajo, kar pomeni, da vemo le za vrh ledene gore.

Slabo je tudi to, da ob pojavu take afere takoj, ko slišimo besedo zdravnik, pade madež na celotni ceh, čeprav poznam res veliko zdravnikov, ki so nadvse skrbni in izjemno požrtvovalni in ki nikoli ne bi vzeli niti centa – in tega tudi niso naredili. Toda greh drugih kljub temu nosimo vsi zdravniki. Prav zaradi tega bi odgovorni take zaplete in odklone morali reševati prednostno, pa jih ne.

V naši bolnišnici smo zaradi nepravilnosti imeli upravni nadzor, in to pred dvema letoma, rezultatov nadzora pa še vedno ni. Nepravilnosti so bile resne, bil sem jim priča, zato sem nanje tudi opozoril in bil posledično v kazenskem postopku; ta je padel. Vedel sem, da to, na kar sem opozoril, drži. Se pa sprašujem, ne edini, kako je mogoče, da ugotovitve upravnega nadzora še vedno niso ugledale luči sveta. Ni sankcij, ki bi sledile nepravilnostim. In to vzbuja apatijo. Poklic zdravnika ni lahko delo, že v normalnih okoliščinah, ob zdajšnjih čakalnih dobah in obremenitvah pa so razmere povsem nemogoče.

V zadnjem času je bilo kar nekaj konfliktov med bolniki in zdravniki, nedopustnih, žal tudi tragičnih. Kam se je izgubilo zaupanje?

To, da bolniki zdravnikov nimajo (več) za svoje zaveznike, je predvsem posledica tega, da vsi politiki pred volitvami ljudi mamijo z lažnimi obljubami o zdravstvenem sistemu. V smislu, da ima naš zdravstveni sistem, ki je sicer javen, a slabo dostopen, kljub vsemu široko odprta vrata – da torej vsak človek lahko do zdravstvene storitve pride takoj, predvsem pa zastonj. V praksi seveda ni tako. Zdravnik je tisti, ki bolniku najprej sporoči slabo diagnozo, potem pa mu mora še povedati, kako dolgo bo treba čakati na nadaljnje preiskave.

To pri pacientih vzbuja nezadovoljstvo, upravičeno. Ko potem poslušajo še zgodbe o posameznikih, ki so prekršili Hipokratovo prisego, v zdravniku ne vidijo več zaveznika, ampak nasprotnika. Pri nekaterih osebah, ki so bolne ali labilne, se agresija ne le pojavi, ampak tudi vse bolj stopnjuje, tako verbalna kot fizična. V zadnjih desetih letih so dva zdravnika umorili.

Zdi se, da mnogi pri nas demokracijo razumejo kot anarhijo. In se tako tudi vedejo. Iz dokaj trdega sistema smo morda prehitro prešli v demokracijo, s premalo zavedanja – in zdaj se to zlorablja, iz dneva v dan, na vseh ravneh.

Ste bili sami že izpostavljeni kakršni koli obliki agresije?

Na intenzivnem oddelku skrbimo za paciente z najtežjimi boleznimi in svojcem sporočamo tudi najslabše novice. Toda če takoj ustvarimo občutek zaupanja in ga tudi ohranimo, sporočanje slabih novic ne izzove burnih reakcij.

Kot predsednik Fidesa pa sem že večkrat doživel grožnje. Ko smo sporočili, da so se zdravniki odločili za tokratno stavko, sem prejel pismo, v katerem mi nekdo grozi s smrtjo. To se ni zgodilo prvič. A take stvari se pač dogajajo; ljudje so včasih grožnje izrekali po telefonu, danes ne več, ker je klic mogoče izslediti. Zdaj pišejo.

Kakšna pa je vloga politike? Je odgovorna ali vsaj soodgovorna za pojav takih ekscesov – ali si lahko umije roke?

Politika si rok ne more umiti, nikakor. Zato me veseli, da je stanovski kolega, nekdanji minister za zdravje in zdajšnji predsednik parlamentarnega odbora za zdravstvo Tomaž Gantar, javno priznal, da morajo politiki Slovencem končno jasno povedati, kakšen zdravstveni sistem imajo lahko za denar, ki ga pri nas namenjamo zdravstvu. Noben politik tega še ni javno izrekel. Predsednik vlade govori tako, kot da je zdravstvena reforma pred vrati, mi pa ne vemo niti za en nov zakon iz svežnja zakonodaje, ki se neposredno dotika zdravstva in zdravnikov, da bi bil že napisan. Ti zakoni ne morejo obiti soglasja zdravnikov. V nobeni civilizirani državi se ni zgodilo kaj takega. In tudi pri nas se ne bo.

Politika še vedno – tudi po tem, ko se razmere v javnem zdravstvu slabšajo, ko so storitve vse slabše dostopne in se zaradi tega nekaterim pacientom zdravstveno stanje poslabša, nekateri pa tudi umrejo – obljublja rešitev, ki da je pred vrati. Ni res! Je ni in je ne more biti. Postopki za skrajševanje čakalnih dob so bili slabo domišljeni, predvsem pa so se začeli prepozno. Z uvedbo takih ukrepov ne moremo štartati šele oktobra – in to brez analize, po kateri bi najprej poskrbeli za tiste bolnike, pri katerih se zdravstveno stanje zaradi čakanja lahko zelo poslabša in zaradi tega umrejo.

Obljubljane rešitve so politične in piarovske poteze vlade. Upam, da ljudje temu ne bodo nasedli.

Se vam sodelovanje z vlado zdi realno ali pa ste, nasprotno, nad reformo obupali?

Zdravniki smo bili vedno pripravljeni sodelovati, z vsako politično opcijo, tudi z aktualno vlado. A ta ponujene roke ni sprejela. Ko so zdravniki na zadnji seji skupščine zdravniške zbornice predlog novele zakona o zdravstveni dejavnosti v celoti zavrnili, bi se vladi morali prižgati vsi alarmi. Pa se niso. Res se sprašujem, kakšno vest imajo koalicijski partnerji, zlasti Desus – ta zagovarja starejše, ki potrebujejo največ zdravstvenih storitev, bistveno več kot druge generacije – in SD; ta bi morala zagovarjati bolj izpostavljene in ranljive, ki niso premožni in ki najteže pridejo do zdravljenja.

A sporočila, ki jih dobivamo, so drugačna. Premier Miro Cerar govori o resni zdravstveni reformi, podpredsednik vlade Boris Koprivnikar o kozmetičnih popravkih. Očitno niti v vrhu izvršilne oblasti ne vedo, kaj se dogaja oziroma o čem sploh govorijo.

Nova zakonodaja naj bi drzno posegla tudi v avtonomijo zdravništva – v dobro bolnikov ali politike?

Ne vem, kako si to predstavljajo. Poleg kolektivne pogodbe za zdravnike in zobozdravnike je bil zakon o zdravniški službi poteza, s katero je slovenska država zdravniškemu poklicu izrekla priznanje. V državah, kjer sta tako politika kot menedžment tak odnos ohranila, so zdravniki partnerji v nadgradnji zdravstvenega sistema. Kjer pa politika vleče, blago rečeno, neumne poteze, teh zdravniki ne moremo sprejemati. In te avtonomije nam ne bo vzel nihče.

Bo rešitev prinesla stavka?

Stavka bo nekaj rešitev zagotovo prinesla. Upam, da bo nekatere ljudi streznila. Nerad s prstom kažem na druge, saj vem, da je najprej treba pomesti pred lastnim pragom – in tako v Fidesu kot v zdravniški zbornici se glede tega res trudimo. Je pa zelo zatajil menedžment, na vseh ravneh. Tudi mnogi predstojniki svoje delo opravljajo slabo: v številnih primerih jim takšni ali drugačni položaji stopijo v glavo tako močno, da preprosto pozabijo, da so prvi med enakimi, da sicer morajo poskrbeti za red na oddelku, a morajo biti pri tem za zgled. Verjamem, da bo k spremembam pripomogel tudi posodobljeni kodeks medicinske etike, verjetno eden najboljših sploh. Mislim, da bi vsak zdravnik moral vsake toliko pred spanjem – še bolje pa bi bilo, če bi to počel redno – prebrati kakšno poglavje kodeksa.

Kaj naj pričakujejo bolniki, če stavke ne boste odpovedali?

Mnogi zdravnike zlonamerno prikazujejo kot dvoživke, dobičkarje. V javnosti redno izpostavljajo podatke, po katerih je med 50 najbolje plačanimi javnimi uslužbenci ogromno zdravnikov. Tako smo pred kratkim lahko slišali, da je v brežiški splošni bolnišnici nekdo zaslužil 26.000 evrov bruto. In kakšna je resnica? V Brežicah zdravnikom za 24-urno nedeljsko delo plačajo le osem nadur, z argumentom, da denarja ni – če bodo zahtevali več, pa da bodo zaprli bolnišnico. »Sporni« mesečni zaslužek je bilo plačilo, ki ga je prejel eden od teh zdravnikov – šlo je za poračun teh ur za nazaj, za več let. Takega zneska namreč zdravnik, četudi bi bil v bolnišnici ves čas, preprosto ne bi mogel zaslužiti.

Tudi sicer smo ministrstvo za javno upravo opozorili, naj takrat, ko govorijo o tem, koliko zdravniki zaslužijo, povedo tudi, koliko ur dela se skriva za posameznim plačilom. Urna postavka je namreč taka, kot je – za vse. V javnosti pa se s prirejenim prikazovanjem zaslužka ustvarja vtis, kot da smo zdravniki nekakšni tajkuni. Objaviti bi morali tudi 50 najnižjih zdravniških plač, a to se ne zgodi, to ne bi bilo zanimivo.

Prepričan sem, da bo stavka sprožila vsaj resen razmislek, če ne drugega. Odločili smo se za 40-urni delovnik. Za večino zaposlenih v javnem sektorju je tak delovnik nekaj običajnega – ko pa bomo zdravniki delali 40 ur, naredili vse, kar smo dolžni narediti in kar bomo znotraj tega urnika še zmogli postoriti, bo to stavka.

A kljub »delovni« stavki so posledice jasne: v sistemu se bo konkretno zalomilo.

Absolutno! Napoved stavke mesec dni vnaprej je, upam, rdeč semafor za nasprotno stran. Le upamo lahko, da se bo ovedela, da je nekaj vendarle treba narediti. To je druga stavka po letu 1996. Zdravniki se zavedamo, da se takšne stvari lahko zgodijo le enkrat v desetih ali dvajsetih letih. Ker ocenjujemo, da imamo razlogov za stavko in argumentov za upravičene zahteve bolnikov in zdravnikov več kot dovolj, ne mislimo popuščati.

Pričakujete podporo javnosti?

Zavedamo se, da stopamo v konflikt z vlado v času, ko v družbi vladata vsesplošno nezadovoljstvo in apatija. Javnost bo prej ali slej razumela, da smo se za napoved stavke v prvi vrsti odločili zaradi bolnikov; v zdajšnjih razmerah jim ne moremo ponuditi storitev, ki jim jih zagotavlja zakon o pacientovih pravicah in kakršne si tudi zaslužijo.

Leta 1996 je bila stavka odlično organizirana, v treh tednih ni bilo niti enega incidenta. Pričakujemo, da bo tokrat, glede na izkušnje, za vse paciente odlično poskrbljeno. Žal smo bili zdravniki v tokratno odločitev za stavko prisiljeni. Vsaka generacija politikov, ki pride, misli, da o zdravstvu ve vse, a ne ve ničesar. Pri vsakokratnem dialogu, ki ga začnemo na novo, je tako, kot bi se pogovarjali z osnovnošolci, ki se morajo še veliko naučiti. In tako je tudi zdaj. Ne moremo več delati v razmerah, v katerih zdravniki za pacienta nimajo dovolj časa za podroben in celovit pregled, zato mu naročijo več preiskav ali napišejo več receptov. Tovrstne defenzivne medicine, ki je manj kakovostna in veliko stane, je vedno več in povzroča frustracije tako zdravnikom kot bolnikom. In v to preprosto ne bomo več privolili.