Stali smo na pragu Severne Koreje

Čeprav so na najbolj militarizirani točki sveta nevarnost spremenili v turistično atrakcijo, to ne pomeni, da ne obstaja.

pet, 10.11.2017, 09:45

V trenutku, ko sva s fotografom Matejem Družnikom krenila na pot proti Pjongčangu, kjer se bodo čez tri mesece začele zimske olimpijske igre, je bilo v Pjongjangu zastrašujoče tiho. Severna Koreja ponavadi tako utihne, ko pripravlja nov raketni ali jedrski poskus.

Med dolgim poletom proti Seulu sem se spraševala, kako si Južna Koreja sploh predstavlja kakih 80 kilometrov od demilitarizirane cone zbrati na tisoče športnikov in milijon obiskovalcev iz vsega sveta. So res tako zelo prepričani, da s Severa ne bodo začeli streljati? Tudi ko sva prišla v prelepo pokrajino okoli Pjongčanga, nisem mogla odgnati temnega dvoma: ali je to zgolj privid miru?

Zato sva se z Matejem odpravila v samo demilitarizirano območje, natančneje v skupno varnostno oblast, ki je edina točka vzdolž 38. vzporednika, na kateri obstaja vrzel v bodeči žici, da bi se predstavniki obeh Korej po potrebi lahko sestali v barakah, zgrajenih tako, da jih polovica stoji v Severni Koreji, polovica pa v Južni.


Pogled na sever. Foto: Matej Družnik

Matej je bil do zob »oborožen« s fotoaparati z najzmogljivejšimi objektivi. Čeprav sva pričakovala, da bodo ameriški in južnokorejski vojaki, ki so nas spremljali, zahtevali, naj fotografsko opremo pusti na avtobusu, so že ob omembi, da sva novinarja, zamahnili z roko. »OK,« je dejal eden izmed njih. To je bilo prvo znamenje, da razmere ob demarkacijski črti, ki igra vlogo meje med Korejama, niso tako nevarne, kot se zdijo.

Ali pa morda vendarle so? Čemu bi sicer služilo na desettisoče min, posejanih na obeh straneh ozke poti, po kateri smo se bližali skupni varnostni oblasti? Zakaj bi sicer morali skozi vrata, naponjena z eksplozivom, ki bi ga aktivirali v trenutku, ko bi severnokorejski tanki krenili proti jugu? Zakaj bi sicer južnokorejski vojaki 24 ur na dan stali le nekaj metrov od betonske meje v borbenem položaju taekwondoja, v vsakem trenutku pripravljeni na obračun?

Moja logika se je še naprej, ves čas obiska demilitarizirane cone, ta trenutek najbolj militariziranega območja sveta, borila sama s seboj. Skozi eksplozivna vrata in mimo minskih polj se vsak dan sprehodi na tisoče obiskovalcev, na enem izmed avtobusnih postajališč pa so celo uredili majhen zabaviščni park za otroke. Toda to, da so nevarnost spremenili v turistično atrakcijo, še ne pomeni, da ne obstaja.


Območje rajskega miru ali gnezdo vojnih strasti? Foto: Matej Družnik

Je ta pas ozemlja med Korejama območje rajskega miru ali gnezdo vojnih strasti? Tam se nam je zdelo, da velja prvo. Toda bolj, ko smo se oddaljevali, je izgledalo, kot da je dejansko res drugo.

Medtem ko se ameriške letalonosilke pripravljajo, da bodo v soboto zagnale vojaške vaje v bližini Korejskega polotoka, Pjongjang pa že grozi z ognjenim odgovorom, so Matejeve fotografije in moj članek v jutrišnji Sobotni prilogi zapis iz nekega drugega sveta. Tistega tam, na terenu, kjer so vojaki na obeh straneh meje ljudje in ne le številke. Njim ni do vojne. Bolj jih zanima, kako bo minila olimpijada. 

Reportažo Zorane Baković iz demilitariziranega območja med obema Korejama, opremljeno z ekskluzivnimi fotografijami Mateja Družnika, preberite v jutrišnji Sobotni prilogi.

Prijavi sovražni govor