Tiskane izdaje
Louis Brandeis
Gospodarstvo v službi človeka
J. J. Servan-Schreiber
Nemški bančnik Hans Tietmeyer, nekoč prvi mož Bundesbank, je pred časom opozoril: »Finančni trgi vse bolj opravljajo vlogo žandarjev. Politiki morajo dojeti, da so od zdaj pod njihovim nadzorom …« Brazilski sociolog Herbert de Souza Betinho je takrat vsem predsednikom držav in vlad zato duhovito predlagal, naj se raje mirno sprostijo in odpravijo na turistično križarjenje. Kajti njihove vlade vse manj vladajo, ljudstvo, ki jih je izvolilo, pa nima praktično nobenega vpliva na njihovo početje. Na ukaz trga privatizirajo vse po vrsti. Umetno znižujejo vrednost, da bi državo in podjetja potem nekaznovano prodali za drobiž. Ne glede na javno mnenje, ki je večinoma proti prodajam.
Na dlani je, da današnjega sveta ne vodijo več vlade, ampak velike korporacije. Deset največjih multinacionalk ima denimo večje prihodke kot sto držav skupaj. Državam vsiljujejo svoje tržne totalitarne dogme, ki jih je Ignacio Ramonet posrečeno razglasil za novi globalitarizem. Ta nova logika je postala vera, ki zavezuje k izpolnjevanju zapovedi. In spoštovanju gospodarja. »Koliko je ura? Kolikor pravite vi, gospod!« je tovrstno odvisnost in podrejenost cinično ošvrknil nedavno preminuli urugvajski pisatelj Eduardo Galeano, avtor nesmrtne Šole narobe sveta.
Kako pravzaprav delujejo velike korporacije? Najboljši odgovor na to vprašanje ponuja zgodba nekdaj zloglasne ameriške multinacionalke ITT, Mednarodne telegrafske in telefonske družbe, ki jo je kmalu po prvi svetovni vojni ustanovil Sosthenes Behn, nekdanji prekupčevalec s sladkorjem. Ta gigantski koncern je bil nenehno vpleten v politične škandale in prevrate. Vodstvo ITT je med drugo svetovno vojno in po njej ves čas vodilo svojo zasebno zunanjo politiko. Samo z enim ciljem: doseči čim večje dobičke. Družba je, denimo, ves čas sodelovala s Hitlerjem in nacisti in pri tem ogromno zaslužila. Sodelovala je pri gradnji nemške letalske industrije. Tako so nemški bombniki, ki jih je pomagala izdelovati, napadali zavezniške ladje, te pa so se branile pred nemškimi bombami s posebnimi topovskimi merilnimi napravami, ki so bile prav tako izdelek ITT. Korporacija torej, v kateri je bil denar vselej bistveno pomembnejši od morale in etike.
V času hladne vojne je skupaj s Cio vohunila v državah vzhodne Evrope, hkrati pa sklepala donosne posle s komunističnimi vladami. Ko je v Čilu na volitvah zmagal socialist Salvador Allende, so vodilni menedžerji ITT z njim prijateljsko razpravljali o prihodnji gospodarski politiki Čila, v isti sapi pa vodstvu Cie predstavili osem točk dolg načrt za njegovo strmoglavljenje. Nasilni prevrat in smrt Allendeja sta se med drugim zgodila tudi zato, ker je nova čilska vlada hotela nacionalizirati domače telefonsko podjetje, ki je bilo sicer v lasti ITT …
Umazane posle ITT je že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja prvi razkril angleški preiskovalni novinar Anthony Sampson. Objavil je vrsto zaupnih dokumentov, ki so se vselej končali s stavkom »Prosim, uničite!« Danes takšnih navodil bržkone ni več, so pa zato vsa pogajanja – o čezatlantski trgovini med ZDA in Evropsko unijo, denimo – strogo tajna. Brez prisotnosti demokratične javnosti, na kateri v bistvu temelji Evropska unija. In za hrbtom volivcev, ki korporacijskih hijen in roparskih plutokratskih baronov v bistvu sploh ne zanimajo. Neoliberalna elita ima pač svoja pravila igre, ki bogatim prinašajo še več bogastva, zato jih seveda ne namerava spreminjati.
Evropska javnost je kajpak ogorčena zaradi tajnih trgovinskih pogajanj med Brusljem in Washingtonom, ki bodo korporacijam očitno omogočila dokončno prevlado nad državami. In pomagala privatizirati tako rekoč vse, kar doslej še ni v zasebnih rokah. Toda ali Evropska unija sploh lahko reče ne ameriškim korporacijam? Pravzaprav ne, ker je tudi EU, kot izrazit projekt elit, v bistvu ena sama velika korporacija, le da tega doslej nihče ni hotel priznati. Bruselj namreč nikoli ni bil v službi (demokratične) Evrope in njenih prebivalcev, ampak ves čas povezuje izključno interese finančne oligarhije, trga in kapitala. Unija je z leti postala zelo učinkovito orodje neoliberalne ofenzive z vrha, ki s pomočjo vlad, tudi slovenske, neusmiljeno tolče po tistih spodaj. Zdi se, da tega niso razumeli ne drnovški, ne ropi, ne janše, ne pahorji, ne bratuškove in ne cerarji, ki so zgolj slepo izpolnjevali, kar jim je narekovala bruseljska korporacija.
Ni skrivnost, da je evro, kot je zapisal David Cronin v knjigi Corporate Europe, v bistvu izjemno prefinjen instrument za uničenje socialne države. Zato je zelo pomembno vedeti, kdo si ga je v resnici izmislil. Dokumenti jasno kažejo, da so koordinacijski odbor za ustanovitev Združenja za evropsko monetarno unijo (AMUE), ki se je prvič sestal leta 1986, sedež pa je imel v osmem pariškem okrožju, sestavljali predstavniki več kot 400 velikih podjetij in korporacij. Med njimi so bili Goldman Sachs (zanj je kar lep čas delal tudi Mario Draghi, zdajšnji prvi mož Evropske centralne banke), Deutsche Bank, Total, Siemens, Volkswagen, British American Tobacco in mnogi drugi velikani pa tudi konfederacija delodajalcev, ki se danes imenuje BusinessEurope.
Ko je Jacques Delors, takratni predsednik evropske komisije, nekaj let kasneje prvič javno spregovoril o evropski monetarni uniji in se zavzel za »popolno liberalizacijo gibanja kapitala«, so se evropskim bankirjem in finančni eliti od ganjenosti orosile oči. Uresničene so bile njihove najbolj nore sanje. Začel se je pokop socialne države: ukinjanje socialnih pomoči, omejevanje pokojnin, ukinjanje trdo priborjenih delavskih pravic, odpuščanje zaposlenih, privatizacija zdravstva, šolstva … Zato je naravnost smešno poslušati izjave politikov in vodilnih mož uprav prodanih slovenskih podjetij, ko govorijo o »strateškem partnerstvu« z novimi lastniki. Arundhati Roy v izvrstni knjigi Capitalism: A Ghost Story denimo pravi, da tovrstno »strateško partnerstvo« v bistvu pomeni neenakost in nenehno vpletanje v vsako pomembnejšo odločitev. Še zlasti ko gre za delovna mesta in plače zaposlenih, ki se po takšnih prodajah praviloma vselej drastično znižajo.
Robert B. Reich, profesor na univerzi v Berkeleyju, pravi, da ameriških korporacij ZDA sploh ne zanimajo. Eden od menedžerjev Appla je denimo brez dlake na jeziku izjavil: »Ni naša dolžnost reševati ameriških problemov!« Trgovinski sporazumi, ki jih sklepa ameriška vlada, zato ne koristijo navadnim Američanom, ampak izključno korporacijam in Wall Streetu. Multinacionalke pravzaprav sploh niso več odvisne od ameriških delavcev. Doma zaposlujejo samo še menedžerje, dizajnerje in raziskovalce. Applov iphone je denimo sestavljen na Kitajskem, iz komponent, ki prihajajo iz Japonske, Singapurja in še kakšnega pol ducata drugih držav. In tudi profiti ostajajo tam, kjer sestavljajo izdelke. Tako se korporacije izogibajo visokim davkom v ZDA.
Zato so vse trgovinske pogodbe v bistvu globalni korporativni sporazumi, ki ščitijo izključno lastnino in profite globalnih korporacij. Nova delovna mesta in višje plače zaposlenih ne zanimajo nikogar. Zaradi severnoameriškega sporazuma o svobodni trgovini je ostalo brez službe denimo kar 700.000 Američanov, pravi poročilo Economic Policy Instituta. Koliko Evropejcev bo ob delo zaradi sporazuma med Washingtonom in Brusljem?
Ameriško vrhovno sodišče je v lanski precedenčni sodbi s tesnim izidom 5 : 4 nekaterim korporacijam dalo pravico do nespoštovanja zakonov, ki so v nasprotju z njihovo veroizpovedjo. Kritiki takšne odločitve pravijo, da je sodišče korporacijam s tem pravzaprav vdihnilo dušo. Te so tako rekoč čez noč postale subjekti z lastno vestjo. Toda če je koncern v resnici nekakšna osebnost, ga za škodljivo in uničujoče ravnanje lahko doleti tudi smrtna kazen, ki jo v ZDA še vedno strogo vadijo. A z morebitno obsodbo bi se tako znova vrnili h Karlu Marxu, ki je svojčas zapisal, da kapitalistični sistem pravzaprav sam v sebi nosi seme uničenja. V Sloveniji se zaradi katastrofalnih gospodarskih (in privatizacijskih) odločitev nekaj takšnega pravzaprav že dogaja.
