Kot policist ne moreš obogateti. Začutiti moraš poslanstvo, da želiš tej družbi dobro

Pogovor z direktorjem Nacionalnega preiskovalnega urada Darkom Majheničem.

Fri, 15.01.2016, 20:20

Kot vršilec dolžnosti direktorja je prevzel vodenje Nacionalnega preiskovalnega urada poleti 2013, 1. januarja 2014 pa je postal direktor NPU. Urad, ki ga vodi, je začel poslovati 1. januarja 2010. Šest let pozneje se NPU lahko pohvali z dobro statistiko in strokovno ekipo, ki razume tudi računovodske operacije, značilne za najbolj zapletene oblike gospodarskega kriminala.

Znana je izjava, da vsaka svinjarija še ni kaznivo dejanje. Izgledalo je, kot da so sodbe o gospodarskem kriminalu prej estetske kot pravne. Kako je zdaj s kategorijami kriminala, ki so bile pred 15 leti neulovljive?

Narava gospodarskega kriminala je odvisna od obdobja, ko so kazniva dejanja nastala. To so brez dvoma premišljene oblike kriminala in zelo zahtevne za preiskovanje in pregon. Na grobo jih lahko razdelimo na klasično gospodarsko kriminaliteto, kot na primer ponarejanje listin, goljufije, sledila je privatizacijska kriminaliteta, kamor spadajo divja privatizacija, stečaji, prestrukturiranja. Zadnje obdobje zaznamuje poprivatizacijska kriminaliteta, za katero so značilni finančne malverzacije, izčrpavanje gospodarskih družb, bančna in finančna kriminaliteta, menedžerski prevzemi. V boju zoper težje oblike kriminala se je bilo treba prilagoditi, specializirati in začeti ukrepati. Posamezne državne organe smo reorganizirali in specializirali. Če govorimo o policiji, je to NPU, na tožilstvu je ustanovljeno specializirano državno tožilstvo, tudi sodišča so se prilagodila in imajo posebne specializirane oddelke za sojenje težjih oblik kaznivih dejanj. Te organe je bilo treba kadrovsko okrepiti in vzpostaviti boljše sodelovanje med nadzornimi organi.

V kazenski zakonodaji je bilo treba implementirati vrsto orodij za boljše delo na področju gospodarske in korupcijske kriminalitete. Uvedena so bila nova kazniva dejanja, podaljšani so bili zastaralni roki, strožje so kazenske sankcije in tako dalje. Vse to je močno pripomoglo, da so danes tudi te oblike kriminala ulovljive.

Med procesnimi instrumenti bi izpostavil multidisciplinarni pristop, gre za delo v specializiranih preiskovalnih skupinah, v katerih sodelujejo predstavniki različnih državnih organov. Uvedli smo institut finančne preiskave, tako po zakonu o kazenskem postopku kot po zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvora. Omeniti velja še alternative kazenskemu pregonu, kot so poravnave, odloženi pregoni, kaznovalni naroki, sporazum o priznanju krivde in tako dalje. V policiji se večkrat soočamo s pomanjkanjem zakonskih orodij za uspešno odkrivanje in pregon tovrstnih kaznivih dejanj, govorim zlasti o prikritih preiskovalnih ukrepih. Določene člene zakonov, denimo zakona o elektronskih komunikacijah, je razveljavilo ustavno sodišče. Vse to nam pri preiskovanju povzroča težave. V strokovnih krogih se že nekaj časa pogovarjamo o ukinitvi sodne preiskave, ki bi prešla na tako imenovano tožilsko preiskavo.

To bi predvsem skrajšalo postopke?

Tako je, časovnica bi bila bistveno krajša. Pristojnost bi prenesli na tožilca, tako ne bi bilo več sodne preiskave. Preiskovalni sodnik bi bil garant za zakonito izvedbo ­postopka.

Po drugi strani nastaja vtis, da je prav vsak menedžer in vsak, ki je na oblasti, pokvarjen, počne kazniva dejanja. Javnost spremlja predkazenske postopke, nato še sodne postopke, in si misli, da je vse zavoženo, saj ima drugačna pričakovanja.

V vseh teh nekonvencionalnih oblikah kriminalitete še ni dovolj sodne prakse, standardi za obsodilno sodbo so zelo visoki. Žal se praksa pri nas postavlja po večini na odmevnih primerih, manj na primerih, bom rekel, povprečnega človeka. V preteklosti je bil občutek, da so bili posamezniki nedotakljivi, a tu lahko govorimo o pozitivnem premiku. Na podlagi preiskav, ki smo jih v zadnjih štirih, petih letih s tožilstvom pripeljali do obsodilne sodbe, se kaže očiten premik v pozitivno smer. Večkrat sem poudaril, da v preteklosti niso odigrali svoje vloge niti nadzorni organi v družbah, zato je bil ta občutek javnosti o nedotakljivosti posameznikov.

Govorite o visokih dokaznih standardih.­ Imate vtis, da se sodna veja oblasti premalo­ zaveda nevarnosti, ki prihaja z gospodarsko kriminaliteto?

Kot sem rekel, je policija s tožilstvom dosegla preboj na področju odkrivanja in pregona gospodarske kriminalitete ter korupcije. Ni pričakovati, da bomo kdaj dosegli stoodstotni uspeh na sodiščih, saj gre za zelo kompleksne preiskave. Instančna sodišča sicer vračajo primere na nižjo stopnjo, a to še ne pomeni, da je primer izgubljen. Pri novih oblikah kriminalitete, pri katerih še ni sodne prakse, kot sem rekel, so pravni standardi visoki. Tudi odločitve ustavnega sodišča vplivajo na te visoke standarde. A četudi kakšen primer na kasnejših instancah pade, to še ni poraz. Profesionalni izziv morajo biti primeri, ki na sodišču uspejo, pa tudi tisti, ki ne. Gotovo imajo tako policija kot tožilstvo in sodstvo svoje slabosti. Bilo bi zelo napačno, če bi naše skupno delo ocenjevali samo na podlagi obsodilnih sodb. V tem primeru bi bil pravni sistem pod vprašanjem, saj tako redna kot izredna pravna sredstva ne bi dosegla predvidenega namena. Pomembno je, da se ravnamo po načelu strokovnosti, profesionalnosti in da spoštujemo človekove pravice ter svoboščine.

Država obstaja 25 let, ima neki imunski sistem. Med drugim je tudi NPU del tega imunskega sistem. V kakšni kondiciji je danes ta sistem? Je bolj pripravljen na grožnje iz okolja? Ali organi, ki se bojujete proti kriminalu, zasledujete isti cilj?

Brez dvoma se vsi zavedamo svojih prioritet na področju boja proti kriminalu. Imamo skupna razumevanja. Imunski sistem je zato v precej boljši kondiciji. Ne nazadnje so za to podlage v strateških dokumentih.

Če se spet vrnemo k presojanju javnosti; ta ima precej nižji standard. V realnosti je boj proti gospodarski kriminaliteti težaven, ker napačna poslovna odločitev še ni kazniva, storilcem je treba dokazati naklep.

Gospodarski kriminal je zelo zahteven, sofisticiran, večkrat gre za kazniva dejanja, ki so storjena navidezno zakonito. Storilci so zelo sposobni, izobraženi, imajo znanja s področja prava, ekonomije, imajo družbeno in finančno moč. Mnogi delujejo na meji zakonitosti, o kaznivih dejanjih je zato treba podrobno in temeljito presojati. Še vedno velja pravilo, da je bolje v dvomu nekoga oprostiti kot obsoditi. Obramba uporablja vrsto legitimnih prijemov za vzpostavitev dvoma o storitvi kaznivega dejanja. In če ta obstaja, sodnik ne more izreči obsodilne sodbe.

So kriminalci danes bolj inteligentni kot pred 25 leti, če govorimo o gospodarskem kriminalu?

Težko rečemo, če so bolj inteligentni, so pa gotovo bolj iznajdljivi. Prilagajo se našim metodam dela in taktiki, poskušajo biti korak pred nami, mi pa seveda korak pred njimi z novimi preiskovalnimi pristopi. Kot sem dejal, so bolj izobraženi, izkušeni, imajo denar, moč.

Moč? Kakšno moč?

V mislih imam družbeno in finančno moč. Ko govorim o družbeni moči, se to jasno vidi, ko obravnavamo menedžerje, odvetnike, politike, župane ... Takoj se v javnosti pojavijo očitki o pristranskih preiskavah, etiketirajo nam politično ozadje, takoj nam očitajo nezakonito in nestrokovno delo. V NPU smo v zadnjih petih, šestih letih dokazali, da smo strokoven in avtonomen organ, povsem neodvisen od ­politike.

Večkrat se zdi utopično iskanje dokumentacije med hišno preiskavo, ko jo opravite po več letih od suma storitve kaznivega dejanja. Se je že zgodilo, da so storilci sumili, da boste slej ko prej potrkali na njihova vrata, in ste naleteli na prazne fascikle?

Obravnavamo tudi sume kaznivih dejanj, ki so stari pet, šest, tudi sedem let. Policija začne zbirati obvestila, ko zazna razloge za sum, prej žal ne gre. Preverjajo se informacije, iščejo listine, dokazi. Ko dosežemo določen pravni standard in če drugače ni mogoče pridobiti dokazov, izvedemo tudi hišno preiskavo, če preiskovalni sodnik izda odredbo. Do zdaj še nismo naleteli na prazne mape. Res se morda zgodi, da kakšne iskane dokumentacije ne najdemo, a je pri zahtevnih gospodarskih kaznivih dejanjih stvar kompleksna, več je vpletenih ljudi, in če je ne najdeš pri enem osumljencu, se skoraj gotovo najde pri drugem. Res pa se je treba nekoliko bolj potruditi, da sestaviš mozaik.

Pogosto velja: nekoga je obiskal NPU, zato je povzročil vsaj svinjarijo, če ne kaznivega dejanja. Prihod kriminalistov je v javnosti navadno odmeven, takoj se vzbudi vtis, kriv je. To je lahko dober poligon za ovajanje konkurenčnih podjetij ali česa ­podobnega?

S tem se popolnoma strinjam. Spektakularno poročanje o določenih preiskavah je lahko včasih celo škodljivo tudi za preiskavo, ne le za družbo ali posameznika. V zvezi z možnimi manipulacijami imamo v policiji vrsto mehanizmov, ki preprečujejo zlorabo v zasebne ali druge namene. Imamo formalni nadzor in neformalni nadzor, ki ga ne nazadnje izvajate tudi mediji. Smo se pa že soočili s primeri, ko je nekdo poskušal zlorabiti policijo in škodovati konkurenci, zato pošiljajo različne ovadbe, prijave, naznanila, anonimke, informacije. Stroka nas zavezuje, da vse takšne prijave preverimo. Pri tem upoštevamo, ali so za tem tudi kakšni drugi razlogi ali interesi, denimo diskreditacija, dezinformacija.

Omenjate poskus zlorabe policije. Gre za stvari, ki so se dogajale na idrijskem koncu države?

Odprtih zadev ne morem komentirati. Gre pa tudi za dogodke, ki so se dogajali na tem koncu države.

Ste že podali ovadbo zaradi krive ovadbe,­ ker vas je nekdo zavestno napeljal na ­napačno sled?

Tudi to smo že storili. Ko nekdo naznani kaznivo dejanje, ga opozorimo na posledice krive ovadbe. Težava so anonimke, ne veš, kdo je avtor, ali pa veš, pa to težko dokažeš. Moramo pa vse prijave preveriti, težava je še, ker so takšne prijave navadno zelo pavšalne, brez konkretnih informacij. Večkrat se znajdemo med kladivom in nakovalom. Na eni strani je javnost, ki pričakuje določene postopke, na drugi pa stroka in pravo. Ugotovitve so včasih drugačne, kot jih pričakuje javnost. V zadnjem času smo tarča kritik, da nič ne naredimo v določeni gospodarski družbi, ki jo povezujejo celo z mafijskim načinom poslovanja in različnimi insinuacijami na naš račun. Kakorkoli, kazenskega prava se nikoli ne sme zlorabljati za maščevanje ali lažne prijave.

Najbolj znamenita parcela v Trenti je te dni znova v ospredju. Šla je v promet za precejšen znesek. Lahko to izpodbija določene predpostavke, na katerih je temeljila preiskava?

Morate razumeti, da odprtih predkazenskih postopkov ne morem komentirati. A vendar lahko povem, da določena dejstva nakazujejo na manipulacije trga, povezane s prodajo konkretne nepremičnine. Ta zadnji manever še ne pomeni, da kaznivo dejanje ni bilo storjeno in da ni bilo nezakonite premoženjske koristi.

Preiskujete tudi težje oblike klasičnega kriminala. V oči bode umor direktorja kemijskega inštituta predlanskega decembra. Določen del javnosti in medijev vehementno sesuva forenzične ugotovitve, nastala je gora teorij zarote. Kako kot stroka gledate na to, ko se laična stran postavi v vlogo ozko specializiranega strokovnjaka in ve več od njega?

Seveda nas spremljajo mešani občutki, ko v vsakem odmevnejšem primeru govorijo o teorijah zarote. Pomembno je, da v predkazenskem postopku delo opravimo strokovno in zakonito, saj je obramba zelo inovativna, na različne načine diskreditira policijo in tožilstvo, tudi strokovnjaka, kot v primeru, ki ga omenjate. Poskušajo na vsak način vzpostaviti dvom o delu nacionalnega forenzičnega laboratorija. O tem primeru lahko povem, da smo dobili tudi precej različnih informacij in naznanil, ki so bili več kot očitno namenjeni temu, da nas zavedejo na napačna pota.

Zakaj so teorije zarote vse pogostejše? Kaj to pove o naši družbi?

Težko komentiram, kaj to pove o družbi kot celoti. Očitno smo kot družba nagnjeni k teorijam zarote. Po drugi strani pa hočejo storilci in obramba na vsak način omajati naše delo, to gotovo nekaj prispeva k temu.

Je to tudi posledica nezaupanja v državne institucije?

Težko najdem utemeljen razlog za takšno nezaupanje v državne institucije, vsaj v zadnjih nekaj letih, ko je bil narejen velik napredek pri pregonu kriminala. Nekaj nezadovoljstva državljanov je brez dvoma dodala vsesplošna gospodarska kriza.

Ena občutljivejših stvari je prihod NPU v državni zbor. So pravila za vstop v hram demokracije morda nedorečena, da se vedno usuje takšen plaz kritik?

To je stalnica, da nam v takšnih primerih očitajo, da smo delovali protiustavno in nezakonito. Našo pobudo je proučilo tožilstvo, pretehtalo jo je sodišče, ki je izdalo odredbo za izvedbo hišne preiskave. Zavedamo se, da so prostori zakonodajne, izvršilne in sodne veje oblasti občutljiv prostor. Nikakor pa niso sveti prostor. Hišno preiskavo vedno opravimo samo takrat, ko s klasičnim zbiranjem obvestil ne dobimo dovolj dokazov, utemeljeno pa sumimo, da bomo to dobili med hišno preiskavo. O zadnjem primeru sem prepričan, da smo imeli utemeljen razlog in smo se pravilno odločili, saj smo le tako lahko pridobili dokaze oziroma predmete, ki smo jih iskali. Zakon jasno govori, kdaj in v katerih primerih je dovoljena hišna preiskava, pravila so povsem določena. V policiji smo prepričani, da spremembe zakona, kdaj lahko vstopimo v državni zbor, niso potrebne, čeprav so določeni pozivi v tej smeri tako strokovne kot laične javnosti.

Kaj se je dogajalo s strežnikom?

Tudi to je ena od manipulacij. Nikoli nismo imeli namena zaseči celotnega strežnika. Seveda pa smo iskali podatke na strežniku o točno določeni osebi, na katero sta se preiskava in odredba nanašali.

V tem primeru ste iskali sumljive posle v DUTB, težke, recimo, nekaj deset tisočakov. Obstaja pa še milijardna bančna luknja. Kakšno artilerijo boste uporabili v tem primeru?

Kar se tiče načela sorazmernosti, se povsem zavedamo, da je hišna preiskava represivni ukrep, ki posega v zasebnost. Sodišče vedno pretehta načelo sorazmernosti. V primeru bančne kriminalitete je treba izpostaviti, da smo od leta 2011, ko smo začeli preiskave v Hypo banki, izvedli vrsto hišnih preiskav. Velika bančna luknja ni le posledica storitve kaznivih dejanj, ampak tudi drugih dejanj, ki niso kazniva. Napačna poslovna odločitev ni vedno kazniva. Bila so tudi posojila, ki so bila odobrena in izplačana povsem zakonito, podjetje pa je nato zaradi krize zašlo v težave in posledice je nosila banka, saj se kredita ni več odplačevalo. Bančnikom lahko očitamo kaznivo dejanje, če so ob odobritvi kredita vedeli, da posojilojemalec ni bil kreditno sposoben in da denarja ne bo mogel vrniti.

Bili so primeri, ko je kreditni odbor rekel: »Ne!«, pa je prišel ukaz z vrha, naj se kredit odobri.

Res je. Pri preiskavah smo ugotovili tudi takšen modus operandi. Seveda smo ob takšnih ugotovitvah podali kazensko ovadbo.

Nekoč ste dejali, da so bili v preteklosti represivni organi premalo aktivni. To se lahko bere tudi v kontekstu, da so bili posamezniki nedotakljivi. Kako je danes s tem?

Tej izjavi tudi danes pritrjujem. Nesporno smo pred gospodarskim kriminalom vsi državni organi kapitulirali, zlasti v obdobju tranzicije. Vedeti je treba, da je bilo tveganje nekoč pravzaprav nično, da je sistem omogočal elitam pridobivanje nezakonite koristi in bogastva. Policija, tožilstvo in sodstvo za nazaj teh stvari ne moremo reševati. Za naprej je bilo treba okrepiti vse organe, ki se borimo proti vsem oblikam kriminala.

Pravite, da so bila tveganja nična. Šlo je za sprego več elit hkrati, od gospodarske, bančne in politične do akademske. Je ta tesna povezanost, skupaj z neučinkovitostjo državnih organov, razlog za nastalo situacijo?

Z vprašanjem ste pravzaprav podali odgovor. Prav ta tesna povezanost med elitami je posameznikom dajala občutek nedotakljivosti. Tudi pasivnost državnih organov je kriva. Menedžerski prevzemi so včasih veljali za nekaj zakonitega, na koncu pa se je pokazalo, da je prevzem lahko tudi inkriminiran, v mnogo primerih je tako nastala ogromna škoda.

Morda pogrešate kakšno od prejšnjih sestav Komisije za preprečevanje korupcije?

Ne glede na sestavo moramo sodelovati z njimi. Kar se tiče NPU, je zdaj fokus na preiskovanju bančne kriminalitete, zato je s KPK tudi zaradi tega manj sodelovanja.

Predolgi postopki hromijo sistem in majajo zaupanje državljanov v pravno državo. Tu vsak segment – od predkazenskega do končanega sodnega postopka – nosi del odgovornosti. Kot preiskovalci se morate­ prilagajati času, biti učinkovitejši od storilcev kaznivih dejanj, pomembna je odzivnost in seveda hitrost preiskav. So na vašem področju še rezerve za izboljšave, in predvsem, kako ocenjujete delo drugih institucij v tej verigi?

Naša prioriteta dela je jasno zastavljena, preiskovalci so zaradi obsega dela maksimalno obremenjeni. Prostora za rezerve praktično ni več, lahko le spremenimo prioritete dela. V zadnjih dveh, treh letih smo zaposlili dodatne kadre s področja računovodske forenzike, bančništva, revizije. V okviru zagotovljenih finančnih virov smo izkušene preiskovalce poslali še na dodatna izobraževanja. Na splošno je ekipa zdaj zelo dobra. Kar se tiče dela ostalih državnih organov, izjemoma veliko sodelujemo s specializiranim državnim tožilstvom, že zaradi narave dela. Potem so tu še KPK, računsko sodišče, urad za preprečevanje pranja denarja, tesno sodelujemo z Banko Slovenije, ki je ustanovila posebno ekipo kot pomoč preiskovalcem pri identifikaciji kaznivih dejanj in tolmačenju bančne zakonodaje. To je dodana vrednost v predkazenskem postopku, tako za nas kot za tožilstvo.

Je težko dobiti ustrezno strokoven kader, glede na to, da revizijske hiše dobrim kadrom lahko ponudijo nekajkrat višje plače, kot jih imate v policiji?

Izredno težko. Res je, da imamo v NPU nekoliko višje plače kot kolegi na regionalnem nivoju, a še vedno so te nižje od zasebnega sektorja, kjer so najboljši strokovnjaki res dobro plačani. Kot policist ne moreš obogateti. Začutiti moraš poslanstvo, da želiš tej družbi dobro, se zoperstaviti tistim, ki to spodkopavajo.

Ključno dogajanje lanskega leta je bil begunski val v Sloveniji. Ali to z vaše ­perspektive kakor koli spreminja varnostno podobo v državi?

Begunski val in teroristični napadi v Evropi so vplivali tudi na naše delo, gotovo je to dogajanje spremenilo varnostno situacijo v državi. Za operativne enote je vodstvo kriminalistične policije s posameznimi službami pripravilo indikatorje na različnih področjih dela, tako na nedovoljenih migracijah, prepoznavanju morebitnih tujih borcev, žrtev trgovine z ljudmi. Opravili smo vrsto usposabljanj na različnih nivojih. Kriminalistična policija je bila uspešna tudi pri odkrivanju posameznih kaznivih dejanj. Na Obrežju je policija, denimo, odkrila in zasegla orožje in eksploziv, namenjen v eno od evropskih držav. Intenzivno je sodelovanje z obveščevalnimi in varnostnimi službami, izmenjave informacij med državami so zelo koristne na področju preprečevanja kriminalnih in terorističnih dejanj.

Najetje prostorov NPU na Dimičevi še vedno buri duhove. Nekdanji sekretar je zdaj sicer nepravnomočno obsojen, a bo, kot kaže, zaradi zastaranja tudi ta primer brez dokončnega sodnega epiloga. Kako nerodno je to za vaše delo, da nad postopkom najema visi sum korupcije?

Zelo nerodno. To nas spremlja od začetka, kar ne nazadnje vpliva na imidž našega urada. Vemo pa, da se tega ni poskušalo pomesti pod preprogo. S postopkom so se ukvarjali različni državni organi, ugotavljali nepravilnosti, kršitve postopkov. Menim, da je ime urada še danes po nepotrebnem izpostavljeno zaradi teh sumov. Mi s tem nimamo nič. Nam je pomembno le, da nam delodajalec zagotavlja ustrezne pogoje za delo, ne glede na lokacijo. Sicer pa je ta postopek dokazal, da v državi ni nedotakljivih. Nekdanji državni sekretar na notranjem ministrstvu je bil obsojen zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja, primer pa bo zaradi dolgotrajnosti postopka na sodišču res zastaral v prihodnjih dneh.

Kako uspešni ste bili lani pri preiskavi kaznivih dejanj, če se osredotočimo na statistične podatke?

Ocenjujem, da je NPU preteklo leto dosegel zelo dobre rezultate. Statistični kazalci zaradi kompleksne obdelave podatkov še niso povsem dokončni, zato lahko podam le okvirne statistične podatke. Podali smo kazenske ovadbe za več kot sto kaznivih dejanj, protipravna premoženjska korist znaša kakšnih 125 milijonov evrov. Preiskave so bile usmerjene na področja finančne in bančne kriminalitete, težjih oblik gospodarske kriminalitete, zlasti na kazniva dejanja, povezana s kršitvijo korporacijskega, insolventnega in konkurenčnega prava, sledi korupcijska kriminaliteta, v zdravstvu in lokalni samoupravi.

Veliko pozornosti smo namenili tudi kaznivim dejanjem, ko so osumljeni nosilci javnih funkcij in odvetniki. Nadalje tudi organizirani mednarodni kriminaliteti in zahtevnim oblikam klasične kriminalitete, zlasti nerešenim umorom. Opravili smo več finančnih preiskav in na tožilstvo podali pobude za zavarovanje protipravno pridobljene premoženjske koristi, ko so za to obstajali zakonski pogoji.



Prijavi sovražni govor