Tiskane izdaje
Na vprašanje, zakaj v vseh letih obstoja naše države ni bilo pomiritve razkola, ki korenini v dogodkih okoli druge svetovne vojne, je odgovor presenetljivo enostaven: ker to ni nikomur v interesu.
Pripadamo kulturi, v kateri se je mogoče orientirati le znotraj srditega razkola, fanatične pripadnosti eni od nasprotujočih si pozicij, med katerima ni skupnega imenovalca. Svet razumemo po arhaični predstavi boja med dobrim in zlom. Ne pozabimo, da je to shema, ki ne vlada le pri vprašanju sprave. Vedno znova se naseli v izzive, s katerimi se neizogibno srečuje vsaka skupnost. Svež primer je družinski zakonik, v katerem se zrcali isti boj med dobrim in zlom. Tudi izbrisani so bili žrtev patologije, ko obe strani lahko dokazujeta svoj »prav« le, dokler stanje ostaja neurejeno.
(Ne)zaupanje v institucije
Za spravo bi potrebovali nekaj, česar nimamo. To je kraj, kjer bi živeli skupaj, toda ne le po sili razmer. Kraj, kjer bi tudi hoteli živeti skupaj. Le tako skupno domovanje, ki bi ga imeli za nekaj vredno, bi lahko postalo medij, v katerem bi se lahko začel spravni proces. Povedano drugače, dokler ostajajo sodbe o prestižnih temah – od rdeče zvezde do družinskega zakonika – edina stvar, ki se nam zdi pomembna, dotlej se napetost ne more sprostiti. Potrebujemo nekaj masivnega, zaupanja vrednega, nekaj, kar nam daje občutek varnosti tukaj in zdaj. S tem bi razkol avtomatično stopil v ozadje in izgubil ostrino ter postal nekaj nepomembnega, postranskega. Ta medij pa je – gotovo bo tole bralca presenetilo – država.
Nekdo bi ugovarjal: pa saj vendar imamo državo, že 25 let, urejeno točno tako, kot je urejena večina evropskih držav. Žal to ni dovolj. Imeti državo zahteva dvoje: institucionalni okvir in – to je ključno – zaupanje vanj. Slovenija je v EU na sramotnem repu po nezaupanju v vse institucije, od parlamenta do pravosodja. Velika napaka je, da vse polagamo v formalni okvir, saj brez zaupanja v institucije država ostaja le lupina. Neprijetna je primerjava Slovenije z državami, ki so danes največji humanitarni in mirovni izziv za mednarodno skupnost – denimo Sudan –, toda zelo ilustrativna. Gre za države, ki ne uživajo nobenega zaupanja državljanov, življenje v njih obvladujejo verski, nacionalni, ideološki razkoli.
Za spravni proces je bil bolj primeren čas v devetdesetih letih ali, naj se sliši še tako paradoksalno, čas zadnjih vzdihljajev Jugoslavije konec osemdesetih let, saj smo tedaj imeli večje zaupanje v naše institucije. Dokler se ne bomo znali prepoznati v sekularnem in neideološkem mediju našega sobivanja, upanje na spravni napredek ni realno. Glede trenutnega razpoloženja bi lahko sarkastično rekli: če ne bi bilo travme okoli druge svetovne vojne, bi si jo morali izmisliti.
Selektivna občutljivost za nasilje
Vprašanje, od kod različna občutljivost za žrtve različnih totalitarizmov, se zdi ena od preprek za proces sprave. Spoštovanje nekaterih žrtev je moralni temelj povojne Evrope, druge zlahka postajajo material za šale. Tako naj bi Slavoj Žižek pred kratkim v Zagrebu v šali pripomnil, da bi bilo treba grške volivce, ki ne bodo volili točno določene stranke, poslati v gulage. Dejstvo je, da si niti zamisliti ne moremo, da bi nekdo neposlušne volivce pošiljal v koncentracijska taborišča. Različna toleranca do nasilja izhaja iz samega pojma zmage: kdor zmaga, ta piše zgodovino. Zmaga je ustvarjanje asimetrije resnic, pogledov, prepričanj. Poučno je bilo predavanje Jordija Guixéja, ki je pred kratkim v Ljubljani govoril o španski nacionalni travmi, zelo podobni naši, le da je bila tam zmagovita neka druga ideologija. Resnica, ki jo potrdi zmaga, uživa pravico statusa quo in tisti, ki skušajo opozoriti na drugo plat, so vselej v težjem položaju.
Bolj kot iskanje balansa v občutljivosti za žrtve je smiselno usmeriti pozornost na notranjo povezavo ideologij z nasiljem. Resnici na ljubo obstajajo tudi nasprotne neokusne šale, ki smešijo dogajanje v koncentracijskih taboriščih, le da ostajajo na ravni zasebnih pogovorov. Žrtve niso le cena za uresničitev Ideje, so preprosto nujne za potrditev njene veličine. To velja za vse totalitarizme enako, kar hkrati zadostuje, da jih vse enako odklanjamo. To stališče povzema resolucija evropskega parlamenta iz leta 2009, ki je pri nas naletela na zadržanost. Motila nas ni obsodba nasilja, pač pa izenačevanje idej, v imenu katerih se je izvajalo.
S tem stališčem stopamo na spolzek teren. Glavni argument (npr. Žižkov v delu Parallax View) nasprotnikov izenačevanja je, da boljševizem, vsem grozodejstvom navzlic, nikoli ni pretrgal popkovine s civilizacijo. Jamčila naj bi jo univerzalnost ideje komunizma, iz katere ni nihče a priori izločen. Za razliko od nacističnega uničevanja v imenu rasne pripadnosti, ki je ljudi obsodil na smrt še pred njihovim rojstvom. Temu bi lahko pritrdili – če pustimo ob strani okoliščino, da poseg v pravico do dostojanstva in življenja ni nekaj, kar bi moralo takoj izključiti govorjenje o »stiku s civilizacijo«. Toda ta argument hkrati dokaže več, kot je hotel: če je tako, tedaj je možno tudi najbolj nasilno pokristjanjevanje tretjega sveta minorizirati kot le nekoliko robato uresničevanje univerzalnih konceptov. Podobno velja za inkvizicijo in zažiganje ljudi na grmadah.
Glavni problem je drugje: zlahka si zamislimo še enega nasprotnika izenačevanja ideologij, ki bi krenil z druge strani. Nekdo bi lahko ne le opozoril na bistveno več žrtev boljševizma, pač pa to število povezal ravno z univerzalnostjo, na katero se sklicuje Žižek. Če je zločinski pohod nacizma opredeljen z raso in narodom, je število potencialnih žrtev omejeno, torej numerus clausus. Boljševistična spirala nasilja pa v sebi nima meje, zaradi česar se standardi pri iskanju »odgovornih« za neuspelost revolucije zlahka znižajo, kar je gnalo blaznost Stalinovih čistk. Take razprave se lahko končajo le v nehvaležnem »neodločenem rezultatu«, na primer en totalitarizem je bolj »barbarski«, drugi pa bolj »nevaren«. Ne znam si zamisliti, da bi kot skupni imenovalec za njihovo presojo uporabili kaj drugega kot kratenje človekovih pravic. V okviru te optike razlik med ideologijami ni. Iskanje razlik je prej kot izraz znanstvene radovednosti znak za patologijo, ki smo jo opisali na začetku: manko zaupanja v državo. Če bi demokratični vrednostni okvir vzeli resno, bi odpadla potreba po obvarovanju zaželene hierarhije med zločini.
Absolutni duh
Velik problem naše dobe je, da neko raven izkustva domišljavo izločamo iz znanosti in s tem s polja resničnega. Gre za tisto sfero človekovega sveta, ki jo Hegel imenuje absolutni duh. Tu se izrazi resnica kot taka – ne le to ali ono resnično dejstvo – na najbolj celosten način. Vanj sodijo umetnost, religija in filozofija. Danes nas ta triada največkrat nagovarja v hibridni obliki, v podobi raznih ideologij, prepričanj, svetovnih nazorov. Lahko si priznamo ali ne, toda to je sfera resnice, ki nas izjemno mobilizira. Za primer lahko vzamemo žolčne debate v zvezi s prepovedjo nošenja verskih oblačil v Franciji ali gradnje minaretov v Švici. Pri nas so bile take teme družinski zakonik, izbrisani, poimenovanje ulice v Ljubljani in mnoge druge. V teh debatah se v najširšem smislu odloča o tem, kaj smo in kaj si želimo biti.
Zrela demokratična skupnost se od nezrele ne loči po tem, da teh vprašanj ne pozna, pač pa po načinu, kako so vtkana vanjo. Ponovimo izhodiščno tezo: le če imamo zaupanje v kraj, kjer sobivamo, se te napetosti kultivirajo, izgubijo ostrino in ne preidejo v samoizčrpavajočo travmo skupnosti. Pri nas je žal tako: mnogo več energije smo pripravljeni posvetiti (ne)poimenovanju neke ulice v glavnem mestu kot dejstvu, da je danes novorojenec zadolžen za 12.000 evrov. Če absolutni duh uide na nebo, če se pojavi v podobi boja med dobrim in zlom, tedaj nastane neokusna mešanica umetnosti, religije in filozofije: ideološki nauki v podobi propagande, estetizirani skozi totalitarno ikonografijo in simboliko, se zgostijo v po božje čaščenih voditeljih, ki jim pripade dosmrtni mandat. Vse skupaj zahteva brezpogojno prisego zvestobe, tako od odraslih kot od mladine, ki se navadno imenuje po tem voditelju.
Rešitev
Ni nenavadno, da mnogim, ki si želijo živeti onstran alternative dveh zaklinjanj, popuščajo živci. Toda rešitve ni blizu. Šele ko bomo absolutnega duha znali spraviti z neba na zemljo, bo začel koristiti skupnosti in nam ne bo v breme. V naše življenje mora vstopiti udomačen, kar se lahko zgodi le v državi, v kateri poteka neprestano presojanje in tehtanje med nasprotujočimi si principi.
Eminentno mesto takega presojanja je ustavno sodišče, kraj, kjer skupnost misli. Tam nastaja ravnotežje med nasprotujočimi si, toda hkrati nepogrešljivimi elementi: svobodo posameznika in njegovim sobivanjem, blaginjo in solidarnostjo, nacionalno kulturo in pravicami manjšin, pravico in dolžnostjo. Če teh parov ne znamo zadržati na tleh, kjer nam edino koristijo, se utelesijo v razkolu ideološkega boja na življenje in smrt.
Ostane nam le alternativa malikovanja ali fašizma ali boljševizma, h kateremu sodi dvoje: intimno poveličevanje nasilja v njunem imenu in zunanje dokazovanje, kateri je bil manj oziroma bolj zločinski.
***
Dr. Rok Svetlič,
