Tiskane izdaje
Slab mesec po referendumu o neodvisnosti iraškega Kurdistana je ozemlje morebitne kurdske države skrčeno za štirideset odstotkov (36.000 kvadratnih kilometrov). Iraške vladne sile in šiitske milice so s pomočjo iranske republikanske garde poleg kurdskih ozemelj zasedle tudi polovico vseh naftnih polj v severnem Iraku, ki so bila od padca režima Sadama Huseina pod nadzorom Kurdskih regionalnih oblasti (KRG). Predvsem gre za naftne vrtine v okolici Kirkuka, kjer so Kurdi, katerih gospodarstvo je skoraj v celoti odvisno od naftnih poslov, na dan načrpali med 250.000 in 280.000 sodov nafte - od 600.000.
Izguba ozemlja, ki je bilo za Kurde še »včeraj« samoumevno, in izguba ekonomske podstati sta usodna udarca vzpostavitvi kurdske države. To je 25. septembra podprlo skoraj 93 odstotkov volivcev, ki so se udeležili referenduma. A tisto, kar je ob odsotnosti mednarodne podpore in ob geostrateškem šahiranju najbolj zamajalo temelje kurdske neodvisnosti, je manko notranje enotnosti.
Vedno znova je zoprno napisati kliše, da se zgodovina ponavlja. Zato ker to velikokrat ne drži povsem: zgodovina se ne le ponavlja, ampak tudi stopnjuje. In tudi zato, ker je preprosta govorica o kompleksnih zgodovinskih dogodkih velikokrat alibi za najhujše zločine proti človeštvu. Posebej v primeru iraških Kurdov, ki so bili v zadnjem stoletju tolikokrat izdani, prevarani, napadeni, ponižani in preigrani, da so, obrnjeni proti goram, svojim edinim prijateljicam, pozabili šteti lastne tragedije.
Toda tokratna (vele)izdaja je - vključujoč genocid v režiji Sadama Huseina in poboj s kemičnim orožjem v Halabdži - bolj boleča od vseh dosedanjih, saj je iraški Kurdistan še pred tedni hodil po robu neodvisnosti, milijoni Kurdov pa so skoraj histerično slavili udejanjenje historičnih sanj.
Nekaj takega kot kurdska enotnost ne obstaja. Nikoli ni. Kurdske regionalne oblasti (družina Barzani) so se za referendum odločile, ker jim je zaradi razmeroma nizke cene nafte zmanjkalo drugih možnosti. Politično in ekonomsko preživetje klana, ki dolga desetletja pod zastavo Kurdske demokratične stranke (KDP) obvladuje zahodni in osrednji del iraškega Kurdistana, je bilo ogroženo. Barzanijeva »zgodovinska poteza« je imela na eni strani oportunistično, na drugi pa, v pričakovanju mednarodne podpore, naivno ozadje. Tega so se najbolj zavedali Barzanijevi politični tekmeci v Sulejmaniji, drugem največjem mestu v iraškem Kurdistanu, ki je od nekdaj pod močnim vplivom sosednjega Irana.
Le nekaj dni po tem, ko je po dolgi bolezni umrl dolgoletni voditelj Kurdske demokratične zveze (PUK) Džalal Talabani, je njegov sin v Sulejmaniji sprejel Kasima Sulejmanija, poveljnika iranske republikanske garde in očeta iranske vojaško-ideološke ekspanzije po Bližnjem vzhodu, ki je bila nazadnje tako intenzivna (in učinkovita) v časih stare Perzije. Iran je kljub dolgoletnim sankcijam in mednarodni izolaciji dejanski zmagovalec modernih bližnjevzhodnih vojn - šiitski polmesec, ki se zdaj iz Teherana prek Bagdada in Mosula razteza do Damaska in naprej do južnega Libanona, ki ga obvladuje šiitsko gibanje Hezbolah, nikoli v moderni zgodovini ni bil tako močan. In za to nikakor ni »kriv« le Teheran. Prvinski greh, ki je »zaplodil« tako Islamsko državo kot šiitsko ekspanzijo, je bil storjen spomladi 2003.
Talabani mlajši je, kot pravijo Kurdi, v šestih urah prodal tisto, za kar se je njegov oče boril šestdeset let. Z Iranci in uradnim Bagdadom - točneje z zloglasno, iraški vojski pridruženo milico Hašd al Šabi, le drugo stranjo skrajnega islamističnega kovanca, ki ga spredaj »krasi« sunitska Islamska država - je sklenil dogovor o nenapadanju in umiku »njegovega« dela pešmerg iz Kirkuka, okoliških naftnih polj in večine »spornih« ozemelj, ki so jih iraški Kurdi nadzorovali ali od pomladi 2003, ko je padel Sadam, ali od vojaških zmag nad samooklicano Islamsko državo, pred katero je iraška vojska strahopetno pobegnila poleti 2014. Ko se je začel umik, poti nazaj ni bilo več. Pešmerge so vojaško preprosto prešibke, na cedilu pa so jih pustili njihovi neposredni poveljniki. Koalicijskih bombnikov, ki so jih velikokrat izvlekli iz težav, tokrat ni bilo na spregled. Nasprotno: v večinoma kurdska mesta in vasi so se valili ameriški tanki, topovi in oklepna vozila, kurdske zastave pa so zažigali v ameriške uniforme oblečeni možje, oboroženi z ameriškimi avtomatskimi puškami, ki so jih izurili ameriški vojaški inštruktorji. Sicer za boj proti Islamski državi, toda ...
Nekaj ur vožnje zahodno od ponovno izgubljenih kurdskih ozemelj v Iraku so pripadniki večinoma kurdskih Sirskih demokratičnih sil (SDF) s pomočjo koalicijskih bombnikov in posebnih enot iz Rake, prestolnice zdaj že padlega kalifata, dokončno pregnali borce IS. V bližnjem Deir ez Zoru, z nafto najbolj bogatem območju Sirije, so se sile SDF in koalicije v spopadih z IS približale napredujočim enotam sirske vladne vojske in njihovih šiitskih - večinoma iranskih, libanonskih in afganistanskih - zaveznikov, ki jih podpira rusko vojaško letalstvo. Hkrati je Turčija, ki želi na vsak način razbiti kurdsko avtonomijo na severu Sirije, »poglobila« svojo operacijo v opustošeni državi. Ta se je znašla pred odločilnimi obračuni, v katerih se bodo drug z drugim končno morali soočiti vsi ključni akterji najbolj krvave vojne našega časa.
To je zanesljiv obet, da se ta še dolgo ne bo končala. In da bomo zelo kmalu morali risati nove zemljevide Bližnjega vzhoda. Oziroma tistega, kar bo ostalo od njega.
