Krek je bil človek akcije, Gosar pa bolj teoretik, mislec

V tretjem letniku srednje šole ga je sestra odpeljala v Kinoteko. Ogledal si je film Krzysztofa Kieślowskega Tri barve: Modra in se odločil, da bo filmski režiser. Pot do tja je bila še dolga, saj se je šele kot absolvent etnologije vpisal na študij režije in ga končal leta 2011. Letos je 39-letni Jernej Kastelec doživel krstna predvajanja treh dokumentarnih filmov v produkciji dokumentarnega programa Televizije Slovenija.

Posnel je dva dokumentarca o najpomembnejših predstavnikih krščanskega socializma na Slovenskem, Janezu Evangelistu Kreku in Andreju Gosarju, ter film Ljubo doma. Za zadnjega, minimalistično zgodbo o sirskem beguncu, ki v Sloveniji neuspešno išče stanovanje, je sredi prejšnjega meseca dobil nagrado za odličnost na festivalu MIPCOM 2017 v Cannesu.

Vaš kratki film Ljubo doma je 17. oktobra na festivalu v Cannesu MIPCOM 2017 dobil nagrado za odličnost Diversify TV. Za kakšen festival gre in kakšen je pomen nagrade?

MIPCOM je največja mednarodna televizijska tržnica. Na njej vsi predstavljajo filmsko in televizijsko produkcijo, tudi velikani, kot sta HBO in BBC. Nagrado Diversify TV, ki sem jo dobil, so letos podelili prvič. Namenjena je predstavitvam ranljivih skupin v treh kategorijah. Zmagal sem v kategoriji predstavitev ras in narodnosti. Med nominirane se je prebilo pet filmov, tudi dva filma BBC. To je veliko priznanje. Film je nastal v mednarodni koprodukciji, v kateri sodeluje RTVS. V okviru te koprodukcije že pet let ustvarjam oddajo City folk. Hkrati smo pripravili tudi projekt New neighbours (Novi sosedje), v okviru katerega je nastal Ljubo doma. Je prvi od petih filmov. Drugi bodo tuji.

V Ljubo doma spremljamo Samerja Arkavija, 22-letnega študenta iz Sirije. Kot begunca so ga v okviru premestitev beguncev znotraj Evropske unije poleti 2016 iz Grčije preselili v Slovenijo. Neuspešno išče stanovanje. Kako ste prišli na idejo za film?

Iskal sem zgodbo s to tematiko, saj smo nameravali posneti film o beguncih, naših novih sosedih. Iskal sem zgodbo begunca, ki se preseli v novo okolje, dobi azil in se srečuje s težavami pri iskanju stanovanja.

Pred letom sem se pogovarjal z beguncema iz Irana, ki sta v Sloveniji zaprosila za azil. Razumljivo se po travmatični poti po kopnem, smrtno nevarni poti čez morje v Grčijo in srh zbujajočih begunskih taboriščih na Balkanu nočejo izpostavljati. Kako ste prepričali Samerja o sodelovanju?

Iskanje zgodbe mi je vzelo največ časa. S tem sem se ukvarjal od lanskega oktobra s pomočjo organizacij, ki delajo z begunci. Srečal sem se s kar nekaj begunci, tudi družinami, a na koncu niso hoteli stopiti pred kamero. Potem me je kolega opozoril na intervju s Samerjem v Delu in konec januarja letos sva se prvič srečala. Samer je po značaju tak, da se mu ni težko izpostaviti, poleg tega je bil že prej aktiven. V azilnem domu na Viču je opozarjal na težave, ki jih imajo. Bil je tudi eden od pobudnikov protesta, s katerim so hoteli opozoriti javnost na slabe razmere in politiko azilnega doma, ki omejuje svobodo.

O njem ne izvemo kaj dosti. Zakaj?

Ukvarjali smo se samo z njegovim sedanjim položajem. Je tu in ima težavo.

Da išče stanovanje, ker mu je staro pogorelo?

Ja. Tisto stanovanje je bilo videti, kot da je v Alepu. V kuhinji je okrog letošnjega novega leta prišlo do kratkega stika, vse je zgorelo, stene so bile ožgane in črne. Samer je tam živel z nekaj sostanovalci. Ti so se po požaru odselili, on pa je ostal tam. Iskal je novo bivališče in se srečeval s predsodki.

Država da ljudem azil, potem pa jim ne priskrbi bivališča?

Točno tako. Begunci z azilom, Samer ga je dobil lani jeseni, dobijo finančno podporo za najemnino. Vendar je pogoj za to, da imajo podpisano najemno pogodbo. Večina lastnikov hoče predplačilo, ne zaupajo, da bodo dobili plačilo od države, seveda pa je najhujša ovira strah najemodajalcev pred begunci. Začetek je za večino beguncev zelo težek.

Ste dogodke v filmu posneli v živo ali so zaigrani?

Do Samerja sem prišel v času, ko je dejansko iskal stanovanje. Na kamero sem ujel trenutek, ko se je moral preseliti k prijatelju, ker še ni našel stanovanja. Pogovori po facebooku in telefonu pa so posneti po dejanskih pogovorih. Se pravi, da smo dejanske pogovore po facebooku poustvarili s fiktivnimi facebook računi, telefonske pogovore pa smo poustvarili po dejanskih pogovorih. Originalov nismo mogli uporabiti, ker bi bilo iz njih mogoče razbrati, s kom je Samer govoril.

Film Ljubo doma je tehnično in dogodkovno izrazito minimalističen. Zakaj mislite, da je prepričal žirijo MIPCOM?

Najbrž vsaj delno prav zaradi minimalizma. V zgodbi ni nič odvečnega, osredotočena je na en sam motiv; iskanje novega doma in soočanje s predsodki domačinov. Lahko bi se dogajala kjerkoli, zato jo brez težav razumejo tudi v tujini.

Iz enega od prizorov – protesta pred azilnim domom v Ljubljani, od koder so deportirali na Hrvaško begunsko družino iz Sirije z dojenčkom, rojenim v Sloveniji – je razvidno, da ste film posneli marca letos. Ali je Samer našel stanovanje in kaj počne zdaj?

Snemati smo začeli na začetku februarja, zmontirali smo ga konec aprila. Snemali smo po kosih, snemalnih dni je bilo samo sedem. Samer je potem le našel stanovanje. Že med snemanjem filma je bil aktiven v socialnem centru Rog, ki ozavešča Slovenijo o problematiki begunstva. To počne še naprej.

Socialne teme so vam očitno blizu. Posneli ste dva dokumentarca o krščanskih socialistih: o začetniku tega gibanja v Sloveniji Janezu Evangelistu Kreku Revolucionar v talarju in o Andreju Gosarju Mislec v prelomnih časih. Kaj vas je pritegnilo h krščanskim socialistom?

Nisem se odločil sam. Poklical me je nekdanji urednik dokumentarnega programa na TV Slovenija Peter Povh, s katerim sva sodelovala pri otroškem programu, in me vprašal, ali bi režiral film o Gosarju. Takrat o njem nisem vedel nič. Potem sem seveda prebiral literaturo o njem in njegovem delu, se pogovarjal s poznavalci področja in tema me je zelo pritegnila. Tudi kot vernega katoličana, ne samo s poklicnega vidika. Krek je bil logično nadaljevanje.

Krek je živel od leta 1865 do 1917. Kaj aktualnega za današnji čas prinaša?

Gospodarsko in socialno je Krek zelo pomemben zaradi ustanavljanja zadrug in posojilnic. S tem je rešil slovenskega kmeta in z organizacijo delavcev tudi delavca. To je gotovo aktualno, če pogledamo, kakšen je danes položaj kmetov in nižjih delavskih slojev v Sloveniji. S svojim delovanjem je prekinil tok množičnega izseljevanja Slovencev. Drugo je Krekova drža kot politika oziroma državnika. Vse življenje je posvetil narodnostnim vprašanjem in izboljšanju socialnega položaja ljudi. Znal je spodbuditi ljudi, da je lahko udejanjil svoje ideje. Poznal je teren, ljudi, nenehno je bil med njimi. Imel je več kot tisoč govorov. Ni bil politik, ki bi sedel v pisarni. Zdi se mi, da bi bilo lahko to sporočilo današnjim politikom. Naj gredo na teren, med ljudi – pa ne zato, da se z njimi fotografirajo – in izhajajo iz njihovih težav.

V filmu ni vašega komentarja. Bi hoteli oceniti pomen Kreka za Slovenijo?

V filmih se izogibam neposrednemu komentiranju. Moj pogled prepoznate v izbiri sogovorcev, prepletu njihovih izjav in načinu režije. Prispevek Kreka za Slovenijo je neprecenljiv. V težkem in pomembnem zgodovinskem obdobju, ko je šlo za biti ali ne biti v socialnem, gospodarskem pa tudi v političnem smislu, saj je šlo za vprašanje narodnega preživetja. Pomembno je prispeval k temu, da je slovensko ljudstvo gospodarsko in politično preživelo krizo. Bil je tudi eden od motorjev majniške deklaracije.

Nobena oseba ni samo svetla ali temna. Krekova temna plat je bil gotovo antisemitizem. V filmu se ga dotaknete samo mimogrede, čeprav je tudi v njegovem osrednjem delu Socializem iz leta 1901 zlahka najti izbruhe sovraštva do Judov, ki jih imenuje židi in piše z malo začetnico. Zakaj ste se temu izognili?

Krekovemu antisemitizmu se nisem povsem izognil, ampak sem pustil, da ga je ocenil njegov najboljši poznavalec, dr. Walter Lukan. Že tako sem moral izpustiti veliko stvari iz njegovega življenja in delovanja. Vedel sem, da bi se, če bi se poglobil v kakšno tako specifično zadevo, lahko težišče filma hitro premaknilo. Osrednja tema filma pa je bila pomen Kreka za slovenski narod. V Krekovem času antisemitizem ni bil nekaj neobičajnega, veliko ljudi je Jude krivilo za vse, kar je slabega prinesla takratna oblika kapitalizma.

Žid z malo začetnico je bil krivec za vse slabo in sovraštvo do Judov je bilo povsod prisotno. Vendar je takšno razmišljanje samo nekaj desetletij po Kreku privedlo do ene največjih tragedij v moderni zgodovini.

Pomislek je upravičen. Vendar bi ta tema, antisemitizem v 19. in 20. stoletju pred nacisti, zahtevala svoj dokumentarec.

Dotaknili ste se tudi Krekove mesene plati, saj je imel kot katoliški duhovnik otroka. Ste morda razmišljali, da bi bilo zanimivo poiskati njegove potomce?

Josipina Eržen je otroka, ki ga je imela s Krekom, rodila na Dunaju. Potem se je vrnila v Slovenijo in postala dokaj uspešna trgovka. O tem, da bi iskal potomce, nisem razmišljal, saj se mi je zdelo, da je to še ena zgodba, s katero bi se težišče filma premaknilo v drugo smer. Nisem pa hotel idealizirati realnosti, zato sem tudi te podatke, čeprav na kratko, vključil v film.

V Sloveniji imamo stranko, ki se že z imenom sklicuje na Kreka, Krščanske socialiste Slovenije – Krekove socialiste, še eno stranko, ki bi se rada sklicevala nanj, Novo Slovenijo, in Inštitut dr. Janeza Evangelista Kreka. Ali mislite, da, če upoštevamo neoliberalno usmerjenost gospodarskega programa NSi in Inštituta, širijo pristnega Krekovega duha?

Laično bi ocenil, da imamo slovenski katoličani in stranke, ki izhajajo iz krščanskih vrednot, do Krekovih idej o boju za pravice delavcev, kmetov in o njegovem boju za socialne pravice nasploh rahlo negativen odnos. To je posledica negativnih izkušenj s socializmom v prejšnjem sistemu. Razširjeno je mnenje, da je ukvarjanje z na primer pravicami delavcev nekaj samo po sebi socialističnega, marksističnega, komunističnega. Zato je delovanja v Krekovem duhu po mojem premalo. Neka stranka, čeprav izhaja iz krščanskih vrednot, se zaradi odpora do povojne Jugoslavije lažje nasloni na neoliberalizem kot na Kreka. Pogosto se odpovemo boju za delavske pravice, za boljši položaj »malega človeka«, zaradi prtljage socializma. Če se krščanska stran v politiki odpove temam, ki bi ji morale biti lastne, je to izgubljena priložnost.

Kdo so bili Krekovi nasledniki in kako so razvijali njegovo misel?

Najbolj mu je sledil Andrej Gosar, ki je sredi tridesetih let 20. stoletja napisal kratki manifest Nazaj h Kreku. Vendar je bil Krek človek akcije, Gosar pa bolj teoretik, mislec.

Gosar, živel je v letih od 1887 do 1970, velja za izumitelja socialne države na Slovenskem. Zakaj?

Najbolj si je naziv izumitelja socialne države na Slovenskem prislužil z delom Za nov družabni red, v katerem je v dveh debelih knjigah razdelal vidike socialne države. Zavračal je komunizem, ne samo zaradi nasprotovanja nasilni revoluciji, ampak predvsem kot ekonomist. Opozarjal je, da komunizem ekonomsko ne bo preživel, ker brez zasebne lastnine in spodbujanja posameznikove iniciative in odgovornosti nima dolgoročne perspektive. Po drugi strani je bil prepričan, da mora država regulirati socialno politiko, poskrbeti za socialno pravičnost. Zavzemal se je delavsko lastništvo v podjetjih, soupravljanje, zadružništvo, bil je zagovornik sprememb od spodaj navzgor. V nasprotju s komunisti ni videl rešitev v spremembi od zgoraj, v na primer popolnem podržavljanju vsega. Zagovarjal pa je podružbljanje večjih proizvodnih panog.

V praksi je bil v slovenski vladi po prvi svetovni vojni poverjenik za socialna vprašanja in je s stanovanjsko naredbo poskušal v Ljubljani sprostiti stanovanja za manj premožne. Zaradi nasprotovanja liberalcev, katerih člani so imeli kapital, mu ni uspelo. Po časopisih so sprožili pravo gonjo, češ da hoče Gosar izvajati socialno revolucijo.

Na katero stran se je Gosar postavil v drugi svetovni vojni?

Poskušal je hoditi po sredinski poti, čeprav je bilo v razmerah, ko so se odnosi med revolucionarji in nasprotniki revolucije skrajno zaostrili, to skoraj nemogoče. Bil je del nekomunističnega odpora proti okupaciji, vendar je bil ta odpor nepomemben in neuspešen. Kljub temu so nacisti Gosarja jeseni 1944 aretirali in poslali v koncentracijsko taborišče Dachau.

Veliko krščanskih socialistov je šlo v Osvobodilno fronto. Edvard Kocbek, France Bučar, Janez Stanovnik, če naštejemo samo najbolj znane.

Ja, vendar so, ko so podpisali dolomitsko izjavo, kapitulirali kot krščanski socialisti. Leta 1941 sta poskušala Boris Kidrič in Josip Vidmar dvakrat prepričati tudi Gosarja, naj stopi v OF. Bilo je menda veliko hude krvi in kričanja, ker ni hotel. Vprašala naj bi ga tudi, kaj bo, če bodo zmagali oni. Gosar pa je odgovoril: »Nedvomno boste zmagali vi.« Čeprav je vedel, kaj se bo zgodilo, ni hotel ravnati proti svojim prepričanjem.

Spomladi 1945 so res zmagali oni. Kaj se je zgodilo z Gosarjem po vojni?

Svojci so povedali, da se je v noči osvoboditve Ljubljane pred hišo ustavil tovornjak. Očitno bi lahko končal tragično, a na srečo še ni prišel iz taborišča. Ko se je vrnil, so ga utišali. Dovolili so mu sicer, da je bil profesor na tehniški fakulteti, a bolj obrobnih predmetov. Kljub izločitvi iz javnega delovanja je veliko pisal. Zapiske je skrival. Oblast, čeprav ga je imela pod nadzorom, jih tudi v hišni preiskavi ni našla.

Podobno usodo, utišanje, je po vojni doživelo celo krščanskosocialistično gibanje. Vendar se zdi, da je jugoslovanski socializem v nasprotju z drugimi na vzhodu Evrope prevzel kar nekaj idej, o katerih so razmišljali krščanski socialisti. Ali res izvirajo od njih?

Tudi v dokumentarcu nekateri strokovnjaki pravijo, da je Edvard Kardelj ideje samoupravljanja neposredno prevzel od Gosarja in da je bil to samo razlog več, da so ga utišali in potisnili v pozabo. Da bi se pozabilo, od koga je prepisoval Kardelj. Gotovo obstaja povezava med Gosarjevim delom in samoupravljanjem, ki je bilo unikatno jugoslovansko in ga drugi socialistični režimi niso poznali. Težava je, da samoupravljanje v Jugoslaviji ni bilo takšno, kot si ga je zamislil Gosar. On je predvideval nastanek od spodaj navzgor, Kardeljevo samoupravljanje pa je nastalo v obratni smeri.

Kdo bo naslednji iz tabora krščanskih socialistov, ki se ga boste lotili?

Glede krščanskih socialistov ne vem, je pa iz tega zgodovinskega obdobja še veliko zanimivih zgodb. Pripravljam film v sodelovanju z Moniko Žagar, potomko uspešne družine iz Notranjske, ki se je ukvarjala z lesno industrijo in imela zaposlenih več sto delavcev; Monika Žagar bo tudi nastopila v filmu. Film bo spremljal, kako sta se poti dveh bratov, dedičev, razšli. Eden se je pred drugo svetovno vojno pridružil komunistom, drug je ostal nevtralen.

Trenutno pa je pri meni v ospredju prvi igrani celovečerni film. To je glavni motiv, zaradi katerega sem postal režiser. Zanj sem napisal prvi osnutek scenarija in upam, da ga bom lahko kmalu realiziral.