Kriptovalute so kot konjske dirke. Nanje ne stavi več, kot si lahko privoščiš, da izgubiš

Pogovor s Paulom Smithom, predsednikom inštituta CFA in enim najvplivnejših globalnih finančnikov.

sob, 11.11.2017, 06:00

Je eden najvplivnejših globalnih finančnikov. Kot predsednik inštituta CFA, ki združuje 135 tisoč finančnikov iz 150 držav, živi v Hongkongu, veliko časa prebije tudi v Ameriki. Z njim smo govorili o davčnih oazah, pasteh kriptovalut, brexitu, ki mu je sam ostro nasprotoval, preteklih in možnih prihodnjih krizah, Trumpu, ECB, o dosežkih gospodarske rasti, ki bi jih morali biti zdaj deležni predvsem revni ...

Gospod Smith, britanska Guardian in BBC pa New York Times in drugi svetovni mediji, tudi Delo, so ta teden dvignili veliko prahu z objavo t. i. Paradise Papers, »rajskih dokumentov«, ki razkrivajo, kako so največje svetovne korporacije, voditelji držav in svetovno znane osebnosti iz politike, zabavne industrije in športa pospravili svoje bogastvo v tajne davčne oaze. Kako vi kot finančnik in profesionalec vidite to zgodbo?

Tu sta dva vidika, ki pa sta v tem primeru pomešana. Prva stvar je izogibanje davkom – česar seveda ne smete početi. Druga stvar pa je dostopanje do naložb, ki so ustanovljene v davčnih oazah (offshore world), kar je pogosto najbolj smiselno z vidika koristi in dobička. Hedge skladi, skladi zasebnega kapitala in podobne družbe so ustanovljeni v davčnih oazah, da bi ljudje z vsega sveta imeli dostop do naložbenih priložnosti. To je dobra stvar. Vendar pa, če investirate v sklade v davčnih oazah, morate prijaviti dobiček tudi svoji domači vladi. To pa je že druga stvar. In kaj počnejo vlade? Pogosto pravijo, da zelo težko skrbijo za red pri naložbah v davčno ugodnejših krajih, zato so v bistvu proti njim, in pravijo, da tega ne bi smeli početi. To pa je slabo in v osnovi škodi svetovnemu gospodarstvu. Zato bi morali biti previdni, ker gre za dve ločeni stvari.

Investiranje v krajih z davčnimi ugodnostmi ponuja širok prostor naložbenih priložnosti. Če pa svoji vladi to zatajite in ne plačate davkov, je to seveda slabo. Dejstvo je tudi, da vlade ne zaupajo državljanom, in morale bi se zamisliti, zakaj je tako. Gre pa tudi za politično vprašanje, saj veliko državljanov meni, da vlade njihovega denarja ne porabljajo prav razumno. A mediji tu postavljajo v ospredje predvsem eno stran zgodbe. Sem Anglež, prebivam v Hongkongu, veliko časa preživim v Ameriki in uporabljam sklade v davčnih oazah, saj je to za moj način življenja absolutno najbolj smiselno – vendar pa hkrati tudi plačujem davke iz dobička v Ameriki in v Hongkongu.

Paul Smith. Foto: Jure Eržen/Delo


Torej pri investiranju v davčnih oazah ne vidite nobenih etičnih vprašanj?

Seveda, nobenih, edino etično vprašanje je izogibanje plačilu davkov in ti dve stvari pač nista sinonim. Ne vidim etičnih problemov pri investiranju v davčno ugodnejših območjih. In to, kar sprašujete, je odlično, saj prav na tak način mediji gradijo svoje zgodbe, recimo tudi o »ubogem« njenem veličanstvu, ki se ne izogiba plačilu davkov, a jo obtožujejo, da počne nekaj, kar ni etično – ko investira v davčno ugodnejših območjih. To enostavno ne drži.

Kot eden od najvplivnejših ljudi v svetovnih financah ste diplomirali iz zgodovine na Oxfordu, zato ste pravi, da vas povprašamo, kaj se lahko naučimo iz finančne zgodovine, da nam bo to v pomoč tukaj in zdaj?

Kliše je, da se zgodovina nikoli ne ponovi povsem enako, vendar pa nas lahko kar nekaj nauči, in morda je najpomembnejša lekcija – ki jo lahko prenesemo na bitcoine in druge kriptovalute –, da so ljudje nagnjeni k črednemu ravnanju, radi se družijo v skupine in delajo iste stvari. Najtežja stvar v življenju je, da ravnaš kot posameznik, zgolj z lastno pametjo in premislekom. Zgodovina nas torej uči, da lahko razne manije precej bolj napredujejo, kot si ljudje mislijo, da lahko trajajo tudi precej dlje, kot si mislimo, in so lahko tudi precej bolj ekstremne, kot si lahko predstavljamo. A na koncu prav nič ne gre večno samo navzgor, zato morate biti zelo previdni. Druga lekcija, povezana s tem, pa je, da v svetu naložb vedno želiš misliti na neke temeljne vrednote, v kaj resnično vlagaš, ali ima to kak namen, smisel in vrednost, ki bo trajala vsaj nekaj časa. Zgodovina nas uči, da moraš vedno misliti, kako denar, ki si ga investiral, pomaga družbi pri ustvarjanju pomembnega denarnega toka, seveda ob nekem razumnem, smiselnem vrednotenju.

Kriptovalute so najbolj vznemirljiva stvar v svetu financ. Ali lahko bitcoini in druge vrste virtualnega denarja nadomestijo pravi denar, dolarje, evre, funte, jene itd.?

Da, lahko, če odgovorim neposredno na vaše vprašanje. Pa je to verjetno? Ni. Tehnično je to sicer mogoče, a se ne bo zgodilo še mnogo let, če sploh. Zakaj ne? Zato, ker vlade kriptovalutam ne bodo dovolile, da zamenjajo njihove domače valute. Če bi vlade to storile, bi izgubile nadzor nad vodenjem svojih politik. In tu ne vidim prav nobenega apetita vlad v EU, ZDA, na Kitajskem itd., da bi izgubile nadzor nad svojim denarjem kot menjalnim sredstvom. Tak scenarij je torej izjemno neverjeten. Če zdaj investiraš v kriptovalute z namenom, da bodo te zamenjale evro ali dolar, moraš imeti zelo zelo dolgoročen pogled na življenje. To se še ne bo zgodilo veliko desetletij, če sploh. V kaj torej investiraš? V bistvu v špekulacijo z nekim proizvodom, blagom, kar sicer ni slaba stvar, je pa nekaj zelo podobnega kot investiranje v zlate palice.

Kot CFA imam sicer težave z investiranjem v zlato, saj to nima uporabne vrednosti. Kaj pa je sploh vrednost kosa zlata? To je zelo težko oceniti. Gre za to, koliko si sam pripravljen plačati zanj in za koliko sem ti to pripravljen prodati. Cena gre lahko navzgor, tudi zelo dolgo časa, a gre lahko navzdol prav tako zelo hitro, saj zlato, razen za nakit, nima kake druge globlje vrednosti. In enako velja tudi za kriptovalute. Če nameravaš investirati vanje, ne pozabi, kakšna je dinamika pri blagu, ko povpraševanje presega ponudbo, tedaj gre cena navzgor. A to se lahko zelo hitro obrne – in potem je dno zelo globoko.

A plemenite kovine, zlato, platina itd., imajo vsaj neko otipljivo, uporabno vrednost.

Da, odvisno, za kaj jih uporabljate. A imajo tudi neko mejo, ne potrebujete toliko nakita. Poleg tega, recimo, večina svetovnega zlata ni v nakitu, temveč je shranjena v Fort Knoxu [glavni trezor, kjer ZDA hranijo zlate rezerve] in se ne uporablja za nič (smeh), razen za shranjevanje vrednosti. In če pogledate s tega vidika, tudi nima neke vrednosti.

Ali prav zdaj vidite kakšne dobre razloge za nakup bitcoinov?

To je kot vsaka špekulacija. Če mislite, da ste dovolj bistri, da boste vstopili, ko je cena dovolj nizka, in prodali, ko je visoka, potem je odgovor da. Kar zadeva samo njihovo uporabnost, pa je stvar po mojem zelo podobna kot pri zlatu. Seveda so bile nekatere finančne transakcije opravljene v kriptovalutah, a gre pri tem za zelo zelo majhen odstotek vseh globalnih finančnih transakcij. Podobno kot je pri zlatu; nekaj ga je uporabljenega za nakit, večina pa je namenjena hrambi vrednosti. Tako je zdaj tudi pri kriptovalutah in v bližnji, predvidljivi prihodnosti ne vidim možnosti, da bi se to spremenilo. Vse Slovence, ki investirajo v kriptovalutah, bi pozval, da so previdni in da vanje ne vložijo preveč denarja. Če želijo špekulirati, je to sicer v redu, a tudi pri špekulacijah moraš biti previden – špekuliraš lahko le toliko, kolikor lahko izgubiš oziroma kolikor si lahko privoščiš, da izgubiš.



Paul Smith: »Edino etično vprašanje pri investiranju v davčne oaze je izogibanje plačilu davkov.« Foto: Jure Eržen

Nasvet je na mestu tudi glede na velika nihanja vrednosti kriptovalut.

Drži, torej ne vloži več, kot si lahko privoščiš, da pade na vrednost nič že prihodnji dan. Drugače pa je to enako, kot če greš na konjske dirke. Če so ti všeč in te prijetno vznemirjajo, tudi prav, a na njih nikar ne stavi več, kot lahko izgubiš.

Ste predsednik in izvršni direktor CFA Institute, svetovnega združenja finančnih strokovnjakov. Kako bi svoje delo predstavili širši javnosti? Kaj pravzaprav počnete ljudje z izbranim nazivom CFA (Chartered Financial Analyst) in koga predstavlja CFA Institute?

Povedano v enem stavku: smo profesionalno telo za investicijske upravljavce, torej ne za investicijske ali poslovne bankirje, ampak za naložbene menedžerje. Za ljudi, ki upravljajo denar, za menedžerje, ki upravljajo vzajemne sklade, zavarovalnice, za tiste, ki upravljajo denar v bankah, rezerve, zasebno premoženje. Njih predstavljamo in smo njihov profesionalni organ. Skozi izpitni proces jim podeljujemo licence, ljudi preverjamo, ali imajo prave tehnične in etične veščine, oboje so zelo pomembne in med sabo povezane. Ko pridobijo licenco, jim pomagamo na dva načina: da obnavljajo svoje znanje s stalnim učenjem in hkrati delamo z regulatorji po državah, da zagotovimo, da je trg zdrav, v dobrem stanju. To so naše naloge. Ko ljudje dobijo licence, jim moramo pomagati, saj je pred njimi še 40 let kariere. Če si naredil izpit leta 2006, je to ena stvar, da ostaneš strokovnjak tudi leta 2030, pa zahteva veliko izpopolnjevanja. Enako velja za zdravnike: če je nekdo diplomiral pred dvajsetimi leti in bi vam ob obisku pri njem rekel, da 20 let ni odprl nobene strokovne knjige, bi bili verjetno nekoliko vznemirjeni in slabe volje. Z regulatorji po posameznih državah pa sodelujemo, da bi zagotovili, da politike, ki jih vodijo, podpirajo investitorje, tako mene ali vas kot zasebnika in tudi širšo industrijo.

Kako pa vidite politike, ki jih vodi Slovenija? Kakšno je poslovno okolje pri nas?

Tu nisem strokovnjak, a jasno je, da politike, ki jih vodite, deloma diktira EU.

Je to dobro ali slabo?

To je načeloma dobra stvar. Res sem Anglež, a proevropsko usmerjen (smeh). Sicer pa ima vse, kar prihaja iz Evrope, dobre in slabe plati. A na splošno so stvari uravnotežene, da so dobre, da zagotavljajo zelo visoko kvaliteto produktov, prodanih splošni javnosti. Ta del regulatornega okvira je torej dober. Evropejci si tudi zelo prizadevajo, da imajo ljudje pravo izobrazbo. Eno ključnih vprašanj je, ali so ljudje, ki upravljajo slovenski denar, za to primerno kvalificirani, kar je tudi bistvo CFA. Vsem Slovencem lahko priporočim, da ko gredo k finančnemu svetovalcu, preverijo, ali ima naziv CFA. Zelo pomembno je, s kom imate opravka. Če greste k zdravniku, da vas operira, kaj je prva stvar, ki jo vidite? Vsekakor njegova diploma, zdravniški certifikat. Te imajo vsi zdravniki po vsem svetu v čakalnicah. Ko gremo k finančnemu svetovalcu, pa ne povprašamo po njegovi licenci, a bi morali. Evropski eksperiment skuša izboljšati kvaliteto izobraževanja ljudi, ki delajo v finančnih storitvah. To je zelo dobra stvar. Kar pa zadeva Slovenijo, se je vaš trg zelo skrčil, kar zadeva vzajemne sklade, borznoposredniške hiše, banke.



Paul Smith: »Eno ključnih vprašanj je, ali so ljudje, ki upravljajo slovenski denar, za to primerno kvalificirani, kar je tudi bistvo CFA.« Foto: Jure Eržen

Seveda, za nami je zelo huda finančna kriza.

Trg se je torej skrčil in rekel bi, da je za regulatorje pri vas velik izziv, kako znova spodbuditi rast, kako ga spet povečati. Ne gre torej toliko za nadzor trga, ampak za njegovo vnovično rast, in to na zdrav način. To je velik izziv, saj se je industrija zelo zmanjšala, finančne izbire za Slovence so postale bolj omejene. Kako naj tu regulacija pomaga? Tu je nekaj stvari, na primer pokojninski skladi gradijo zasebno pokojninsko industrijo, pomagajo razvijati premoženje zavarovalnicam in se morda ozirajo proti javno-zasebnim partnerstvom s področja infrastrukture. To so stvari, ki jih sam vidim v Sloveniji. Sicer pa ima regulator dve funkciji: eno je nadzor, drugo pa rast – in to dvoje je pogosto v konfliktu. Kot vidim, je v Evropi problem, da je nadzor premočan, razvoj pa ni dovolj močan. V nekaterih manjših evropskih državah bi po moje morali dati več poudarka rasti.

Če sem kot Anglež lahko za trenutek malo filozofski: ko potujem po Evropi in se pogovarjam z ljudmi iz manjših držav, mi vsi pravijo, da so z vidika finančnih storitev zelo razočarani nad brexitom, saj da so Britanci edini, ki si prizadevajo za rast trgov, Francoze in Nemce pa da zanima predvsem nadzor. V Sloveniji pa bi potrebovali predvsem rast. Po Evropi se seli prepričanje, da je agenda dominantnih držav, ki imajo precej večje finančne sisteme kot vi, bolj nagnjena v smer nadzora kot rasti, to pa ne pomaga manjši državi, kot je Slovenija, ki ima tako strašno izkušnjo s posledicami svetovne finančne krize in mora zdaj spet razvijati svojo industrijo finančnih storitev – in to seveda na zdrav način.

Brexitu ste ostro nasprotovali in ga tudi niste pričakovali.

Res je (smeh).

A se je, žal, zgodil. Kakšne so zdaj, skoraj po letu in pol, posledice brexita za London in njegov City kot evropsko finančno prestolnico?

Na kratek rok, recimo v prihodnjih petih letih, bodo posledice zelo negativne. Združeno kraljestvo je zdaj v zmešnjavi in trajalo bo še kar nekaj časa, da se bodo stvari prečistile. Posledično se bo zgodilo dvoje: nekateri predvideni, načrtovani posli v Združenem kraljestvu se pač ne bodo zgodili in nekateri posli, ki se zdaj še opravljajo v Londonu, se bodo preselili v druga evropska mesta.

Pariz, Frankfurt itd.?

Tako nekako. Na kratek rok bo City izgubil. Na srednji rok pa pričakujem neto korist, tako da bo London čez deset let močnejši, kot je zdaj.

Zakaj?

EU bo brez Velike Britanije postala manj dinamičen finančni trg. In na koncu bo to postalo problem za Unijo. Čez čas bo zato več podjetij in poslov prišlo v London, iščoč dom za bolj zahtevne, strukturirane posle. A poudarjam, to je pogled čez deset let. Druga, sicer rahlo »nespodobna« stvar, pa je pogled na brexit s kitajske, ruske ali pa bližnjevzhodne perspektive: London zdaj za te države postaja bolj atraktiven – prav zato, ker je zunaj Evrope. Zasebno bogastvo iz teh držav se bo v prihodnje bolj verjetno preselilo v London, v okolje brexita, kot pa prej, ko so za City še veljali predpisi EU. Če ste, recimo, bogat Kitajec, boste verjetno želeli nadaljevati posle v Londonu bolj kot prej. Zaradi teh dveh razlogov menim, da bo London čez desetletje močnejši, na kratek rok pa bo šibkejši. Vprašanje pa je, ali bodo britanske vlade razumele priložnosti.

Na kaj merite?

Mogoče imate pri vas negativno mnenje o politikih, a lahko vam zagotovim, da imamo pri nas politike, ki so prav tako neumni (smeh) in nimajo prav.

Zanimivo, ob dejstvu, da imate pri vas za nekaj stoletij več zgodovinskih izkušenj z demokracijo.

Drži, a to pomeni tudi, da smo naredili več napak. To ne pomeni, da smo se česarkoli naučili.

So vaši rojaki ta čas razočarani nad brexitom?

Polovica jih je, polovica pa ne. Glavni politični problem v Veliki Britaniji je, da ta čas ni jasne večine za karkoli. Vemo, da je bilo v odstotkih glasovanje v korist brexita, ob tem da ljudje niti niso vedeli, za kaj glasujejo. Na grobo rečeno pa je zdaj položaj tak: približno tretjina ljudi je zelo protievropsko usmerjena, približno tretjina dežele je zelo proevropska, vmes pa je tretjina ljudi, ki sprejemajo argumente obeh strani. Zato zdaj tudi ni večine za »trdi« brexit, saj si ga želi le tretjina ljudi. Prav tako ni večine za obstanek v Uniji, saj si to želi le tretjina Britancev. In prav tako ni večine za »mehak« brexit, saj je zanj prav tako le tretjina ljudi. Zato je pri nas res prava zmeda, saj ni večine za karkoli. Ljudje, ki so dobili referendum, so res dobili mandat za izstop iz Unije – a ne za izstop pod kakršnimi koli pogoji. Britanci, ki so glasovali za brexit, si še vedno želijo trgovati z Evropo, želijo imeti odprte meje, nočejo, da bi za počitnice v Evropi potrebovali potni list. Pravijo, saj nismo glasovali za to, želeli smo le, da v našo državo ne bi prišlo toliko imigrantov. Zato ni večine za kakršno koli rešitev.

Ima torej premierka Theresa May zdaj eno najtežjih služb na svetu?

Ona bi morala odstopiti in prepustiti to mesto komu drugemu – ki bi mu po mojem prav tako spodletelo (smeh). Situacija je res nemogoča in ji ni videti konca. Poglejte samo naš parlament: če glasuje o trdem brexitu, ne bo šlo, če bi glasoval o mehkem brexitu, pa prav tako ne. In enako bi bilo, če bi zdaj glasoval o obstanku v Uniji. Ni konsenza o čemerkoli.

Je lahko takšna Velika Britanija zdaj vzorčni primer za države, ki razmišljajo o izstopu iz Unije?

Upam, da ne. Če pogledate izide letošnjih volitev v Avstriji, Nemčiji, Franciji, vidite enak temeljni problem. Evropski eksperiment ima v vsaki državi za sabo enostavno premalo ljudi, le 55 odstotkov, to pač ni dovolj. Vsi upamo, da se bodo politiki v Bruslju zbudili in rekli, češ, večina ljudi misli, da je Evropa dobra ideja, a večina ljudi v Evropi je prav tako mnenja, da Unija zapravlja velike količine denarja, da je zelo disfunkcionalna in da bi lahko delovala bolje. Evropski parlament bi moral vzeti kar nekaj lekcij in se sam pozitivno reformirati, tako da bi bil v vsaki evropski državi večji konsenz za evropsko idejo, kot je zdaj.

Poglejva še banke. Kako vidite prihodnost tradicionalnega bančništva v Evropi v prihajajoči dobi umetne inteligence, robotskih finančnih svetovalcev, povsem internetnih bank brez podružnic?

Sijajno vprašanje. Za vse te stvari vemo, da se bodo zgodile. Mlajše generacije bodo hotele imeti dostop do finančnih storitev na veliko bolj digitaliziran način. Tu gre za dve stvari, ustvarjanje finančnih produktov in njihovo distribucijo. Kar zadeva tehnike upravljanja denarja, bodo podatkovna znanost, big data, umetna inteligenca zagotovo postale zelo pomembne. Naša industrija se spreminja in razkraja in nima smisla, da se pretvarjamo, da se ne bo temeljito spreminjala še naprej. Zgodile se bodo velikanske spremembe pri poklicih, kakršne imamo zdaj, in pri načinih, kako ljudje kupujejo produkte, kakšne storitve pričakujejo. Vse te stvari se bodo zelo hitro spremenile. A tu sta dve stvari, ki bosta vse to upočasnili. Prva so regulatorji, ki ne morejo hoditi vštric s tempom sprememb, ta je hitrejši, kot oni lahko regulirajo. To ni kritika, je pač dejstvo. Regulatorji imajo premalo ljudi, nimajo dovolj sredstev in denarja in si zelo prizadevajo, da bi bili kos razmeram na trgu. Regulatorji bodo torej počasnejši, kot bi si želeli finančni inovatorji.

In drugič, pomislite recimo na banke, tudi svoje v Sloveniji: so prestrašene, tako kot so banke vsepovsod. Imajo poslovni model in tehnologijo, in ko gledajo vse te nove stvari, si verjetno mislijo: uf, to je pa problem. Kakšna je njihova reakcija? Ker so zelo bistre, vedo, da bodo navsezadnje take nove storitve prevladale, a jih morajo upočasniti, da gredo lahko vštric z njimi, saj njihovi poslovni modeli zahtevajo več časa za spremembe, s katerimi bi lahko izkoristili vse te nove tehnologije. Zato bodo pač sodelovale z regulatorji in drugimi v industriji in rekle: to je nevarno, pojdimo bolj počasi. V finančni industriji v Evropi bodo zato spremembe počasnejše kot na Kitajskem.

Zakaj?

Zato ker tam nimajo velikih, starih, uveljavljenih bank, ki imajo nadzor nad vsem. Regulator nima tam problema z nadzorom, ampak z rastjo. Ko gleda to novo finančno tehnologijo, si misli, to pa je za nas čudovita priložnost, priložnost za preskok generacije. To je zelo podobno, kot Kitajci že sicer počnejo s svojimi modernimi novimi cestami, vlaki, letališči. Zdaj si mislijo, da lahko z novo finančno tehnologijo naredijo ta velikanski preskok s 40 let zaostanka za Zahodom v 20 let prednosti pred drugimi. Na drugi strani pa imamo mi na Zahodu mnogo stvari, ki jih je treba ščititi in braniti. Velike banke, velika podjetja ščitijo svoj teritorij in pri tem uporabljajo tudi regulatorje. Napredek bo zato počasnejši, a bo neizogiben. Dinamika sprememb bo zato drugačna. Vedno se je pametno spomniti, da lahko veliko izgubimo, zato sploh ni slabo, če o vsem dobro premislimo.

Mednarodne borze zdaj cvetijo, mnogi borzni indeksi (Dow Jones, S&P 500, Dax itd.) so na zgodovinskih višavah. Nastajajo novi finančni in delniški baloni. Kako previdni morajo biti investitorji? Je nova finančna kriza že za vogalom?

Nevarno bi bilo reči, da je že za vogalom. Res tečaji naraščajo, mislim pa, da danes nismo blizu novi finančni krizi. Še vedno je večji problem, da svet ne raste dovolj hitro, kot pa da raste prehitro. Je pa nekaj težav, recimo to, kar se zdaj dogaja v Ameriki. Veliko ameriških finančnih inštitucij si prizadeva, da bi v bankah odpravili zaščitne ukrepe, uvedene v kriznih letih 2008 in 2009, in sicer z argumenti, da se trgi spet krepijo. Ljudje pravijo, da je skrb odveč, da so banke preveč omejene s predpisi in da je stvari treba liberalizirati. Problem pa je, če kriza pride v času, ko je regulativa preveč ohlapna, delniški tečaji pa strmo naraščajo, skratka tedaj, ko so regulativa in trgi prociklični in imate hkrati zelo ohlapno ureditev trgov in zelo ugodne razmere na njih. Tedaj nastane spirala, ki se hrani sama s sabo in uide izpod nadzora. Danes sicer tega nimamo. Trgi so res v velikem vzponu, regulatorji pa so še vedno precej konservativni. A v Ameriki zdaj pod predsednikom Trumpom želijo razrahljati regulacijo. Če bodo pri tem uspešni, se bo v petih letih pokazalo, da je bila to velika napaka – zdaj smo pa še daleč od finančne krize. Delniški tečaji naraščajo, smo pa še daleč od balonov, kot so bili v času hipotekarnih obveznic in drugih podobnih posojil. Težave, ki jih vidim zdaj, so bolj politične kot ekonomske.

Predsednik Trump je nedavno imenoval novega predsednika Federal Reserve Jeroma Powlla, torej novega najvplivnejšega svetovnega ekonomskega politika, ki sicer velja za »goloba«, podobno kot dosedanja predsednica Feda Janet Yellen, po drugi strani pa naj bi bil nekoliko bolj naklonjen deregulaciji, ki jo omenjate. Kako ga vi vidite?

Poznam ga le iz člankov, srečal pa sem nekaj ljudi, ki ga bolje poznajo in pravijo – sliši se sicer stereotipno –, da je izjemno inteligenten, zelo razmišljujoč in da bo poskušal pravilno uravnotežiti vse stvari. A očiten razlog, da je bil imenovan, je v tem, da predsednik Trump meni, da bo bolj dovzeten do njegove širše agende za zmanjšanje regulacije v ZDA. In da smo si na jasnem; mi v CFA se ne zavzemamo za regulacijo kot tako, ampak za ustrezno regulacijo. Nekatere omejitve, uvedene ob krizi leta 2008, bi seveda bilo treba dopolniti in spremeniti – a tako, da bi še vedno nadzirali finančne trge, ne pa da jih tako spustimo iz rok kot pred letom 2008. Jerome Powell je sicer res protržno usmerjen – kot tudi Jay Clayton, novi Trumpov komisar ameriške komisije za trg vrednostnih papirjev SEC –, kar je dobra stvar, upamo pa, da je tudi inteligentno protržen.

Če nas v ZDA lahko skrbijo posledice brezglave deregulacije, pa ima Evropa zdaj težave z rekordno nizkimi obrestnimi merami ECB in inflacijo. Oboje zmanjšuje manevrski prostor za ukrepanje ob prihodnjih krizah. Kako to vidite vi?

ZDA so v ciklu precej pred Evropo in so obrestne mere že začele višati. Po drugi strani se je v Evropo že vrnila gospodarska rast. Upam, da se bo v Evropi monetarna politika začela spreminjati v prihodnjih nekaj letih. Če pogledamo z vidika zgodovine zadnjih 20 let, pa bi zdaj pričakovali nekaj več perspektive. Kaj je bila najpomembnejša stvar v obdobju 2008–2016? Ustaviti svet, da ne potone v depresijo. Biti bi morali zelo hvaležni nekaterim. Le koliko bolečin ste morali prestati pri vas ali pa v Grčiji in v drugih državah Evrope, da nismo pristali v depresiji enakih razsežnosti kot v tridesetih letih prejšnjega stoletja. A to je imelo svojo ceno. Odločitve in rešitve po letu 2008 so polarizirale politično situacijo v večini držav Evrope, saj imate ljudi, ki jim gre zelo zelo slabo, in one, ki jim gre zelo dobro. Zato imamo politične težave in zdaj, ko države gospodarsko rastejo, bi morali zagotoviti, da so dosežki rasti preneseni tudi do revnejših v naših družbah. Moramo ustaviti to večanje razlike med bogatimi in revnimi, ki smo jo po letu 2008 namenoma razširili s tem, ko smo zagotavljali likvidnost bankam in velikim podjetjem – s ciljem, da bi se naša gospodarstva premikala naprej. Negativna posledica tega je bila, da so bili najbolj prizadeti tisti, ki imajo najmanj, oni so bili največje žrtve teh ukrepov. Zdaj, ko so naša gospodarstva bolj zdrava, moramo to spremeniti, in to hitro, sicer se bomo kmalu znašli v zelo težavnem političnem okolju.

Prijavi sovražni govor