Bodice: Kriza? Ah, čenče in zdrahe!

Zdaj, ljudje, švigajo mimo nas kot meteorji debele milijarde.

sob, 02.12.2017, 06:00
Če imaš problem, ga založi v predal ali pa ga kar odmisli! Tako smo s fanti in z dekleti, ki nam upravljajo državo, srečno preskočili že marsikatero oviro … in ni razloga, da se ne bi tako znebili tudi sedanjega paketa nadležnih zadev.

Neverjetno je, koliko škandalov, afer in nasploh vsakršnih kolobocij je neka državica sposobna zakuhati v sorazmerno kratkem času, recimo v tednu ali mesecu dni. Ko smo v glavnem govorili še o Dolini šentflorjanski, smo imeli v mislih, da bo vse ostalo bolj ali manj pri vaških čenčah in zdrahah. Torej pri drobnih konfliktih, zaradi katerih se res ne splača netiti še ene slovenske ali bosanske vojne. Toda zdaj, ljudje, švigajo mimo nas kot meteorji debele milijarde.

Zdi se, kot da nekdo namenoma ustvarja tako shizofreno ozračje, saj je po verjetnostnem računu preprosto vsega preveč na kupu. Zdaj pa imamo vsega dovolj! Je te dni preteče dvignil glas bivši ljubljanski nadškof Anton Stres. Od kod se je bil povrnil v šentflorjanski vsakdan, in to očitno prav nič izmučen od torture v Vatikanu?

Stresa bi povsod po svetu obravnavali kot jastreba, kar utegne pomeniti, da se nam vrača nekdanja farška poskočnost, ko smo lahko na njihovi televiziji uživali v porničih. No, o denarju zdaj ne bi govorili, bilo je, kar je bilo; Cerkev, to je prva doumela, dolgov seveda ni naredila ali pa jih je le »pomotoma«, in zdaj tako že juriša na denar za njene zasebne šole, ne ozirajoč se ne na levo ne na desno.

V kontekst tega, da se je državica komaj prebila čez hudo finančno krizo, pa še vedno jo stresajo nekakšni poporodni popadki, lahko štejemo tudi to, da v medijih skoraj ni več vodilnih ekonomistov, zato pa so se presenetljivo razmnožili psihologi, psihiatri, klinični terapevti. Nič hudega, toda zato ni zmanjkalo duhovnih pridigarjev v vseh različicah, na nacionalni televiziji pa ženskih oddaj, kjer se od jutra do večera kuha in čeblja o težavah z orgazmom. Družba se hitro banalizira in feminizira, bi menil Boštjan M. Zupančič.

No, glavni škandal v tem hipu se zdi Luka Koper, kjer se je nekdo z birokratskega Olimpa odločil na vsak način zamenjati upravo in direktorja. Pristanišče sicer dobro posluje in prav nihče ne vidi smotrnega argumenta za zamenjavo. Nasprotno, tisto »na vsak način zamenjati« se je doslej že nekajkrat celo na televiziji odvilo v stilu brutalnega realizma dokumentarca.

Zdaj pa imamo tega dovolj! Nihče se ni s temi Stresovimi besedami razhudil nad nadzornico v Luki Koper Alenko Žnidaršič, ki se je javno znesla nad tedanjim direktorjem Gašparjem Gašparjem Mišičem. Ubogi Gašpar je kar odrevenel in niti pisniti si ni upal, tako uničujoče je vplivala nanj čudna retorika topovskih kant in nočnih posod. Javnost vsekakor ni bila navdušena nad tako pocestniško omiko.

Zdaj se nameravajo na enak način znebiti direktorja Dragomirja Matića, ki je, glejte, letos povečal dobiček za petino. In so menda že našli novega: Andreja Božiča iz Steklarne Hrastnik. To kajpak spominja na razporejanje kadrov v eri centralnega planiranja, ki so ga potem nadgradili še s številnimi inovacijami (rotiranje itd.).

S tem so se tedaj ubadali na cekaju, kdo pa se zdaj? Tu so predvsem nekakšne agencije, skladi in holdingi, ki naj bi skrbeli za državno premoženje; država naj bi bila dejanska lastnica, ima pa s temi inštitucijami različna incestna razmerja, tako da navaden državljan sploh ne ve, kaj je s tem njegovim (pardon, državnim!) premoženjem. Sod, Kad, DUTB, SDH … vam to sploh kaj pove? Mnogi se še bežno spomnimo tozdov, sozdov, pozdov itd.

Tako bi naši psihologi lahko pojasnili, da je problematično stanje v možganih »stabilno in kontinuirano«, je pa sposobno tudi drobnih mutacij, ki jih razpoznavamo po vsakokratni latovščini. Pojdite po Ljubljani: da se je spremenil režim, boste ugotovili po inicialkah na državnih uradih ali po tem, če vam bo kdo povedal.

Boj za prevlado v koprskem pristanišču ima seveda večje razsežnosti od tistih na ravni nadzornikov. Tu so tudi stranke, neformalne mreže in kajpak tujina s svojimi interesi, zlasti ZDA; bivšega veleposlanika Mussomelija se nismo mogli znebiti, dokler ni izsilil prodaje dveh podjetij, pomembnih za ameriško vojaško tehnologijo. Torej: v tej državici nikoli ne veš, kdo je komu obljubil kako banko, kdo in kaj špekulira okoli pristanišča, komu in kam bomo prodali Bled …

Tudi v koprskem primeru je prišlo do izraza, da neka Alenka Žnidaršič ni sposobna samo z jezikom onesposobiti žrtve in da so tako, kot kaže, »petrificirani« še mnogi sposobni, a bolj etično tenkočutni menedžerji; tudi glas delavcev, ki podpirajo upravo in Matića, prav nič ne zaleže. Na poseben način je okamenelo, se petrificiralo tudi tisto osnovno živčevje nacije, ki sproži takojšen odpor.

V takšnih okoliščinah si skoraj nihče več ne beli glave, ali bo finančna ministrica, preprosto povedano, prodala pol ali tri četrtine NLB. To je postalo že skoraj irelevantno, čeprav je jasno, da nam bodo prijatelji v Bruslju s tem za več desetletij zaprli možnosti za razvoj finančnega poslovanja v regiji. To se ne šteje za škandal, smo pa v ogledalu dobili potrditev, da je bolje zaupati svojemu oslu, če se še vleče za teboj, kot podjetnemu tujcu, ki se na vsakem križišču zamisli, kam.

Navzlic temu nam seveda ne zmanjka blata, iz katerega sproti odmigotajo manjše in večje živalce, recimo milijarda iranskega denarja, ki naj bi ga oprali v NLB, obveznice te banke, ki naj bi jih osrednja banka pri mašitvi finančne luknje preprosto »odpisala«, a se je pozneje izkazalo, da ni ravno tako. Tisti anonimneži iz »ozadja«, ki so vložili največ, bodo menda vse skupaj dobili nazaj, in to z obrestmi. Skratka, špekulacija, kot preigrana na igrišču.

Zdravstva kajpak ne bomo omenjali, čeprav je s svojimi škandali in škandalčki že kot novoletna jelka. Preprosto ne kaže verjeti, da je toliko dohtarjev z dolgoletno prakso nenadoma tako neprilagojenih med seboj in s sistemom dela v inštituciji, da jih lahko samo še vržejo iz službe. Grobo, učinkovito, brez spoštovanja. Nekdo je moral mednje zalučati kako posebno plinsko bombo, druge razlage ni.

V Sloveniji pač ni razlage za nič ali pa so te skrbno založene po predalih tankovestnega uradništva. Recimo ugotovitve parlamentarnih preiskovalnih komisij o orožju, o Tešu 6, večina pa jih nikoli ni bilo dokončanih. Morda je celo bolje tako: če imaš problem, ga založi v predal ali pa ga kar odmisli! Tako smo s fanti in z dekleti, ki nam upravljajo državo, srečno preskočili že marsikatero oviro … in ni razloga, da se ne bi tako znebili tudi sedanjega paketa nadležnih zadev. Pahor in Šarec sta na zadnjih predsedniških volitvah kar stresala iz rokavov odgovore. Spodbudno.

Torej kriza? Dajte no, so le čenče in zdrahe!

Prijavi sovražni govor