Tiskane izdaje
V sredo zgodaj zjutraj so turški tanki vstopili v severno Sirijo. Turški bombniki in letala mednarodne koalicije so napadli cilje samooklicane Islamske države v obmejnem mestu Džarablus, še zadnjem večjem sirskem mestu pod nadzorom skrajne sunitske milice ob turški meji. Pred tanki so po seriji topniških napadov prestopili mejo pripadniki posebnih enot turške vojske, za njimi pa so, ko se je odprl »koridor«, iz oporišča na turški strani meje vstopili v Sirijo tudi pripadniki različnih sirskih uporniških skupin na čelu z borci Svobodne sirske vojske (FSA), dolgoletnimi podizvajalci turške zunanje politike.
Po petih letih in pol sirske vojne, najbolj krvavega konflikta našega časa, je Turčija dokončno tudi »fizično« vstopila vanjo. Bilo je le vprašanje časa, kdaj se bo uradna Ankara odločila za vojaški korak, ki utegne povsem spremeniti dinamiko sirske vojne. In to v času, ko je Turčija poldrugi mesec po spodletelem poskusu vojaškega državnega udara in čistkah, ki so močno prizadele tudi vojsko, varnostno in politično zelo oslabljena.
Tajming turške vojaške operacije proti Islamski državi, ki je le izhodišče za obračun z milico sirskih Kurdov (YPG), kar so v svojih izjavah jasno povedali tudi vodilni turški politiki, ne bi mogel biti natančneje izbran. Turške sile so prestopile sirsko mejo le štiri dni po samomorilskem napadu v obmejnem mestu Gaziantep, v katerem je na kurdski svatbi umrlo 54 ljudi, večinoma otrok. Čeprav ni nihče prevzel odgovornosti za napad, kaj dosti dvomov, da je napad izvedla Islamska država, ni. Pokol je bilo mogoče nemudoma povezati s kurdskim vojaškim napredovanjem v severni Siriji, turškim dejavnejšim bojem proti IS, »očiščenjem« vojske in varnostno-obveščevalnih služb ter spremenjeno taktiko skrajnežev, ki se po izgubi razmeroma velikega dela ozemlja v Siriji in Iraku iz sofisticirane, skoraj korporativne vojske taktično ponovno preobražajo v gverilsko teroristično skupino.
Turčija je – tu ni dileme – z napadom v Gaziantepu dobila zeleno luč za poseg v Siriji, hkrati pa se je po spodletelem puču pred ključnimi svetovnimi silami ponovno hotela vzpostaviti kot spoštovanja vredna vojaška sila, ki lahko sama narekuje tempo igre. Toda vnaprej je bilo jasno, da bodo največjo ceno napadov Islamske države v Turčiji plačali Kurdi, katerih cena je na geostrateški tržnici v zadnjih tednih močno padla. Ko so – v vzporednem boju za preživetje in pijanosti zmagoslavja, ki je sledila uspešnemu vojaškemu pohodu po severu Sirije – v boju proti IS opravili umazano delo za Rusijo, Združene države in v zadnjem obdobju tudi za režim sirskega predsednika Bašarja al Asada (bitka za Alep), so se znašli na brisanem prostoru. To bo gotovo močno poslabšalo tudi razmere na jugovzhodu Turčije, kjer Ankara že dlje časa vodi krvavo vojno s pripadniki Kurdske delavske stranke (PKK) in kurdskimi civilisti. Odmeve turškega vstopa v sirsko vojno in napovedi obračuna s kurdsko milico YPG bo mogoče čutiti tudi v severnem Iraku, kjer se Kurdi pripravljajo na referendum o neodvisnosti.
Po obisku turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana v Moskvi pred slabimi tremi tedni je bilo jasno, da Turčija v svoji politiki do Sirije pripravlja preobrat, ki predvideva vsaj »tranzicijsko« preživetje vojnega zločinca iz Damaska in s tem tudi Sirije (a le na zemljevidu) kot enotne države, kar je v okviru realpolitičnih okoliščin recept za dolgoletno regionalno vojno. Sledil je režimski napad na Kurde v Hasaki – prvič v petih letih in pol vojne. Taktično premirje je padlo. Mednarodna skupnost se je – svetovna diplomacija je očitno sprejela odločitev – odzvala z glasno tišino. Začela se je ofenziva proti sirskim Kurdom, ki so naivno verjeli, da bosta njihova krvavi boj in politični oportunizem (skoraj) brez meja bogato poplačana. A poplačana bosta tako, kot sta bila vsaj trikrat v 20. stoletju. Z nacionalno tragedijo največjega naroda brez države.
»Zelo pomembno je obrniti nov list v Siriji. Brez izgubljanja časa moramo najti model, v katerem bodo imele svojo vlogo Turčija kot sosednja država, Iran kot povezana država, Rusija, Združene države in celo nekatere zalivske države ter Saudska Arabija,« je dva dneva pred začetkom turške ofenzive po sestanku vlade v Ankari povedal novinarjem predsednik turške vlade Binali Yıldırım in dodal, da je turški odnos do sirskega vprašanja zelo jasen. Zvenelo je skoraj neverjetno, a to je bilo po dogodkih v zadnjih dveh mesecih mogoče pričakovati.
»Ne bomo dopustili, da bo Sirija razdeljena – ohraniti mora ozemeljsko celovitost. Nobena skupina ne sme imeti prednosti. Treba je oblikovati vključujočo vlado, v kateri bodo zastopane vse skupine in 'odstranjena' vsa nasprotja,« je turški premier, ki je po umiku Ahmeta Davutoğluja pred tremi meseci prevzel vodenje vlade, pojasnil novo turško politiko do Sirije. Ta je v obratnem sorazmerju s politiko, ki sta jo od pomladi 2011 vodila Erdoğan in Davutoğlu. Nobeden od dveh najvplivnejših turških politikov zadnjega desetletja ne bi mogel izjaviti česa takega, zato je nastope (in vlogo) novega predsednika turške vlade treba zelo pozorno spremljati. Nobenega dvoma ni, da bo »profil« širši mednarodni javnosti do zdaj precej neznanega politika le še rastel.
Enainšestdesetletni Binali Yıldırım, ki je prevzel vodenje turške vlade po podpisu turško-evropskega dogovora o vračanju beguncev in poldrugi mesec pred spodletelim poskusom vojaškega državnega udara, je že vrsto let najtesnejši Erdoğanov sodelavec. Ko je iz dneva v dan bolj avtoritarni turški predsednik še (zelo uspešno) županoval v Istanbulu, je Yıldırım vodil trajektno podjetje. Že takrat sta tesno sodelovala. Yıldırım je bil leta 2002 na listi Stranke pravičnosti in razvoja (AKP) izvoljen v turški parlament. Kmalu je postal minister za transport, Erdoğan pa prevzel vodenje vlade: svoje velemestne izkušnje sta skupaj prenesla na državno raven in dolgo pisala zelo uspešno zgodbo. Do izbruha vojne v Siriji, ki je spremenila regionalna in globalna razmerja, Turčijo pa pripeljala na rob velikega konflikta.
Čeprav so turški mediji Yıldırımu vrsto let očitali, da je le »Erdoğ anov tajnik«, so njegovi nastopi premišljeni, samostojni in bolj kot na ideologijo ali posebne učinke vezani na – realpolitiko. Dobro se zaveda teže svojih besed. Ni čudno, saj je izšolani mornar, ki pozna vetrove in tokove. Lokalne in globalne. In Turčija je z vstopom v sirsko vojno vstopila v središče viharja vseh viharjev, sredi katerega odpovedo tudi najboljše navigacijske naprave.
Vprašanje je le, kako »svobodno« bo Yıldırım lahko krmaril.
