Tiskane izdaje
Nekatere države članice Evropske unije odbirajo priseljence, vrata so pripravljene odškrniti samo prišlekom krščanske veroizpovedi. Politika več vzhodnoevropskih držav je diskriminatorska, poganjajo jo rasistični predsodki.
Preplašeno Evropo je zajela histerija. Begunska kriza se je pomaknila s Sredozemlja na Balkan, strahote na grško-makedonski meji kažejo epohalnost preseljevanja narodov. Prihodnost Evrope prečka Balkan: zdajšnji migracijski tokovi prek Grčije, Makedonije, Srbije, Kosova in Madžarske so državam kandidatkam v čakalnici vsilili vlogo odvračanja pritiska, ki je usmerjen naprej, proti »srcu Evrope«. Ob prizorih izmučenih, travmatiziranih ljudi pred evropskimi vrati si ne moremo več zatiskati oči pred tragedijo na mejah celine – ne da bi plačali ceno. Medtem ko EU preveva bolj strah kakor sočutje in poskuša bolj ustaviti kot pomagati, se članice pričkajo o kvotah, Madžarska in Bolgarija gradita vse višje zidove z najmodernejšo bodečo žico, več vzhodnoevropskih držav je vzelo peščico beguncev z Bližnjega vzhoda, a samo tiste, ki so kristjani. Evropa je pozabila na krščansko usmiljenje. Ni zelo krščansko, če rečeš, da boš sprejel samo kristjane.
Slovaška je najbolj izrecno med vsemi povedala, da ni pripravljena sprejeti muslimanov. Premier Robert Fico je rekel, da si želi država ponuditi zatočišče edinole krščanskim družinam iz Sirije. Na Slovaškem nimamo mošej, se je odzvalo notranje ministrstvo v Bratislavi, po tej razlagi se muslimani niti ne zanimajo za vstop v državo, kjer je muslimanska skupnost maloštevilna. Kot krščanska nacija s krščanskimi vrednotami češ da hočejo pomagati kristjanom iz Sirije. Slovaška o sebi pravi, da ni država, ki diskriminira.
Je najbolj izpostavljen, vendar ne osamljen primer. Nobena druga med evropskimi državami z močno katoliško ali protestantsko identiteto noče izreči česa podobnega; ne Češka, ne Poljska, ne Irska in ne baltske države. In vendar je veroizpoved beguncev in priseljencev za številne postala ključno merilo.
Poljska bo sprejela 60 sirskih begunskih družin krščanske veroizpovedi, je spomladi napovedala uradna Varšava, ki je pred tem izrazila nasprotovanje obveznim kvotam Evropske unije. Kristjani v Siriji so barbarsko preganjani in si zaslužijo, da jim države, kot je katoliška Poljska, hitro pomagajo, je maja komentirala predsednica vlade Ewa Kopacz. Opozicijska stranka Pravo in pravičnost, ki ji dobro kaže na jesenskih parlamentarnih volitvah, je razglasila polom multikulturalizma v Evropi. Izjave premierke o poljski posebni odgovornosti, da pomaga kristjanom, so bile uvertura v pobudo dobrodelne fundacije Estera, ta je poleti pripeljala na Poljsko skupino Sircev krščanske vere. Namestili so jih v Varšavi in še nekaterih mestih, stroške so prevzele lokalne skupnosti, nevladne organizacije, Cerkev, posamezniki, omenjena ustanova je zaprosila vlado za dovoljenje, da sme pripeljati v državo 1500 kristjanov iz Sirije. Človekoljubnost pa je omejena na pravoverne. Mediji navajajo razlage predstavnice Estere, da priseljenci, ki niso kristjani, predstavljajo »grožnjo«, in komentarje, češ da so med pripadniki islamske vere preštevilni »kriminalci«.
Tudi Češka je po istem kriteriju podelila azil 70 begunskim družinam. Predsednik Miloš Zeman je napadel »politično korektnost« Evropske unije. Izjavil je, da »begunci iz docela drugačnih kulturnih okolij na Češkem ne bi bili v dobrem položaju«, muslimanske priseljence je imenoval potencialne teroriste. Irska je, podobno kot Slovaška, sprejela 120 ljudi. Za suho razlago o »jezikovnih znanjih, družinskih in kulturnih vezeh in s tem povezano sposobnostjo ljudi za integracijo v novi državi, kar je treba upoštevati v procesu«, se skriva isto otepanje muslimanov in favoriziranje kristjanov. V baltskih državah se povečuje islamofobija, vprašanje priseljencev in beguncev je obremenjeno s politično razpravo o prepovedi burke, z najvišjih državnih ravni se vrstijo pomisli o sprejemanju ljudi muslimanske veroizpovedi.
Naštete države zanikajo, da bi bila takšna politika diskriminatorska. Toda prebiranje migrantov, zapostavljanje enih pred drugimi, je v nasprotju z evropsko zakonodajo. Listina EU o temeljnih pravicah vsebuje klavzulo o nediskriminaciji. Razlage o krščanskih manjšinah v Siriji in Iraku, ki da so posebej ranljive, ne morejo upravičevati diskriminatorskih ukrepov. Evropska besedila o detajlih mehanizmov za ponovni sprejem in vključevanje priseljencev, ki so v nastajanju, so preohlapna in stvari prepuščene državam članicam. In vendar je selektivno odpiranje meja nedopustno, kar počno Poljska, Slovaška, Češka, kjer so zaželeni samo kristjani, muslimani pa ne, je sramotno.
Zahodna družba je odgovorna za preseljevanje, uničila je pogoje za spodobno življenje v okoljih, od koder ljudje prihajajo. In prihajajo, ker nimajo kam. Bežijo pred državljansko vojno, etničnimi in verskimi konflikti, revščino, lakoto, ekološkim opustošenjem. Priseljenci so zelo povezani z vojnami Zahoda, ki jih ta bije na Bližnjem vzhodu. Evropa je Združenim državam asistirala v Iraku in Afganistanu, Velika Britanija in Francija sta sami pomagali uničiti Libijo in Sirijo. Ljudje, ki hočejo v Evropo, so begunci zaradi evropske politike, množični pritisk na celini je neposredna posledica razmer, ki jih je bil ustvaril Zahod. Zato imamo najmanj moralno obveznost, da pomagamo.
Priseljenski val ne bo presahnil. Severnoafriške in bližnjevhodne države so premalo stabilne, onkraj Sredozemlja je premalo varnosti in premalo perspektiv, da bi se to lahko zgodilo. Prišleki, katerih število je brez precedensa, niso prehodni pojav. In ni jih mogoče zaustaviti: selitev ne ustavijo ne viharna morja, ne zidovi in žičnate pregrade, ne policijski kordoni. Morda se spremembe začnejo pri besedi. Nedavno je Al Džazira pisala, da ne bo več uporabljala termina »migrant«, ker je preveč slabšalen, žaljiv izraz. Evropska politika še vedno govori o migrantih, privolila je v njihovo popolno razčlovečenje. Kot da niso ljudje.
