Tiskane izdaje
Odprem zadnjo lansko izdajo časnika Delo in moj pogled pritegne celostranska statistika kazalcev s hudomušnim naslovom Krvna slika Slovenije. Diagnoza, ki naj ji sledi dobra prognoza razvoja države, o katerem na TV SLO 1 pravkar vzhičeno razlaga predstavnik vlade. Ničesar na to temo ne najdem, niti o novih tehnologijah, znanosti. Aha, nekaj le najdem pod »izobraževanje«, kjer preberem en sam stavek o tem, da je skoraj polovica (47,7 odstotka!) Slovencev vključenih v terciarno izobraževanje, da ta delež pada in da vse več študentov, skoraj 27 odstotkov, za študij prejema štipendije. Družba znanja torej! Tik nad tem pa analiza, da je vsak sedmi Slovenec v letu 2015 živel pod pragom revščine. Ta silna skupina izobražencev torej ne zmore dovolj prispevati k razvoju gospodarstva in družbene ureditve, da bi preživela ostale. Kako dolgo bomo zmogli to neskladje? Dokler bo znanost v Sloveniji razvrednotena valuta, prav gotovo ne dolgo. Kam odteka »dodana izobrazbena vrednost«? Ta valuta, ki napaja svetovno ekonomijo in vrti tehnološki preboj. Znanstveno raziskovanje je najvišja vrednota človeškega uma. Slovenska politika, ki nam zadnja leta kroji usodo, ne ve, kaj z njo početi. Niti besedice torej o razvoju in inovacijah. Toda za to ne morem kriviti medijev. Zdajšnja vlada po prejšnji povzema besednjak, v katerem besede znanost, raziskovanje in na znanosti temelječe inovacije (angl. research-based innovation) izginevajo iz političnega in gospodarskega žargona, njihova uporaba pa se omejuje na ozke intelektualne oz. akademske kroge.
Ali pa se pojavljajo v črni kroniki in nedavna »afera pripravljenost« buri duhove. S tem odvrača pozornost od poglavitnega in žgočega problema v raziskovalni in visokošolski sferi – to je poleg drastičnega nižanja sredstev in možnosti za raziskovalno delo tudi prenizko vrednotenje tega dela, neustrezni plačni sistem, kar je priznal tudi finančni minister Dušan Mramor. »Nismo več v komunizmu,« je dejal. Res je, politika enakih želodcev in podcenjeno intelektualno delo, še posebej v akademski sferi, sta nedopustna! Vendar finančni minister še vedno odločno zagovarja zategovanje pasu, največ (za približno 30 odstotkov) prav v tem delu javnega sektorja, ki lahko bistveno pripomore h gospodarskemu razvoju in blaginji družbe in iz katerega izhaja tudi sam. To je neprecenljiva gospodarska škoda, kar bi minister in predsednik vlade Miro Cerar morala vedeti. Ko se že zgledujeta po EU, ne opazita razlik, npr. v Nemčiji in sosednji Avstriji, ki smiselno in načrtno že leta vlagata v raziskovanje in razvoj. Rešitev bi bila takojšnje znatno (in ne le simbolično kot napovedano za leto 2016, sicer pomemben dosežek ministrice za visoko šolstvo, znanost in šport) povečanje deleža za znanost in ukinitev nestimulativnega veljavnega plačnega sistema, s čimer bi politični vrh popravil tudi etične spodrsljaje in povzročeno moralno škodo. S tem bi podprl sistemsko krepitev znanosti, visokega šolstva in izvajanje že pred leti začrtane razvojne politike ter ustavil nadaljnjo, mnogo večjo finančno škodo, kot je bilo izplačevanje dodatkov za »pripravljenost«.
Med nacionalnimi bogastvi Slovenije so na prvem mestu naravno okolje ter nadarjeni in izobraženi ljudje. Dosti drugega nimamo! Znamo ceniti sodobne umetnike, »prodajati« športne šampione, ne pa tudi slovenske raziskovalne elite. Krčenje in omalovaževanje znanja, ki bi ga lahko unovčili najdražje, je huda ekonomska zmota. Ali se politična vodstva tega človeškega potenciala ne zavedajo in ne znajo z njim ravnati ali pa gre za načrtno ignoranco, je težko presoditi. Vse to niso moje črnoglede predpostavke, to je resničnost našega vsakdana, to so zgodbe številnih mladih ljudi, ki jih srečujem(o) po svetu.
Martin, Berlin
Zadrževal je dih – čez nekaj trenutkov se bodo odprla težka izrezljana vrata zbornične dvorane Humboldtove univerze in predstavili ga bodo celi vrsti najuglednejših profesorjev fizike, kemije in farmacije te prestižne berlinske univerze. Berlin, večmilijonska prestolnica Nemčije, ne postaja le najvplivnejša prestolnica politike EU, ampak tudi izobraževalna trdnjava. Skokovito napreduje kot središče mlade intelektualne, tudi naravoslovno-tehnične elite starega kontinenta, ki se intenzivno spaja z industrijo, podjetji, koncerni. Izmed številnih berlinskih univerz se Humboldtova odlikuje po mednarodni odprtosti študijskih programov, tako s štipendijsko politiko kot s tem, da v svoje vrste vabi prestižne znanstvenike in predavatelje, tudi Nobelove nagrajence. S temi bo Martin delil mizo ob slavnostni večerji, ki bo potekala v okviru medgeneracijskega spoznavanja. Večjega intelektualnega užitka si skoraj ni mogoče želeti! Morda tudi odpreti vrata v novo priložnost, nov izziv? Kdo ve – se sprašuje Martin. »Počutil sem se skoraj tako kot pred dvema letoma, ko se je tu rodil najin prvi sin,« pravi, saj sta bila oba z ženo tedaj že na podoktorskem izpopolnjevanju. Oba odlična doktoranda Univerze v Ljubljani, Martin pa Zoisov štipendist in prejemnik več domačih nagrad.
»In vajin naslednji korak?« vprašam, vedoč za odgovor že, ko se soproga nasmehne. »Sprva je bilo zelo težko in še vedno pogrešam varstvo babic, dedkov in tet, zlasti ko bo prišel drugi otrok,« se pomenljivo nasmehne, »toda vse drugo je tu res odlično organizirano. Zdaj lahko z užitkom delam to, kar sem si vedno želela. V Berlinu je neverjetno veliko mladih Slovencev različnih poklicev, našli smo dobro družbo. Žal pa naši otroci ves dan čebljajo nemško,« skomigne z rameni. Martin doda, da ne razmišlja več o tem, da bi se z družino po koncu usposabljanja vrnili v domovino. Pravi, da trenutno v Sloveniji noben inštitut ali fakulteta ne more zaposliti raziskovalcev mlajše in srednje generacije, ki bi se želeli vrniti. »Ne razumem takih varčevalnih ukrepov, ki onemogočajo zaposlovanje novih raziskovalcev, saj je to osnova razvoju gospodarstva, ki ni v zavidljivem položaju, kot tu slišimo. V Nemčiji je odnos do znanosti popolnoma drugačen. Močno podpirajo tudi čisto teoretične raziskave, saj se zavedajo, da je bazična znanost bazen znanj, da mora imeti kritično maso ljudi in opreme, iz katere se rojevajo tudi aplikacije in dobiček! Ne glede na to, ali se ukvarjaš z bazično ali uporabno znanostjo, čeprav sta obe le dve plati ene medalje, v Sloveniji ni prostora za povratnike. Tu so tudi primerni dohodki,« doda, kar ni nepomembna motivacija. »Vem, da Slovenija vlaga v visokošolsko izobraževanje, toda ne razumem, zakaj se tega izgubljenega vlaganja zaradi emigracije mladih ne zaveda in zakaj politika ne naredi česa, da bi obdržala raziskovalce? Tudi Nemčija bi jih lahko izgubila, saj jih veliko odhaja na podoktorski študij v Veliko Britanijo, ZDA in celo Avstralijo, vendar se po nekaj letih praviloma vračajo. Nemci z njimi ravnajo drugače. To je stvar politike, s katero se ne želim in nimam časa ukvarjati, ker se mi zdi nerešljiv, čisto iracionalen problem.«
Vida, San Francisco
Z Vido se sestanem v Dvornem baru sredi ljubljanskega novoletnega vrveža, da nazdraviva novemu letu. Prišla je, kot mnogo izseljencev, le na kratek dopust, da vidi družino. Utrujena od dolgega poleta prek luže navdušeno pripoveduje, kako ji je tik pred odhodom kolega sporočil, da so njun članek sprejeli za objavo v ameriško revijo Science in pred mesecem dni enega v angleško revijo Lancet, obe najprestižnejši med vsemi mednarodnimi revijami v biomedicini. Vida je bila moja najuspešnejša doktorandka. Njen prvi podoktorski študij v Angliji sem podprla, potem je ušla – na pot svojih ambicij, zdaj že skoraj deset let po doktoratu. »Končno,« pravi, »sem se zdaj v ZDA ustalila po vseh iskanjih znanstvenoraziskovalnega okolja, ki mi ustreza!« Anglija, Francija, Slovenija. V Sloveniji tudi zaradi prekarnega zaposlovanja svojih izrednih sposobnosti ni mogla uresničiti. »Fantastično!« reče in oči se ji zasvetijo v soju novoletnih okraskov. »Ali veš, da sem končno rešila uganko biokemijske poti delovanja tiste spojine, farmacevtika, ki se sicer uporablja že vrsto let za določene bolezni? Z njo lahko ustavimo tudi rast rakavega tkiva, deluje pa na rakavim celicam podporne imunske celice, ki ga ščitijo. Ko ta ščit prelisičiš, se tumorske zgrudijo v smrtni skupek, ki ga bolnikove zdrave celice razgradijo.« Od laboratorija do zdravila je dolga pot, vendar pa objava obljublja uspeh, zlasti v ZDA, kjer se hitro in hitreje kot kje drugje najdejo firme, ki prežijo na nova spoznanja in tehnologije in ki obetajo, da bodo zdravljenje rakavih obolenj čim prej preskusile. In Vido so že opazili, pa ne zaradi njene sijoče privlačnosti, na kongresu Ameriške zveze za raziskave raka (AACR) in ji ponudili bajni projekt, s katerim se zdaj že intenzivno ukvarja. »V svojo skupino bi rada pritegnila mlade raziskovalce iz Slovenije, saj sem obkrožena s samimi azijskimi doktorandi ali študenti, Američani že bolj redko delajo v naših laboratorijih. Malo evropskega duha bi se prileglo,« se nasmehne. Spet isto vprašanje. »Da, v Slovenijo me vleče. Amerika je res zapeljiv splet, vrvež informacij, stikov, možnosti – a tam se ne cedita le med in mleko,« pravi. »Je boj, huda konkurenca, zato je uspeh tem večje zadoščenje. A pravih prijateljev ne najdeš veliko – ne takih, kot sem jih zapustila tu. Seveda, enkrat že še pridem nazaj, ampak ne še zdaj …«
Beg možganov,
Sloveniji se torej »naložbe« v visokošolski študij s tem trendom in hitrostjo bega možganov kmalu res ne bodo več izplačale, ampak bodo vedno hujše breme. Postale bodo prav to, o čemer politiki že vrsto let, celo danes (!) prepričujejo javnost – strošek javnega sektorja, pri katerem je treba varčevati. Vlaganje v visoko šolstvo brez posodobljenja okolja in sredstev za bazično in aplikativno raziskovalno delo v domačih znanstvenih ustanovah in podjetjih ob taki znanstveni politiki postaja nesmiselno. Nesmiselna tovarna kadrov za brezplačen izvoz v tujino, kjer se investicija ne (po)vrne.
Da gre za nepovratni proces, se da statistično preveriti z analizo zaposlovanja mladih doktorjev znanosti v posameznih strokah v Sloveniji v primerjavi z njihovimi zaposlitvami v tujini v zadnjih desetih letih. Ampak ne; na televizijski okrogli mizi so nas pred meseci znani politiki, ki so jim pritegovali nekateri profesorji, prepričevali, da gre v Sloveniji za kroženje možganov, nič alarmantnega, saj je to vedno bilo in bo. Eden od udeležencev je še zanosno dejal, da to plemeniti naš intelektualni potencial – in si potolažil vest.
Žal je to huda zmota in/ali metanje peska v oči, je neodgovorno, saj odvrača od rešitev in ukrepov, ki bi jih politika nemudoma morala uvesti. Prvi bi vsekakor bil, da se vrnemo na tirnice Raziskovalno-inovacijske strategije Slovenije – RISS 2011–2020 in k v njej zapisanim vlaganjem v znanost, ki od tedaj vztrajno padajo (sprejeto v parlamentu maja 2011). Drugi je motivirati doktorande, da prvo podoktorsko izkušnjo dobijo v tujini, in tretje, da jim po tej izkušnji zagotovimo možnosti petletnih projektov kjer koli v domačih raziskovalnih oz. razvojnih skupinah. S tem ustvarimo možnosti dolgoročne akademske poti. Pod enakimi pogoji seveda privabljamo tudi tuje podoktorje in ustvarjamo stimulativno, znanju prijazno okolje. To je edina prava pot internacionalizacije raziskovalno-razvojnega prostora. Opozarjanja sveta za znanost in tehnologijo na nujnost izvajanja omenjene strategije RISS so od njenega sprejetja dalje naletela na gluha ušesa vseh vlad.
Zmote gospodarske politike
Tako pa se slovenska znanost stara, saj večino domačih projektov dobivajo izkušeni dobri, a starejši raziskovalci. Naša, »srebrna generacija« še pomni čas pred več desetletji, ki prav gotovo ni bil čas obilja in dobrin, ki nas obdajajo danes, in v raziskovalnih laboratorijih in kabinetih prav gotovo ni bilo tako dobrih možnosti, kot jih imajo (dobri) raziskovalci danes, da o mednarodni dimenziji našega dela v primerjavi z možnostmi tistega časa sploh ne govorim. Bil pa je čas kreativne energije, ki je izhajala iz upanja in zaupanja, da znanstveniki skupaj z družbo ustvarjamo nekaj dobrega – za vse! Gospodarstvo, sicer temelječe na drugačnih izhodiščih, saj je bil vendar čas komunizma (!), je skupaj z državo ustanavljalo znanstvene institute za reševanje svojih in družbenih problemov za pomoč razvijajočih se tehnologij, ki so omogočale razvoj Slovenije še desetletja zatem! Danes na teh inštitutih zapiramo oddelke in v strahu pred rdečimi številkami letnih bilanc ustavljamo delo v laboratorijih. To so dejstva – posledica varčevalnih ukrepov v znanstveni sferi. Pri tem naj poudarim, da bi bila sredstva, nujno potrebna za načrtovano delovanje Agencije za raziskave in razvoj (ARRS), le okoli 115 milijonov evrov, da nadoknadimo primanjkljaj od v RISS načrtovanega v letih med 2011–2016 in zatem približno 25 milijonov evrov letno več vsako leto. To je le kaplja v morje v primerjavi z vlaganjem v bančništvo, Teš, da o kaznih za pretekle nespametne politične grehe, ki jih plačujemo EU, ne govorim. Dodatna sredstva bi dejansko omogočila tudi bolj smiselno in potrebno reorganizacijo visokega šolstva (Delo, dr. Klemen Miklavič, 20. 1. 2016) ter ARRS, katere prilagajanje pogojem izbire »najboljših« projektov pri omejeni podkritični masi sredstev je misija nemogoče. Kritike, ki letijo na to ustanovo, zato niso vedno upravičene.
Gospodarski in družbeni razvoj ni naključje, je stvar politične volje, zavezanosti k načrtnemu vlaganju v izobraževanje, raziskave in tehnološki preboj gospodarstva ob podpori domačega znanja. A ker te volje ni bilo, smo v zadnjem desetletju ali dveh izgubili, kar smo že imeli – rast slovenskega gospodarstva in solidno znanost. Znašli smo se na repu lestvic konkurenčnosti in se lani le počasi začeli vzpenjati po lestvici World Economy Forum, da bi dohiteli (!) Madžarsko, Češko, Litvo, medtem ko smo še pred dobrim desetletjem, ko smo padli Evropi v objem, dominirali med novimi članicami! Dr. Lojze Sočan (Sobotna priloga, december 2015) v analizi upravljanja podjetij pri nas meni, da sta glavna vzroka za tak razvojni položaj naše države njeno slabo upravljanje in vodenje gospodarstva – tako rekoč v vsem obdobju po osamosvojitvi. Ankete med gospodarstveniki (Delo, 3. 1. 2016) kažejo, da sami dvomijo o trajnostnem dvigu razvoja gospodarstva, kljub dobrim trendom v zadnjem letu, zaradi prenizke inovacijske stopnje in sodobnih tehnologij, ki bi temeljile na novem znanju. Statistične številke, ki jih navaja generalni direktor Gospodarske zbornice Slovenije (GZS), mag. Samo Hribar Milič (Delo, 22. 11. 2015), da gospodarstvo vlaga v razvoj približno dva odstotka slovenskega BDP, bi si le želeli, a so napihnjene in jim nihče, ki pozna razmere v našem gospodarstvu, ne verjame. Ogledalo slabega gospodarstva je tudi (ne)pričakovano slab izkupiček tako opevanih privatizacijskih teženj in prodaj slovenskih podjetij.
Na eni strani je to posledica krčenja vlaganj v raziskave in razvoj, na drugi pa nesposobnost obvladovati korupcijske afere, ki delajo nepopravljivo finančno škodo, predvsem pa spodkopavajo javno in poslovno moralo. »Elite so za razvoj ključne,« je zapisal dr. Sočan, »a nekatere so plenilske in druge povezovalne.« Žal je bilo plenilskih mnogo (pre)več in so izčrpale slovensko družbo. K temu pripomore ključna odsotnost sistemske regulacije človeških virov, konkretno: neravnotežje med tehnično in družboslovno inteligenco, pomanjkanje inženirskih kadrov, prenizko zaposlovanje doktorjev znanosti v gospodarstvu in še bi lahko naštevali. Ko temu dodamo še zlasti v zadnjih nekaj letih popolnoma zanemarjeno skrb za ustvarjanje okolja za prenos znanj, imamo recept za gospodarski neuspeh.
Kljub temu ne smemo biti črnogledi, saj je bila v zadnjem letu ponovno sprejeta nova strategija! Na zahteve EU Strategija pametne specializacije (SPS), od katere tako gospodarska kot raziskovalna sfera pričakujeta razpise projektov SPS, katerih vir so kohezijski skladi. Morda je le čutiti premike v zavedanju sedanje politične elite o pomenu znanosti? Nakazujejo, da v naših dosežkih prepozna rešitve, ki smo jih bolj ali manj uspešno družbi vedno ponujali. Te je mogoče s pametno in premišljeno strategijo ter ekonomskopolitičnimi orodji in veščinami izkoristiti za posodobitev obstoječih in postavitev novih prebojnih tehnologij. To se ujema s SPS. Vprašanje je le, ali bomo s tako okrnjenimi kapacitetami zaradi podfinanciranja znanosti še sposobni podpreti razvoj novih, prebojnih tehnologij ter dopolnjevati in nadgrajevati obstoječe v večjih podjetjih ter razvijati in inovativno tržiti te proizvode. Nove mehanizme prenosa znanj iz akademske v poslovno sfero potrebujejo predvsem mala in srednje velika podjetja, ki nimajo viškov za vlaganje v dodano vrednost svojih izdelkov in storitev.
V trikotnik prenosa znanj med gospodarstvom (podjetja) in znanjem (raziskovalne ustanove) ter državno politiko se je začela arogantno vpletati GZS, katere generalni direktor javno napada (citiram) »prevzetno raziskovalno-razvojno sfero (ki hoče več denarja)« (Sobotna priloga, 28. november 2015). V Delu (12. januar 2016) pa preberemo, da GZS meni, da bi morala biti kot celota ustanoviteljica vseh strateško inovativnih partnerstev (tako imenovanih Sripov) in jih koordinirati. Ko se torej obetajo nova sredstva za ustvarjenje produktov višje dodane vrednosti, na katere ta ustanova nima prav nobenega vpliva, se pripravlja na plen in se samozadovoljno ponuja za potencialnega koordinatorja pri razdeljevanju sredstev za projekte. Za posrednika, ki ga ne potrebuje nobena stran. Odkrito blatenje raziskovalnih in akademskih krogov je žaljivo in škodljivo, tako za SPS kot za razvoj družbe kot celote.
Le kakovostna, široka paleta znanstvenih dosežkov zagotavlja tudi izbrano znanje, ki omogoča razvoj – a ne le inovativnih tehnologij, ampak ponuja tudi rešitve, s katerimi znanost prispeva k reševanju vrste drugih problemov družbe. Med drugimi tudi grozečega generacijskega prepada v svojih vrstah.
Prof. dr. Tamara Lah Turnšek je direktorica Nacionalnega inštituta za biologijo
