Tiskane izdaje
Od leta 2009 je generalna direktorica Unesca, prva ženska in Vzhodnoevropejka, ki vodi največjo agencijo Združenih narodov. Profilirala se je kot glasna zagovornica enakosti spolov, zelo izrecna je glede uničevanja kulturne dediščine v Siriji in Iraku. Velja za favoritko med kandidati za položaj novega generalnega sekretarja ZN.
Irina Bokova (letnik 1952) je političarka z izvrstnim CV, z izkušnjami na vzhodu in zahodu: diplomirala je na Moskovskem državnem inštitutu za mednarodne odnose, študirala je na Univerzi v Marylandu in na Harvardu. Leta 1977 je vstopila v diplomacijo, bila je zunanja ministrica ad interim, koordinatorka odnosov Bolgarije z Evropsko unijo, veleposlanica. Unesco menedžerira v času, ko so ZDA in Izrael zaradi vstopa Palestine v organizacijo odtegnili financiranje. Tačas jo zaposluje uničevanje svetovne dediščine. Pravi, da gre za kulturno čiščenje, poudarja univerzalno vrednost kulturne dediščine; uničenje Mosula, Nimruda, Alepa ali Hatre ni izguba samo za Sirijo in Irak – je napad na vse nas.
Pogovarjali sva se pretekli teden v njeni pisarni palače Unesca, od koder se odpira eden lepših pogledov na Pariz. Mimogrede, Unescova stavba je najbolj internacionalna v mestu, in to ne samo zaradi 195 držav članic; je delo arhitektov več nacionalnosti, recimo Breuerja, ima zbirko umetnin Picassa, Tàpiesa, Le Corbusiera. Nekaj dni kasneje je Bokova odpotovala v New York, na javno zaslišanje kandidatov za najpomembnejšo diplomatsko službo na svetu. Kot ženska z veliko institucionalnimi izkušnjami v ZN, ki prihaja z evropskega vzhoda, ta še ni imel generalnega sekretarja, velja za vodilno kandidatko. In vendar v svetovni organizaciji do dokončne odločitve ni odločeno nič.
Že dlje gledamo načrtno, premišljeno uničevanje kulturne dediščine na Bližnjem vzhodu, Palmira je samo najbolj očiten primer tega. Kultura je bila velikokrat v zgodovini zlorabljana, ni prvič, da služi propagandnim ciljem: tako imenovana Islamska država počne podobno, kot so v preteklosti počeli talibi v Bamjanu, Črnogorci v Dubrovniku, Srbi v Šibeniku, Hrvati v Mostarju. Lahko umestite uničevanje umetnin v Siriji in Iraku v širši zgodovinski kontekst?
Kar se tačas dogaja na Bližnjem vzhodu, ni samo alarmantno, temveč hkrati predstavlja ekstremizem, strategijo sistematičnega uničevanja kulturne dediščine, pa tudi ustrahovanja in sovraštva. Razsežnost početja, ki ga opažamo, je razmeroma nov fenomen. To je povezava uničevanja dediščine s terorističnimi dejavnostmi in nasilnim ekstremizmom, gre za promoviranje uničujoče, rekla bi totalitarne, anarhične ideologije, kar je še posebej skrb zbujajoč pojav.
Prepričana sem, da aktualno dogajanje v Siriji in Iraku predstavlja celo novo grožnjo miru, varnosti celotnega človeštva, večkrat sem poudarila, da ga pojmujem za »kulturno čiščenje«. Na eni strani gledamo preganjanje manjšin, zavestno, načrtno uničevanje kulturnih spomenikov, na drugi vidimo humanitarno krizo velikanskih razsežnosti. In vendar to ni samo napad na kulturne dobrine in prizorišča – nekatere od teh so zares izjemne –, temveč tudi zavesten napad na ljudi in njihovo identiteto, na medkulturni dialog. To zadnje se mi zdi posebno pomembno, gre za sporočilo sobivanja in različnih plasti civilizacij. Govorim o starodavnem mestu Palmira, ki je znano kot »Benetke v puščavi«, je utelešenje prav tega dialoga in vpliva različnih kultur: grško-rimske, bizantinske, perzijske, lokalne, vplivov iz Kitajske, Azije, leži na križišču civilizacij, svilne poti.
Palmira je postala tarča napadov prav zato, ker je stičišče starodavnih civilizacij.
Da, je poosebljenje različnih kulturnih vplivov. Obenem je tudi na seznamu svetovne kulturne dediščine, v tem smislu predstavlja simbol poenotenega človeštva o varovanju kulturne zapuščine. Ne bom segla zelo daleč nazaj, naj omenim samo, kaj so skrajneži počeli v Maliju. Uničevali so tamkajšnje mavzoleje, ciljali islamsko umetnost in dediščino. To ni le vojni zločin in zločin proti človeštvu – ker to pač je v skladu z relevantnimi mednarodnimi dokumenti, rimskim statutom mednarodnega kazenskega sodišča. Gre tudi za uničenje v skladu haaško konvencijo o humanitarnem pravu. Navsezadnje pa je vse, kar se dogaja, zmes kriminalnih dejavnosti, tihotapljenja in preprodajanja. Preprodaja umetniških del, z nezakonitimi arheološkimi izkopavanji vred, je velika grožnja za mir in varnost.
Obstaja že kakršna koli ocena, koliko dediščine je bilo uničene?
Ocene so še vedno zelo približne in v pripravljalni fazi, težko je ovrednotiti dejansko škodo. Ne vemo še vsega, kar se je dogajalo, na primer, v Iraku. Oceno škode v Siriji nadzorujemo prek satelitskih posnetkov oziroma prek nekaterih lokacij, ki so dostopne. Dobili smo podporo Evropske unije, ki deluje v našem uradu v Bejrutu, za ustanovitev opazovališča za monitoring dediščine. Toda za evalvacijo je še zgodaj.
Poudarjate, da je uničevanje umetnin vojni zločin in oblika kulturnega čiščenja, ekstremisti hočejo dobesedno izbrisati spomin. Je ta strategija, ideologija, ki je za uničevanjem starodavnih lokacij, tako uspešna tudi zato, ker je postala pomembno propagandno orodje? Mediji veliko poročajo o bližnjevzhodnem opustošenju, pozornost je dvorezna, ali ne?
O tem se veliko razpravlja. Skrajneži širijo sovraštvo in svoja sporočila netolerantnosti. Hočejo nas prepričati, da sobivanje ni mogoče. Ne vem, ali lahko govorimo o ideologiji, ne vem niti, kako je strukturirana. V vsakem primeru gre za zelo destruktivno ideologijo ... Njihova sporočila so govorica sovraštva in zgodba mržnje. Govorim o obglavljenju novinarjev, arheologov, na primer znanega učenjaka antikvitet Kaleda al Asada. Umorjen je bil brutalno, z demonstrativno surovostjo in tudi z izrecnim zaničevanjem. Hočejo uničiti našo zavest in prepričanje o tem, da lahko živimo skupaj, zato vidim pri razpravi o kulturni dediščini na Bližnjem vzhodu in ekstremizmu zelo jasno ločnico. Toda ne med religijami, civilizacijami ali kulturami, temveč med tistimi, ki verjamejo v sobivanje in vzajemno spoštovanje različnosti, in onimi, ki tega nočejo. Slednji napadajo vse nas, to je napad na skupno razumevanje človeštva kot takega.
Je kultura v krizi?
Na globalni ravni nastaja novo kreativno gospodarstvo, države in prebivalci čedalje več investirajo v kulturo, ta omogoča razvoj, socialno kohezijo, dialog, vključenost. Kulturna raznovrstnost ni bila še nikoli tako priznana, bodisi prek pravnih instrumentov bodisi konvencij. Ljudem je zelo veliko do njihove kulture, nove tehnologije ponujajo nove možnosti za dialog z drugim.
Hkrati v številnih konfliktih po svetu opažamo, da kultura ni več kolateralna škoda. Konflikti se spreminjajo, kulture in identitete so postale prva bojna črta novih vojn. Gledamo namerno uničevanje dediščine, povezano s preganjanjem prebivalstva na verski in kulturni podlagi, ti napadi so del iste strategije kulturnega čiščenja. To je več kakor kulturna tema. Je humanitarno in varnostno vprašanje. Gre tudi za dolgoročno vprašanje razvoja in obnove, kultura je sila, ki ljudem daje moč za pogled v prihodnost. Zato poskuša Unesco okrepiti povezave med mirovnimi operacijami, nujno humanitarno pomočjo in dejavnostmi za zaščito dediščine.
Ali sta haaška konvencija in Unesco zadostna zaščita? Vemo, zločinom in zločincem zoper človeštvo sodijo, medtem ko uničevanje starodavne kulture ostaja anonimno, še vedno nekaznovano.
Mednarodni pravni instrumenti, še posebej mednarodno kazensko sodišče, imajo zelo specifične predpise, kar se tiče premišljenega uničevanja kulturne dediščine, razglašajo ga za vojni zločin. Od uničenja mavzoleja v Timbuktuju sodelujemo z glavno tožilko ICC Fatou Bensouda, da bi prvega osumljenca spravili pred sodišče. In po nekaj letih pravnih naprezanj smo prišli do tega, sodišče je sprožilo postopek zaradi uničenja Unescove kulturne dediščine. To je prvi primer te vrste, prinaša zelo močno sporočilo, da ne moremo sprejeti logike nekaznovanosti vojnih zločinov. Podobno s tožilko ICC sodelujemo še glede Sirije in Iraka, čeprav ne ena ne druga država ni ratificirala rimskega statuta. A dokler je tam več kot 25.000 tujih borcev, nekateri prihajajo iz držav, ki so dokument potrdile, se nam zdi pomembno proučiti tudi to možnost; s čimer se strinja in ukvarja tudi tožilka.
Je varovanje kulturne dediščine del boja proti terorizmu, ker gre naposled za antikvitete, z njihovo prodajo Islamska država financira terorizem?
Obstajata dve razsežnosti tega. Najbolj očitna je nezakonita preprodaja umetnin in antikvitet, pravimo jim krvave antikvitete. Resolucija varnostnega sveta Združenih narodov, sprejeta minulega februarja, je glede tega zelo eksplicitna. Nanaša se na financiranje ekstremizmov in v treh odstavkih govori o zaščiti dediščine in preprodaji, pri čemer posebno odgovornost nalaga Unescu in Interpolu. Z nekaterimi najtesnejšimi partnerji – poleg Interpola in Urada ZN za droge in kriminal še s Svetovno carinsko organizacijo in Mednarodnim združenjem za ohranjanje spomenikov in spomeniških območij (ICOMOS) – smo ustvarili platformo z akcijskim načrtom.
Drugi sijajen primer je nedavno podpisani sporazum med Unescom in Italijo. Z zunanjim ministrom Paolom Gentilonejem sem se pred kratkim dogovorila o oblikovanju delovne skupine za zaščito dediščine. Italija je dala odličen zgled za združitev moči različnih ministrstev: zunanjega, obrambnega, notranjega, šolskega in kulturnega z italijanskimi karabinjerji. Skupina ekspertov, ki delujejo skupaj, se bo ukvarjala s preprečevanjem nezakonite preprodaje umetnin pa tudi njihovim sledenjem, zelo na hitro naj bi bili dosegljivi za ugotavljanje in ocenjevanje škode, kjerkoli je dediščina poškodovana, ogrožena. To je zanimiv, svež, pragmatičen, uporaben primer, veliko držav se zanima zanj, rade bi se pridružile sodelovanju.
Za to, da bi obvarovali dediščino, pa je treba uporabiti tudi instrumente in partnerstva, ki že obstajajo. Pred kratkim sem podpisala memorandum z Rdečim križem in Rdečim polmesecem, ki sta varuha humanitarne konvencije. Gre za okrepitev skupnega dosega v okviru konvencije iz leta 1954 o varstvu kulturnih dobrin v primeru oboroženega spopada. Humanitarno delo obeh organizacij je zelo spoštovano povsod po svetu, cenjeno kot nevtralno. Hoteli smo torej okrepiti partnerstvo v težkih okoliščinah. S tem je povezano delo usposabljanja mirovnih sil Združenih narodov pri varovanju kulturne dediščine. V operaciji Minusma, mirovnih sil v Maliju, kjer je njihov mandat, v sodelovanju z Unescom, tudi zaščita kulturne in zgodovinske dediščine, jim zagotavljamo potrebno izobraževanje. Čedalje več mednarodnih mirovnih sil, recimo francoskih, je usposobljenih za takšne zadeve. Včeraj sem se sestala s Karlom von Habsburgom, ki je predsednik združenja Modri ščit, ta se ukvarja z zaščito dediščine zaradi vojn, in seznanil me je z usposabljanjem mirovnih sil v Libanonu. Tovrstna partnerstva so pomembna in prinašajo sporočilo, da je prekupčevanje nemoralno in neetično, pomeni podporo ekstremizmov. Treba je seznaniti tudi širšo javnost in zasebni trg, v prizadevanja je smiselno vključiti prav vse segmente družbe.
Verjamete v mehko moč izobraževanja, poudarjate šolanje deklic in žensk, ki še vedno nimajo enakih možnosti. Kako pomembno je njihovo izobraževanje?
Septembra lani so Združeni narodi sprejeli agendo za trajnostni razvoj do leta 2030, v njem so cilji postavljeni visoko: gre za zagotovitev vključujoče in kakovostne izobrazbe za vse, za prizadevanje za enakost spolov in za pravice žensk in deklic. Pri doseganju ciljev so ključne enake možnosti deklic in žensk, brez tega ne morejo uresničiti lastnih potencialov. Izobraževanje je prva in temeljna človekova pravica, je najmočnejše orožje zoper otroške poroke, zgodnjo nosečnost, nasilje na podlagi spola, revščino. Prinaša katalitične učinke več generacijam, obstajajo nesporni dokazi za to. Samo en statističen podatek: če bi vse deklice v podsaharski Afriki in Južni in Vzhodni Aziji imele sekundarno izobrazbo, bi se otroške poroke zmanjšale za 64 odstotkov.
Opolnomočenje deklic in žensk koristi celotni družbi. Za dosego tega pa je treba odstraniti številne vzroke in ovire ter najranljivejše točke na poti izobraževanja deklic. Zato je Unesco osredinjen na adolescentna dekleta: na sekundarno izobraževanje, veščine, pismenost in povezavo med izobraževanjem, zdravjem, tehnologijo, trgom dela in socialnimi zadevami, ki so gonilo enakosti spolov. To je duh nedavno začetega programa Združenih narodov v Nepalu, Maliju in Tanzaniji. Je tudi spodbuda našim programom za pravice izobraževanja deklic, ki promovirajo kakovostno izobraževanje v nerazvitih, oddaljenih regijah Pakistana. Podobno Unesco s pomočjo japonske vlade v Afganistanu implementira največji projekt opismenjevanja v zgodovini te države, ki vključuje 34 provinc. Kakih tisoč podjetij že vodijo ženske, to je novi obraz države in veliko upanje za prihodnost. Izobraževanje deklic krepi temelje za mir, prispeva k stabilnosti, daje ženskam in moškim možnosti za delo, opremlja jih z orodji za zavračanje netolerantnosti in manipulacije.
Kaj pa izobraževanje beguncev? Brez izobraževanja bodo, otroci iz Sirije na primer, postali izgubljena generacija, kajne?
Izobraževanje sirskih beguncev oziroma beguncev nasploh je zelo pomembno in hkrati močno zapostavljeno vprašanje. Tema je seveda nadvse široka, v zadnjih letih je v svetu razseljenih več kot 60 milijonov ljudi. V prvi vrsti gre za razumevanje, da je humanitarno delo najprej in predvsem posvečeno preživetju begunskih skupnosti. In s tem se popolnoma strinjam. Toda na žalost je samo dva odstotka humanitarne pomoči namenjene izobraževanju. Že mnogo pred sirsko krizo smo zagovarjali pomen izobraževanja, že leta 2011 smo objavili globalno poročilo z naslovom Izobraževanje v času konfliktov: skrita kriza. Pred izbruhom sirske krize smo zaznali, da bo, ko bo tako majhen delež humanitarne pomoči porabljen za izobraževanje, na milijone otrok ostalo zunaj šol. To pomeni dolgotrajno krizo, povezana je z več nepismenimi ljudmi, z otroki, in med njimi so tisti najrevnejši, ki ne bodo mogli poiskati dela in se ne bodo mogli preživljati. Vse to predstavlja oviro za razvoj, vendar tudi grožnjo za mir in varnost.
Dolgotrajna sirska kriza je pokazala, da če humanitarna pomoč ni usklajena z razvojnimi prizadevanji, ki bi premostila razkorak v mednarodni skupnosti, potem postanejo razmere kritične za stabilnost ne samo regije, temveč tudi širšega območja. Izobraževanje je obenem način podpore gostujočim državam, begunci, ki živijo tam, pomenijo pritisk za tamkajšnji izobraževalni sistem, recimo v Libanonu, Jordaniji, Iraku, tudi v Evropi. Izobraževanje in usposabljanje sta, skratka, postali kritična zadeva pri odzivanju na begunsko krizo. Evropska unija je lani rekla, komisar za humanitarno pomoč Hristos Stilianides je to sam objavil, da bo EU poskrbela, da bo štiri odstotke pomoči namenjene izobraževanju. To je korak naprej, a naši eksperti so ocenili, da bi bilo potrebnih deset odstotkov, še posebej v primeru krize v Siriji. Zelo močno upam, da bo po londonski konferenci o Siriji, ki so jo podprle vlade Velike Britanije, Nemčije, Kuvajta in Norveške, obljubile so 11 milijard ameriških dolarjev, pomemben del tega denarja porabljen za izobraževanje.
V primeru dolgotrajne krize, kakšna je sirska, ki traja že šesto leto, otroci in mladi več kot pet let ne obiskujejo šol. Številni bi morali začeti z osnovnim šolanjem, pa niso, drugi so ga morali prekiniti. Ubrati moramo bolj holističen pristop: poskrbeti moramo za sekundarno izobraževanje, misliti moramo na mlade Sirce, ki nimajo dostopa do višje izobrazbe, treba jih je med drugim izučiti, jih ponuditi strokovna znanja. Zagovarjamo ne samo osnovno izobraževanje, temveč upoštevamo celotno sliko: samo v tem primeru si bodo lahko begunci poiskali delo, se vključili v skupnost. Saj vsi vemo: ko begunec pridobi znanja in delo, potem pač ni več begunec.
Vaš prvi mandat na položaju generalne direktorice je pred leti zaznamoval vstop Palestine v Unesco, zaradi česar so Združene države in Izrael odtegnili financiranje. Kako ste shajali s četrtino manj denarja? Nedavno je tudi Japonska zagrozila s podobnim zaradi spora s Kitajsko. Kako komentirate politizacijo Unesca?
Najprej želim povedati, da je bil sprejem Palestine v Unesco leta 2011 odločitev generalne konference Unesca [sestavljajo jo delegacije držav članic, vsaki pripada en glas]. Sprožila je dva zakona, ki sta bila sprejeta v Združenih državah že v devetdesetih letih in določata, da bodo s tem ZDA samodejno suspendirale svoje financiranje. Toda Združene države se zaradi tega niso odmaknile od organizacije; ostale so dejavna partnerica, s katero smo ohranili zelo dobro, tesno sodelovanje na vseh področjih. Govorim seveda o uničevanju kulturne dediščine in nezakonitem prekupčevanju z umetniškimi deli.
Že pred dvema letoma smo imeli zelo uspešen sestanek z državnim sekretarjem Johnom Kerryjem v Metropolitanskem muzeju, kjer sva oba govorila o potrebnosti varovanja svetovne dediščine. Sledila so srečanja na različnih ravneh: z namestnikom državnega sekretarja Antonyjem Blinknom smo minulega novembra sprožili prvo srečanje ministrov za izobraževanje o tem, kako se s pomočjo izobraževanja upreti nasilnemu ekstremizmu. Na tem področju tesno sodelujemo in Združene države so z več sovlagatelji vložile pomemben osnutek resolucije izvršilnemu odboru Unesca, ki se prav te dni sestaja. Ko je predsednik Obama septembra lani ob robu generalne skupščine organiziral prvi vrh o boju zoper Islamsko državo in nasilni ekstremizem, sem bila kot edina vodja kake agencije, pač zaradi preventivne vloge Unesca, povabljena k nagovoru. To govori o pomenu izobraževanja pri preprečevanju nasilnega ekstremizma. Pozitivno je tudi dejstvo, da so bile ZDA znova izvoljene v izvršilni odbor med lansko generalno konferenco. Toliko o dobrih plateh. Vendar, kakor omenjate, gre tudi za suspendiranje finančnih sredstev in že pet let shajamo s 25 odstotkov manjšim proračunom.
Menda ste se, brez tarnanja, znašli precej dobro, ali ne?
Mislim, da ja. Toda bil je težak proces, pri katerem sem morala od članic pridobiti več dodatnih proračunskih sredstev, kar je zahtevalo precej dela in posredovanja. Zdaj imamo precej več izvenproračunskih sredstev kot kdaj prej v zgodovini naše organizacije.
Kar zadeva Evropsko unijo, sem začela z zelo skromnim financiranjem leta 2009, nismo imeli več kot kakih 5 milijonov dolarjev. Ta čas imamo 94 milijonov ameriških dolarjev, s katerimi EU podpira programe in projekte na različnih koncih sveta. To pojmujem za velik uspeh organizacije, pomeni, da ima z Unijo skupne cilje. Mislim, da sem pripeljala Unesco bliže prioritetam EU, kar se tiče razvoja, miru, človekovih pravic in svobode izražanja. Poleg tega sem morala sprejeti zelo težke, potrebne ukrepe: prestrukturiranje sekretariata in zmanjšanje števila osebja, od približno 1800 zaposlenih sem morala ukiniti 400 delovnih mest. Stvari smo se lotili na mehak način, z različnimi prijemi tako, da smo ohranili zmogljivost organizacije za izpolnjevanje našega mandata. Predvsem nisem želela, da bi Unesco zaradi krčenja izgubil voditeljsko mesto na pomembnih področjih, na primer pri izobraževanju. Z veliko žrtvami nam je uspelo, da smo med 17 cilji relevantni kar pri devetih: biotski raznovrstnosti, podnebnih spremembah, socialnem vključevanju, izobraževanju, enakosti spolov, kulturnem in urbanem razvoju ... lahko bi naštevala, naš mandat je zelo širok. Vsekakor ne govorim, da ne potrebujejo 25 odstotkov našega proračuna, še vedno si prizadevam z Združenimi državami, obstajajo številni partnerji, ki nas razumejo. Upam, da bomo prej ali slej obnovili omenjena sredstva. Nazadnje je to, kar počne Unesco, za ZDA zelo pomembno in tudi za nas so Združene države zelo pomembne – če nam je kaj do široke, univerzalne platforme mednarodnega sodelovanja na področju izobraževanja, znanosti in kulture. Potrebujemo vse naše države članice za to, da bi lahko prispevali k agendi miru in trajnostnega razvoja.
Poudarjeno se zavzemate za enakost spolov. Zanima me enakost jezikov in kultur oziroma dediščine. Na seznamu spomenikov so večinoma velike zahodnoevropske evropske države, vzhodnoevropske so zelo malo znane. Kako dati možnost tudi majhnim državam, ki niso tako bogate? Vemo, kako zapleteni, dolgi in dragi so postopki za uvrstitev na Unescov seznam.
Za Unesco ni velikih in majhnih držav, presojamo na podlagi kakovosti, to je temeljno načelo Združenih narodov. Verjamemo v enakost kultur, tudi kulture iz držav, ki niso najbolj popularne ali bogate, so izjemno veliko prispevale k svetovni dediščini. Zelo pomembno je, da ima vsakdo priložnost. Želimo pa si uravnotežiti seznam svetovne dediščine, bolj se osredotočamo na manj razvite države, ki nimajo ekspertiz ali znanja za promoviranje in financiranje. Evropske države, vključno z vzhodnoevropskimi, imajo dovolj znanja in srednje visok dohodek, lahko se znajdejo. Strinjam pa se, da veliko dediščine še ni vključene na seznam svetovne dediščine. Med drugim spodbujamo več skupnih prezentacij, vem, da so se številne države, posebej v jugovzhodni Evropi, odločile za to.
Sama prihajam iz regije, sem zelo občutljiva za to, da predstavimo vso različnost kultur, in to v vsej njihovi dolgi zgodovini, vključno z naravno dediščino. Poznam sijajne projekte, eden takih je denimo Kras. Ko sem bila v Sloveniji, sem si ogledala nekatere dele čudovitega naravnega parka, ki je predstavljen na seznamu svetovne kulturne dediščine. Začeli smo tudi proces spremljanja držav, pomoči v zgodnji etapi vpisovanja na seznam svetovne dediščine, veliko nam je do tega, da bi dobili čim bolj raznovrsten seznam z dobro prezentacijo raznovrstnosti vseh kultur, majhnih in velikih držav. Države jugovzhodne Evrope imajo še veliko tega, kar lahko predstavijo na seznamu svetovne dediščine, in rada bi videla, da bi se to zgodilo. Vključno z nesnovno in prenosljivo dediščino, ki je del kulture in zgodovine regije.
Obstaja prelepa povezava med Slovenijo in Bolgarijo, med vašo pesnico Elisaveto Bagrjano, ki je med obema vojnama prijateljevala s slovenskimi intelektualci, obiskovala je Slovenijo. Vemo tudi za njeno platonsko ljubezen z Izidorjem Cankarjem.
Poznam to romantično zgodbo Elisavete Bagrjane, ki ni samo slavna, izjemna pesnica, predstavnica intimne lirike, temveč je bila razvpita tudi zaradi svoje samostojnosti. Ne bi ravno rekla, da zaradi enakosti spolov kot take, pa vendar je predstavljala utelešenje svobode in ženske neodvisnosti v času, ko to ni bila ravno družbena norma.
Koliko poznate zapuščino arhitekta Jožeta Plečnika, ki je posebej zanimiv? Pomeni sintezo slovanskih idej, šolanja na Dunaju, izpopolnjevanja v Rimu.
Poznam Plečnika. Šla bi celo dlje in rekla, da je Slovenija, tako kot druge države jugovzhodne regije, dejansko most med vzhodom in zahodom. Z eno nogo smo vedno v evropski kulturi, prispevek je v tem smislu velik, hkrati imamo veliko senzibilnost za vzhod in razumevanje tistega, kar je relevantno zanj oziroma je njegov prispevek k medkulturnemu dialogu. Do določene mere je to moč tega prostora. Spominjam se, da sem med svojim obiskom v Ljubljani odprla pomembno razstavo Unesca z naslovom Podobe Balkana: Identiteta in spomin v dolgem 19. stoletju (Imagining the Balkans). Bila je začetna postaja potujoče razstave, ki je bila zatem prikazana v Beogradu, Bukarešti, Atenah in drugod po muzejih jugovzhodne Evrope. Šlo je za prikaz posebnosti, enkratnosti narodov in sočasne prepletenosti s skupno zgodbo regije, za zgodovino njihovih vzponov in padcev, medkultnega dialoga; namen je bil spremeniti naracijo o regiji, pokazati drugačen pristop do naše skupne zgodovine. Spomnim se, da sem rekla, da ni naključje, da je prvo odprtje pripadlo Ljubljani in pokazalo povezanost z evropsko kulturo in hkraten pogled proti vzhodu. Slovenija je dober primer tega.
Ne moreva obiti vaše kandidature za generalno sekretarko Združenih narodov. Kaže vam dobro, mar ne?
To je začetek procesa. Moram povedati, da gojim veliko spoštovanja do Danila Türka, ki ga zelo dobro poznam in ga imam za odličnega kandidata. Kot generalna direktorica Unesca sem ga, ko je bil predsednik države, tudi povabila k sodelovanju na nekaterih naših konferencah. Proces je odprt; pozitivna plat tega je, da je postal bolj transparenten, obstaja več interakcije z državami članicami in to se mi zdi zelo dober znak.
Pravijo, da je napočil čas za ženske, za generalno sekretarko na čelu svetovne organizacije.
Torej, ja. Mislim, da bi bilo dobro, če bi bila na položaju ženska. Seveda ne gre za to, da te določa golo dejstvo, da si ženska ... Menim, da je veliko zelo kompetentnih žensk, ki zasedajo pomembne položaje, in imam zelo pozitivno mnenje o tem procesu.
