Tiskane izdaje
Gospodarske razmere so zdaj res odlične. Karkoli pogledamo, je res na visoki, a še vedno ne na previsoki ravni, pravi prvi mož Umarja Boštjan Vasle. »A vemo, da se bo to spremenilo. Če ne čez dve leti, pa čez tri, štiri, pet. Na te čase se moramo pripraviti. Da nas ne bo presenetilo in bomo spet sklicevali krizne skupine in se spraševali, kaj narediti. Zdaj je čas, da sprejmemo ukrepe, s katerimi bomo okrepili rast.«
Gospod Vasle, Slovenija zdaj dosega »tigrovsko« visoko, skoraj petodstotno gospodarsko rast, eno najvišjih v Uniji. Čemu to pripisujete: smo prej tako globoko padli, je to zasluga ekonomskih politik aktualne in prejšnjih vlad, so zaslužni izvozniki, visoko povpraševanje v tujini? Smo imeli preprosto le nekaj sreče?
V bistvu je bilo vsakega nekaj. Za gospodarsko rast, ki jo zdaj beležimo v Sloveniji, je zelo pomembno mednarodno okolje, visoka konjunktura v celotnem evrskem območju, še posebej v državah, s katerimi največ gospodarsko sodelujemo. Pomembni so tudi stabilni finančni trgi, možnost dostopa do financiranja po nizki ceni za državo in banke ter na koncu tudi za podjetja in za nas prebivalce. Mednarodno okolje je gotovo eden od treh, štirih stebrov, ki poganjajo to visoko gospodarsko rast. Drugi je, da so slovenska podjetja čas krize izkoristila za obsežno prestrukturiranje. Naša industrijska krajina je zdaj drugačna kot pred krizo. Nekatere panoge so praktično izginile, nekatere so se močno skrčile.
Recimo?
Dolga leta smo govorili o težavah, ki smo jih imeli v tekstilni industriji. Številnih podjetij, ki smo jih kot problematična omenjali 15 ali 20 let, zdaj ni več. Tista, ki pa so preživela krizo, danes poslujejo precej bolj učinkovito, znižala so stroške, prestrukturirala so zaposlene.
Tretji dejavnik, ki prispeva k rasti, pa so reforme, strukturne spremembe, ki jih je Slovenija naredila v zadnjih letih, ne le v času te vlade, temveč tudi v časih prejšnjih vlad. Recimo, zelo resno smo se lotili sanacije bančnega sistema in drugače od nekaterih držav v naši soseščini, kjer so problemi v bankah še danes tema pogovorov, smo mi dokapitalizirali banke, prenesli slaba posojila in naše banke so zdaj v drugačni kondiciji, kot so bile pred izbruhom krize. V tem sklopu so tudi spremembe, ki smo jih naredili na trgu dela. Ta je zdaj precej bolj fleksibilen, delujejo instrumenti, ki jih pred krizo večinoma nismo uporabljali – omenim naj agencije za posredovanje delovne sile. To gotovo prispeva k temu, da je okrevanje tako hitro, kot je.
Nekaj smo naredili tudi pri zmanjševanju administrativnih ovir, pokojninski reformi. Ko seštejemo vse ukrepe, ugotovimo, da so tudi ukrepi ekonomske politike, vlade in Banke Slovenije prispevali k temu, da danes spet dosegamo dokaj visoko rast. Seveda pa je Slovenija v krizi močno padla – in dejstvo je, da je z nižjih stopenj lažje rasti hitreje kot z višjih.
Drži, a kljub temu smo šele lani priplezali na realno raven BDP izpred krize, torej iz leta 2008.
Da, vsa ta leta smo porabili za to.
Pa smo se iz tega padca kaj naučili? Da moramo ravnati drugače kot smo pred krizo v obliki črke W?
Upam, da smo izvlekli nekatere nauke. Predvsem to, da zdaj, ko so v gospodarstvu oziroma celotni ekonomiji relativno dobri časi, pomislimo na to, kaj bo sledilo visoki gospodarski rasti. In kako bomo ukrepali, ko se bodo razmere na mednarodnih trgih začele spreminjati in poslabševati in se bo to prelilo v Slovenijo. S katerimi ukrepi bomo tedaj blažili posledice? Visok padec BDP, ki smo ga beležili v času minule gospodarske krize, je bil posledica dveh dogodkov. Eno je bila kriza, ki je bila globalne narave, drugo je bilo dejstvo, da smo v Sloveniji prav tedaj končali velik investicijski cikel, gradnjo avtocest – in nismo bili pripravljeni na to, kar bo sledilo. To je, če poenostavim, podvojilo gospodarski padec leta 2009.
Umar je sicer za lani Sloveniji napovedal 4,4-odstotno gospodarsko rast, kar je manj od napovedi evropske komisije. Boste to napoved še kaj zvišali?
Skrbno smo proučili zadnje podatke, ki jih je objavil statistični urad o lanskem tretjem četrtletju. Ugotovili smo, da so odstopanja od zadnje, jesenske napovedi relativno majhna, govora je o nekaj desetinkah odstotne točke. Lahko se zgodi, da je bila lanska gospodarska rast res nekoliko višja, a ne gre za bistvene spremembe. Ključno je, da je bila lanska rast precej višja kot v letu 2016, ko je znašala dobre tri odstotke.
Optimizem potrošnikov je v Sloveniji zdaj na najvišji ravni, kar se opravljajo meritve, enako velja za kazalnik gospodarske klime. Se vsa ta rast že kaj prevaja tudi v kvaliteto življenja ljudi?
Res ugotavljamo, da se ta visoka gospodarska rast, ki jo v Sloveniji beležimo že nekaj časa – rastemo dvakrat hitreje od povprečja evrskega območja –, pozna že na številnih segmentih kvalitete življenja. Rast se je prelila na trg dela, število zaposlenih se hitro povečuje, več ljudi prejema plačo in zelo hitro se približujemo rekordnim ravnem zaposlenosti iz predkriznih časov. Podobno velja za število brezposelnih – lani se je znižalo za približno 14 odstotkov, na dobrih 82 tisoč.
Pri teh primerjavah ne kaže upoštevati številk iz leta 2008, ko je bila gospodarska aktivnost previsoka, da bi jo lahko šteli za vzdržno. Če pa vzamemo leto 2005, ko je imela Slovenija bolj stabilno, vzdržno gospodarsko rast, so številke brezposelnih popolnoma primerljive z zdajšnjimi. Plače so se začele počasi povečevati, to se dogaja že nekaj četrtletij in to se pozna prebivalstvu.
Boljše gospodarske razmere se poznajo tudi v javnih financah in številnih izdatkih, ki izboljšujejo kvaliteto življenja. Več denarja gre za šolstvo, za izobraževanje, za raziskave in razvoj, povečali so se socialni transferji, povečale so se pokojnine. Kvaliteta življenja se torej izboljšuje. Seveda pa se moramo zavedati, da je Slovenija še vedno država, ki za povprečno razvitostjo Unije zaostaja za približno 20 odstotkov. To je tisti osnovni razlog, ki bistveno vpliva na našo kvaliteto življenja.
Omenili ste ugodna gibanja v javnih financah. Letos naj bi prvič po dolgih letih spet ustvarili proračunski presežek. Pa je to res izvedljivo v dvojnem volilnem letu 2018?
Z ekonomskega vidika je to pri zdajšnji gospodarski rasti popolnoma izvedljivo in v skladu z načrti. Seveda pa je 2018 tudi volilno leto in to lahko prinese poteze, ki ne bodo motivirane z makroekonomsko sliko Slovenije, temveč bolj s politično računico. Ključna bo politična odločitev, kako bomo porabili visoke prihodke, ki jih generira visoka gospodarska rast. Recept je relativno preprost: vsakokratna vlada se odloči, kako bo razporedila svoje prihodke in koliko bo ostalo v obliki javnofinančnega presežka. Je pa res, da imamo tokrat v volilnem letu drugačen institucionalni okvir javnih financ. Imamo fiskalno pravilo, ki je zapisano v ustavo, imamo delujoč fiskalni svet. Torej imamo institucije, ki bodo imele verjetno nekaj besede pri razvoju dogodkov na področju javnih financ tudi v volilnem letu.
Močno gospodarsko okrevanje prinaša k nam nove, prej redke težave, recimo pomanjkanje usposobljene delovne sile. Bi tudi tu vlada morala kaj postoriti na področju izobraževanja?
Razmere na trgu dela zaznamujeta dva sklopa dejavnikov. Prvi je konjunktura, visoka gospodarska rast, ki posrka tudi delovno silo, na drugi strani pa smo zdaj že v fazi velikih demografskih sprememb. Demografska slika Slovenije se spreminja. Delež mlade populacije se je v zadnjih petnajstih letih znižal s približno 30 na 20 odstotkov, kar seveda pomeni manjši prihod novih delavcev na trg dela. Na drugi strani se povečuje delež starejšega prebivalstva, ki je v Sloveniji slabo zastopan na trgu dela. Naj ponazorim: vsako leto se bo število delovno sposobnih prebivalcev zmanjšalo za okoli 10.000 oseb, približno za toliko pa se bo na leto povečalo tudi število oseb, starejših od 65 let. Posledično podjetja poročajo, da imajo težave s pridobivanjem primerno usposobljene delovne sile. To je eden od večjih problemov, ki bo pred slovensko ekonomsko politiko v prihodnjih desetletjih: kako zagotoviti, da pomanjkanje delovne sile ne bo postalo zaviralni dejavnik za našo gospodarsko rast.
Sodimo med države, kjer je delež državnega lastništva zelo visok. In to visoko državno lastništvo je pogosto povezano s kvaliteto upravljanja in s tem povezanimi problemi. Foto:Uroš Hočevar
Sicer bo treba delavce uvažati ...
Dve rešitvi sta. Eno je, da na trg dela pritegnemo tiste, ki so podpovprečno zastopani, denimo tiste nad 55 let, kjer je delež delovno aktivnih v Sloveniji najnižji v Evropi. Za povprečjem EU pa zaostajamo tudi pri delovno aktivnih mladih. Drugi način pa je prihod tuje delovne sile v Slovenijo, kar se ne bo zgodilo samo od sebe. Tu bo potrebna aktivna migracijska politika. Predvsem bi morali narediti strategijo, koga potrebujemo, koga želimo privabiti in kako – in, ne nazadnje, kaj bomo tem ljudem ponudili, ko bodo prišli v Slovenijo.
Globalna ekonomija je vstopila v leto 2018 v boljši formi kot kadarkoli prej v zadnjih desetih letih. Kaj bodo glavni dejavniki rasti in glavna tveganja za slovensko ekonomijo v 2018?
Glavni dejavniki rasti bodo podobni kot v 2017. Industrijski sektor v evrskem območju in EU bo ostal zelo močan. Izvozni tokovi bodo ostali močni. Rast bo podpiralo tudi domače povpraševanje, investicije in trošenje prebivalstva. Kar zadeva tveganja, pa so, podobno kot v zadnjih dveh letih, predvsem politična.
Leto 2016 so zaznamovale nepričakovane odločitve volivcev (brexit, volitve v Ameriki), lansko leto pa presenetljiv izid volitev v Franciji in na neki način razkroj njihovega dvostrankarskega sistema ter negotovost v Nemčiji. Letošnje in prihodnja leta bodo pomembna glede nadaljnje ureditve EU, predvsem poglabljanja evrskega območja. Zdaj je na mizi kar nekaj predlogov za spremembe. Tu je predlog francoskega predsednika o enotnem proračunu in skupnem finančnem ministru, pa dva nemška predloga: morebitni koalicijski partner Schulz govori o združeni Evropi, nekdanji finančni minister Schäuble pa o evropskem denarnem skladu, potem je tu predlog evropske komisije, ki bi rada ukrepe, nastale v času krize, umestila v institucionalni okvir EU. Usoda teh predlogov bo verjetno bistveno vplivala na to, kako se bo odvijalo leto 2018. Ob tem so praktično vse velike svetovne centralne banke, tudi ECB, pred težko odločitvijo, kako, kako hitro in v kakšnem obsegu obrniti smer svoje denarne politike. Za ukrepe zadnjih let, ki so pripomogli k visoki gospodarski rasti, je verjetno napočil čas, ko jih bo treba umakniti – in pojavlja se dilema, kako hitro to storiti, da ne bo prehitro, in kako počasi, da ne bo prepozno.
Kako bi vi odgovorili na to dilemo?
Dejstvo je, da gospodarski cikel napreduje v smer, ko se bo počasi že treba vprašati, ali je trenutna gospodarska rast prehitra. To bo zahtevalo tudi spremembe denarne politike – če ne želimo, da bi ECB v prihodnjo fazo gospodarskega cikla vstopila nepripravljena, ker s svojimi instrumenti ne bo mogla prispevati h gospodarskim razmeram.
Kaj si lahko svetovno gospodarstvo v 2018 obeta od Trumpovega davčnega paketa, ki bo na eni strani morda generiral več naložb, na drugi pa se bo povečal tamkajšnji proračunski primanjkljaj, kar bi pripeljalo do odliva kapitala v ZDA? So to nove škarje za Evropo?
Predvsem smo v obdobju negotovosti in nepredvidljivosti ameriške ekonomske politike, ki je največja v času, ki se ga spomnimo.
Boste v Umarju pripravili novo, zimsko napoved gospodarskih gibanj?
O tej možnosti smo razmišljali konec lanskega leta. Povod za to je bila redna objava Sursa o gospodarski rasti v tretjem četrtletju. A smo tedaj ugotovili, da se napoved, ki smo jo pripravili septembra, še uresničuje in da so razlike praktično zanemarljive, zato se nismo odločili, da naredimo zimsko napoved. Bomo pa začeli februarja pripravljati pomladansko napoved, ki bo objavljena marca.
Bi bila lahko letošnja rast višja od 3,9 odstotka, kot ste napovedali jeseni?
Ključna ideja pričakovanj za letos je bila, da se bodo nadaljevala zelo podobna gospodarska gibanja kot v 2017. Pričakujemo, da bodo rast poganjali isti dejavniki, predvsem izvoz, deloma tudi investicije.
Se je pa seveda treba zavedati, da ko dosegamo višje ravni, je enako povečanje težje doseči, kot če izhajamo z nižje ravni.
Da, in na katere naložbe računate? Drugi tir, infrastrukturne in komunalne naložbe? Smo pač v letu lokalnih volitev.
Investicije zasebnega sektorja se bodo letos nadaljevale, pospešile pa se bodo investicije javnega sektorja, tako zaradi teh, ki jih omenjate, kot drugih, povezanih predvsem s črpanjem evropskih sredstev. Če pogledamo še z drugega zornega kota – na investicije v zgradbe, stroje, opremo –, pričakujemo, da bodo podjetja še naprej večala proizvodne zmogljivosti. Lani so začele rasti stanovanjske naložbe in pričakujemo, da se bodo tudi te letos povečevale. Naložbe so precej dobro razporejene po različnih delih gospodarstva in to pestrost pričakujemo tudi v 2018.
Lahko gibanje naložb ponazorite s številkami?
Še leta 2016 so se znižale za nekaj manj kot štiri odstotke, za lani pa predvidevamo, da bo njihova rast približno devetodstotna, in za osem odstotkov naj bi se zvišale tudi letos. To pa so, ni treba poudarjati, zelo visoke stopnje rasti.
Kako se bo poznal učinek nekaterih najbolj znanih naložb, kot so Magna, Yaskawa, drugi tir?
Vsaka taka uspešna zgodba prispeva k skupni rasti investicij. Je pa dejstvo, da je v skupni številki o devetodstotni rasti tudi ogromno število manjših naložb, o katerih ne beremo vsak dan. Pomembno za nas je, da se široka paleta podjetij odloča za investiranje, in to skupne investicije dvigne na visoko raven.
Vas preseneča, da je glavno gonilo naše rasti še vedno stara dobra izvozna industrija, ne pa recimo bolj modne, hitro razvijajoče se storitve?
Izvoz je bil vedno ključni dejavnik naše rasti. Nas je vsega dva milijona in kdor začne resno proizvajati, zelo hitro trči na omejitve malega trga in začne izvažati. Kar zadeva strukturo, je industrija pomemben izvoznik, a pomemben del v izvozu in izvoznih prihodkih imajo tudi storitve. Govorimo o izvozu potovanj, torej o obisku turistov pri nas, o transportnih in svetovalnih storitvah itd.
Do kdaj bi lahko še trajal ta konjunkturni cikel, ki se je začel konec leta 2013?
Večina gospodarskih kriz se pojavi na podlagi enkratnih dogodkov, zaradi zloma ravnotežij. Po definiciji je to zelo težko, če ne nemogoče napovedati. V tem trenutku, ko pogledamo, kakšno je stanje v slovenski ekonomiji, ne vidimo večjih balonov in večjih neravnovesij, ki bi lahko bistveno spremenili potek zdajšnje gospodarske rasti. Verjetno smo temu še najbliže na trgu dela, kjer imamo zdaj zelo visoko zaposlenost. Skrbijo nas poročila, ki jih dobivamo iz podjetij, da že primanjkuje primerno usposobljene delovne sile. Kar pomeni, da bi se to pomanjkanje lahko prelilo v nekontrolirano višje plače, nad rastjo produktivnosti – in to bi bil lahko signal, da se obdobje visoke gospodarske rasti pri nas končuje.
Za zdaj pa tega še ni?
Ni, rast plač je povsem skladna s tem, kar se dogaja glede zaposlenosti, gospodarske rasti in produktivnosti. Pojavljajo pa se plačni pritiski.
Gospodarstvo se torej ne pregreva?
Večina kazalnikov, s katerimi razpolagamo, ne kaže, da bi bila naša rast prehitra in nevzdržna. Cene v gospodarstvu so umirjene, prav tako plače, imamo visok presežek plačilne bilance, kar kaže, da je domače povpraševanje še vedno manjše od investicij. Res pa imamo tudi kazalnike (omenjeno pomanjkanje delovne sile, zelo visoka izkoriščenost proizvodnih zmogljivosti), ki kažejo, da gospodarska rast postaja visoka – in zaradi njih ne moremo biti povsem brezskrbni. Nekje vmes je podatek o rasti cen nepremičnin. Tu je nivo še zelo nizek, rasti v 2017 pa so bile visoke.
V Sloveniji tudi več trošimo in bolj velikopotezno nakupujemo kot pred nekaj leti. Kako to pojasnjujete?
Drži, za večjo potrošnjo sta dve skupini dejavnikov. Povečal se je razpoložljivi dohodek prebivalcev zaradi naslednjih razlogov: več prebivalcev je zaposlenih, plače in pokojnine so višje, zvišali so se socialni transferji, pa tudi dohodki od kapitala. Ljudje imajo na razpolago več denarja. In po nekaj letih visoke gospodarske rasti se spomin na krizo odmika, povečalo se je zaupanje v gospodarsko okrevanje, to je spodbudilo ljudi k večjemu trošenju. So pa stopnje rasti še popolnoma obvladljive, okoli treh odstotkov letno.
Pa tudi sicer Slovenci ne sodimo med zelo zadolžene nacije.
Res je. Tu se odražata naša varčnost in konservativnost. Smo visoko pri stopnji varčevanja, hkrati smo relativno nizko pri zadolženosti gospodinjstev. To se je pokazalo tudi pri prejšnji krizi, ko so imele številne države težave pri zadolženosti prebivalstva. To se v Sloveniji niti slučajno ni zgodilo.
Slovenija ta čas raste dvakrat hitreje od evropskega povprečja. A to nas ne sme zazibati v samozadovoljstvo. Kaj moramo še postoriti za prihodnjo blaginjo in zdržno rast?
Slovenija dohiteva druge države, zato je razumljivo, da raste hitreje. Smo država, ki še pogosto prevzema dobre prakse, kopira tehnologije itd. Smo pa po drugi strani zaskrbljeni zaradi nekaterih strukturnih neskladij, ki smo jih opažali, nanje opozarjali, a jih nismo rešili.
Recimo po produktivnosti še zaostajamo 20 odstotkov za povprečjem držav Unije. Pri tem se v povprečju upoštevajo tudi države, ki so precej manj razvite od nas. Če se primerjamo z najboljšimi, s tistimi, ki jih jemljemo za zgled, ko gre za blaginjo, je ta zaostanek še večji. Če se nad tem ne bomo resno zamislili in ukrepali, bomo na srednji ali dolgi rok zelo težko ohranjali tako visoke stopnje rasti, kot jih imamo zdaj, ko so dvakrat višje od povprečja Unije.
Drugo tako strukturno neskladje pa je povezano z demografskimi spremembami v Sloveniji. Prebivalstvo vseh razvitih držav se stara, v Sloveniji pa je ta proces še hitrejši. Če se ne bomo ustrezno odzvali na demografske spremembe, bomo spet trčili na probleme, na pomanjkanje delovne sile na trgu dela, tudi izobraževalni sistem ne bo več primeren, sistemi socialne zaščite (pokojninski, zdravstveni, dolgotrajna oskrba) pa bodo postali vse bolj finančno obremenjujoči za vse gospodarstvo. Zaradi zdajšnje visoke gospodarske konjunkture ti problemi niso tako vidni, kar pa ne pomeni, da ne obstajajo. Ko se bo gospodarska situacija nekoč obrnila, se bo to zelo hitro odrazilo v javnih financah.
Tretji tak problem pa je še vedno povezan z lastniško strukturo slovenskega gospodarstva, sodimo med države, kjer je delež državnega lastništva zelo visok. In to visoko državno lastništvo je pogosto povezano s kvaliteto upravljanja in s tem povezanimi problemi. To so tri stvari, ki bi se jih morali lotiti, če želimo obdržati zdajšnje visoke stopnje gospodarske rasti tudi za naslednje desetletje.
Bodo pa letos pomembna geopolitična tveganja, tudi pri nas imamo dvojne volitve, še pred tem volijo Italijani, ozirali se bomo tudi proti Nemčiji, kjer že dobre tri mesece brezuspešno sestavljajo vlado. In ko Nemčija enkrat kihne, lahko vsa Evropa stakne pljučnico.
Drži, Nemčija je naš največji gospodarski partner. Vse dogajanje pri njih se zelo hitro prelije v dogajanje tudi v slovenskem gospodarstvu. Morali bi se še bolj diverzificirati, kjer je bilo že nekaj storjenega v času krize, če samo pogledamo, kako se je v naši trgovini povečal pomen manjših, neevropskih držav.
Zdaj ste le v. d. direktorja, saj vam vlada prejšnji mesec ni potrdila še tretjega mandata na čelu Umarja, kljub temu, da ste poprej že pridobili soglasje uradniškega sveta. Vas je to presenetilo?
Pri imenovanju direktorja gre za proces v več korakih. Najprej za osebno odločitev, ali je to zate še vedno motiv, ali si sposoben opravljati vse naloge, ki sodijo k tej službi. Potem je pomembna podpora sodelavcev, ki so ključni za uspeh celotne inštitucije. Nato je na vrsti uradniški svet, ki preveri tvojo strokovno usposobljenost, in nazadnje gre za odločitev predsednika vlade. V zadnjem koraku so se stvari odvrtele tako, kot so se.
Začudenje nad vašim neimenovanjem sta pokazala tudi predsednika SD in Desusa, oba ministra. Zdaj menda teče ponovljen vladni razpis za imenovanje direktorja Umarja: boste vnovič kandidirali, vas ta položaj še zanima?
Moja odločitev bo odvisna tudi od tega, kako bodo postopki potekali v prihodnje, tako da v tem trenutku težko karkoli napovem.
V Sloveniji sicer nimamo prav veliko inštitutov, ki se ukvarjajo z ekonomskimi napovedmi: poleg Umarja naj omenim še EIPF, analitiko GZS, analitsko raziskovalni center Banke Slovenije, pa fiskalni svet, ki je še bolj v povojih ...
Če namigujete, da je treba s temi institucijami ravnati zelo pazljivo, se seveda strinjam. Težko je inštitut pripeljati do faze, ko je sposoben opravljati tako kompleksne analize in pripraviti napovedi, ki vsebujejo več sto različnih spremenljivk. Na drugi strani pa je relativno lahko okrniti ugled take inštitucije in jo spraviti v položaj, ko ni več relevanten sogovornik.
Po drugi strani je Umar tudi inštitucija, ki za vlado pripravlja makroekonomske podlage za pripravo državnega proračuna. Ste bili v desetih letih, kar ga vodite, deležni kakšnih političnih pritiskov?
Po tem, ko je Umar v času mojega predhodnika postal neodvisna vladna služba, odgovorna predsedniku vlade, sem svoja dva mandata namenil predvsem temu, da okrepimo neodvisnost, da ljudje vedo, da smo financirani iz proračuna, a smo hkrati strokovno neodvisna inštitucija. Mislim, da nam je to v tem obdobju kar uspelo.
In za konec: kako se pripraviti na krizo zdaj, ko je zunaj visoka konjunktura?
Gospodarske razmere so zdaj res odlične. Karkoli pogledamo, je res na visokem, a še vedno ne previsokem nivoju. Hkrati pa vemo, da se bo to spremenilo. Če ne čez dve leti, pa čez tri, štiri, pet. Ključna stvar, ki jo želim povedati, je, da se je treba na te čase pripraviti. Da nas ne bo presenetilo in bomo spet sklicevali krizne skupine in se spraševali, kaj narediti.
Zdaj je čas, da sprejmemo ukrepe, s katerimi bomo okrepili gospodarsko rast. Ena taka stvar so npr. javne investicije. Ustvariti si moramo manevrski prostor za tedaj, ko se bo rast obrnila, da bomo lahko relativno hitro povečali javne naložbe. Če se bomo šele ob ponovni krizi začeli spraševati, v kaj naj investiramo, bo kriza pri nas spet dvakrat bolj udarila.
Stari dobri Keynes in javna dela nam nekoč spet lahko priskočijo na pomoč?
In nasloviti moramo slabosti, ki se jih zavedamo in o katerih sva danes govorila. Karkoli bomo naredili glede socialnih transferjev, pokojnin, trga dela itd., je precej manj boleče v času visoke konjunkture kot pa potem.
