La Rambla

Katalonsko prestolnico je doletel še en zločin.

Objavljeno
18. avgust 2017 15.05
Ali Žerdin
Ali Žerdin
Barcelona. Spada med najlepša mesta na svetu. Je olimpijsko mesto. Blejski veslači so v Barceloni osvojili dva kompleta bronastih kolajn. Slovenska zastava je v katalonski prestolnici prvič plapolala ob olimpijskem odru za zmagovalce.

La Rambla je najlepša ulica katalonske prestolnice. Sredi ulice je čudovita tržnica s hrano, La Boqueria. Pred vstopom v ulico se v nebo vije spomenik Krištofu Kolumbu, ki je v Barceloni poročal španskim vladarjem o odkritju novega sveta. Ob vstopu na drugi konec ulice je Hard Rock Cafe, ki je nekako odveč. Ulica je polna muzikantov, cirkusantov, kavarn, restavracij, malih muzejev, galerij, trgovinic. Barcelona spada med najlepša mesta na svetu. Tako kot London, Berlin, Nica, Pariz. In Stockholm. Menda je tudi Charlottesville ljubko mestece.

Vsa našteta mesta povezujejo napadi z avtom. In seznam je še občutno daljši. Pred dobrima dvema letoma je v avstrijskem Gradcu zapeljal v množico terenski avto. Leta 2013 je avto zapeljal v množico na pekinškem Trgu nebeškega miru. Cestna vozila – avtomobili, kombiji, tovornjaki – so najpogosteje uporabljeni teroristični pripomočki.

Avto je učinkovit. Naredi toliko škode kot bomba. Upravljanje je enostavno. Skorajda vsakdo ga lahko vozi. Kdor ga ne more kupiti, ga brez težav najame. Najemanje avtomobilov ni sumljivo početje – kot je npr. nabavljanje sestavin za bombo. Avto do trenutka, ko zavije na pločnik ali območje, rezervirano za pešce, ni sumljiv. Sekundo pred napadom je še vedno skrit v množici vozil. Ker je vsak kombi, avto ali tovornjak lahko napadalno orožje, je groza, ki jo povzroči napad z vozilom, toliko večja.

A pri napadih z vozili gre še za nekaj. V zahodnem svetu avto ni le nekaj praktičnega, pač pa je stvar prestiža. In ni le stvar prestiža, pač pa je postal nekakšen simbol svobode. Pač, avto te odpelje, kamor si želiš. Ali pa vsaj blizu želene točke. Gibanje je svoboda. In avto je medij gibanja. Simbol svobode postaja orožje nepopisne, zahrbtne groze.

Skrajneži, ki so izvedli zločin v Barceloni, so na La Ramblo zapeljali na glavnem mestnem trgu, ki nosi ime po Kataloniji, po 550 metrih pa je dostavno vozilo ustavilo ob mozaiku enega najvidnejših katalonskih umetnikov Joana Mirója, ki simbolizira vesolje.

Zakaj Barcelona? Islamska država, ki je prevzela odgovornost za napad, sporoča, da je bila Španija cilj napada zato, ker španski vojaki sodelujejo v koaliciji, ki se bori proti Islamski državi. Španija v koaliciji sodeluje z vojaškimi inštruktorji. Tiskovna agencija Islamske države Amak navaja, da so storilci vojaki Islamske države, ki delujejo v okviru povračilnih ukrepov zoper države, ki sodelujejo v koaliciji.

Vendar Katalonije ne moremo enačiti s Španijo. Katalonija si prizadeva za samostojnost. Ima svojo kulturo, svoje gospodarstvo, svoj jezik, svoj nogomet, svoje simbole. A hkrati so ti detajli za skrajneže nepomembni. Za iracionalna dejanja so detajli nepomembni. Racionalna dejanja in racionalne ocene pa se detajlom ne smejo izogniti.

Zločinska iracionalna dejanja skrajnežev, ki smo jim priča v evropskih mestih, imajo širši kontekst. Tudi način, kako so ameriške okupacijske sile v sodelovanju s širšo zahodno koalicijo demontirale Irak, ni vzor zahodnega racionalizma. Demontaža Iraka in Sirije kot dveh delujočih, vendar totalitarnih držav, je naredila prostor za rast še bolj skrajne tvorbe, kalifata. In Islamska država je predvsem ideologija nasilja, manj pa organizacija. Ni dokazov, da bi centralna oblast Islamske države pošiljala bojevnike na območja za pešce ter naročala, naj z dostavnimi vozili pobijejo mimoidoče. Ideologija Islamske države zapoveduje spontano uporabo zavržnih oblik vojskovanja.

In zdaj? Naj najlepša mesta na svetu spremenijo območja za pešce v utrdbe? Naj ob vstopu na območja za pešce postavijo betonske piramide? Naj odgovarjajo z oklepniki na ulicah? Ali pa je vendarle prišel čas, ko mora Evropa temeljito razmisliti, ali naj še sodeluje pri vojaških operacijah na Bližnjem in Srednjem vzhodu, ki območja, bogatega z nafto, niso stabilizirale, pač pa demolirale.