Tiskane izdaje
Jurij je prišel na intervju naravnost iz gastroenterološke klinike UKC, Nejc izza študijske mize, Maja pa po ambulanti družinske medicine v kranjskem zdravstvenem domu. Trije zdravniki najmlajše generacije. Druži jih dejstvo, da so bili najboljši diplomanti ljubljanske medicinske fakultete zadnjih treh let in so zato dobitniki prestižne Oražnove nagrade. Kakšna bo nadaljnja pot najboljših slovenskih medicincev?
Maja Logar je bila naj diplomantka leta 2014, Jurij Hanžel leta 2015 in Nejc Umek leta 2016. Zaradi visoke povprečne ocene so jim odprta vsa vrata. Presenetili so nas. Ni res, da najboljši odhajajo, kot se rado govori v javnosti. Naši trije sogovorniki ostajajo v Sloveniji z domačimi bolniki.
Nejčeva posebnost je, da je poleg slovenskega opravil tudi ameriški državni strokovni izpit in dosegel rezultat, ki ga uvršča med odstotek najboljših ameriških diplomantov zadnjih treh let. Mladi slovenski zdravnik je torej boljši od velike večine ameriških diplomantov medicine. V treh letih tam diplomira 60.000 medicincev.
Naši sogovorniki – vsi tudi redni bralci Dela – imajo povprečno oceno zelo blizu 10. Maja 9,94, Jurij 9,78 in Nejc 9,82. Torej so od 60 izpitov, kolikor jih mora vsak študent medicine opraviti v šestih letih študija, skoraj pri vseh predmetih znali za 10 in le pri dveh ali treh dobili 9. Kaj to pomeni? Da res dobro znamo veliko o človeškem telesu, se prijazno in skromno nasmejijo mladi zdravniki. Strinjajo se: pridobivanje znanja jih neznansko veseli.
Dlje ko se učiš, več znaš
Študentje medicine se morajo vsako leto prebiti skozi 5000 do 7000 strani študijskih knjig in si zapomniti snov. Naši sogovorniki torej znajo za 10 vse, kar piše na približno 30.000 straneh. Kako jim je uspelo vseh šest let pri vseh predmetih znati tako dobro? So čudežni? Imajo fotografski spomin? Ali kake posebne metode učenja?
»Najpomembnejše je, da delaš sproti, ker vsega hkrati se ne da naučiti. Večkrat ko nekaj prebereš, bolj si zapomniš. Teksta je res ogromno. Brez tega, da se vsak dan po predavanjih učiš tri do štiri ure, ni nič. Ko je izpitno obdobje in se pripravljaš na izpit, se učiš nekaj tednov ali za največje izpite štiri do pet mesecev po osem do deset ur na dan,« pove Nejc. Doma je iz Stične na Dolenjskem, a je že gimnazijo – bežigrajsko – obiskoval v Ljubljani. Zdaj je star 27 let.
Nejc Umek. Foto: Leon Vidic/Delo
»Ne, nimam fotografskega spomina. Imam pa zelo dober spomin. Fotografski spomin bi bil, če bi mi za hip pokazali sliko, jo nato razrezali na majhne koščke, mi pokazali enega in bi znal sestaviti prvotno sliko, ki sem jo le enkrat pogledal,« pojasni Jurij. »Z učenjem se v šestih letih počasi približuješ količini znanja, ki jo potrebuješ, da se boš dobro znašel ob pacientu. Dlje ko se neko snov učiš, več podrobnosti znaš. Nekatere so zelo pomembne. Pri pomnjenju so poleg spomina pomembni še drugi dejavniki, kot so emocije, asociacije, motivacija.« Jurij je Ljubljančan, končal je gimnazijo Vič in je ravno tako kot Nejc star 27 let.
»Ne, tudi jaz nimam fotografskega spomina, a se z lahkoto učim. Če preberem nekaj samo enkrat in me to zanima, si zapomnim za dlje časa. Sem zelo radovedna in hkrati perfekcionistka. To pomeni, da moram vse, česar se lotim, do konca preštudirati, tako da razumem osnovni mehanizem in si tudi zato boljše zapomnim. In ja, medicinska fakulteta je zelo zahtevna. Za velike izpite sem se učila vsaj dva do tri mesece cele dneve, tik pred izpitom od jutra do večera,« pove 29-letna Maja, doma iz Kokre na Gorenjskem. Pred tem je obiskovala gimnazijo v Kranju.
Na vprašanje, ali je za študij medicine res pomembno samo pomnjenje brez razmisleka, odgovarjajo, da je razmišljanje še kako pomembno. Le da je najprej treba nekaj vedeti, da lahko potem o tem razmišljaš in povezuješ dejstva, iščeš nove rešitve. Znanja in vedenja o procesih v človeškem telesu je ogromno.
Med najboljšimi ameriškimi zdravniki
Nejc in Jurij sta bila sošolca, le da je Nejc šel tik pred diplomo za mesec dni na prakso v Houston v ZDA in za nekaj mesecev v Nigerijo, zato je diplomiral malo pozneje. Kmalu se je začel pripravljati na ameriški državni izpit, ker je nameraval iti po diplomi delat v ZDA. V ZDA vsako leto diplomira okoli 20.000 novih zdravnikov, še približno 20.000 jih pride na ta njihov državni izpit USMLE (United States Medical Licensing Examination) iz neameriškega sveta. »Vsakdo, ki se hoče kadarkoli dotakniti bolnika v Ameriki in ni več študent, mora imeti ta izpit,« pojasni Nejc. Uvrstitev med najboljši odstotek ameriških diplomantov medicine mu odpira vsa vrata v Ameriki in je izjemno veliko priznanje tudi za ljubljansko medicinsko fakulteto.
»Kar sem se moral naučiti za ameriški izpit, je bilo manj zahtevno kot pri nas. Sem se pa seveda moral učiti, ker imajo nekatere stvari drugače klasificirane kot mi, moral sem se učiti ameriško zakonodajo ... Največ dela pa sem imel s tem, da sem se do potankosti naučil vse viruse in njihove lastnosti, v angleščini seveda. Gre za okoli 40 družin virusov, v vsaki je okoli pet pomembnih medicinskih virusov, torej skupaj kakih 200 virusov. Potem so tu še bakterije, glive, zajedavci ... Za to učenje sem uporabljal asociacije. V angleškem jeziku imajo zelo veliko asociativnih stavkov, da si take stvari lažje zapomniš,« pripoveduje Nejc.
Toda Nejc, čeprav je vložil nekaj mesecev v pripravo na ameriški izpit, ne bo šel tja. Zakaj ne? »Vmes sem nekaj časa preživel v ZDA. Ugotovil sem, kakšen je njihov način življenja in dela, predvsem pa njihov odnos do materialnega. To ni zame. Prijetneje je v Sloveniji. Odločil sem se, da bom ostal doma.«
Nejc se poleg medicine ukvarja z glasbo. Že dolgo igra fagot, med šolanjem na srednji glasbeni šoli se je navdušil tudi nad klavirjem. »Igranje klavirja me sprošča,« prizna. Poleg tega igra fagot v enem od ljubljanskih simfoničnih orkestrov, pred nekaj leti je tudi skladal in bil dirigent projektno ustanovljenega orkestra. Muziciranje za zdravnike ni redkost. Tudi Maja je glasbenica, igra flavto in je solopevka, poje tudi v zborih. Od kod tolikšna povezava med glasbo in medicino?
Znano je, da igranje inštrumentov poveča razvoj inteligence. Na medicino se vpiše veliko najsposobnejših slovenskih dijakov. Večina jih ima že iz srednje šole Zoisovo štipendijo za nadarjene. Nadarjenost je povzročilo prav aktivno muziciranje. Podoben učinek ima učenje tujih jezikov v otroštvu, pojasni Nejc.
Glede jezikov je Jurij neverjeten. Suveren je v angleškem in francoskem jeziku, zna nizozemsko, dobro se znajde z nemščino, razume in nekaj tudi govori japonsko, pove. V prostem času se ukvarja z ornitologijo. Je eden največjih poznavalcev ptičev v Sloveniji. »Ne gre samo za to, da vidiš ptiča, moraš ga prepoznati, vedeti, kaj ga razlikuje od vseh drugih. To je zelo podobno medicini, kjer tudi ugotavljamo, kaj je razlika. Pri nas je bilo do zdaj opaženih 388 vrst ptičev. Ker nas je ornitologov malo, zagotovo kako vrsto prezremo. To vemo, ker so nekatere večje ptice opremljene s satelitskimi oddajniki. Na satelitskem posnetku vidimo, da so letele čez Slovenijo, a jih ni nihče opazil. Pred nekaj dnevi smo na ljubljanski Špici prvič po 20 letih opazili ledenega slapnika, zelo redkega ptiča s severa, ki ga skoraj nikoli ne zanese v naše kraje. Je že odletel naprej,« pripoveduje Jurij.
Izkušnje iz tujine
Jurij je bil v času študija na izmenjavi (Erasmus) in samostojni študijski praksi v Londonu, Houstonu v ZDA, Kanadi in na Japonskem. Kako je drugje?
»Najbolj mi je bilo všeč v Angliji, tako da sem malo žalosten zaradi brexita, toda najbrž bo Anglija kljub temu sprejemala zdravnike, če bom hotel kdaj tam kaj raziskovati. V Angliji vse poteka gladko, ni bilo naročenih preveč pacientov na dan, tako da je imel zdravnik dovolj časa za vsakega, bil je red, vedelo se je, kaj mora narediti sestra, kaj administratorka, kaj zdravnik. Bolniki v Angliji se sicer precej pritožujejo nad javnim zdravstvom, podobno kot pri nas, a na urgencah, kjer so menda ozka grla, nisem bil. V gastroenterološki bolnišnici, kjer sem imel prakso, je bilo vse v redu. Všeč mi je tudi položaj zdravnika tam. Ko doseže najvišji status, to je konsultant, je razbremenjen dežurstev, a odgovoren za vse, ki so mu podrejeni. Vsaj en dan v tednu dela v zasebnem zdravstvu in ga zaradi tega nihče ne gleda postrani. V Angliji imajo zelo sodoben računalniški sistem, enovit za vse bolnišnice, kar pomeni, da lahko kot zdravnik pogledaš, kaj se je z bolnikom dogajalo v katerikoli drugi bolnišnici po državi. Kanada me je manj navdušila. Medtem ko je Houston v ZDA zelo urejena bolnišnica, je v francoskem Quebecu v Kanadi bila podobna bolnišnica, kot je UKC: po tleh linolej, stene rahlo umazane, počasna dvigala, gneča. Njihova informatika pa me je šokirala. Vse so imeli še na papirju in so se težko prebijali skozi dokumentacijo. Vsekakor slabše kot pri nas, kjer smo že precej digitalizirani, a kljub temu ne moremo pogledati niti na sosednjo kliniko v UKC, kaj se je tam dogajalo s pacientom,« opisuje Jurij.
»Kakor sem videl v Houstonu, je tam medicina enaka kot pri nas. V Sloveniji znajo kirurgi narediti skoraj vse, kar znajo tam. Govorim o operacijah srca pri profesorju Gregoriču, ki slovenskim študentom prijazno omogoča, da pridemo tja. Tudi opremljeni smo enako dobro. Imajo pa tam boljšo organizacijo, več ljudi skrbi za enega pacienta kot pri nas, tudi več denarja je. Presaditev srca stane milijon dolarjev. Imajo strokovnjaka, ki se ukvarja samo z bolnikovo prehrano, drugega, ki skrbi za bolnikove športne aktivnosti, tretjega za finančno stanje. Bolnik, ki pride na presaditev srca, se mora za nekaj časa preseliti v Houston, da lahko po operaciji prihaja na kontrole in po zdravila,« pove Nejc.
Jurij se je po vseh teh izkušnjah s tujino tako kot Nejc odločil ostati v Sloveniji. Zakaj? »Odločil sem se za specializacijo iz gastroenterologije v UKC Ljubljana. V tujini je sicer več možnosti za raziskovalno delo, več je raziskovalnih skupin, ker je pač vse večje. A na stopnji, na kateri sem zdaj, ko je pomembnejše, da si pridobim delovne navade in znanje na svojem specialističnem področju, da bom lahko varno in učinkovito obravnaval paciente in sčasoma našel možnosti za izboljšave, se razvijal in dobro delal, je pri nas zelo v redu. V Sloveniji je dovolj znanja. V Sloveniji sem doma, udobno je in rad jo imam. Zagotovo bom šel med specializacijo za krajši čas v tujino, predvsem če bom hotel raziskati kaj takega, česar se pri nas ne da, ker pač ni toliko možnosti za raziskave. Je pa pri nas več možnosti za delo, odlično se lahko izuriš v posameznih posegih. Gastroenterološka klinika je tudi dobro opremljena, ne zaostaja za Anglijo.«
Človek v svojem telesu ni sam
Jurij in Nejc ne skrivata, da ju najbolj od vsega zanima raziskovanje. Pri obravnavi prebavnega trakta (gastroenterologija) so ta čas najbolj aktualne raziskave mikrobiota. Človek živi v zmotni iluziji, da je v svojem telesu sam. Nasprotno, v našem telesu živi z nami še okoli dva kilograma bakterij. Gre za tisoče bakterijskih vrst in milijarde bakterij. »Če imaš več ene vrste bakterij, si nagnjen k določeni bolezni. Medicina zdaj raziskuje, ali bi se bolnikovo zdravje izboljšalo, če bi spravili stran slabe bakterije in dodali dobre. Do klinične uporabe teh spoznanj je prišlo šele pri eni vrsti driske. A te ugotovitve imajo veliko prihodnost. Upam, da bomo v času moje poklicne poti dobili kake dobre rezultate. Morda se bo zgodilo kot pri genskih raziskavah, ko so po velikih obetih pristali na trdih tleh. Težko je vedeti vnaprej,« pojasnjuje Jurij.
Nejc se namerava prijaviti na specializacijo iz anesteziologije, še posebej ga zanima intenziva, ki sodi med najtežja dela v bolnišnici, saj je tam večina bolnikov na tanki meji med življenjem in smrtjo. »Anestezija se mi zdi zanimiva, ker je preplet konkretnega ročnega dela in razmišljanja. Glavna skrb anesteziologa med operacijo je paziti na varnost pacienta, ki je dobil močna zdravila, da ne bi čutil operacije in da se je ne bi spomnil. Ko pacienta uspavaš, njegovi avtoregulatorni mehanizmi slabše delujejo, se ne odzivajo, pacient ne diha sam, spremljati moraš vse parametre, da ostanejo stabilni, in poseči, če se začne v pacientovem telesu dogajati kaj nenavadnega,« pove Nejc. Tudi on namerava med šestletno specializacijo za leto dni v tujino, sicer pa pravi, da je UKC Ljubljana ogromna bolnišnica, v kateri je za anesteziologe dovolj delovnih izzivov.
Šest, sedem minut za bolnika
Študentje medicine se običajno šele po diplomi in polletnem pripravništvu odločijo, na katero medicinsko področje se bodo usmerili. To je bistvena odločitev, saj se dela v posameznih specialnostih razlikujejo kot dan in noč, kot da bi opravljali različne poklice. Maja se je po tehtnem premisleku odločila za specializacijo iz družinske medicine. »Če so ti odprta vsa vrata, se je težko odločiti. Škoda mi je bilo vse na fakulteti pridobljeno znanje pozabiti in se usmeriti zgolj v eno ozko področje. Družinska medicina je najbolj široka, družinski zdravnik mora o vsem veliko vedeti, veliko stika ima z ljudmi in najlažje naredi kaj dobrega zanje, saj skrbi za človeka v celoti,« pripoveduje. Ni ji žal, da je izbrala družinsko medicino. To se ji zdi po dveh letih še zmeraj najlepša in najboljša specializacija. Toda ...
V ambulanti kranjskega zdravstvenega doma pregleda vsak dan od 50 do 70 pacientov. Delo jo je že izoblikovalo v resno, energično, odločno osebo, ki govori, kot da se ji zmeraj nekam mudi. Nič čudnega. »Bolnikov je toliko, da delam kot po tekočem traku. Nimam svoje ambulante, torej svojih pacientov, pač pa nadomeščam zdravnike, ki jih zaradi bolezni, dopusta ali kakega tretjega razloga ni. Frekvenca vedno novih bolnikov je tako pogosta, da se mi zdi, kot da nekdo s štoparico stoji za mano in govori: delati, delati, delati, nič poštudirati, nič pogledati, za to ni časa,« pripoveduje.
Maja Logar. Foto: Leon Vidic/Delo
Maja si takih razmer, kot so v družinski medicini, ni mogla predstavljati. »Ko smo bili še na fakulteti, smo vedeli, v kakšnih razmerah je zdravstvo, a vseeno si je težko misliti, da je tak tempo sploh mogoč. Po naravi sem hitra in hitro delam, a predstavljajte si, da sem še v učnem postopku, specializantka, morala bi si kdaj kaj pogledati, da bi napredovala, a ni časa, torej se moram dobro pripraviti doma. Za vsakega bolnika imam šest, sedem minut. Toda za nekatere bi potrebovala 20 minut. Tu in tam pride kak starejši, ki že dolgo ni bil pri zdravniku, in moram pregledati njegovo obsežno kartoteko, nikogar nima, ki bi ga lahko naročil naprej k specialistu, treba mu je poiskati vsaj kako telefonsko številko. Za takega potrebujem 45 minut. Si lahko mislite? To mi sesuje ves urnik ambulante. Redkokdo pride zaradi ene same stvari. Reče, ko sem že ravno tu ... in mi pove še pet težav. In spet ni dovolj sedem minut. Zunaj pa polna čakalnica. Posebno težko je, ko odpove računalniški sistem. To se zgodi skoraj vsak teden. Takrat je splošni zastoj. Nič ne moreš narediti, niti izdati recepta niti napotnice. Če je nujno, jo napišeš na roko. Ko pridem iz službe, imam prvo uro rada mir, tišino, ne želim si, da bi še kdo prišel in kaj hotel od mene. V glavi mi brenči od vseh teh stikov.«
Kaj si želi kot mlada zdravnica? »Želim si drugačnih razmer, več časa za bolnike, več časa za lastno izobraževanje, da bi napredovala v znanju. Zdaj se moram vedno odločiti v trenutku. In me je strah, da bom naredila napako,« pripoveduje 29-letna Maja.
Čeprav dela šele tri leta, dodobra občuti pasti in nemoč sistema. »Vedno se govori o spremembah in izboljšavah, naivno jih čakaš, potem pa pridejo in so brez pomena, neučinkovite. Občutek imamo, da tisti, ki odločajo, ne vedo, kakšne so razmere na različnih ravneh zdravstva. Izmislijo si rešitve na papirju in nas silijo, da jih izvajamo, a nič ne naredijo, da bi dejansko izboljšali kakovost. Zdaj je toliko računalniških novosti: e-zdravje, e-recept, e-napotnica. Super, krasno, mladi smo doma v računalništvu. A kaj, ko nas računalniška oprema ne dohaja, povezave niso v redu, računalniki so počasni, ne morejo slediti mojemu delu. Jaz lahko pogledam 70 ljudi na dan, računalnik pa tega ne more sprocesirati. Ko se ti ob polni čakalnici za eno uro ustavi sistem, je to grozljivka. In takih stvari je vse polno. Zdravnikov je premalo, vse več je administrativnega dela, mnoge novosti nas obremenjujejo, zato je med nami in med bolniki ogromno slabe volje. Država se obnaša ignorantsko do zdravstva,« sklene Maja.
Kdo kaznuje voditelje?
Kako doživlja splošne razmere v državi? »Občutek imam, da ljudje, ki javno nastopajo in odločajo, ne vedo čisto dobro, kaj delajo in o čem govorijo. Urejajo naše stvari, pa ne vedo, kako delujemo. Prinašajo navidezne spremembe, navidezne izboljšave. Bojim se, da je na vseh področjih tako. Zdravniki se moramo toliko izobraževati, imeti moramo številna dokazila, da smo usposobljeni za poklic, psihološka testiranja, imamo zakonodajo, ki nas kaznuje. Kaj pa voditelji? Zakaj je lahko prav vsak vodja, ne da bi ga kdorkoli preveril, ali sploh zna voditi? Jih kdo kaznuje za malomarnost? Za zmoto? Po drugi strani se prav vsi pogovarjajo o zdravju in zdravnikih. Nenehno nas ocenjujejo, gledajo, kako se obnašamo, kaj rečemo, vsi vedo povedati, kaj je narobe, nihče pa, kaj je dobrega. Govori se samo o napakah, da nekaj ni bilo pravočasno, nič pa, komu smo rešili življenje, ga pozdravili.«
Maja kljub vsem možnostim, ki jih je imela in jih še ima, ni nikoli razmišljala, da bi šla v tujino. V Kokri je našla svojo ljubezen, zgradila sta hišo in se namenila trajno živeti tukaj. In za naprej? »Želim si biti družinska zdravnica in delati v urejenih razmerah. A ko sem utrujena, razočarana nad sistemom, si rečem, ali je res vredno? Toliko truda, toliko dela, toliko odrekanja, potem pa te lahko pohodi vsak, ki se mu zazdi. Če se ne bo nič spremenilo in bom začutila, da sem preobremenjena, bom zapustila zdravniški poklic,« pove.
Jurij Hanžel. Foto: Leon Vidic/Delo
Odločanje po ideologiji
Jurij doživlja razmere v državi z nekaj ironije: »Na vodilnih mestih v državi nimamo ljudi, ki bi jih lahko imeli za vzornike. Temeljne državne institucije, kot je na primer parlament, so dostikrat banalizirane do ravni vaške krčme – deloma na račun svojih članov, deloma pa na račun odnosa javnosti do njih. V Angliji je parlament kljub sorazmernemu deležu cepcev med poslanci sveta in spoštovana institucija, ljudje se zavedajo tudi njegovega zgodovinskega pomena, kako so prek njega omejili oblast kralja in jo postopoma prenesli na ljudstvo. V Sloveniji je parlament hiša zraven Maximarketa, kjer imajo poceni kosilo, guncajo afne, včasih pa pride ven tudi kakšen zakon. Ideje, da si ne zaslužimo lastne države in bi imeli večji red, če bi postali deseta avstrijska dežela, so pretirane, nam pa glede vodenja države še manjka malo zrelosti in pameti. Država ima tudi nekaj težav pri umeščanju in umerjanju svoje vloge v življenju državljanov – zapleteni smo v napet odnos, v katerem ljudje pričakujejo od države, da mora poskrbeti zanje, država pa si obenem predstavlja, da ljudje ne morejo živeti brez nje. Država bi morala biti servis. Ko je na kupu preveč ljudi, da bi bilo mogoče odnose med njimi urejati po rodovno-plemenskih načelih, pride prav država, da vzpostavi minimalen red, da stvari funkcionirajo, in potem stoji ob strani.«
Nejc pogreša strokovnost in pomanjkanje vizije in ciljev pri vodenju države. »Zadnja leta se zdi, da kot država le krmarimo med različnimi pritiski in zahtevami EU ter tujih držav in se oportunistično prilagajamo okoliščinam v širšem lokalnem in mednarodnem okolju. Ob tem nimamo nobene vizije ali cilja. Včasih se ob prebiranju časopisa zazdi, da tudi želje po izboljšavah in napredku v javnosti in med politiki ni več. Kot akademsko in visoko izobraženemu človeku mi je precej bližje princip racionalnega odločanja, ki temelji na Demingovem principu plan – do – study – act, načrtuj, delaj, preštudiraj, ukrepaj, in se naslanja predvsem na strokovne temelje, ne toliko na ideologijo.«
Nejc pogreša tudi optimizem in odprtost. »Velikokrat se zgodi, da ljudi, ki imajo dobre ideje in so pripravljeni veliko delati, zavržejo ali izolirajo, saj so trn v peti dosedanjim voditeljem oziroma ljudem na položaju. Menim, da je to eden ključnih vzrokov, da si uspešni mladi želijo iti v tujino. V ZDA in še kje drugje najboljše ustanove aktivno vabijo odlične mlade zdravnike in druge raziskovalce, ki so se že izkazali, da bi delali ali raziskovali pri njih, medtem ko sta v Sloveniji uspeh in odličnost večkrat obravnavana kot negativni lastnosti in ju kandidati raje zamolčijo.«
Mlada zdravnika kljub temu nista pesimista glede prihodnosti države. Nejc vidi Slovenijo kot zelo perspektivno državo. »Majhni smo, imamo odlično naravno okolje, hkrati pa smo delavni. Kot izjemno prednost vidim tudi zelo majhno neenakost med ljudmi, tako finančno kot izobrazbeno. V zdravstvu premalo izrabljamo majhnost. V Sloveniji bi razmeroma preprosto lahko naredili centraliziran sistem zdravstvene dokumentacije za vse paciente, tak sistem bi bil uporaben tudi za zapisovanje statistike in bi odprl možnosti nešteto populacijskim raziskavam najrazličnejših bolezni in vzrokov zanje. Ker smo majhna država, smo zelo odvisni od drugih držav, skoraj v nobenem smislu nismo samozadostni. Želim si, da bi se bolj povezovali in imeli dobre odnose s sosednjimi in drugimi državami, saj bi le tako lahko hitreje in bolje rasli in se razvijali.«
Toda: »Kar se tiče realnosti, me skrbi, da bo treba še kar veliko časa, da se bosta miselnost in odnos odločevalcev spremenila in bodo dali priložnost stroki ter pustili ideologijo ob strani.« Tudi Juriju se zdi zaradi majhnosti države nujna odprtost navzven. »Priti je treba v stik s čim več idejami.«
V Sloveniji ni vse tako slabo
Naši mladi sogovorniki so povsem sveži v zdravstvenem sistemu in gledajo nanj precej neobremenjeno. Tako kot Maja tudi Jurij in Nejc menita, da je splošen odnos do zdravnikov po nepotrebnem slab. »Mediji zelo negativno poročajo o zdravstvu in zdravnikih. Izpostavljajo le negativne stvari, medtem ko pozitivnih skoraj nikoli ne omenijo. Tudi poročanje o zdravstvenem sistemu je zadnje čase precej negativno pristransko, velikokrat so informacije vzete iz konteksta in predstavljene nepravilno in neresnično. Zato je tudi splošno ozračje v družbi slabo. Če primerjam stanje v Sloveniji z ZDA ali, bog ne daj, z Nigerijo, je dostopnost do zdravstva pri nas izjemna. Recimo v ZDA približno 15 odstotkov ljudi nima zdravstvenega zavarovanja in taki ljudje si sploh ne morejo privoščiti zdravnika. Seveda naš sistem ni optimalen, a ni tako slab, kot nam ga hočejo prikazati politiki in mediji,« razmišlja Nejc. Jurij spomni, da ima zdrav človek tisoč želja, bolan pa samo eno. Takrat zaupa zdravniku, da bo zanj naredil vse, kar se da.
