Let nad nekim gnezdom

Če je imela kaj prav ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc, je bilo to, da je javno zlorabo Gregoričevega umora zdravnika in policista ter domnevnega samomora v izolski bolnišnici označila za nespodobno. Povezava med čakalnimi vrstami za zdravljenje, umorom, boleznijo in politiko pravzaprav ni vredna niti spodobnega zdravniškega sindikalista. Nasilja, ki se je zgodilo v bolnišnici, ni prav izkoristiti proti načelni sistematizaciji zdravniških obveznosti in teh na načelni ravni ni mogoče postaviti v razmerje do zloglasnega zujfa. To so namreč povsem različna vprašanja, ki morajo biti rešena vsako zase in vsako ob svojem času.

Prav imajo policisti

Kriminalni Gregorič bi lahko streljal kjerkoli in iz katerihkoli pomembnih ali nepomembnih razlogov.­ Očitno je obupal nad življenjem, preden ga je končal, pa je imel očiten namen nesprejemljivo škodovati tudi drugim. To se je pokazalo, ko so preiskovalci preiskali širše okoliščine. Izbral je izolsko bolnišnico in konkretnega zdravnika. Po dejanju je nameraval iti domov, kjer je imel pripravljeno s strelivom nabito­ brzostrelko starejšega tipa. Časopisi so prenesli njegova zagotovila sosedom in okolišanom, češ da se bo o njegovi smrti veliko javno govorilo in da hoče biti upepeljen in pokopan z žaro. Ljudje so sklepali, da se je, ker je imel raka, sprijaznil s smrtjo, pa ni bilo tako.

Po tragediji so mediji povprašali za mnenje zdravniške sindikaliste (Konrad Kuštrin) in debata se je preusmerila v napačno smer. Prvi zdravniški sindikalist je izkoristil priložnost za napad na državo, za zahtevo po zvišanju denarne mase za zdravstvo, predvsem za plače zdravnikov. Toda prav zaradi tega je bila v javni debati minulega tedna obnovljena stara travma delavcev javne sfere, ki jim je država v znamenitem varčevalnem programu na številnih mestih podrla profesionalno shemo. Zdravstvo se je tedaj soočilo z zahtevo države po zmanjšanju obsega denarja za njegove programe, z enako zahtevo so se soočili policisti, ki so v nekaj letih prišli ne le do roba strokovnih standardov v zagotavljanju varnosti državljanov, temveč so bili s staro, iztrošeno in neprimerno opremo tudi sami često postavljeni v nevaren položaj.

Enako je bilo v šolstvu in sploh pri vseh proračunskih porabnikih v javni sferi. Čeprav je bil, vsaj kar zadeva smrtno ranjenega policista, strelski dogodek v Izoli plod čistega naključja, je med policisti završalo, kajti obnovile so se leta dolgo zatajevane profesionalne bolečine. Preden so bile te prav artikulirane, in v interni policijski javnosti so o njih dejansko razpravljali, se je že javno oglasila notranja ministrica in zatrdila, da je »pravica do varnega opravljanja nevarnega dela človekova pravica vsakega policista in policistke«. To izjavo so mnogi policisti sprejeli kot cinično dejanje politične dvoličnosti.

Med policijskim in zdravniškim vidikom širitve problema ob strelskem obračunu v Izoli je bistvena razlika. Policisti bi se namreč glede na kriminalno dejanje Darka Gregoriča morali odzvati v vsakem primeru in ne glede na to, katero tarčo in katero okolje bi ta izbral za svoj obupni strelski pohod. Lahko bi izbral tudi katero drugo, bodisi javno bodisi zasebno okolje, lahko bi ustrelil učitelja ali učiteljico v šoli, lahko nekoga iz socialne službe, lahko lokalnega župnika ali naključno mimoidočega v Izoli.

Kaj razberemo iz govora

Pravzaprav Gregoričevo dejanje odpira vprašanje vzrokov in pri teh najbolj ugibamo in smo na najbolj tankem ledu. V Fidesu in pri zdravniški zbornici niso niti za hip pomišljali, ko so stopili nanj. Oboji so v izjavah pripisali odgovornost za »vse večje napetosti« državi in izrazili občutljivost za tiste, ki so si za poklicno pot izbrali skrb za varnost in zdravje državljanov, v zameno pa da so izpostavljeni vse hujšim grožnjam. Tako groba poenostavitev problema, tako problematično poenostavljanje funkcije države in odsotnost govora o končni izdelavi profesionalnih standardov za celotno zdravstvo so pokazali na več odprtih vprašanj, kot prinesli dobrih odgovorov.

Fides in zdravniška zbornica, v pogovoru za SP pravilno ugotavlja dr. Niko Toš, sta postavili le pozicijo ali-ali, kar pomeni, da rešitev slovenskega zdravstvenega sistema vidita le v povečanju denarne mase (in s tem zvišanju plač za zdravnike) ali pa zmanjšanju košarice pravic, ki jih uživajo pacienti. Vmes ni ničesar. Tu ni premisleka o organizacijski optimalizaciji, o demonopolizaciji, ni razmisleka o preureditvi sistema upravljanja, tu ni strokovnega premisleka o tem, katere pravice pacientov so prenapihnjene in katere bi bilo treba dodati, kaj bi bilo treba ukreniti, da se zdravniki ne bi na račun napihovanja stroškov varovali z nepotrebnimi preiskavami pred morebitnimi tožbami in neupravičenimi interesi zavarovalnic, in podobno.

Ko tak način govora kombiniramo z izjavami o zdravstvenih delavcih kot požrtvovalnih ljudeh, ki imajo poslanstvo zagotavljati varnost ljudi in zdravje državljanov, v zameno pa so izpostavljeni vse hujšim grožnjam, vidimo dvoje. Prvič, da gre za ideološki govor, v katerem se ne skrivajo le poenostavitve v opredelitvi odnosa do ljudi in družbenih razmerij, temveč gre tudi za občutek posebnosti, privzdignjenosti, za nekakšen elitizem, ki bi ga ljudje in država morali prepoznati, družbeno in finančno vrednotiti in končno postaviti na mesto, ki mu gre. Drugič pa gre za simptom natanko tiste nove neoliberalne Slovenije, ki postopoma, po majhnih korakih in komaj vidno izriva solidarnost iz družbe, ki ji v končni perspektivi ni več mar za posledice naraščajoče neenakosti. Ta solidarnosti v imenu odprave starega socialističnega­ režima na subtilno izražen način ne pojmuje več kot družbene zapovedi, temveč kot milost nove zdravstvene elite. Iz načina govora sledi, da jo je, da bi ta lahko izvajala svoje poslanstvo, treba pravilno finančno ovrednotiti in ji zagotoviti ustrezno statusno spoštovanje.

Vrednota, ki mora obstati

Ko bi se začeli pogovarjati o širših kontekstih neenakosti, zmanjšane solidarnosti in o posledicah neoliberalistične ideologije, bi nemara prišli do območja, v katerem bi našli zrna soli pri razlagah o ekscesnih kriminalnih dejanjih, kakršno se je zgodilo v Izoli ali pred mesecem in pol v Nici, ko je mladec s tovornjakom povozil in ubil več kot 80 ljudi. Tudi on je v svoji okolici govoril, da se bo o njegovi smrti veliko govorilo – in res se je, kot se tudi o Gregoričevi. Ob vsem tem se zdi precej pomembno na novo premisliti, kakšna naj bo podoba prihodnje Slovenije kot države, kajti očitno postaja, da se povečevanje neenakosti in solidarnosti državi v ničemer ne obrestuje. In vendar je v vsakdanji politični govorici ministrov še vedno v prevladujoči meri mogoče zaslediti predvsem ekonomistično govorico, o konceptih socialno utrjene in neenakost zmanjšujoče države pa tudi v zadostni meri ni slišati parlamentarnih razpravljavcev iz političnih strank.

Dojemanje zdravniškega poklica, ki se udejanja na presečišču človekovih osnovnih potreb in potrebe po varnosti, ne more biti pogojeno z logiko novega plemstva, od katerega so državljani odvisni. Gre za posel ob strogi etiki profesije in v njenih okvirih bi se zahteva po ureditvi celotnega okvira zdravstva, tudi upravnega in zavarovalniškega, zdela kot nadvse upravičena. Problem pa seveda ne tiči le pri zdravniški zbornici in pregretih sindikalistih Fidesa.

Ne le pri zdravniških in širših zdravstvenih storitvah, tudi po dolgoletnem klestenju socialnih programov, v kar največji meri pa to velja tudi za šolstvo, se zdi, da prihaja čas, ko bo treba na novo premisliti tip kapitalizma, ki ga Slovenija hoče videti za najoptimalnejšega. Povsem jasno namreč postaja dvoje. Da se neenakost, čeprav je večina še ne opazi, že povečuje do mere, ki ni več sprejemljiva; drugič pa, da je v interesu državljanov treba spregovoriti o neoliberalizmu kot veliki iluziji, od katere v tej državi nikoli ne bo koristi, lahko pa v obliki ekscesnih družbenih stanj, nacionalizma in še česa nastane škoda, ki jo je vedno zelo težko popraviti. Zdi se, da je kapitalizmu še treba dati priložnost inovacije, podjetniške gibljivosti, sposobnosti je treba pustiti krila, toda v Sloveniji, po Evropi in v svetu se zadnjih dvajset let to zamenjuje z neoliberalizmom, ki pa je samonanašalna ideologija elit, kakršnih Slovenija zaradi majhnosti nikoli ne bo mogla imeti. Zdi se, da je tudi prav, da jih nima, kajti so napačne in so v posmeh humanizmu in svobodomiselnemu pogledu na življenje kot vrednoto, ki jo varuje državna ustava.