Tiskane izdaje
Svetovno odmevna zgodba se plete okrog knjige, ki bo bržkone ena najbolj spornih v letošnjem letu. Gre za avtobiografijo Mila Yiannopoulosa, za katerega širša javnost ne bi nikoli slišala, če ne bi odkrito govoril proti ženskam, črncem, Židom, gejem, priseljencem; in če ne bi bil sam deklarirani in prakticirajoči katoličan in gej ter priseljenec.
Kdo je ta človek z milozvenečim imenom in grškim priimkom? Je 33-letni sin Grka in Angležinje z bivališčem v Britaniji, rojen v Grčiji in v otroštvu z družino priseljen v Britanijo. Milo je urejen, urban tip pravilnih potez obraza in negovanega stasa, z zdaj vranje temnimi, zdaj sivkasto blond lasmi, včasih v globoko razpeti srajci, drugič v brezhibno ukrojenem suknjiču, včasih s sinjimi očmi, drugič s temnimi kot tolmun – odvisno od dogodka, na katerem se pojavi, ali fotografije, ki jo izbere za objavo na internetu. Milo veliko javno nastopa, še več se fotografira in objavlja.
Milo Yiannopoulos je njegovo pravo ime, toda za javno uporabo si je rad nadel tudi drugo – Milo Andreas Wagner, ki se je idealno skladalo z njegovim občasnim arijskim videzom in njegovimi izjavami, vrednimi najčistejšega arijca, čeprav ima za uvrstitev v to raso vsaj dve napaki – poleg tega, da je homoseksualec, se po mamini strani v njem pretaka tudi židovska kri.
Milo dela kot novinar in predavatelj. Študiral je – angleško književnost – na dveh univerzah, a mu študija ni uspelo dokončati, uresničila se mu tudi ni želja, da bi objavljal gledališke kritike. Zatem je začel pisati članke o informacijski tehnologiji s poudarkom na kulturoloških in socioloških vidikih. Ta čas je eden od urednikov ameriškega ultradesničarskega novičarskega portala Breitbart, ki je precej vpliven in eden od tistih, ki ima nemalo zaslug za Trumpovo zmago.
Milo je znan po izjavah, da je feminizem kot črevesni rak, da so lezbijke primerne edino za pornografsko industrijo, da so ženske in črnci inferiorni belim moškim, da je poveličevanje nacizma sprejemljivo v politiki ... Holokavsta ni bilo, je napisal, češ da gre za pretirano tolmačenje tistega, kar se je morda zgodilo »kot kaznovanje Židov za tisto, kar so storili božjemu sinu, ter za tisto, kar počnejo kot bankirji, industrialci, borzni mešetarji«. Vsaj toliko kot Žide prezira muslimane in priseljence, vsaka državna politika bi se morala bojevati proti njim. Ni res, trdi Milo, da so homoseksualci kot »takšni rojeni«, temveč gre za motnjo in življenjsko izbiro, ki homoseksualcem prinaša samo nesrečo. Pravice homoseksualcev so škodljive za človeštvo, geji bi morali skrivati svojo seksualnost.
S temi izjavami je Milo postal slaven, toda vprašanje je, ali bi njegova slava dobila globalne razsežnosti, če se ne bi vzpostavil kot ikona tako imenovane alternativne desnice, ki je v volilni kampanji podpirala Donalda Trumpa. Resda je zaradi skrajnosti njegov račun na twitterju za vedno izbrisan, toda na facebooku ima več kot milijon sledilcev.
Mila kot ikono desnice vabijo predavat na vse konce in kraje, tudi na ameriške univerze. Marca pa mu bo ena od petih največjih založb v ZDA, Simon & Schuster, izdala knjigo spominov z naslovom Dangeros (Nevaren). To je založba, ki je objavila klasike, kot sta Ernest Hemingway in F. S. Fitzgerald, ter avtorje svetovnih uspešnic, kot sta Dan Brown in Stephen King. V svoji zbirki Threshold, ustanovljeni leta 2006, v kateri bo izšla Milova knjiga, objavljajo nefikcijska dela za konservativne bralce. Vse večje založbe so v preteklih letih vzpostavile zbirke z desničarskimi temami, ker se dobro prodajajo. Toda nobena ni že pred izidom dvignila toliko prahu kot Dangerous in redko se knjiga že pred izidom v enem samem dnevu povzpne na prvo mesto prednaročil v Amazonovi spletni knjigarni.
Milo v zgražanjih, da je rasist, šovinist, nacist ..., naravnost uživa in se sklicuje na svobodo govora. Ugotovil je, da mu nesramnost, vulgarnost, porogljivost, laganje prinašajo slavo, vpliv in denar. Zato tudi ne preseneča njegova podpora Trumpu, ki je prav s takšnim diskurzom prepričal ameriške volivce. Milo o sebi gradi podobo predrznega in neustrašnega fanta, zaradi česar ga privrženci še bolj obožujejo in zaradi česar še bolje krmari skozi val razkrojenih vrednot in identitet. Ta fenomen morda najbolj plastično ponazori komentar nekega uporabnika na Milovi facebook strani: »Dobrodošli v letu 2017, ko je lahko gejevski Žid obtožen, da je vodja neonacistične skupine.«
Živimo v času, ki ga zaznamuje postresnična politika in v katerem poteka boj med dejstvi in fikcijo, izid pa ni obetaven. Med volilno kampanjo v ZDA so ljudje težko razlikovali, kaj je resnica in kaj laž, do resnice se niti niso trudili dokopati, ker načeloma raje verjamemo tistemu, kar potrjuje naša prepričanja. Volivci so brali o vpletenosti Billa Clintona v pedofilsko mrežo, o boleznih Hillary Clinton in njenem financiranju Islamske države, o papeževi podpori Trumpu ... Slednjo lažno novico je objavil lažni spletni časopis Denver Times, bila pa je tisti dan najbolj brana.
Breitbart in njemu podobni objavljajo lažne novice s političnim namenom, mnogi, na primer mulčki iz Makedonije, ki so se z lažnimi novicami vključili v ameriško volilno kampanjo, pa samo zato, da prek klikov zaslužijo z oglasi, s čimer še več zaslužita Google in Facebook. Ker niso pomembna dejstva in dokazana resnica, ampak tisto, kar posameznik čuti kot resnico, gibanje alt-right samo še pridobiva veljavo, saj potrjuje predsodke svojega občinstva in daje glas dobro organiziranemu spletnemu kanaliziranju, ki se razvija v mainstream.
Težko je reči, kako ustaviti to medijsko mašinerijo, od spletnih portalov do družabnih omrežij. Številni oglaševalci so zaradi lažnih novic in sovražnega govora umaknili oglase z Breitbarta. Zdaj s prenehanjem oglaševanja grozijo tudi tistim medijem, ki bodo naklonjeno pisali o Trumpu. Ugledni Chicago Review of Books je napovedal, da leta 2017 ne bo objavljal recenzij knjig, ki jih izdaja Simon & Schuster, in k temu pozval tudi druge. Več kot 15.000 ljudi je podpisalo peticijo, v kateri pozivajo Stephena Kinga in druge avtorje, naj bojkotirajo založbo. Za zdaj je vse skupaj brez pravega učinka, ker je v ospredju denar – če ga Milo in njemu podobni prinesejo dovolj, je zlahka prenašati zgražanje.
V Nemčiji, Franciji, na Nizozemskem bodo letos volitve. Tako ni naključje, da desničarski Breitbart začenja delovati tudi v Evropi. Breitbart v Londonu in Jeruzalemu že deluje, sledila bo nemška podružnica. Šefica Alternative za Nemčijo Frauke Petry, šefica francoske Nacionalne fronte Marine Le Pen, predsednik nizozemske Svobodnjaške stranke Geert Wilders, šef italijanske Severne lige Matteo Salvini in glavni tajnik avstrijske FPÖ Harald Vilimsky so se dan po Trumpovi inavguraciji sestali v Koblenzu in se predstavili kot vodilni politiki nove Evrope, ki bodo v svojih državah prevzeli oblast. Noben govornik kongresa ni izpustil priložnosti za čestitko velikemu vzorniku na drugi strani Atlantika. Kar je uspelo njemu, bo tudi njim. Vmes so bili na ulicah protesti proti »rjavi Evropi«, ki pa desnih populistov niso preveč vznemirili. Približno 800 povabljenih podpornikov »bodočih voditeljev« je v dvorani skandiralo: »Mediji lažnivci!«
Od širjenja lažnih novic si obetajo korist tudi populisti v Evropi. Pred nedavnim je Breitbart objavil, da je skupina moških (tujcev) v novoletni noči v Dortmundu z raketami napadla policijo in zažgala cerkev. V Italiji je stranka Gibanje Pet zvezdic ustvarila pravo mrežo za širjenje dezinformacij in to je za zdaj edini primer neposredne povezave med politično stranko in lažnimi vestmi.
Politiziranje dejstev ni od danes; politiki, posebej močni, so bolj ali manj vedno ustvarjali lastno realnost. Vse pogosteje je slišati opozorila, da naraščanje populizma spominja na mračne dni tridesetih let prejšnjega stoletja, ko sta na prizorišče stopila nacizem in fašizem. Vendar je pomembna razlika. Populizem ni ideologija, temveč strategija za osvojitev oblasti. Ultradesničarski populizem je posledica krize demokracije, za katero je odgovorna liberalna elita, preveč uspavana, da bi znala odgovoriti na populizem.
Trump je populist, predvsem pa je predstavnik socialnega darvinizma, ki je del ameriškega liberalnega mainstreama v vsej zgodovini. In samo deloma drži, da se je boj za oblast iz mainstream medijev prelil na nove medijske platforme. Trumpa so namreč naredili tradicionalni liberalni mediji, ki so že pred desetletji pisali o njegovem poslovnem cesarstvu. Na televiziji NBC pa je že leta 2004 začel voditi bizarni resničnostni šov Pripravnik o menedžerskem predatorstvu. Ko je vstopil v volilno kampanjo, ga je poznala velika večina volilnega telesa. In ga občudovala – zaradi bogastva, lepih žensk in prefriganega izogibanja davkom.
Slovenija je bila doslej kot nekakšen izoliran otok, vendar na naslednjih volitvah najbrž ne bo več. Včasih je znova in znova volila Kučana, ker je bil nacionalnemu karakterju Slovencev pisan na kožo – na ljudi je deloval nekonfliktno in pomirjujoče. Novi časi so prinesli Pahorja, pri ljudstvu prav tako priljubljenega zaradi nekonfliktnosti, ki je pred vsemi drugimi politiki dojel, da mora biti v prvi vrsti populist. Ruralnega populista pa najbolj pooseblja Primc, ki bo tudi lakmusov papir, koliko je Slovenija ruralna in populistična. Gotovo je, da Milo Yiannopoulos na Slovence ne bi imel nobenega vpliva, četudi bi tu odprl podružnico Breitbarta in se sprehajal po mestih in vaseh v vseh svojih skrbno domišljenih izvedbah.
