Limes, meja proti barbarom

Kompleksne vzroke begunske krize, ki so preplet vojn, zahodnih intervencij, revščine in podnebnih sprememb, dopolnjuje enako večplastna stvarnost: šibka in razdeljena Evropa, periferizacija Balkana, ki ostaja sanitarni kordon EU, geopolitični interesi velikih, vključno z Rusijo, ki je vstopila na Mediteran.

Vsakokratni evropski vrh je samo ritual, ki ne prinese rešitve. Problemi so strukturni. Med grško krizo smo gledali razkol Evrope na bogati, fiskalno vzdržni evropski sever in zadolženi jug. Med begunsko krizo sta Evropi spet dve, nekdanji vzhod šestindvajset let po padcu zidu gradi nov zid. Svoboda gibanja je bila véliki dosežek leta 1989, še pomnimo travmatične prizore 20. stoletja: Madžarsko 1956., Češkoslovaško 1968. in Poljsko 1981. Takrat je bilo občutiti prvi vonj po prostosti, ljudje z druge strani železne zavese so bežali pred ruskimi tanki na Zahod. Evropa jih je politično puščala na cedilu, vendar je sprejela prek 200.000 Madžarov, odprla je vrata Čehom, Slovakom, Poljakom. Zdaj vzhodnoevropejke isto svobodo kratijo ljudem, ki bežijo pred vojno, preganjanjem.

In vendar tudi Evropa premore eno strategijo – gradi limes, kakor Rim vizavi barbarom pred dva tisoč leti.

Okužba

Ti, ki so imeli polna usta »Evrope brez meja«, se poskušajo na vsak način zaščititi pred begunci in ekonomskimi priseljenci, kot pred kako kontaktno infekcijo. Vzhod pozna samo izseljevanje, ne priseljevanja, na neki način se je zanje begunska kriza zgodila prehitro, da bi jo lahko sprocesirali. Kljub temu je odbojnost do ljudi, ki prihajajo, šokantna. Njihovi voditelji, posebno Viktor Orban, se obnašajo kot varuhi »evropske civilizacije«. Slovaški premier Robert Fico je rekel, da država nima prav nobenih obveznosti, češ, »nismo mi bombardirali Moamerja Gadafija in povzročili kaosa v Libiji«. Javno mnenje poudarjeno nasprotuje beguncem in priseljencem, predvsem na Madžarskem, enako na Slovaškem in Poljskem; slednja je zaradi parlamentarnih volitev v še občutljivejšem položaju.

Kulturne in politične razlike, za katere smo mislili, da jih je bila Evropa presegla, so se z begunsko krizo obnovile. Vzhod ne razume koncepta deljene suverenosti, skupno odločitev dojema kot diktat. Največja vzhodnoevropska članica Poljska se je nazadnje oddaljila od višegrajske skupine, ta teden ni glasovala proti sporazumu o prerazporeditvi ljudi. To je pomembno. Sredinska premierka Ewa Kopacz ne sledi več populistični desnici. Štiridesetmilijonska Poljska, del weimarskega trikotnika, velja za eno najuspešnejših zgodb evropske integracije; ko bi si o evropskem projektu začela pomišljati ona, bi dvom obšel preostale, vključno z Nemčijo. Toda razpoka je globoka. Razlike v mentaliteti, kulturi in družbi znotraj Evrope so večje, kot smo mislili, da so.

Novi paradoks je, kako sama se je znašla Nemčija v trenutku, ko je bila odprla vrata. Ob grški krizi ji ni nihče oporekal, ob begunski krizi je nihče ne posnema. Vpliv Nemčije je velik; predvsem proevropska Poljska, ki ji je najbliže in globoko ceni kanclerko Angelo Merkel, je zmehčala prvotno stališče. Potem ko je Nemčija poleti izjavila, da bo letos sprejela 800.000 ljudi, ki iščejo mednarodno zaščito, pa razen Švedske ni bilo v več kot 500-milijonski Evropski uniji nikogar, ki bi hotel sprejeti več kot peščico ljudi.

Sanitarni kordon

In čeprav je v tej krizi odpovedala Evropa scela, zlasti sta s sprenevedanjem razočarali Britanija in Francija, je izstopajoča razlika med Balkanom na eni in srednjo in vzhodno Evropo na drugi strani.

Balkan je periferija periferije, begunska kriza kaže vso absurdnost tega, da je prostor nekdanje Jugoslavije ostal »črna luknja« na evropskem zemljevidu. Postal je tranzitna cona za begunce z Bližnjega vzhoda. Po tako imenovani balkanski poti ljudje v Grčiji vstopijo v EU in schengensko državo, nakar prečkajo dve neevropski državi, Makedonijo in Srbijo, zatem vstopajo v članico Hrvaško oziroma v schengensko Madžarsko. Oziroma kot je bil pred mesecem ironičen srbski zunanji minister Ivica Dačić: »Balkan je soočen z valom migracij ... iz Evropske unije.«

Regija od Unije tačas pričakuje predvsem denar, česa drugega se niti ne more nadejati. V preteklih dneh pa je bilo opazovati predvsem patetično medsebojno preigravanje, kdo na Balkanu je boljši. Slovenski premier je pretekli konec tedna krivil Hrvaško, tamkajšnja prva diplomatka je razlagala, da Slovenija ne ravna tako zelo drugače kot Madžarska in razkazovala ponos, češ, država se je lepo izkazala pred svetom. Nakar je tudi sama hitro zaprla vrata. Hrvaški premier je že pred tem najavil, da bo pri njih ljudem zagotovo bolje, kakor jim je bilo v Srbiji. In to je bil samo odgovor Beogradu, ki se je ponašal vizavi Makedoniji; slednjo je z vodnimi topovi, solzivcem, vojsko in policijo prekašala edinole Madžarska. Vsi so se, skratka, ubadali s tem, s kakšno podobo se bodo pokazali mednarodni javnosti. Kakor da stvar ni v tem, da ljudem pomagaš, namesto da jih preštevaš. Kot da je prelepa izkaznica že to, da jim ne škoduješ.

Putin v Sredozemlju

Po štirih letih državljanske vojne v Siriji je malone polovica prebivalstva, enajst milijonov ljudi, razseljena. Ključno vprašanje je, kako v regiji ukiniti razmere, ki ustvarjajo begunce. Na evropskih diplomatskih mizah je spet dolgo ignorirano vprašanje sirske vojne: jo je mogoče končati?

Težko bi prezrli velike manevre Rusije. Predsednik Vladimir Putin je najavil vojno proti Islamski državi, ob 70-letnici Združenih narodov se vrača v generalno skupščino, kjer je leta 2001 pozval h globalni fronti proti džihadizmu; apel je bil tedaj preslišan. Opazovalci niso prezrli, da je minilo deset let od njegovega zadnjega govora v generalni skupščini. V vmesnem času so se odnosi med Moskvo in Zahodom po vojni v Gruziji, Osetiji in Ukrajini močno zaostrili. In vendar se Zahod zdaj ozira proti Moskvi. Ta nikakor noče biti izključena iz oblikovanja nove Sirije. Vse večja navzočnost Rusije v regiji je pomenljiva: poročila navajajo, da širi vojaško navzočnost v Siriji in povečuje pomoč režimu Bašarja al Asada. Prvič po letu 2001 je Rusija tudi posodobila svojo pomorsko doktrino. Vprašanje ostaja, kaj so Putinovi stari novi strateški cilji.

Treba je poiskati nov način mednarodne vojaške in ekonomske intervencije, take, ki se bo izognila neokolonialnim pastem iz preteklosti, v London Review of Books piše Slavoj Žižek. Primeri Iraka, Libije in Sirije kažejo, da so zahodne intervencije zgrešene. V prvih dveh je intervencija spodletela, v zadnjem primeru, kjer so bile pod videzom nevmešavanja globoko vpletene zunanje sile, Rusija in Saudska Arabija, se ni končalo nič bolje. ●