Tiskane izdaje
Nekaj moraš povedati. Samo ropotanje ne pove nič. Tudi meni je kdaj dolgčas pri jazzu. Če pa je dobro, se spremenim v uho, pravi Borut Bučar. Greentown Jazz Band je naš prvi jazzovski orkester, ki je nastopil na kakšnem ameriškem jazz festivalu in navdušil občinstvo v zibelki jazza – ZDA. Bil je redni gost številnih pomembnih jazzovskih festivalov v Evropi in ZDA (od tega 17-krat na zahodni obali Amerike). Njihov nemški menedžer je izračunal, da so nastopili 2000-krat; Bučar je torej nastopil 1999-krat. Enkrat je moral zaradi polomljenih reber izpustiti nastop. »Uspelo nam je. Dolga leta se preživljam z jazzom, vendar ne z nastopi doma, ampak na tujem. V tujini sem imel približno dve tretjini koncertov.« Od ustanovitve leta 1982 se je v Greentown Jazz Bandu zvrstilo kakih 30 glasbenikov in Bučar je edini v njem od začetka; trenutno sestavljajo zasedbo Borut Bučar (klarinet, vodja zasedbe), Lado Rebrek (kontrabas), Marko Petrušič (klavir), Dominik Krajnčan (trobenta), Marjan Petrej (pozavna) in Ratko Divjak (bobni).
Jazz je prišel k nam z zamudo, v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Po drugi svetovni vojni se je v Sloveniji oziroma nekdanji Jugoslaviji uveljavil kot oblika upora mladine, podobno kot punk v osemdesetih letih. A medtem ko se punk kot underground gibanje zoperstavlja napakam socialistične družbe, si je jazz pred njim prizadeval za nekaj še bolj temeljnega: svoboden pogled v in na svet, pravico, da pogledaš čez začrtane meje. Poleg tega je več deset jazzovskih bendov s koncerti ustvarjalo nadvse priljubljena srečevališča mladih. Mladi Bučar je ušel najhujšemu preganjanju »dekadentne glasbe z gnilega Zahoda«, a še pomni: »Tovarišice in tovariši, med nami so reakcionarni plesalci, ki plešejo nedostojne, pokvarjene plese, uvožene iz gnilega kapitalizma.
Tako so na plesu leta 1953 v ljubljanskem Narodnem domu, kjer so igrali to novo vabljivo muziko – boogie woogie, swing, blues … prepovedali »zviranje«. Iz srednje glasbene šole bi ga skoraj izključili, ko so izvedeli, da igra jazz. Dober študent, pa se ukvarja s tako ničvredno glasbo, ki »kvari napredna socialistična daljna obzorja našega vrlega poštenega komunističnega podmladka«! S figo v žepu je moral obljubiti, da »tega ne bo več počel«. Podobno prepoved je prejel leto dni starejši Vinko Globokar, v tujini živeči slovenski skladatelj, pozavnist in dirigent. »Oblast je odklanjala to glasbo v celoti – kakor vse z Zahoda, podobno kot danes arabske države. Niso je razumeli, odveč jim je bil že napor, da bi jo spoznavali. Nekateri profesorji pa so slutili, da jazz ni kar tako.« Bučar si je že zgodaj izdelal življenjsko vodilo: »Glasba se ne deli na klasično in zabavno, ljudsko, pop, jazz … Obstaja samo dobra in slaba glasba.«
V tujini se je v času njegovega odraščanja na področju jazza veliko dogajalo, cveteli so jazzovski klubi, pri nas pa niti plošč ni bilo in šele leta 1956 se je smelo čez mejo. Ni bilo not, inštrumentov, jazzovskih šol. Za takratno mladino, zaprto v jugoslovanski krog, je bilo zamejstvo neraziskano in vabljivo območje. »Moji predhodniki so se jazza učili po radiu ali v kinu. Tudi jaz. Po večkrat smo šli gledat isti film, si zapisali melodije in tekmovali med seboj, kdo si je bolj zapomnil izvirnik. Vse je bilo novo, mikavno!« Bučar je začel nastopati pri sedemnajstih in leta 1958 postal poklicni glasbenik.
Glasba je poklic tudi njegove sestre, vrhunske pianistke Tatjane Bučar, ki živi in dela v Nemčiji, in njegovega pokojnega strica Danila Bučarja (1896–1971), dirigenta, igralca in skladatelja zborovske (Nocoj pa, oh, nocoj) in simfonične glasbe (Belokranjske pisanice). Borutov oče Julij, po poklicu pravnik, je bil dirigent pihalnih godb. Zanimivo glasbeno naključje: altsaksofon Toneta Martinca, člana Plesnega orkestra pod vodstvom Bojana Adamiča, je očaral kratkohlačnega navdušenca, že preden se je rodila Maca, Tonetova hči in Borutova žena.
Arhitekt in glasbenik
Glasbena šola je bila za sina iz glasbene družine samoumevna. Za klavir ni kazal posebnega veselja, ko pa je dobil v roke klarinet, je pri priči vedel, da je to njegov inštrument. Že kot najstnik je osnoval svoj bend. »Po vojni je bilo ogromno plesov – za mlade edine zabave – in veliko bendov. Igral sem v številnih zasedbah brez imena. Pet let sem sodeloval z Jožetom Privškom v mali zasedbi Seven Dixies, prvem jugoslovanskem orkestru, ki je igral na tujem. Privškova zahtevnost in natančnost sta koristili vsem bodočim glasbenikom: privzeli smo dobro navado, da je treba reči izpiliti do kraja.«
V Ljubljanskem jazz ansamblu, v katerem se je zaposlil kot klarinetist, je moral po potrebi igrati različne inštrumente, pa vaje vsak dan, po dva nastopa na teden, ponoči pa snemanja z večino vidnejših jugoslovanskih pevcev, nastopi z njimi po Jugoslaviji … S tem ansamblom je posnel prvo jazzovsko ploščo pri nas. V tistem času je igral tudi v Akademskem plesnem orkestru, bil stalni gost Big Banda RTV – vsega se je nabralo preveč. »Sedel sem na dveh stolih: ob delu sem namreč študiral arhitekturo.« Oče mu ni branil glasbene kariere, le mamini sestri, ki sta mu nadomeščali prezgodaj preminulo mater, bi ga rajši videli inženirja, češ da v glasbi ni kruha. »Pa sta dobili inženirja arhitekta, ki je dal diplomo v predal in jo mahnil s klarinetom po svetu!« Šalo na stran: Bučar je bil 27 let arhitekt in glasbenik hkrati, če odštejemo nekaj premorov, ko je moral spiti svojo kupo trpljenja in začasno utišati ljubezen do glasbe.
Borut Bučar spada med srečneže, katerih življenje žene močna strast: »Glasba je način življenja, ki te vsakič preseneti s čim novim.« To so občudovanja vredna, mikavna življenja, o katerih sanjajo mnogi mladi, ki si jih jemljejo za zgled. Umetnik se na odru zlije z inštrumentom, skupaj ustvarjata, v polsnu aranžira, zjutraj vrže izdelek na papir, vaja mu je izziv in vsak izziv rodi novega … Neznano je v umetnosti enako pomembno kot znano. Kako se zgodi, da se človek tako v celoti preda nekemu področju in postane izjemno ustvarjalen? Vsaka taka pot je enkratna, a večina se jih začne z zanimanjem, iskanjem priložnosti, negovanjem odnosov z ljudmi, dejavnosti in vrednot, ki se z leti poglabljajo. Končno stanje tega procesa poglabljanja je vitalna angažiranost, Bučarjeva najbolj očitna lastnost.
To je več kot samo predanost, je ljubezen, ki je postala vidna. Delo je poklic(anost) in del odgovora o smislu življenja. Drugi del smisla je ljubezen – ki ji Bučar v srcu daje prednost. »Družina je zame prva in sveta. Tudi hči iz prvega zakona spada v ta krog, na katerega stalno mislim in za katerega bi naredil vse.« Ljubezen in delo sta zanj tako kot voda in sonce za rastline. Strinja se z Levom Tolstojem, da lahko človek živi čudovito na tem svetu, če zna delati in ljubiti. Delati za osebo, ki jo ljubi, in ljubiti svoje delo. Ljubiti in delati je tisto, kar bi moral človek znati dobro početi.
Kar dela, želi deliti: »Vseskozi sem si prizadeval doseči raven, ko lahko delim z ljudmi, da v hipu razumejo, kar hočem povedati. 'Pridite poslušat Greentown Jazz Band in njegovega klarinetista Boda Bučarja, ki igra od komaj slišnega diha do krika …' – je zapisal ameriški kritik. Takšno je življenje: enkrat je vse tiho, pritajeno, drugič vse vre. Muzika je življenje. Odsevati mora življenje tistega, ki jo izvaja. Za to sem si prizadeval.«
Telo, njegov služabnik
Bučarjeva vitalna angažiranost in stremljenje k mojstrstvu segata na vsa področja njegovega zanimanja: od skrbi za telesno kondicijo (vsak dan v fitnes) in zdravje (z neverjetnim optimizmom in zaupanjem v uradno medicino se po potrebi odpravi na »remont«, kajti telo ni njegov gospodar, temveč služabnik), pa skrbi za čvrstost in število prijateljskih vezi, do arhitekture (kar naprej kaj zida) in potapljaštva (bil je dolgoletni podpredsednik Slovenske potapljaške zveze – predsednik ne, ker se ni hotel včlaniti v komunistično partijo –, pa predsednik Društva za raziskovanje morja in podvodne športe, soavtor potapljaških pravilnikov, podpisnik več kot 1000 potapljaških diplom in, če si nihče drug ne upa odmotati zapletenega sidra, se potopi še zdaj), vmes pa branje, branje.
Prepričan je, da nima več veliko dati, da pa lahko še veliko sprejme, razume, se nauči. Obžaluje, da Slovenci ne gojimo humorja in bolj životarimo kot živimo. Neomajno poudarja, da sta za napredek nujna temeljita izobrazba in sprejemanje odgovornosti. »Vsak človek dela napake in zdi se mi plemenito in visoko etično zbrati pogum in odkrito priznati, da si ga polomil. Tega se mora naučiti že otrok. Starši bi morali vedeti, da je otrokovo priznanje, da je naredil napako, zlata vredno. Zanikanje in prikrivanje sta posledica kolektivne odgovornosti polstoletne vladavine komunizma.« Zanikovalec lastnih napak nima v njegovem orkestru kaj iskati.
Pravijo, da se ljudje bolj kot po spolu, rasi in narodni pripadnosti razlikujejo med seboj po količini energije, ki jo prinesejo na svet. Bučarja so rojenice bogato obdarile in to energijo siplje naokrog kot nekaj najbolj samoumevnega. Nekaj dni pred zahtevno operacijo organizira »strašno fešto« za več deset svojih telovadnih tovarišev, kmalu po njej v Malem Lošinju poskrbi za čoln, dan zatem pa na Kolpi s prijateljem navdušeno lovi ribe. Neutrudno, na videz z lahkoto sproža dogodke, skrbi, da se kaj dogaja. Brez njega je pusto. Na rojstni dan, 10. julija, bo v dvorani z veličastno akustiko, pod širnim nebeškim svodom z vsemi odtenki Mood Indigo nad otokom Unije, kjer si je ustvaril drugi dom, odmeval koncert klasičnega jazza iz New Orleansa. Solist: Borut Bučar na klarinetu. Vse najboljše, maestro!
