Tiskane izdaje
Če govorim o katoliški Cerkvi, glede odnosa Cerkve do nasilja v imenu religije oziroma Boga ne vidim problema. Papež Frančišek je več kot enkrat jasno povedal, da z avtentično religijo ni mogoče utemeljevati nasilja nad sočlovekom. Papež Benedikt XVI. in predhodniki so večkrat prepričljivo pozvali k praktičnemu sodelovanju vseh ljudi in religij pri reševanju konkretnih izzivov. Zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega, ki je v krščanstvu prva zapoved, gre celo dlje od zlatega pravila, ki ga je navsezadnje mogoče utemeljiti s preprosto računico. Jezus namreč svojim učencem naroča, naj ljubijo tudi sovražnike, ne le tistih, ki so dobri do njih.
Vse to na neki način vemo in večina ljudi se strinja s temi načeli. Spoznanje, kaj je dobro in prav, ni največji problem. Izobrazba je pomembna, a ne dovolj. Problem je aplikacija, izvedba: kljub temu da vem, kaj je prav in dobro zame, tega ne storim ali celo ravnam nasprotno. V krščanski tradiciji temu pravimo izvirni greh. Zaradi tega življenjskega realizma ostajam – kot človek in kristjan – zadržan do razsvetljenskih idej, kadar niso uravnotežene s praktično moralnostjo. Mnogi moderni filozofi govorijo, kot da je razpoka med spoznanjem in ravnanjem ozka, skoraj neopazna, kot da je prestop s prvega do drugega lahek in samoumeven. A koliko ljudi – in miselnih sistemov – se raztrešči na dnu globokega prepada, ki zeva med njima! Pošten pač ni vsak človek, ki pozna najboljšo definicijo poštenja in pokvarjenosti, ampak le tisti, ki pošteno ravna.
Terorizem je politični pojav
Ne vidim, kaj pridobimo, če iščemo korenine terorističnega nasilja v genezi svetopisemskih religij. Predno v nadaljevanju predstavim vsebinski argument za to svojo zadržanost, se želim dotakniti dveh pragmatičnih razlogov. Prvi je, da bodo številni slovenski bralci to potezo razumeli kot legitimacijo njim samoumevnih stereotipov o zaostalosti in manjvrednosti religije. Mislim, da Slovenija tovrstne legitimacije protireligioznih stereotipov ne potrebuje, saj imamo tega že zdaj preveč. Taki stereotipi človeka zazibljejo v udobno večvrednost, s čimer mu onemogočijo tisto pristno razumevanje drugega, ki je predpogoj za medosebno in družbeno sožitje.
Drugi argument proti povezovanju religije in nasilja je, da teroristom daje večji pomen, kot ga zaslužijo. Terorizem je banalen pojav. Terorist je po definiciji človek, ki uporablja nasilje in zastraševanje za dosego političnih ciljev. Terorist ni vernik v teološkem pomenu besede, ampak je politični fanatik. Vero uporabi za to, da sebe in somišljenike prepriča o potrebnosti in legitimnosti cilja, ki ga želi doseči z nasiljem in ustrahovanjem. Vseeno mu je, ali njegovi somišljeniki verjamejo v brezrazredno komunistično družbo ali v rajske vrtove, obljudene z mladimi dekleti. Pomembno je, da so pripravljeni ubiti in umreti.
Religija in nasilje
Nikakor nočem upravičevati nasilja, ki ga je Mojzes v imenu Boga izvedel nad odpadniki. Želim le ponuditi drugačno – morda bolj sociološko navdahnjeno – razlago tega dela zgodovine izraelskega ljudstva. Pri tem si pomagam s svojim omejenim znanjem teologije in Svetega pisma. Predno nadaljujem, naj opozorim na posebnost svetopisemskih besedil, ki Bogu pripisujejo neposredno ravnanje v naravi in zgodovini. Večina teologov se strinja, da pisci Svetega pisma niso pisci kronik, ki bi zapisovali zgolj dejstva, ampak zgodovinske dogodke predstavijo skupaj z razlago, ki jim daje smisel. Se pravi: če beremo, da so ljudje grešili in jih je Bog za kazen prepustil sovražnikom, to ne pomeni, da je Bog, užaljen zaradi grehov, poslal močnejše sovražnike nad svoje ljudstvo. Pomen takega besedila je naslednji: pisec izhaja iz poraza, ki je zgodovinsko dejstvo. Ko ga skuša razumeti, gleda na preteklo ravnanje in ugotovi, da so ljudje prekršili pogodbo z Bogom. S tem so postali ranljivi, saj je bil Bog edino jamstvo za njihovo preživetje in blagostanje.
Kljub opisom nasilja v imenu Boga je v Svetem pismu očitna dinamika v smeri nenasilja. Na začetku je Bog sam »pokončal« ljudi, ki so ga zavrnili, na primer z vesoljnim potopom in egiptovskimi nadlogami. Pozneje je legitimiral nasilje ljudi, ki jih je postavil na čelo svojega ljudstva (Mojzes, preroki, sodniki, kralji). Pri Jezusu Kristusu ni več sledu ne o neposrednem nasilju Boga ne o legitimaciji državnega oziroma verskega nasilja. Zgodovinski razvoj religije je mogoče – in treba – brati kot celoto. Ključ do razumevanja je mir, ne vojna. Nasilje je empirično dejstvo, ki ga religija v prvi fazi poskuša omejiti (smrtna sodba je pridržana Bogu; kazen za izbit zob je en zob, ne celotna čeljust), Jezus pa se radikalno odpove vsakemu nasilju (če te kdo udari po enem licu, mu nastavi še drugo).
Pokol na Sinaju
V 32. poglavju druge Mojzesove knjige, ki ga analizira Tine Hribar, je navedeno, da je bilo ljudstvo »razbrzdano«. Hebrejsko besedo »nag« je mogoče razumeti kot dobesedno nag (kot posledica razbrzdanega praznovanja) ali nag v prenesenem pomenu, to je, nemočen, izpostavljen sovražniku. Večina komentatorjev se nagiba k naslednji razlagi: Očitno je, da leviti – ki se edini niso udeležili orgiastičnega slavja okoli zlatega teleta – niso pobili vseh ljudi. Kaznovali so voditelje in tiste, ki so postali neobvladljivi, celo lastne sosede in sorodnike. Uporniki so spodkopavali Mojzesov vodstveni položaj in s tem ogrozili varnost celotnega ljudstva, ki je taborilo sredi tujega in pogosto sovražnega ozemlja. Ogrozili so ga v vojaškem smislu, še bolj pa s tem, da so spodkopali temeljni kamen njegove istovetnosti.
V Svetem pismu namreč beremo, da je bilo izraelsko ljudstvo »najmanjše med vsemi ljudstvi«. Ni se moglo zanašati na lastno moč. Njegov edini »adut« je bila njihova navezanost na Boga, ki jih je ščitil. Ko so prekinili povezavo z Bogom, so postali navadno, majhno, izpostavljeno pleme. Spričo takšne nepomembnosti in ranljivosti jim ni preostalo drugega, kot da se prepustijo uživanju, češčenju denarja in pijanosti.
V tej optiki postane razumljivo, da je bilo treba upor odločno zadušiti, toliko bolj, ker ljudje niso bili dovzetni za razumske argumente. Ne smemo pozabiti, da so zlato tele zahtevali zato, ker so mislili, da Mojzesa ne bo več nazaj. Ko se je Mojzes prikazal, niso priznali napake. Njihova krivda je bila v tem, da so vztrajali pri uporu proti Mojzesu in Bogu tudi potem, ko niso več imeli razloga za odpad. S tem so ogrozili preživetje celotne skupnosti. Ali so njihovi sovražniki dejansko prežali v bližnjih gričih, čakajoč na ugodno priložnost za napad, ali pa je bila ogroženost dolgoročna, je drugotno vprašanje. V vsakem primeru bi izginili in z njimi vsa modrost, ki jim jo je Bog zaupal v dobrobit njih samih in vseh ljudi.
Prepad med ideali in dejanji
Takšna razlaga Svetega pisma je skladna z večinskim mnenjem eksegetov in tudi z zdravo pametjo. Kdor to hoče razumeti, razume. Problem so tisti, ki ne želijo razumeti. Ne manjka takih, ki poljubno izbrane izseke iz svetih knjig izrabljajo za opravičevanje in utemeljevanje svojih načrtov. A fundamentalisti niso verniki; skrajneži s čisto človeškimi interesi in idejami so, ki jih zavijejo v bleščeč papir religije ali ideologije, da morejo ljudi lažje manipulirati. Tudi jih ni mogoče prepričati z razumskimi argumenti, ker preprosto niso dovzetni zanje. Ideologi in fundamentalisti se ne odločajo na podlagi dejstev in argumentov, ampak obratno: sprejmejo le tista dejstva in argumente, ki se skladajo z njihovimi izbirami.
Svetovni etos, ki ga kot rešitev predlagajo Kant, Küng in Hribar, je odlična filozofija za agnostike in ateiste, pod pogojem, da se pustijo prepričati. Kot vernik ugotavljam, da svetopisemske religije vsebujejo vse to in več.
Dr. Peter Lah je izredni profesor na Papeški univerzi Gregoriana.
