Ljudje, ki ne obstajajo

Pridite, pokazal vam bom, kje spim, je rekel Mateeullah Shinwa, medtem ko je hodil proti zapuščenemu skladišču.

sob, 21.01.2017, 06:00
Andrea Contenta opisuje Srbijo kot odlagališče, podobno, kot so to po njegovem postale vse države na zdaj uradno zaprti balkanski begunski poti. »Samo v Srbiji je trenutno približno 8500 beguncev, ki nimajo dostopa do osnovnih pravic in potrebščin. Spijo zunaj, begunski centri so polni.«

Potem ko se je tudi na pobudo slovenskega premiera Mira Cerarja zaprla tako imenovana balkanska begunska pot in naj bi tako ustavili, kot jim oblasti pravijo, »neregularne migracije«, so se številni, ki so zbežali pred nasiljem, znašli v novem.

Pridite, pokazal vam bom, kje spim, je rekel Mateeullah Shinwa, medtem ko je hodil proti zapuščenemu skladišču na beograjski železniški postaji. Čeprav so tisti dan v srbskem glavnem mestu namerili enajst stopinj pod ničlo, je imel na sebi tanko jesensko jakno in športne copate. »Tu sem tri mesece in pol,« je dejal šestindvajsetletni begunec iz Afganistana in se ustavil. »Grozno je, ampak kaj pa lahko.«

Nizki podolgovati stavbi, v katerih je bilo nekoč carinsko skladišče Jugošpeda, stojita na koncu železniške postaje v središču mesta, nedaleč od nabrežja Save. Z luknjami v strehi, nekaj okni brez stekel in razpadajočim pročeljem je bilo videti, da že lep čas propadata. Do vrat prve stavbe, ki je najbliže železniški postaji, je vodilo nekaj stopnic. Skozi na pol odprta vrata se je vil dim. Zadušljivo je bilo že na vhodu. Zrak v prostoru je bil tako gost, da ni bilo mogoče videti globoko v notranjost. Nedaleč stran je sedela manjša skupina ljudi. K ognju so stegovali roke. Nekdo je prinesel plastenko vode. Malo naprej je sedela še ena skupina. In potem še ena. Kljub ognju je temperatura ostajala podobna tisti zunaj.

Prostor, kjer je spal Mateeullah, je bil v sosednji stavbi. Do nje je bilo s te strani mogoče priti le čez zasilno položeni tram, pod katerim so v jarku ležale smeti. Tudi tu je bil zrak rezek, ker je bilo treba kuriti. Za steno je na betonskih tleh ležal kup sivih odej, ki jih je Mateeullah dobil od organizacije Zdravniki brez meja. »Tu spim,« se je kislo nasmehnil. Podobnih zasilnih ležišč je bilo vse polno. Prostor je skozi razpoke v steni le tu in tam dosegla svetloba. Pod nekaterimi odejami je bilo mogoče opaziti telesa. Tu in tam se je katero od njih le premaknilo. Vsake toliko je nekdo zakašljal.

Da živi v hotelu, je Mateuullah odgovoril na vprašanje, kako je bivanje v Evropi opisal ženi, ki je s tremi otroki, od katerih je najmlajši star mesec dni, ostala v Afganistanu. »Ne morem ji povedati resnice, ker bi ji bilo še huje,« je govoril, kot bi se opravičeval. »Ne vem, kaj nameravajo z nami. Saj tudi če nas mislijo ubiti, je vseeno. Vseeno je, ali umrem tu ali v Afganistanu. V nevarnosti smo tu in tam. Toda ne bi rad še tako hitro umrl.«

Odlagališče in ekstremne razmere

Po oceni organizacije Zdravniki brez meja zunaj formalnih begunskih centrov, v zapuščenih skladiščih na beograjski železniški postaji, trenutno živi okrog 1500 moških, starih od 15 do 30 let, ki prihajajo iz Afganistana, Pakistana in Iraka. Večina med njimi so mladoletniki. Še kakih petsto si jih je zasilno pribežališče uredilo na odprtih parkiriščih v bližini. Humanitarni delavec pri mednarodni organizaciji Andrea Contenta opisuje Srbijo kot odlagališče, podobno, kot so to po njegovem postale vse države na zdaj uradno zaprti balkanski begunski poti. »Samo v Srbiji je trenutno približno 8500 beguncev, ki nimajo možnosti potovati, veliko med njimi, in to je vsaj dva tisoč ljudi v Beogradu, nima dostopa do osnovnih pravic in potrebščin. Spijo zunaj, begunski centri so polni. Zdaj je vprašanje, kaj bomo naredili s temi ljudmi? Jih bomo pustili in gledali, kako trpijo ali celo umirajo?«

Več sto beguncev v Beogradu vsak dan obišče mobilno enoto Zdravnikov brez meja, ki je postavljena v bližini železniške postaje in je odprta do 22. ure. Contenta pravi, da so samo v prvih dneh letošnjega leta imeli sedem primerov ozeblin, izpostavlja tudi pogoste okužbe dihal, garje in druge kožne bolezni. »Da bi se v tako nizkih temperaturah ogreli, kurijo, kar najdejo, tudi plastiko. Dim, spanje in sploh bivanje v takšnih ekstremnih razmerah privedejo do številnih negativnih posledic za zdravje. In tako živijo že več mesecev, vsaj od konca poletja, brez dostopa do pitne vode in sanitarij,« opisuje razmere v Beogradu. »Že nekaj časa se pogovarjamo z lokalno oblastjo, da bi postavili prenosne sanitarije in tuše ter uredili dostop do pitne vode, toda to vedno zavrnejo, rekoč, da ljudje potem ne bodo odšli v begunske centre. Toda ti so že mesece polni, in čeprav so lani odprli dva nova, je ljudi več, kot je v njih prostora. Nekateri med njimi so trenutno 250-odstotno zasedeni.«

»Trajna rešitev« begunskega vprašanja

V dneh, ko se številni begunci, ki so podobno kot Mateeullah obtičali na Balkanu, spopadajo z izredno nizkimi temperaturami in neprimernimi bivalnimi razmerami, pa je bil slovenski premier Miro Cerar ob obisku azilnega doma v slovenskem glavnem mestu pomirjen. Razmere v njem so po njegovi oceni normalne, človeške, »za razliko od nekaterih drugih držav« prosilci za azil v Sloveniji ne zmrzujejo. Tega, kot je povedal, ne bi dovolil.

Da je »migracijska kriza, s katero se ubadajo naše države, dosegla nepredstavljive razsežnosti«, je Cerar januarja lani zapisal v pismu predsednikom vlad Nemčije, Avstrije, Hrvaške, Srbije, Makedonije in Grčije ter pozval k »trajni rešitvi za zmanjšanje neregularnih migracij«. Doktor prava, ki je magistriral na temo človekovih pravic, si je odtlej, kot je pred tem napovedal, »vztrajno prizadeval« za zaprtje balkanske begunske poti. Med drugim tudi tako, da je več kot sto kilometrov slovenske meje s Hrvaško dal ograditi z žico, nedavno pa v državni zbor poslal novelo zakona o tujcih, po kateri bi lahko Slovenija povsem zaprla mejo pred ljudmi na begu. Vrh Evropske unije je tri mesece po Cerarjevem javnem pismu naznanil, da balkanske migracijske poti ni več, še dva meseca pozneje so začele veljati določbe sporazuma EU s Turčijo o deportacijah državljanov tretjih držav v Turčijo.

Da so se predvsem po letu 2015 »politike dobrodošlice« hitro spremenile v ograje in zidove na begunski poti, opozarja humanitarni delavec Andrea Contenta, vse pogosteje je slišati pripovedi o nasilju. »To poletje je naraslo število pričevanj v zvezi z ravnanjem policije, predvsem bolgarske in madžarske, pri čemer gre za usklajeno akcijo z vojsko in tudi evropsko agencijo Frontex. Videli smo rane na ljudeh, ki so jih pogrizli psi ali pa so bili pretepeni s palicami. Videli smo posledice uporabe solzivca in električnih paralizatorjev,« videno opisuje Contenta. »Ali bo Evropa legitimirala nasilje zato, da bo zaščitila svoje meje? In če se bo še naprej tudi kriminaliziralo ali viktimiziralo begunce, pri čemer gre za dve plati iste zgodbe, ne vidim izhoda.«

Dve tableti

Zunaj skladišča, v smeri, ki gleda stran od središča Beograda, se je zbrala manjša skupina ljudi. Tudi tam je gorel ogenj. Močan veter je raznašal dim v vse smeri. Mraz je grizel kosti. Sredi odvrženih kupov tramov, odvečnega gradbenega materiala in smeti se je nekdo sklanjal. Z vodo, ki je počasi tekla iz ozke črne cevi, si je umival obraz. »To je naš tuš,« je naznanil Mateeullah. »Kdaj sicer voda zmrzne, a nazadnje sem se stuširal prav tu.«

Ko je pred nekaj dnevi zbolel, se je obrnil na Miksalište, mrežo nevladnih organizacij za pomoč beguncem. Manjši dve baraki, v kateri so se preselili po tem, ko so junija lani oblasti dale zrušiti prejšnje prostore, stojita nedaleč od beograjske železniške postaje. »Dali so mi dve tableti,« je Mateeullah zmajeval z glavo in hkrati zatrdil, da se zdaj počuti dobro. »Razmere za bivanje so izredno nevarne za zdravje, predvsem zaradi dima in mraza,« je sklenil begunec iz Afganistana, ki je končal visoko šolo za zdravstvo in potem sodeloval z ministrstvom za javno zdravje pri zbiranju podatkov o zdravstvenih razmerah v vzhodni afganistanski provinci Kunar, kjer je bil rojen.

Objekti ustvarjene krize

Razmere, v katerih živijo begunci v Beogradu, sociologinja Ana Pajvančić Cizelj s filozofske fakultete v Novem Sadu dobro pozna. Opozarja, da so posledica evropskih politik. Konec lanskega leta je sodelovala pri raziskavi med migranti, nastanjenimi v obmejnem begunskem centru v Šidu. Trenutno jih je v tem srbskem mestu, ki šteje okoli dvanajst tisoč prebivalcev, nastanjenih dva tisoč. Toda mejo jih zaradi uvedenih kvot lahko prečka le od deset do dvajset na dan in tako nadaljuje pot proti Evropi. Da si ljudje želijo predvsem mirno življenje, jih je dejala večina v pogovorih z raziskovalci. »Raztrgani so med tem, kar je bilo, in med tistim, k čemur naj bi šli, in tem, na kar upajo v prihodnosti. Toda to se zdaj vse bolj oddaljuje in ta vakuum se podaljšuje, ko tu ostajajo tudi po več mesecev, medtem ko je bilo to obdobje prej veliko krajše,« opisuje razmere po zaprtju balkanske poti Pajvančić Cizljeva. Komunikacija z lokalno skupnostjo in gradnja zaupanja sta prav zato po njenem zdaj zelo pomembni. »Je pa neka druga raziskava pokazala, da imajo prebivalci v Šidu zelo negativne predstave o migrantih in da so te povezane predvsem z vprašanji o varnosti. Obstajajo mešani občutki, po eni strani solidarnosti in želje pomagati, po drugi strani strah. Ti predsodki so usmerjeni predvsem v moške begunce, ki so tudi v medijih pogosto predstavljeni kot agresorji, teroristi, ne prepoznava pa se, da so žrtve nasilja, tako kot ženske in otroci,« opozarja raziskovalka. »Eden od beguncev nam je povedal, da čeprav je pribežal z otroki, ga nihče ne vidi kot očeta, ampak kot potencialno grožnjo. Pogosto so nam govorili tudi, da jih nihče nič ne vpraša.«

Pajvančić Cizljeva govori o procesu dehumanizacije, ki je plod politične in ekonomske kalkulacije. »Zaradi predsodkov, medijskih objav in odnosa oblasti se migrantov pogosto ne dojema kot ljudi. Tako so izolirani, nimajo kolektivnega glasu, njihovo videnje krize sploh ne obstaja. Oni so pravzaprav objekti ustvarjene krize,« razmišlja profesorica. Izkušnja migracij v zadnjih balkanskih vojnah bi sicer po njenem lahko odprla pot gradnji solidarnosti med ljudmi. Med pogovori z begunci se je, kot pravi Pajvančić Cizljeva, pokazalo, da poznajo razmere iz devetdesetih let na območju nekdanje Jugoslavije.

Zunaj institucij

Da bi ljudi iz središča Beograda spravili v begunske centre, ki jih je v Srbiji trenutno šestnajst in so zunaj mestnih središč, so oblasti novembra lani v javnem pismu pozvale humanitarne organizacije, naj ustavijo distribucijo hrane, oblačil in zdravil. Medtem ko v organizaciji Zdravniki brez meja kljub pozivu nadaljujejo humanitarno pomoč, so v Miksalištu ustavili razdeljevanje hrane. »Nimamo namena delati proti oblasti, treba je sodelovati,« je pojasnila Ivana Kazanović, ki v tej nevladni organizaciji skrbi za komunikacijo z javnostjo. Toda poudarja, da kljub temu nadaljujejo delo z begunci. V njihovih prostorih so na voljo internet, polnilci za mobilne telefone, tuš, organizirajo jezikovne tečaje in pravno podporo. Število ljudi, ki v Beogradu ostajajo zunaj uradnih begunskih centrov, se tudi po tem, ko so prenehali deliti hrano, kot ugotavlja Kazanovićeva, ni spremenilo. Topli obrok, ki jim ga pripravijo prostovoljci, pa zdaj dobijo le enkrat na dan.

Toda Mateeullah kljub temu ne želi v begunski center. Predvsem mlade moške, ki niso iz Sirije, je povedal, potem takoj deportirajo iz države. In tega se po njegovem zavedajo vsi, ki so v skladiščih. Pripoveduje zgodbe ljudi, ki jih pozna in se jim je to zgodilo.

Podobno opozarjajo v neformalni mreži aktivistov No border Serbia, v kateri zagovarjajo načelo, da je svoboda gibanja temeljna pravica vsakogar. »Ljudje se sami odločijo, da ostanejo in živijo v ekstremnih razmerah, toda v skupnosti, z več svobode in avtonomije pri odločanju, ne pa v institucijah, kjer so pogosto zaprti in ponižani. Edina alternativa, ki jim jo ponuja oblast, je namreč Preševo – zaprti kamp, od koder je edini izhod deportacija nazaj v Makedonijo,« so zapisali na svoji spletni strani.

Da si v skladiščih v Beogradu lahko najdejo kaj, s čimer zakurijo ogenj, se tako vsaj malo pogrejejo in si med seboj pomagajo, poudarja tudi Andrea Contenta. To je po njegovem zunaj mestnih središč skoraj nemogoče. V decembru so zaradi podhladitve oskrbeli dva člana iraške družine, ki so jo bolgarski policisti pustili tavati nekje na meji s Srbijo. Malo pred tem je na tej meji zaradi podhladitve umrl afganistanski deček. Samo letos so na meji med Turčijo in Bolgarijo zabeležili tri smrti zaradi podhladitve. »To se bo še dogajalo, če bomo ljudi puščali zunaj,« opozarja humanitarni delavec. »Ne glede na to, kako jih kdo označuje, so to ljudje in temeljne človekove pravice bi morale veljati za vse. Dejstvo pa je, da za te ljudi ni nobene legalne in varne poti, po kateri bi lahko prišli v Evropo, kar jih postavlja v še bolj negotov položaj.«

Contenta pri tem govori o dvoumnosti srbskih oblasti, ki po eni strani pozivajo k ukinitvi humanitarne pomoči, toda po drugi strani tovrstne aktivnosti vendarle dopuščajo. »Ali bi lahko dopustili, da so ti ljudje v središču mesta, med katerimi so številni mladoletni, brez hrane? Saj smo leta 2017 in v središču države, ki je ena najpomembnejših v regiji,« razmišlja humanitarni delavec. Pri tem izpostavlja zgodovinski in geografski kontekst, na katerega srbske oblasti ne morejo vplivati z ukinitvijo razdeljevanja humanitarne pomoči. »Večina beguncev, ne glede na to, ali grejo iz Turčije v Bolgarijo ali prek Grčije, Makedonije, Albanije ali Kosova, prečka Beograd. Tu imajo tudi dostop do tihotapskih mrež. In te so danes edina alternativa za prečkanje meja, ker smo v situaciji, ko evropske politike ne naslavljajo in ne priznavajo obstoja teh ljudi.«

»Življenje s stilom«

Tudi manjši park v bližini beograjske železniške postaje je že nekaj časa zbirališče ljudi, ki so na begu proti Evropi obtičali v srbski prestolnici. Tja vsak dan odide tudi Mateeullah. Pri enem od lokalnih ponudnikov hitre hrane si je mogoče napolniti mobilne telefone in kupiti poceni hrano. In tam je po Mateeullahovih besedah mogoče priti do tihotapcev. Na enem od dreves je celo pripeto sporočilo v dveh jezikih: »Ugoden prevoz do Avstrije, Hrvaške in Nemčije«, ob čemer je navedena srbska mobilna številka.

Da bi prečkal madžarsko mejo, bi moral Mateeullah tihotapcem plačati vsaj dva tisoč evrov. Pot od Afganistana do Srbije, ki je trajala dobrih šest mesecev, ga je stala petkrat več. V skladiščih v Beogradu zdaj namerava počakati do maja, ko upa, da bo nadaljeval pot proti Avstriji. Rad bi, da se mu potem pridruži družina in da se vpiše na medicinsko fakulteto. Ali je po vsem tem, kar je doživel, spremenil mnenje o Evropi? »Kako naj spremenim mnenje,« je odgovoril, »ni druge, samo to še imam.«

Del skladišča, v katerem zdaj živi Mateeullah, od nabrežja Save že nekaj časa ločuje visoka ograja. Nanjo so na drugi strani pritrjeni velikanski reklamni panoji, na katerih se bleščijo steklene stavbe, zelenje, nasmejani in urejeni ljudje. Podobe bližnje prihodnosti spremljajo napisi: »Življenje s stilom«, »Življenje ob reki«, »Nova raven storitev«. Tudi pri temperaturah pod ničlo se na tamkajšnjem gradbišču premikajo žerjavi. Na še nedokončani stolpnici, ki jo je prav tako mogoče opazovati iz begunskega pribežališča, v oči bode velik napis: »Eagle Hills«. To je ime podjetja s sedežem v Abu Dabiju, ki v javno-zasebnem partnerstvu s srbsko vlado gradi Beograd na vodi. Na okrog sto hektarjev velikem območju, ki sega tudi čez skladišča železniške postaje, so predvidene luksuzne poslovne, trgovske in stanovanjske površine.

Mateeullah se je med hojo ustavil pred ograjo in pogledal v smeri stolpnice. »Gradijo stavbe, a mi nismo ljudje,« je dejal. »Zakaj naj bi se ukvarjali z nami, ko pa zanje nismo ljudje?«

Prijavi sovražni govor