Tiskane izdaje
Z Nino Bunjevac je bilo podobno: leta 1977 je v neki garaži v Kanadi med sestavljanjem eksploziva razneslo njenega očeta, ostali sta ji tako rekoč dve mami, mati in babica, pa tudi dve domovini, Jugoslavija in Kanada, med katerima se še danes giblje. Predvsem pa dve ideologiji, med katerima je odraščala: desničarski ekstremizem njenega očeta Petra in kleni komunizem iz partizanskih časov babice Momirke.
Nina Bunjevac se na gostinski terasi, kjer poteka pogovor, ubogljivo postavi h kamnitim koritom, iz katerih rase »kanadski« javor, in pozira fotografu. Pozneje ugotovimo, da je javor sicer japonski in kot tak nima nikakršne zveze s Kanado, v kateri Bunjevčeva živi od leta 1990. Ampak glavno, da se barve njegovih listov prelivajo od toplo rumenih do ognjeno rdečih in so zato slikovito ozadje za portretiranko, oblečeno v črno.
Črna in bela sta tudi edini (ne)barvi, ki ju je Nina Bunjevac uporabila pri slikanju veličastne freske zgodovinskega dogajanja na Balkanu v dvajsetem stoletju. Ta namreč rabi kot ozadje za bližje in intimnejše dogajanje v njeni družini, ki je v grafičnem romanu Očetnjava v ospredju. Dogodki v bližnjem in oddaljenem, drugem planu so seveda povezani, dvajseto stoletje je bilo stoletje vojn in razpadanj kraljestev in rojevanj novih držav, ljudje, ki so zašli v kolesje ideologije, pa je ponavadi niso dobro odnesli.
Moj oče, terorist
Eden takih je bil avtoričin oče, Peter Bunjevac, ki je v prvih črno-belih sličicah upodobljen kot pretežno molčeča, rahlo nergava pojava, ki sedi v dnevni sobi njihove hiše v kanadskem Wellandu, bere časopis in benti čez »komunistično propagando«.
Da bi svojega sina Peteyja obvaroval pred ideološkim pranjem možganov, ki da ga izvaja njegova tašča (Peteyjeva babica) v Srbiji, oče Peter svoji ženi jasno pove, da na obisk k svojim staršem lahko vzame hčeri Saro in Nino, sina pa nikakor. »Ti in punci počnite, kar hočete, ampak fant ostane tu.«
V zraku je čutiti napetost, mama pred vrata in okna v otroških sobah ponoči prestavlja omare, kot da jih hoče zavarovati pred nečim ali nekom, pred nekim neotipljivim in neizrekljivim zlom. Pred čem, je begalo tudi še ne dveletno Nino, ki se ji je dinamika odnosov v njeni družini začela razkrivati šele čez desetletja, in to tako, kot bi po delcih sestavljala sestavljanko.
Tako je zasnovan tudi grafični roman; pripoved ni linearna, bralca avtorica najprej popelje po ulicah Toronta, potem ga mirne duše vrže za petintrideset let v preteklost, od tam ga pahne še dlje – v Pavelićevo NDH, in tako naprej in nazaj.
Zgodba je sestavljena iz delcev, ki opisujejo intimne družinske prizore, in koscev zgodovinskih dogodkov z Balkana (v stripu »nastopijo« kralj Peter, Draža Mihailović, Josip Broz Tito, Milovan Đilas, Goli otok, pionirji …).
Ampak ko obrneš zadnji list, se tudi tebi nekako vse sestavi: Peter Bunjevac je bil nesrečen že kot otrok, rodil se je srbskima staršema v hrvaški vasici Bogićevci, otroštvo mu je ugrabila vojna, ki je očeta odplaknila v ustaško taborišče, mater pa mu je vzela tuberkuloza. Nič čudnega, da se je že zamlada zabaval, tako da je mačkom smodil tace v kaminu, in so po vasi nanj gledali postrani.
Edina, ki se je hotela ukvarjati z njim, je bila njegova teta Mara, pa še ta se je kmalu po koncu vojne odpravila s trebuhom za kruhom v državo, kamor so vodile sledi številnih sovaščanov in sorodnikov: v Kanado. Mladega Petra so dali v vojaško šolo v Split in morebiti bi v JLA lahko naredil čisto solidno kariero, če mu ne bi ob aferi Đilas padlo na pamet vzklikati gesla v čast prvemu jugoslovanskemu disidentu. To ni moglo peljati nikamor drugam kot v ječo.
Po prestani zaporni kazni je tudi njega pot odpeljala, kamor že mnoge pred njim, v prostovoljno izgnanstvo. V begunskem taborišču v Gornji Avstriji se je seznanil s človekom, ki je pozneje postal ena najbolj zaželenih tarč jugoslovanske službe državne varnosti: srbskim nacionalistom Nikolo Kavajo, razvpitim snovalcem atentatov na Tita (menda ga je imel na muhi kakšne trikrat, a mu je vsakič znova spodletelo; prav tako se je Kavaja uspešno izmikal jugoslovanskim agentom in naposled umrl naravne smrti – za posledicami srčnega napada na svojem domu v Beogradu leta 2008).
Kako tesna prijatelja sta postala, ni uspelo ugotoviti niti Nini Bunjevac, a dejstvo je, da se je Peter Bunjevac v Kanadi preživljal kot rudar, v prostem času pa postal eden dejavnejših članov četniške diaspore, ki je izvajala teroristične napade na hrvaške izseljence. Moj oče, terorist, skratka – kot je zapisal Goran Vojnović v spremni besedi k slovenski izdaji Očetnjave (založba Modrijan, 2015).
Razpad Jugoslavije
Sprva so živeli v beograjskem stanovanju babice Momirke, zaprisežene vrednotam narodnoosvobodilnega boja, potem se je Nina z materjo preselila v Niš. Vpisala se je v tamkajšnjo Šolo uporabnih umetnosti Đorđe Krstić, leta 1990 pa začela študirati na umetniškem oddelku Centralne tehnične šole v Torontu. Ravno v času, ko se je ogenj v balkanskem kotlu spet začel razplamtevati in so olja na žerjavico prilivali taisti nacionalizmi, ki so se zbudili že v drugi svetovni vojni, se je Nina namreč odpravila v Kanado obiskat svojega brata Peteyja.
Raje se sploh ne vračaj, tu bo vojna, ji je telefonirala mama. In Nina je iz Kanade opazovala, kako se je Jugoslavija, država, ki jo je štela za svojo domovino, sesula v prah. Razpad Jugoslavije je doživela kot hud psihološki udarec. »Bila sem stara šestnajst let in prvo poglobljeno občutje, ki me je v zvezi s tem preplavilo, je bilo posledica spoznanja, da je ideologija, ki ji je bil privržen moj oče, pravzaprav sestavni del nabora ideologij, ki so povzročile razpad Jugoslavije,« razlaga Bunjevčeva. Vrnitev v Kanado je bila zanjo zelo travmatična izkušnja.
Travme so pogubno vplivale že na njenega očeta, ki se je v resnici rodil pod nesrečno zvezdo in bi ga zaradi klavrnega otroštva ter pomanjkanja topline zlahka razglasili za žrtev – čeprav je bil storilec kaznivih dejanj. Lahko bi šli še dlje in ga opevali kot junaka – takšen je bil Peter Bunjevac v očeh svojih kanadskih prijateljev, pri katerih je njegova hči iskala dodatnih informacij.
Kakšno vlogo mu je, ko je zbrala vse koščke, namenila sama? »Pri mojem očetu je imel velik vpliv splet okoliščin. Vse polno ljudi je, ki jim vojne prizadenejo travme, pa se ne usmerijo v radikalizem. Pri njem je bil drugi dejavnik alkoholizem, izražen že pri njegovem očetu, telesno nasilje v družini, pa bežanje pred eno in drugo vojsko, ki je zasedla vas. Nanj je pogubno vplivalo tudi prostovoljno izgnanstvo v Kanadi, od koder se ni mogel vrniti domov. Terorist je postal v veri, da bo tako lahko obračunal z jugoslovansko vlado, ki mu je stala na poti do vrnitve v domovino. Disidenti so sicer pogost pojav v različnih ureditvah, a ponavadi so še vedno lahko del nekega sistema, v Jugoslaviji tistega časa pa je bilo to povsem nemogoče.«
Balkanske vojne kot podaljšek druge svetovne vojne
Kakšno politično prepričanje pa se je razvilo v ženski, ki je odraščala tako rekoč med Scilo in Karibdo: po eni strani so jo zaznamovala stališča očeta, po drugi je bila podvržena naukom svoje babice, ki je razmišljala diametralno nasprotno od zeta? In ker se v republikah nekdanje SFRJ pogosto dogaja, da se politično prepričanje deduje …, kaj se lahko rodi iz trka med srbskim nacionalizmom in anacionalnim komunizmom? »Sem socialistka. Sem za socializem in za samoupravljanje. Mislim, da je samoupravljanje zelo pomembno, sploh v majhnih državah, kot so recimo Slovenija, Srbija, Hrvaška. Sem proti imperializmu, proti destruktivnemu kapitalizmu. Menim, da bi lahko našli neko srednjo pot, marksizma še nismo izčrpali in dovolj proučili, tako pomemben je bil v zgodovini sveta, da mislim, da bi se kazalo vrniti k njemu in ga reformirati. Marksizem je prispeval k razvoju številnih dežel, iz njega so izšle človekove pravice. V Severni Ameriki me motijo skrajnosti, na komunizem gledajo kot na fašizem. Ko je moj oče prebegnil v Kanado, je začel delati kot rudar v rudniku niklja v lasti družbe Inco. Šele leta pozneje sem v neki oddaji na CBC izvedela, da je v petdesetih letih korporacija Inco novačila antikomuniste iz begunskih taborišč v Avstriji, saj so si z njimi obetali od znotraj razbiti razvoj sindikalnega gibanja v podjetjih. In ko to zveš, ti postane jasno, zakaj je prišlo do vojne v Jugoslaviji v devetdesetih. Od konca druge svetovne vojne je v diaspori ves čas vrelo, Gojko Sušak, ki je bil pripadnik t. i. sovražne hrvaške emigracije in je prav tako živel v Kanadi, je pozneje postal hrvaški minister za obrambo. To ideologijo so uvozili iz diaspore!«
In res se bralcu Očetnjave začne sestavljati celotna slika zgodovinskega dogajanja v dvajsetem stoletju, balkanske vojne pravzaprav niso mogle biti nič drugega kot nekak podaljšek druge svetovne vojne. Izseljenske skupnosti so v novo domovino prinesle vsaka svoje travme, vse informacije, ki so prišle do njih, so bile zelo filtrirane, roko nad informiranjem je pogosto držala cerkev, pripoveduje Nina Bunjevac. Med srbskimi priseljenci se je ohranilo tisto znano prepričanje, da so Srbi vedno žrtve, nad katere se zgrne vse zlo sveta, še danes se pogosto prerekam na to temo z očetovo teto Maro, pripoveduje sogovornica. »Srbi smo pregnali Turke iz Evrope, trdi Mara, jaz pa ji moram razlagati, da je otomanski imperij tedaj začel gniti od znotraj, Srbi smo samo izkoristili priložnost.«
Diaspora se pomladi – in spremeni
Kako pa je na stanje duha v t. i. sovražni emigraciji vplival prihod nove vrste prebežnikov, tistih, ki so se iz Jugoslavije izselili med balkanskimi vojnami v devetdesetih? »V devetdesetih so v Kanado prišli predvsem ljudje iz Bosne, Hrvaške, nekaj s Kosova in iz Srbije – večinoma tisti, ki so bežali pred Miloševićevo politiko. Treba je poudariti, da so bili to izobraženci in da so se v tujino umaknili pred vojno, v kateri niso hoteli sodelovati. In v tem se razlikujejo od prvotne diaspore, zato se je izseljenska skupnost začela počasi spreminjati. Infrastruktura diaspore še naprej ostaja enaka, obsega predvsem kulturne centre, ampak ločevanje ni več tako dosledno na tiste, ki so za Jugoslavijo, in na privržence nacionalistov. Še vedno pa velja, da obstajajo cerkve, v katere zahajajo nacionalisti, in druge, kamor k maši hodijo komunisti.« (smeh)
Lovec na Tita
V pripovedovanje Nine Bunjevac se večkrat vpletejo osebni spomini, recimo na hčerko nekega projugoslovanskega emigranta iz Vancouvra, ki jo je poklicala kmalu po izidu Očetnjave. Njen oče je bil Srb iz Bosne, poročen s Slovenko. V Vancouvru je odprl prvo jugoslovansko restavracijo v Kanadi. Ubili so ga istega leta, ko je umrl Peter Bunjevac, le da ga je nekdo pri belem dnevu sredi ulice ustrelil s pištolo. »Nikoli niso izvedeli, kdo ga je umoril, a so sumili srbske nacionaliste. V letu, ko je umrl moj oče, je bilo takih eksekucij vse polno.«
Sogovornica priznava, da se je po odgovor na vprašanje, kdo je bil njen oče, podala v časopisne arhive, preiskovala je vse, kar je na voljo na spletu, ni pa brskala po kartotekah službe državne varnosti. O t. i. sovražni emigraciji so se po Titovi smrti razpisali jugoslovanski mediji tipa Duga in Start, ki so do slave povzdignili tudi Kavajo. Možakar večno zariplega obraza in skrbno pristriženih last je, glede na vse, kar so o njem pisali, deloval bolj kot lik iz kakšne hollywoodske komedije Mela Brooksa – hoče biti superjunak, a se mora sprijazniti z vlogo večnega poraženca. Leta 1978 je, denimo, ugrabil letalo in grozil, da bo z njim treščil v stavbo Centralnega komiteja v Beogradu. Naposled so ga na Irskem aretirali in strpali v zapor, on pa je leta pozneje razglašal, da je Osama bin Laden ukradel njegovo idejo. »O njem nisem hotela veliko pisati, ker mu nisem hotela posvečati preveč pozornosti. On zame ni človek,« pravi Nina Bunjevac. Da sta bila z njenim očetom prijatelja, je izvedela od očetovih kanadskih znancev, potem pa je Petra Bunjevca uzrla na eni od fotografij s Kavajo, ki so jih pokazali v dokumentarnem filmu Nikola Kavaja, lovec na Tita (Nikola Kavaja – lovac na Tita, 1994).
Vse, kar je v Očetnjavi, so preverjena dejstva, če nisem našla potrditve v arhivih, sem vrgla ven, zagotavlja avtorica. A tudi resnica je nekatere zmotila; organizacija Ravna gora iz Kanade je protestirala, ker je Dražo Mihailovića opisala kot kvizlinga. »Pisali so mi odprto pismo, jaz pa sem jim odgovorila po enaki poti, češ, strinjajmo se vsaj glede tega, da se ne strinjamo. A potem je eden od njihovih privržencev napisal recenzijo Očetnjave in vsakdo, ki jo na Googlu odpre, je izpostavljen računalniškemu virusu. Ne vem, no, ti ljudje res še vedno živijo v dvajsetem stoletju in, kar je najbolj grozno, oni živijo za enega samega človeka!«
Kaj smo nasledili od očetov …
Grafični roman o očetu teroristu je izšel v srbskem prevodu letos spomladi (angleški izvirnik pa jeseni 2014), vendar v Srbiji ni bil deležen veliko publicitete, pravi avtorica. Čisto drugače je bilo na Hrvaškem; tam je en izvod kupil tudi takratni predsednik Josipović, knjižnice so odkupile 185 knjig, Nina Bunjevac pa je dala intervjuje za številne hrvaške medije.
Nasploh so bile recenzije v večini držav, kjer je Očetnjava izšla, zelo laskave, v Kanadi pa knjiga velja za endemično zgodbo, saj se deloma dogaja v njihovi deželi. Ne, nikakršne slabe vesti, da s svojim delom širim stereotip o balkanskih divjakih, ki se pobijajo še na tujih tleh, nimam, odgovori sogovornica na tipično novinarsko vprašanje. »Mislim, da smo predvsem mi sami obsedeni s tem, kaj si bodo drugi mislili o nas. Toda v resnici tujci ljudi iz nekdanje Jugoslavije že dolgo ne dojemajo več kot divjakov, veljamo za prišleke iz države, ki se ponaša z razvito kulturo in je svetu dala imena, kot so Louis Adamič, Slavoj Žižek, Laibach, Mihajlo Pupin, Nikola Tesla, Vuk Karadžić …«
Očetnjava se konča s podobo goloba, ki čepi na okenski polici in ponazarja mir. Po vsem turbulentnem dogajanju ta spokojni sklepni prizor na bralca deluje, kot bi nekdo na silo ustavil podivjani kalejdoskop sličic. Ali pa je treba v obrisu ptice na oknu prepoznati sloviti napis s filmske odjavne špice »To be continued …« (Se nadaljuje)? »Ja, seveda, pripravljam nadaljevanje,« se namuzne Bunjevčeva, »v njem bom spregovorila o otroštvu in najstništvu v socialistični Jugoslaviji, pa o teti Mari in njenem življenju po smrti mojega očeta …«
Zanimivo je, da Očetnjava ni njena prva knjižna izdaja, nemalo uspeha je požela že s prvim stripom z izvirnim srbskim naslovom Hladna kao led (Mrzla kot led), ki je izšel leta 2011. Glavna junakinja je Zorka, parodija na usodno žensko iz filma Ljudje mačke (1942), ki izhaja iz male vasi na jugu Srbije, s sabo pa nosi prekletstvo svojega naroda: ko se spolno vzburi, svojega moškega ubije. V prid ji ni niti to, da je nagnjena k alkoholizmu in ogromno kadi. A če je bil ta strip še del stripovskega undergrounda, se je Bunjevčeva z Očetnjavo brez dvoma prebila v mainstream. Bržčas je k temu pripomogla tudi tematika – spopadanje z vprašanji identitete in odnosa do očeta, v prenesenem pomenu pa kar iskanje odgovora na vprašanje, kaj smo nasledili od generacije naših staršev. Nekaj takega, o čemer piše Jergović v svojem romanu Oče, ki ga Bunjevčeva navaja kot vir navdiha za Očetnjavo.
