Ljudje mojih let imajo otroke mojih let

Penny Arcade bo v teh dneh s solo predstavo Hrepenenje traja dlje nastopila na mednarodnem festivalu Mladi levi.

sob, 20.08.2016, 06:00
Penny Arcade bo 21. in 22. avgusta nastopila na mednarodnem festivalu Mladi levi.

Penny Arcade je posebna ženska. Zna biti ostra kot nož za suši in sočutnejša od angela. Njen um je reaktivno hiter in spomin odličen. Če bi napisala biografijo, bi bila daljša od romana Vojna in mir, naslov pa bi lahko ostal enak. Je igralka, dramatičarka, biseksualka, v šestdesetih in sedemdesetih letih je bila del legendarne alternative umetniške scene v New Yorku. Družila se je z Andyjem Warholom, Patti Smith, Quentinom Crispom, »drag queeni«, prostitutkami, mornarji ... »To je bil čas, ko so bile osebnosti pomembne.« V biografskem filmu o Quentinu Crispu jo je upodobila igralka iz nadaljevanke Sex v mestu Cynthia Nixon. S solo predstavo Hrepenenje traja dlje (Longing Lasts Longer) bo jutri in pojutrišnjem nastopila na festivalu Mladi levi. V Ljubljano je priletela naravnost z Edinburškega festivala, kjer jo gostijo skoraj vsako leto. Na letošnji turneji po Avstraliji je več kot stokrat odigrala svoje predstave. Stara je šestinšestdeset let in pravi, da je najbolj utrujena, kadar ne dela.

V predstavah dinamično in zabavno pripoveduje o vseh absurdih časa, v katerem živimo, pa tudi o preteklosti, čeprav pravi, da nikakor ni nostalgik. »Šestdeseta leta so bila zelo nasilna. A vendar sem hvaležna za to, kar sem doživela, ko sem bila stara dvajset let, ker sem zaradi tega to, kar sem danes – oseba, kakršna sem si vedno želela postati. Le največji dolgočasneži na svetu na svoja dvajseta leta gledajo kot na vrhunec življenja.« Kritična in ironična je do apatije mladih, do sodobne obsedenosti z mladostjo. Kot pripoveduje v predstavi, so mlade ljudi prepričali, da je najpomembnejše, da se spoznajo na vina, da znajo opremljati stanovanje, da imajo radi dobro hrano. »Vse to so stvari, ki zanimajo ljudi pri petdesetih letih in tiste, ki nič več ne seksajo.« »Ljudje mojih let imajo otroke mojih let,« še pove.

Na internetu lahko najdete njen odlični javni intervju s Quentinom Crispom (takrat je bil star sedeminosemdeset let), ki sta ga imela leta 1995 v veličastni dunajski operni hiši. Quentin Crisp (1908–1999) je bil angleški pisatelj in gejevska ikona, živel je v New Yorku in imel prepoznaven slog – vedno je bil v roza klobuku in nikoli brez šminke in maskare, bil je velik oboževalec Oscarja Wilda in pisal zabavne eseje o tem, kako nastopati na televiziji (Za nastop na televiziji se moraš pripraviti kot takrat, kadar greš na zabavo: lepo se moraš obleči in biti dobre volje.), kako se obnašati v javnosti, kako postati devica. Pogovarjala sta se o življenju, o tem, kako razkriti svetu svojo seksualnost, o Orlandu Virginie Woolf, ki ga je Crisp prebral takoj, ko je izšel – leta 1928, o filmu Orlando s Tildo Swinton v glavni vlogi, ki je bil posnet leta 1992 in v katerem je igral kraljico Elizabeto I. S Penny klepetata tudi o ljubezni in Crisp pove, da je poročen sam s sabo, a četudi je človek poročen sam s sabo, ni nujno, da se bo razmerje obdržalo. Kaj hočeš povedati, ga vpraša Penny, da si se že ločil sam od sebe, a še vedno živita skupaj v istem stanovanju? Crisp jo je naučil zelo pomembne stvari: da je čas zelo prijazen do nekonformističnih ljudi.

Odrasla je v italijanski delavski družini v Connecticutu, takrat ji je bilo še ime Susana Ventura, pri štirinajstih je splezala skozi okno in pobegnila v New York. Živela je v takrat divji soseski Lower East Side in se družila z narkomani, brezdomci in homoseksualci. Pri sedemnajstih jo je pod svojo perut stisnil John Vaccaro, ustanovitelj gledališča Playhouse of the Ridiculous in eden od glavnih protagonistov off-off broadwayske scene. Postal je njen učitelj in mentor. To je bilo gledališče z glam rock in punk ikonografijo, pisano grotesko, v kateri so nastopali naličeni travestiti. Vaccaro je rad rekel, da so njegovi igralci enaki na odru in v resničnem življenju. Svoboda je bila glavna dramaturgija njihovih predstav.

Vaccaro je umrl pred štirinajstimi dnevi. Star je bil šestinosemdeset let. »Pri Vaccaru smo delali politično gledališče. Politika je sicer pomemben del mojih predstav, a mislim, da politični teater ne deluje. Ne verjamem, da lahko umetnost spremeni svet, verjamem pa, da lahko spremeni svet okoli nas. To, kar žene moje predstave, je želja povedati ljudem, da je individualnost zelo pomembna in da izgineva.« V osemdesetih letih, ko so začeli zaradi aidsa umirati njeni prijatelji in znanci, je postala tudi glasna aktivistka za boj proti tej bolezni. »Takrat se je država delala, da aids sploh ne obstaja.«

Resnični ljudje

Kako nastajajo teksti za predstave, jo vprašam. »Govorim o stvareh, o katerih premišljujem in ki me razjezijo. Zato mi veliko ljudi po predstavi reče – govorite o stvareh, ki tudi mene jezijo in o katerih razmišljam. Nisem superiorna do gledalcev, velik del sodobnih režiserjev, jaz jim rečem kar akademski umetniki, pa misli, da so tako zelo pomembni in posebni, da so nad publiko in da je publika povprečna. Povprečne so njihove predstave. Jonas Mekas, litvanski pesnik, režiser in oče eksperimentalnega filma, ki živi v New Yorku in je star štiriindevetdeset let, je vedno rad rekel, da je edina stvar, ki si jo želimo od umetnosti, to, da je dobra. Nikoli ne pozabim, da sem zabavljač, čeprav govorim resne stvari. Publika v gledališču v eni uri, kolikor traja predstava, postane skupnost in to se mi zdi zelo pomembno.« Fran Lebowitz, znana newyorška avtorica in intelektualka, je o eni od njenih predstav napisala: »Predstava je bila odlična in med publiko so bili resnični ljudje. Le od kod so se ­vzeli?«

V šestdesetih je bila Penny ena od Warholovih superzvezd. Warhol je okoli sebe vedno zbiral zanimive, posebne, lepe, nenavadne ljudi, med njimi so bili tudi narkomani, brezdomci, travestiti, transseksualci. Upodabljal jih je na slikah, igrali so v filmih, bili so del njegove Tovarne in z njimi se je obkrožil, ko je odhajal na zabave in v diskoteke. Pisana druščina. »Andyja sem spoznala leta 1968, kmalu po tistem, ko so ga ustrelili [ustrelila oziroma ranila ga je neuravnovešena sodelavka Valerie Solanas, le dan kasneje je Sirhan Sirhan v Los Angelesu ustrelil Roberta Kennedyja]. Bil je zelo zanimiv, predvsem pa zelo radoveden človek. Prihajal je iz delavske in revne emigrantske družine in bil je marljiv, ves čas je delal, od trenutka, ko je v petdesetih letih prišel v New York. Takratni umetniški svet je spretno prepričal, da je umetnik, a v resnici je bil umetniški direktor. Pravijo, da je služil denar s prodajo slik, vendar je bil bolj oglaševalec, znal je ustvariti celostno podobo vseh stvari. V šestdesetih in sedemdesetih letih je zaslužil veliko denarja, če bi samo slikal, ga vsekakor ne bi. Imel je poseben občutek za estetiko. A bolj kot slikarstvo ga je zanimal film. Odraščal je v zlati dobi Hollywooda in verjel je, da bo postal slaven, če bo snemal filme. Toda njegovi filmi so bili negledljivi.«

Penny je leta 1972 nastopila v Warholovem filmu Women in Revolt (režiral ga je Paul Morrissey) skupaj s čudovito Candy Darling ter pesnico in dramatičarko Jackie Curtis, obe sta bili travestita. Patty pripoveduje, da je bila takrat avantgarda še del »mainstreama« in Warhol je zelo dobro poznal aktualen umetniški svet, prijateljeval je z Marcelom Duchampom, Maxom Ernstom, Josephom Conradom. »Bil je komplicirana osebnost, živel je s svojo mamo in redno hodil k maši. Imel je nenavadno inteligenco, starejša ko postajam, bolje ga razumem.« In bil je tudi vizionar, njegova misel, da bo v prihodnosti vsak slaven petnajst minut, se uresničuje, pravim. In Penny se razjezi. »Tega nikoli ni rekel! Rekel je, da bo v prihodnosti vsak na televiziji petnajst minut in neki novinar ga je narobe citiral. A res je, da če si bil v šestdesetih letih na televiziji, si bil dejansko slaven, zato se je Andyju zdelo, da ta napačno zapisani stavek zveni še bolje. Res je bil vizionarski, kajti njegovi filmi so nekakšni resničnostni šovi: skupina ljudi klepeta in dela vsakdanje stvari, mnogi med njimi so zelo dolgočasni. Natanko to, kar danes vidimo v resničnostnih šovih, vsi si želijo pozornosti, a nihče nima kaj veliko povedati.«

Ena najbolj znamenitih predstav Penny Arcade je Bitch! Dyke! Faghag! Whore!, ki je doživela premiero v devetdesetih letih, a jo je kasneje obnovila in z njo še vedno gostuje po svetu. »Rada bi z njo nastopila v Ljubljani. V njej nastopajo pravi erotični plesalci in plesalke, ki jih najdem kar v mestu, v katerem pač gostujem. To je burleskno gledališče, žanr, ki je v teh časih sicer zelo popularen, a naše gledališče je zelo avtentično. Prepričana sem, da je striptiz oziroma erotični ples najbolj feministična umetniška oblika, saj je edina stvar, s katero lahko ženske nadzorujemo moške, obstaja namreč na tisoče stvari, ki so si jih izmislili moški, da z njimi nadzorujejo ženske.« Predstava je zelo resnična in ozračje v dvorani vedno malo nevarno, a prijateljsko, saj ljudje niso navajeni na takšno zelo erotično okolje. Nikoli ne smemo podcenjevati publike, je prepričana Penny, saj zelo jasno prepoznava, kaj je iskreno in kaj ponaredek. »Včasih se zgodi, da na koncu predstave kakšen od gledalcev vzklikne: nočem domov! Želi ostati v tem iskrenem svetu, v katerem se dobro počuti, saj je v njem vsak sprejet in dobrodošel.«

Poroka in vojska

In kaj meni o politični korektnosti? »Preziram jo, saj je pribežališče za neumne, pribežališče za fašističen um in tiste, ki sovražijo svobodo. Za ljudi, ki sovražijo ne samo svobodo govora, ampak tudi svobodo mišljenja. Vse bi naredila, da bi uničila politično korektnost! To je moj živ­ljenjski cilj!«

V enem od nastopov v Avstraliji je pripovedovala, da se je spremenil tudi gejevski svet, za katerega je bilo nekoč značilno, da ni nikogar obsojal. »Zdaj ugotavljam, da nimam homoseksualcem nič več povedati. Celotna scena se je razdrobila v nekakšne trendovske delce in tako smo izgubili svojo moč.« Aktivna je na facebooku in ugotavlja, da če se tam razvije debata o neki politični temi in če se s kom ne strinjaš, te lahko kdo, ki je temnopolt, transseksualec ali gej, hitro obtoži, da si rasist ali nestrpnež. »Nekoč si lahko v gejevski skupnosti debatiral o čemerkoli. Gejevski svet je razumel različna človeška stanja, kar lahko včasih razumejo le avstajderji. Kdo je torej danes najbolj »queer? »Heteroseksualci, ki ne obsojajo homoseksualcev. Gejevski svet, v katerem sem odraščala in se učila, se je boril za feminizem, proti rasizmu in za človekove pravice, ni bil le stvar mode tako kot zdaj. Izgubili smo veliko politične moči. Za katere stvari se geji borijo danes? Za pravico do poroke in pravico, da bi lahko šli v vojsko! Je to res najpomembnejše? Jaz sem anarhistka, poročila bi se le zato, da bi nekomu pomagala, da bi dobil zeleno karto.«

Mesto, ki je zaspalo

Ni ji všeč, da se njen New York spreminja v Disneyland. To mesto je bilo včasih čisto drugačno od ostale Amerike, tu so nastajale in se oblikovale ideje, umetniška gibanja, zdaj pa so New York spremenili v mesto za bogate, saj če želiš na Manhattnu najeti stanovanje, moraš imeti zelo veliko denarja. »Sem so v preteklosti prihajali mladi, da bi o sebi odkrili nove stvari. Prihajali so iz majhnih mest, v katerih so se vsi poznali, tukaj pa je dišalo po svobodi. New York ima danes mentaliteto majhnega mesta. Pred letom 1995 je bilo to boemsko mesto, tretjina ljudi je bila umetnikov, preostali dve tretjini prebivalcev pa je umetnost zelo zanimala, zato je bil New York tako dinamičen. Penny rada reče, da ko je začenjala svojo umetniško pot, je bila 'insajder' v svetu 'avtsajderjev', zdaj pa je 'avtsajder' v svetu 'insajderjev'.

Ljudje še nikoli niso bili tako izolirani. Internet nas ločuje in ne združuje, ugotavlja. »Zato so ljudje prepričani, da imajo samo oni finančne ali emocionalne težave, jaz pa ne zaupam tistim, ki niso zmedeni ali niso nikoli depresivni. Kako je sploh možno, da v tem konfuznem svetu nisi depresiven in zmeden, in če si tak, si na dobri poti.« Zabavno pripoveduje, da zdaj New York naseljujejo mladi, ki so bili v srednji šoli najpopularnejši, nekoč pa so v to mesto prihajali tisti, ki so želeli pobegniti pred njimi. »Nihče, ki je bil popularen v osnovni ali srednji šoli, ne more biti 'hype'. Če si bil takrat popularen, moraš vedeti, da je to bil pač vrhunec tvojega življenja, in s tem morajo biti zadovoljni.«

Na nekem nastopu je povedala, da je ameriška mladina izgubila idealizem. »Vedno so mladi, prav zato, ker so bili idealisti, začenjali in spodbujali socialne spremembe. Ampak mladost izginja in hkrati je vedno bolj slavljena. Mlado še nikoli ni bilo tako staro in staro še nikoli ni bilo tako mlado. Ko mladi v ZDA končajo študij, so že obremenjeni z visokimi študentskimi dolgovi. Kapital jih že ima v pesti.« In prav najbolj zanimivi si, če nimajo bogatih staršev, težko privoščijo življenje v New Yorku. Potem pa lahko v New York Timesu preberemo članek o dvaindvajsetletniku, ki plačuje 4000 evrov na mesec za stanovanje v mestu, opisujejo pa ga kot umetnika, ki se zelo težko preživlja.«

Gentrifikacija se ne dogaja le v mestih, ampak je nagrizla tudi ideje. »Nekateri kritiki pravijo, da sem v svojih predstavah kritična do mladih, a nisem! Rada imam mlade ljudi, kritična sem do tega, kar so jim naredili, to je velika razlika. Ne vem, kako je v Sloveniji, a v Ameriki nekdo, ki je star petdeset let, ne dobi več dela. Nihče ga noče več zaposliti, ker je prevladala ideja, da starejši človek nima več idej, da imajo ideje le mladi, da mladi ne morejo delati napak, da vse vedo. Zato ne znajo več eksperimentirati, ampak le še kopirajo. Priznajmo, ko si mlad, nimaš idej, temveč jih iščeš. Danes se tudi zdi, da se mladim ni treba več upirati, zakaj bi tudi se: starši so njihovi najboljši prijatelji, lahko gredo v šolo v strganem jeansu, lahko imajo sedemindvajset tatujev, modre lase in zaradi vsega tega mislijo, da so svobodni in drugačni, ker so takšni kot vsi ostali.«

Preteklost sedanjosti

Pred leti je zasnovala Lower East Side Biography Project – oralno zgodovino o starejših in zanimivih newyorških osebnostih. Njihove zgodbe je posnela na filmski trak. To niso pripovedi o tem, kaj ti starejši ljudje delajo, ampak o tem, kaj so. »Ko sem začela delati v gledališču Johna Vaccara, sem bila stara sedemnajst, on pa štirideset. V šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih si lahko v New Yorku v barih, klubih in gledališčih srečal zelo zanimive ljudi vseh starosti, od katerih sem se veliko naučila. Danes pa živimo v kulturni amneziji in monogeneracijski dobi. Ni več komunikacije med generacijami, a ravno to dela življenje zanimivo. Ko si mlad, ne veš, kaj si želiš, zato si radoveden in na preži. Zdaj pa v mestih skrivajo alternativo, boemstvo, pravi rokenrol in poezijo. Mladi se težko srečajo in pogovarjajo z nekom, ki je umetnik že petdeset ali šestdeset let. In takšnih ljudi je vedno manj. Jack Smith je dejal, da je včasih dovolj, če si le eno uro v prisotnosti genija.«

Kaj pa je kultura drugega, pravi Penny, kot ljudje, ki živijo po lastnih vrednotah, ki čuvajo in ohranjajo svojo neodvisnost, ki jih bolj zanimajo užitki kot varnost. »Užitek je zelo radikalna vrednota, še posebej zdaj, ko se spet vračamo v fevdalne čase.« Lower East Side Biography Project je pomemben, ker govori o navdihujočih individualcih, danes živimo v kulturi, v kateri vlada konsenz. Ko si mlad, moraš sam najti svojo pot v svetu in kulturi, a to težko storiš, če ni sledi in znamenj za prejšnjimi generacijami in če misliš, da si ti najbolj zanimiv. »Če bo povsod samo Starbucks, kje bo potem alternativa?«

»V šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih letih smo počasi oblikovali svoja mnenja, dvajset let traja, da se izoblikuješ, zdaj pa pričakujejo, da se bodo mladi že rodili s softverom.« Ko se pogovarja z mladimi znanci, ji povejo, da so zmedeni in da ne vedo, kaj se dogaja z njihovim življenjem. »Zakaj pa bi ti moral biti prvi petindvajsetletnik na svetu, ki mu je vse jasno,« reče. Ko je bila še mlada in je na odru ali v baru videla starejšega človeka, si je rekla, to mora biti zanimiv človek, danes ga mladi vidijo le še kot nekoga, ki je star. »A mladi ne vedo, da se človek hitro stara, od tridesetega do šestdesetega prideš, kot bi mignil. Tiste, ki so stari trideset, je tega zelo strah, več se ukvarjajo s tem strahom, kot pa da bi postali opozicija takšni kulturi in družbi.«

Ugotavlja tudi, da se imajo vsi za umetnike. »Veliko je takšnih, ki o sebi trdijo, da so umetniki. Ne delajo nič. Rečejo si aktivisti in prav tako ne delajo nič. Za aktivista te poimenuje družba, ker si se v desetletjih izkazal za upornika. Lahko si budist brez meditacije ali komunist, ki ne hodi na komunistične sestanke, ne moreš pa biti aktivist brez akcije!«

                                                                     * * *

In kaj meni o volitvah v ZDA? »Svet postaja vedno bolj totalitaren, kmalu ne bomo več mogli potovati in živimo v zelo mračnem obdobju. Donald Trump je simptom tega, kar se dogaja v Ameriki. Hillary Clinton mi gre prav tako na živce, saj predstavlja kapital in velike korporacije. Amerika je že dolgo v vojni in gospodarski depresiji, ljudje imajo vedno manj denarja. A v takšnem svetu, kot nas uči zgodovina, zelo dobro uspevajo antisemitizem, rasizem, desničarstvo.«

Pogovarjali sva se tudi o tem, da študenti na največjih ameriških univerzah nočejo več brati klasične literature, v kateri so nasilni ali rasistični prizori, ker bi jih to lahko pretreslo, zato zahtevajo, naj takšne knjige opremijo z opozorili za občutljive. »Nočejo več brati Medeje, ker je ubila svoja otroka. Si predstavljate! Imam prijatelja, ki je profesor na eni izmed največjih ameriških univerz, povedal mi je, da študenti literature nočejo več brati knjig, le še povzetke romanov. Res živimo v zlati dobi neumnosti.«

»Preden sem odpotovala v Evropo, sem na podzemni železnici videla zelo mladega fanta, ki je bral debelo knjigo. Tak prizor je, žal, že zelo redek. Prisedla sem, ga vprašala, kaj bere, in potem sva klepetala o knjigah. Rekla sem mu: 'Čudovit si! Neverjeten!' Polepšal mi je dan. Še vedno obstajajo takšni fantje!«