Ljudje same sebe doživljajo kot glavne igralce v filmih o svojem lastnem življenju

Je profesor na univerzi v Leuvnu. Balkan razmeroma dobro pozna, pa tudi srednje- in vzhodnoevropske države s svojimi manjšinami, odnosom do Romov in nacionalizmi so v preteklosti budile njegovo znanstveno radovednost. V javni razpravi Barbari pred vrati, ki bo v okviru literarnega festivala Fabula potekala v ponedeljek, 29. februarja, v Klubu Cankarjevega doma, bo eden od nastopajočih.

Eden najbolj ganljivih prizorov iz italijanskega dokumentarca o taborišču Gonars (Onkraj žice, r. Dorino Minigutti, 2011), kjer so bili internirani mnogi Slovenci, je bilo pričanje vaščanke, ki je priznala, da so se med drugo svetovno vojno pogosto spraševali, od kod povorke shujšanih in upadlih ljudi, ki so skupaj z bolhami in smradom, ki jih je ovijal, korakali skozi vas, kot bi »pravkar videli smrt«. Šele dokumentarec ji je razkril obstoj taborišča, je dejala.

In če se je ob nastanku tega filma, pred štirimi leti, še dalo zgražati, kako brezsramno so si ljudje med drugo svetovno vojno zatiskali oči, se nam danes, v času nekih drugih žic, to niti ne zdi več tako škandalozno. Česar ne vidiš, ni. Ampak kar tlačiš, slej ko prej bruhne na dan, in to v še hujši obliki.

Na zanimivo povezavo med ne docela razčiščenimi dogodki v nedavni balkanski zgodovini in ledenim sprejemom beguncev z bližnjevzhodnih kriznih žarišč je opozoril Peter Vermeersch, belgijski esejist in politolog ter profesor na univerzi v Leuvnu. V svoji zadnji knjigi, ki sodi v zvrst stvarne literature, se je na nekdanjo Jugoslavijo zaziral skozi oči vseh, ki jih nanjo vežejo spomini na bivše ljubezni (Ex. About a Country Gone Missing, 2014).

Vermeersch (1972) bo eden od sodelujočih v javni razpravi Barbari pred vrati; o Prišlekih, kar je letošnji podnaslov Fabule, bodo razpravljali še hrvaški pisatelj Igor Štiks, francoski filozof Jean-Claude Milner, slovenska filozofinja Alenka Zupančič, hrvaški filozof Srećko Horvat, srbski novinar in kolumnist Teofil Pančić.

Peter Vermeersch je ob tej priložnosti spisal esej Nočni popotniki, ki obravnava begunsko krizo skozi oči slehernika, ki v beguncih prepozna sebi enake. Spravljiv glas, kakršnih v kakofoniji skrajnežev z vseh strani te dni primanjkuje.

»Tudi sami bi bili lahko na njihovem mestu,« je sporočilo, ki ga poskušate posredovati bralcem vašega eseja Nočni popotniki, katerega tema so begunci in njihova pot na varno. Zakaj se tako veliko Evropejcem kaj takega zdi neverjetno, kot da so v begunski krizi popolnoma brez empatije in sočutja?

Pravzaprav se mi zdi, da je tudi zelo veliko Evropejcev, ki jim ni vseeno in se trudijo pomagati; občudujem dejavnost nevladnih organizacij in tudi čisto navadne državljane, ki izkazujejo solidarnost in so pripravljeni priskočiti na pomoč.

Res pa je tudi, da se veliko ljudi počuti zelo oddaljene od prišlekov. O tem bi lahko povedal dvoje stvari. Prva je, da ljudje same sebe doživljajo kot glavne igralce v filmih o svojem lastnem življenju in pogosto jim je dokaj težko doumeti, da imajo tudi drugi ljudje zapletena in intenzivna notranja občutenja, da ječijo v žalosti in bolečini in da imajo svoje radosti in družinsko življenje in spomine in upanje. Samo včasih se zgodi, da na neki točki v njihova razmišljanja vdre resničnost, takrat jih zadene spoznanje: Drugi je tak kot jaz! Mislim, da se ta psihološki oris, značilen za človeško raso, v zadnjem času ni preveč spremenil. Mislim, da Evropejci dandanes niso nič manj zmožni empatije in sočutja, kot so ju bili v preteklosti; morda velja celo obratno.

Toda – in zdaj pride na vrsto druga stvar – ogromno Evropejcev niti nima priložnosti, da bi se s prišleki lahko poistovetili. Opazujejo jih od daleč, razčlovečene množice na televizijskih in računalniških zaslonih, pogosto v nelagodnih okoliščinah, ko se umivajo na bregu reke ali ko v skupinah korakajo ob avtocestah. V vaši bližnji špeceriji v Ljubljani se vam, recimo, ne bi moglo primeriti, da bi se s kakšnim takšnim prišlekom zapletli v klepet – saj oni v vašo trgovino ne zahajajo. Zdi se, kot da so nekakšna masivna in abstraktna entiteta, ki »se nam dogaja« – kot bi bili hudournik ali povodenj.

Po mojem mnenju je pomembno, da o njih začnemo govoriti drugače. Zato sem se odpravil v sprejemni center za begunce v svojo rojstno mesto, manjši kraj poleg Brugesa, kjer sem odraščal, in tam preživel nekaj časa z ljudmi iz Sirije in Afganistana. Bilo je zelo poučno. Življenje v takem nastanitvenem centru je precej trdo, ljudje nimajo veliko zasebnosti in na malem prostoru je zbranih nemalo travmatičnih zgodb. Pravi manjši čudež je, da shajajo drug z drugim brez omembe vrednih težav. Z njimi sem se pogovarjal o njihovem epskem popotovanju v Evropo, nekajkrat pa smo tudi kar tako bruhnili v smeh, ko je beseda nanesla na čudaške posebnosti mojega rojstnega kraja, ki so jih opazili in mi jih zaupali. Ko sem se vrnil v kraj, kjer sem preživel svojo mladost, me je zadelo nenavadno spoznanje: ne le, da sem bil zdaj tudi sam obiskovalec, ki je prišel v to majhno vas, temveč da so tudi ti prišleki enako raznoliki, posebni in bizarni kot staroselci v vasi. Resnično drži, da je Drugi tak kot ti.

Eno od protislovij v tem razgretem družbenem ozračju je, da so nasprotniki beguncev pogosto blizu desnim strankam, ki se tradicionalno navezujejo na krščansko izročilo in katoliško vero (vsaj v Sloveniji je tako), obenem pa se požvižgajo na krščansko ljubezen do bližnjega. Še ena od razsežnosti trenutnega stanja je, da Evropejci svoj privilegirani položaj jemljemo za samoumevnega, je v predgovoru k svoji grafični zgodbi Pismo Adni opozorila Samira Kentrić. Ali smo Evropejci kar naenkrat postali imuni na trpljenje in stisko drugih, imajo pri tem prste vmes sedem desetletij miru in sodobne tehnologije ter razčlovečenost, ki jo menda prinašajo?

Tragedija je v tem, da je distanca, s katero gledamo na neznane, oddaljene kategorije ljudi tem hujša, ker Evropa pogreša moralno avtoriteto. Kot da evropski voditelji ne bi vedeli, kaj se pripravlja, zdaj pa se na kaos, katerega širjenje so – na neki način – sami dovolili, odzivajo s presenečenjem in zmedenostjo. Politiki to zelo težko priznajo, toda čemur smo priče zdaj, je posledica vsega, kar se je že nekaj časa dogajalo onkraj naših meja. Posredno smo vpleteni, čeprav spopadov nismo sami povzročili, zato pa moramo prevzeti odgovornost in se spopasti s situacijo skladno z našimi moralnimi načeli, tudi če si tega ne želimo. Toda politiki česa takega nikoli ne izjavijo, raje se odločijo za zganjanje panike in gradnjo zidov, s katerimi 'jih bomo zadržali zunaj', ali pa govorijo o tem, kako bi 'jih lahko izkoristili, da bi zadostili našim demografskim in ekonomskim potrebam'. In tako se morajo ljudje zdaj odločati med tema dvema argumentoma. Na voljo pa nimajo nikakršnih moralnih usmeritev.

Namesto tega so Evropejci prepuščeni najtemačnejšim morastim scenarijem, kaj vse bi se utegnilo zgoditi. Praznina, ki je nastala zaradi odsotnosti moralnih avtoritet, se seveda napolnjuje s politiki, ki hujskajo občinstvo iz predvolilnih vzgibov ter jih poskušajo naščuvati na lahko tarčo: tujca, ki naj bi bil grožnja našemu življenjskemu slogu ali, še huje, ki bo pometel z našim občutkom, da smo sami žrtve. Takšni politiki in gibanja delujejo po preprostih načelih: svojim potencialnim volivcem vcepljajo misel, da so pripadniki ogrožene manjšine, čeprav v resnici tvorijo prevladujočo večino. In ja, nemalo ironije je v tem, da vera tu igra tako umazano vlogo. Vera pogosto postane sredstvo, ki naj poudari razlike, namesto da bi bila vir moralne dobrote. Toda to seveda ni nič novega. Po drugi strani pa so nekateri ljudje, ki so verni, morebiti zdaj spregledali to zlorabo in znova odkrivajo dobroto.

Slovenija skoraj nikoli v zgodovini ni bila država, ki bi sprejemala priseljence in/ali begunce (navsezadnje kot država obstaja šele petindvajset let), pravzaprav so jo ljudje v iskanju boljšega življenja na tujem zapuščali. Edino obdobje polpretekle zgodovine, ko je bila zatočišče pregnancem z vojnih območij, so bila devetdeseta leta z balkanskimi vojnami. Vendar te dobrotljivosti in širokosrčnosti zdaj očitno nismo več sposobni. Kako je to mogoče? Ali pa sta negostoljubnost in sumničavost do prišlekov preprosto skupni prebivalcem vseh nekdanjih komunističnih držav?

Kar nekaj držav iz osrednje Evrope in z Balkana se želi otresti beguncev iz Grčije, tako da zapirajo meje, pri tem pa trdijo, da bi bile sicer žrtve prevelikega števila prišlekov. To je katastrofa za Grčijo, za Evropsko unijo in za ljudi, ki bežijo. Politični voditelji, ki takšne ukrepe izvršujejo, pa trdijo, da samo uresničujejo želje svojih državljanov. Ko prebiram takšne vesti, se me polotita huda potrtost in zaskrbljenost. V srednji Evropi in na Balkanu sem zaznal močan občutek viktimizacije – ljudje menijo, da so (bili) žrtve. Zdaj pa se dogaja, da se med seboj bijejo glasovi vseh, ki trdijo, da so žrtve. Kdor sebe prepoznava kot žrtev, kriči, da trpi, in noče priznati, da trpi še kdo drug poleg njega. Skupen odziv prebivalcev Balkana na begunsko krizo bi lahko bil takšen: ker se ljudje s tega območja zavedajo, kako je, ko se ti uspe izmakniti totalitarizmu, nepravičnosti ali nasilju, se bodo do drugih, ki še trpijo, obnašali spoštljivo in bodo z njimi solidarni. Toda to se ni zgodilo; namesto tega politični odgovor na begunsko krizo poraja nove delitve, sovražnosti in celo posega po obrambnih težnjah.

Mislim, da takšna miselnost nima kaj dosti opraviti s pripadnostjo tej ali oni regiji. Vsekakor pa je nedavna zgodovina očitno nekako vplivala na ljudi. Na območjih, kjer so nedavno potekali spopadi in kjer ljudje menijo, da se glede teh spopadov ni vse javno razčistilo, obstaja velika nevarnost, da bo prišlo do trenja med različnimi narativi viktimizacije. Po starih, še nezaceljenih ranah bodo nekateri posegli kot po orodju za ustvarjanje novih napetosti. Edini način, da se to razjasni, je odkrita javna razprava. Neki moj prijatelj je nekoč dejal: »Če pokoplješ neki star konflikt, ne da bi o njem javno razpravljal, je tako, kot bi zasul minsko polje. Nekega dne ti ga bo razneslo v obraz.«

Belgija je država, ki – po mojem morebiti površnem videnju – ni v prvih bojnih linijah, kjer se rojevajo Pegidi podobna gibanja, in se z begunci ukvarja dokaj umirjeno. Ali pa je tak zgolj moj, nepoučen vtis? Je možno, da se Belgijci še niso otresli občutka sramu zaradi lastnih neslavnih kolonialnih eskapad v afriških državah, kot je današnji Kongo, in se zato zdaj poskušajo vesti bolj humano? Pri tem merim na slabo vest povprečnega Zahodnjaka ob pogledu na temnopolte, ki so prisiljeni zapustiti svoje domove; če grebemo dovolj globoko po zgodovini, je vedno pohlep belega človeka tisti, ki lahko obvelja za vir vsega zla (pa naj gre za kolonialistični pohlep ali za pohlep sodobnih multinacionalk).

Predvsem bi vas opozoril, da ne smete razmišljati o Belgiji kot o državi, kjer so ljudje posebej odprti do priseljencev. Sovražnost do prišlekov je tudi tu kar oprijemljiva. Enako kot politika, ki širi strah. Neki lokalni politik je nekoč dejal, da raje ne dajajmo urgentnih zalog hrane nelegalnim priseljencem, saj bo to spodbudilo tudi druge, da bodo prišli v še večjem številu. Takšne absurdno grozljive in hudobne politične glasove je torej slišati tudi v Belgiji. Predvsem kar zadeva begunsko taborišče v Calaisu, se politiki pogosto zatečejo k zelo vprašljivi retoriki in metodam.

Kar pa se tiče naše kolonialne preteklosti, sem skoraj prepričan, da ta dandanes ne igra več prav vidne vloge. Za mnoge Belgijce je kolonialna preteklost točno to – stvar preteklosti, in nanjo nimajo nikakršnih izkustvenih spominov. V bistvu si želim, da bi bili s tem bolje seznanjeni. S tem ne trdim, da so kolektivni sram in krivda dobra podlaga za razvijanje sodobnega političnega diskurza. Mislim celo, da so takšna čustva redko lahko podlaga za karkoli dobrega. Obstaja pa vse polno drugih, moralnih izhodišč, iz katerih bi lahko izhajali: mednarodna konvencija o beguncih, denimo, je že eno takih. Namesto na sram in krivdo bi se sam raje oprl na dostojanstvo in načela. Samo upam lahko, da se bodo Evropejci v oblikovanju svoje politike do beguncev navdihovali pri svojem ponosu na zavezanost k spoštovanju človekovih pravic.

Teroristične napade 13. novembra v Parizu so izpeljali t. i. avtohtoni teroristi, potomci priseljencev, pri tem so jim domnevno le malo pomagali somišljeniki iz Isisa. Mar ni tretja generacija muslimanov, ki se radikalizira, opomnik, da je šlo v Evropi nekaj narobe? Ali je to samo vzvišena, liberalna retorika šampanjskih levičarjev?

Problematično pri takšnih in podobnih razpravah je, da se v isti koš meče stvari, ki nimajo dosti skupnega in o katerih bi morali razpravljati ločeno. Tako pa ena sama razsežnost – varnost – zasenči vse druge. Če se za hip oddaljimo od varnosti, ostane zavest, da bo treba nekaj ukreniti glede skrb zbujajoče materialne prikrajšanosti in tudi fizičnega odrivanja vstran, s katerim se v zahodnoevropskih državah spopadajo tudi priseljenci starejših generacij. Treba bi bilo spregovoriti o tem, kakšne so njihove možnosti na trgu delovne sile, o izključenosti, o neenakopravnosti …

Pogovarjati pa bi se morali tudi o radikalizaciji in nasilju. Toda po mojem mnenju se politiki veliko preveč posvečajo samo zadnjemu, prvi nabor tem pa še najprej pretežno ignorirajo. Pomislite na Molenbeek, predel v Bruslju, ki so ga snovalci politik dolgo časa zanemarjali in kjer so deloma zasnovali teroristične napade na Pariz. Ulice Molenbeeka so zdaj deležne ogromne pozornosti vojske in varnostnih sil. No, tudi to najbrž pomeni, da so se snovalci politik končno zbudili. Žal pa pri tem pozabljajo, da Molenbeek poleg vojske in policije potrebuje tudi delovna mesta, izobrazbo in učinkovitejše javne ustanove.

Če se ozremo nazaj, se vera pokaže kot eno glavnih netiv, če ne kar sprožilec za balkanske vojne v 90. letih. Kako vnetljivo pa je trenje med islamom in katolicizmom, kolikor ga je v Evropi še ostalo?

Ne strinjam se s tezo, da je bila vera sprožilec oboroženih spopadov na Balkanu ali da bo kdaj v prihodnosti zanetila novo vojno. Pravzaprav je ravno obratno: najprej izbruhne konflikt, potem pa se s pomočjo vere poskuša prepričati ljudi, naj se odločijo za enega od vojskujočih se taborov. Poglejte Sirijo. Tega, kar se dogaja tam, nikakor ne morete razložiti kot verski spopad, vseeno pa nemalo vojskujočih se strani poskuša izkoristiti vero za doseganje svojih ciljev.

»Strah nas je tistega, česar ne poznamo«, »Neznanje rodi sovraštvo« – so ljudski reki. Toda ali drži, da so izobraženi ljudje, ki so prepotovali svet, vedno strpni in blagohotni?

Ne, seveda ne. V praksi je to mnogo bolj zapleteno. To je tudi ena od reči, na katere poskušam opozoriti v svojem eseju. Lahko prepotuješ cel svet, a si potopljen v nevednost, ker se giblješ po območju, kjer ne prihaja do situacij, v katerih bi bila tvoja strpnost ali blagohotnost na preizkušnji. Najsi potuješ ali si doma, vedno je pomembno, da se znaš ozreti okrog sebe, da poskušaš bolje doumeti celotno pahljačo barv, iz katerih je svet sestavljen. Radovednost in odprtost sta sami po sebi obliki izobraževanja.