Tiskane izdaje
Ruski pisatelj, voditelj radijskih oddaj in novinar je avtor trinajstih knjig, med katerimi je šest romanov. Piše gotske in zgodovinske romane, pravljice in realistične pripovedi. Po izobrazbi je arheolog, sodeloval je pri arheoloških odpravah in izkopavanjih. Lani je bil gost ljubljanskega knjižnega sejma. Dva dni po vrnitvi v Moskvo je za svoj roman Trdnjava dobil nagrado ruski booker za najboljši roman leta.
Začeli ste kot arheolog, nadaljevali kot voditelj radijskih oddaj in pisatelj. Tudi junak vašega zadnjega romana Trdnjava je arheolog. Kaj vas je spodbudilo k temu, da ste postali arheolog, pozneje pa od arheologije in odprav prešli k pisateljevanju?
Arheologa sta bila moja starša. Dedek in babica sta bila umetnostna zgodovinarja. Ko sem se rodil, sta delala v Tretjakovski galeriji ‒ prav v njej sem se rodil in prvega pol leta življenja preživel v komunalnem stanovanju za uslužbence. Tega obdobja se seveda ne spominjam, ampak obstaja družinsko izročilo, ki mi je zelo drago. Potem smo se preselili v veliko stanovanje, v katerem živim še zdaj, obdan s knjižnico, ki so jo zbirale tri generacije in ki je postopno zasedla vse stene. Čeprav je res, da moram knjige ves čas odvažati v hišo na podeželju ‒ od leta 2000 vodim radijske oddaje o novih knjigah, in naj sem še tako strog pri izbiri, knjižnica raste, prostora na policah pa ni več kot toliko.
Tik preden sem končal šolo, se je moj oče ponesrečil ‒ nadaljevati njegovo delo je bila naravna želja. Ko sem v Moskvi doštudiral zgodovino, pa potem še deset let delal v arhitekturno-restavracijski delavnici, sem spoznal, da me artefakti in dokumenti preteklosti ne zadovoljujejo popolnoma. Ljudje v njih so bili nemi, jaz pa sem si jih skušal zamisliti in jih videti. Tako sem postal pisatelj. Oženil sem se, kmalu sta se mi rodila otroka. Takrat sem pustil službo, osedlal star sovjetski avtomobilček in za pet let postal taksist. Ta poklic mi je dajal svobodo ‒ ponoči se voziš po mestu, zjutraj pa sediš za pisalno mizo. Kmalu sem resda sprevidel, da mora človeka hraniti glava, ne pa roke. Avto še naprej vozim, poklicni taksist pa k sreči nisem postal.
O čem govori roman Trdnjava?
O notranji svobodi, o duševni trdnjavi, ki jo potrebuje vsak misleč človek, ki se noče sprijazniti s tem, da se prostor svobode, ki smo jo okusili v zadnjih dveh desetletjih, vse bolj oži. O boju med kulturo in nekulturnostjo, med nesebičnostjo in hlepenjem po dobičku za vsako ceno, o zvestobi idealom humanizma, če želite, ki je zelo pomembna duševna sestavina, ne pa tudi najbolj »modna« tema v postindustrijskem svetu.
Na srečanju v Cankarjevem domu si kot profesionalec niste mogli kaj, da ne bi opozorili, kako zelo je ljubljanski grad iznakažen, potem pa ste v navezavi na to začeli govoriti o svojem romanu.
Imel sem to srečo, da sem lahko z ramo ob rami delal z največjimi ruskimi restavratorji, z arhitekti, ki so, ne glede na to, da so imeli prirojen talent, postali restavratorji ‒ to je bilo tako, kot da bi se umaknili v notranjo emigracijo, ker pač niso želeli graditi škatlastih socialističnih stanovanjskih blokov. Naučili so me skrbnega odnosa do arhitekturnih spomenikov. Dopustiti v stari stavbi, gradu, cerkvi gradnjo restavracij, turističnih prodajaln, beliti stene na čisto kot v elitnih stanovanjih ‒ tega niso mogli dovoliti. Spomenik je treba restavrirati z vsem spoštovanjem do različnih slojev časa, muzej, če ga načrtujejo, se mora z njim tako ujemati, da se pri tem ne poškoduje stare gradnje. Natančnost in strpnost sta bili njihovo geslo. Junak mojega romana se bojuje s korumpirano mestno administracijo, ki namerava prenoviti staro trdnjavo ter jo spremeniti v vulgarno sodobno stavbo, katere namen naj bi bila zabava in zaslužek. Estetski čut za prostor, podrobnosti, sama preteklost ‒ vse to nekulturnega »restavratorja« sploh ne zanima. Patos, retorika in zaklinjanje o zvestobi »tradiciji očetov« so namenjeni samo hitri bogatitvi, izgovor, ki se pri tem uporablja, pa je: »Tako se zdaj dela v sodobnem kapitalističnem svetu.«
V slovenščino vas za zdaj še nismo prevajali. S katero knjigo bi bilo po vašem najbolje začeti?
Začeli bi lahko kar s Trdnjavo. Razmišljajočim ljudem se bo poststalinska družba, ki je opisana v njej, ko se na vodilnih položajih znajdejo nekulturni menedžerji, zazdela znana. V Trdnjavi se sicer pojavlja še vzporedna zgodba ‒ o mongolskem vitezu, ki je začel z bitko na Kulikovem polju proti Rusom, svoje življenje pa končal v »emigraciji« ‒ v službi ruskemu knezu. To je začetnik rodu mojega sodobnega junaka.
Začeli bi lahko tudi z mojim predzadnjim romanom Riba, ki je napisan z gledišča ženske, begunke, migrantke iz postsovjetskega Tadžikistana, Rusinje, ki je pobegnila v Rusijo. To je zgodba o trnovi poti človeka, srečnega, poštenega, čistega, ki pa je padel v brezčutno mesoreznico zgodovine. Napisal sem ga leta 2005, še pred pojavom sirskih beguncev, v obdobju prvega vala migrantov is postsovjetskega območja. Probleme, ki zdaj vse tako vznemirjajo, sem opisal že takrat, ko so se Rusi, ki so pred nasiljem bežali v Rusijo, srečali z nerazumevanjem, zavračanjem, zavistjo in odkrito hudobijo svojih rojakov.
Foto: Aleksej Majšev
Od leta 2000 naprej vodite oddaje na Ruskem radiu in Radiu kultura o knjigah. Kakšne so po vašem mnenju glavne tendence v sodobni ruski literaturi?
Ko v družbi narašča napetost, ko padajo dohodki in se pojavlja preplah, se ljudje, kdove zakaj, začnejo zanimati za zgodovino ‒ prek nje, njenih preobratov, si skušajo razložiti sedanjost. Zgodovinski romani, stvarna literatura in tema preteklosti prihajajo v ospredje. Kot lahko vidimo, je v zadnjih letih izšlo veliko knjig, ki so tako ali drugače povezane s preteklostjo, s sovjetsko preteklostjo. Rastejo kot gobe po dežju ‒ nezadržno, pri tem pa so obarvane zdaj belo, zdaj rdeče, v odvisnosti od avtorjevih političnih nazorov.
Pred časom je bil v Ljubljani ruski pisatelj Roman Senčin. Z njim smo se veliko pogovarjali o njegovih romanih Jetiševi in Cona poplavitve, ki govorita o ruskem podeželju. Ravno zdaj berem roman Andreja Dmitrijeva Kmet in najstnik. O vasi pišeta Prilepin v Grehu in Sorokin v Metežu. Tudi junak vaše Trdnjave, Malcov, gre na podeželje. Kaj to pomeni ‒ da se v sodobni ruski literaturi preraja zanimanje za »vaško prozo«? Povezava s spletom prek satelita in možnost svobodnjaškega dela bi pravzaprav morala v tovrstno prozo pripeljati nove tipe, izobražene, iniciativne, povezane s svetovno kulturo.
O tem je lepo govoriti iz udobne in čudovito urejene Slovenije, kot se zdi na prvi in površen pogled obiskovalca iz tujine. Že ob prvi seznanitvi s slovensko literaturo sem pomislil, da preteklost tukaj ni pozabljena in da jo skrbno preučujejo, da bolečine ne potiskajo v notranjost trebuha, tako kot v Rusiji, ki se hitro vrača k sovjetskemu slogu komuniciranja, k portretom in celo ikonam (!) Stalina. Posledica tega je, da se pri vas, tako kot na seansi pri psihologu, bolečina zdravi ali poskuša ozdraviti, pri nas pa, nasprotno, spet divjajo spopadi in je glavna tema spreminjanje preteklosti ali boj za zgodovino brez zavajanja in goljufij. Razumljivo je, da prihaja v ospredje tudi vaška tema, tema uničenja družbe, smrt zadnjih ostankov vaškega življenja. Nekateri radi malo pojokajo o preteklosti, ki je ni več, so pa tudi taki, ki ugotavljajo resnico ‒ vasi, kakršno smo dobili kot dediščino od 19. stoletja in ki jo je pozneje zasužnjil Stalin, ni več ali pa je skoraj ni več. Filozof z internetom, ki bi se naselil kje v zakotju, bi imel najbrž težave z modemom, začel bi tekati iz kota v kot po koči, da bi ujel vsaj eno progico sprejema na ekranu. Če pa bi si omislil močnejši sprejemnik, se vseeno ne bi mogel izogniti izpadom elektrike in stalnim odklopom zaradi neviht ali nepredvidenih popravil, ki se vlečejo dva, tri dni, ali obilice snega, pod katerim se drevje lomi in pada na kable. Poleg tega ni tam nobenega zaslužka za »inciativne« ljudi, delo na daljavo pa ni mogoče zaradi stvari, ki sem jih že navedel. Uradniki in davki, ki so pritisnili na kmete, ki so se pojavili v devetdesetih, so slednje skoraj vse uničili, tako da so prebivalci velikanskih severnih prostranstev obsojeni na životarjenje in revščino. V južnih gubernijah, ki so žitnica Rusije, je čisto drugače: tam so polja zorana, zemlja tam prinaša dohodek, komu in kakšen, pa je tema, ki bi ji moral posvetiti poseben članek.
V številnih knjigah sodobnih ruskih pisateljev zadnjih let se je začela obujati tema taborišča (Prilepin, Jahina, Vodolazkin, malce nepričakovano celo Pelevin v svojem zadnjem romanu), o kateri se že kakšnih dvajset let ni pisalo skoraj nič. S čim je to povezano? Po čem se taborišče v sodobni prozi razlikuje od taborišča Šalamova in Solženicina?
Začel bom s tem, da je zdaj, ko je minilo četrt stoletja, že popolnoma jasno, da sta bila Kolima Varlama Tihonoviča Šalamova in taborišče Ivana Denisoviča, ki ga je opisal Solženicin, dva diametralno nasprotna kraja za zadrževanje kaznjencev. Tukaj ne bi bilo umestno o tem govoriti, ker je to posebna tema. Jasno je, da začenja resnica Šalamova spodkopavati resnico Solženicina, predvsem zaradi estetskih vrlin proze Šalamova, pa tudi zato, ker sta imela z življenjem v Gulagu različne izkušnje. Tudi pri avtorjih, ki jih omenjate, so izhodiščna sporočila različna: Prilepin vztraja pri tem, da je bilo soloveško taborišče ustanovljeno zato, da bi »prevzgojili« neudobni element, čeprav je, če prebiraš številna pričevanja, popolnoma jasno, da pogled avtorja Samostana, ki olepšuje preteklost, ne zdrži kritike ‒ namen koncentracijskega taborišča je zmeraj en sam; to, da človek uniči človeka. Tudi sicer poskus, da bi »bele« spravili z »rdečimi«, pogovori o tem, da je čas pozabiti okrutnosti 20. stoletja, in izjave, da so »podatki o usmrčenih pretirani in neresnični«, ki jih lahko v današnji Rusiji slišiš na vsakem koraku – ta poskus torej priča o tem, da skušajo spremeniti zgodovinsko resnico, namesto nje pa ustvariti lep mit s sestavinami grozljivke, kar seveda nima nič skupnega z literaturo. Gre prej za izposojo od Hollywooda kot pa za spomine preživelih. Sicer pa ste pravilno opazili, da je tema spet priplavala na površje. Kaj to pomeni? Enostavno je prišla nova generacija pisateljev, ki skušajo osmisliti zgodovino države po svoje, nekateri pa tudi delajo po naročilu od zgoraj. Tako je s tem, po mojem.
V sodobni ruski literaturi precej opazno mesto zasedajo življenjepisi. Pišejo jih ne samo literarni zgodovinarji in poklicni biografi, ampak tudi vodilni pisatelji. In kar je najbolj presenetljivo: te knjige pogosto dobivajo najvišje literarne nagrade in so tudi glede tega zelo konkurenčne romanu. Kako si to razlagate?
Po življenjepisih je bilo zmeraj veliko povpraševanje. Veliko je tudi zdaj, ko delež stvarne literature v celotni knjižni produkciji zelo hitro narašča. Tudi to je povezano z osmišljanjem preteklosti. Nobenega dvoma ni, da se je pojavila potreba po obuditvi nekaterih imen, vendar lahko rečem, da je knjiga Šum časa, ki jo je napisal Anglež Julian Barnes in ki govori o Šostakoviču, veliko bolj poštena in globlja kot na primer Prilepinova apologija Leonida Leonova, pisatelja, ki je začel zelo močno, a je življenje končal kot skisan sovjetski akademik, kot zastrašen starček, ki ploska vsem sklepom vseh kongresov KPSZ. Ne pozivam h krvavemu mesarjenju, sploh ne, vztrajam pa pri globokem psihologizmu, ki ga v mnogih življenjepisih žal ne najdem.
Kateri ruski avtorji so v zadnjih petnajstih letih naredili na vas največji vtis? Naštejte, prosim, pet besedil petih avtorjev!
1. Marija Galina, njen roman SES-2 v knjigi Mala Gluša, 2. Narina Abgarjan, katera koli njena knjiga, to, kar piše, je pravzaprav ena sama, zelo dobra psihoterapevtska novela, ki jo ljudje zelo potrebujemo, 3. Vladislav Otrošenko ‒ Gogoliana, 4. Valerij Zolotuha ‒ Svečka, 5. Andrej Dmitrijev ‒ Privid gledališča.
Družbeni pomen pisatelja se je v zadnjega četrt stoletja tako pri nas kot pri vas iz objektivnih razlogov zelo zmanjšal. Pisatelj se je umaknil v zasebno življenje. Toda po začetku krize in v zvezi z dogodki zadnjih let so pisateljeve besede, kot se mi zdi, spet začeli poslušati. Vsekakor jim zdaj namenjajo več pozornosti kot pred desetimi leti. Se s tem strinjate?
Ja. In zdi se mi, da sem na to vprašanje že odgovoril. Ljudje si želijo resnice, je pa res, da je pisateljev glas ne prinese zmeraj do njih. Ampak pisatelj se trudi. In včasih se mu to posreči.
Cenzure v ruski literaturi ni več ‒ tako vsaj pravijo mnogi pisatelji. Je to posledica tega, da se je pomen literature v družbi zmanjšal, ali pa je postala oblast bolj previdna?
Oblast je zagotovo postala bolj previdna. Cenzure ni, knjige izhajajo, ampak večina medijev je zaprta za mnenje, ki se razlikuje od uradnega. Čeprav je res, da imamo splet, facebook, ampak godlja, ki se tam kuha, preplavlja redke izvirne glasove ter pri mnogih zbuja odpor do prebiranja časovnice v facebooku – in ta odpor ni nič manjši kot odpor do televizijskega zaslona.
V Rusiji so pisatelji, ki se javno izrekajo o dogodkih v Ukrajini, Siriji in politiki nasploh, razdeljeni na dva tabora. Prvi je liberalni, prozahodni, drugi pa domoljubni. H kateremu od njiju se prištevate? Ali pa se držite bolj zase?
Svojčas sem prenehal plačevati članarino in neopazno izstopil iz zveze pisateljev (ene izmed treh), kamor so me na začetku devetdesetih sprejeli v »seznamu« z drugimi pisateljskimi kolegi vred. Pišem dolgo in malo; Balzac nikoli ni bil moj najljubši pisatelj. Sredi devetdesetih sem izginil z radarjev, ker sem se naveličal literarnega življenja, in samo občasno vzdržujem redke stike s pisateljskimi kolegi. Na površje pokukam, tako kot zdaj, kadar napišem nov roman. Ne prištevam se k nobeni izmed omenjenih skupin. Razumem in sprejemam najboljše, kar mi lahko da tradicija, sicer se pa najraje držim sam zase. Na radiu vodim enourno oddajo z znanstveniki o znanosti ‒ menim, da s tem izpolnjujem svojo prosvetljevalsko dolžnost in si, kar ni nepomembno, služim kruh z lastno glavo, ki jo je mogoče samo tako vtakniti v glavo koga drugega.
Kako bi bilo po vašem treba rešiti problem Ukrajine?
V Rusiji je veliko nafte in plina. Krim bi morali od Ukrajine kupiti (vsi se zavedamo strateškega pomena Sevastopola), tako kot je naredila Anglija s Hongkongom. To bi bilo mogoče narediti, ampak kar je, je. Razumem in podpiram ideje majdana, nikakor pa se ne strinjam s politiko ukrajinske oblasti, ki skuša nasilno obračunati z ruščino v svoji državi. Vsi vemo, kako je s tem v Izraelu ‒ judovski priseljenci, ki ne znajo ivrita, pogosto umrejo, ne da bi se naučili ta jezik. Država sprejemnica potrpežljivo čaka, da bodo njihovi otroci ali vnuki začeli govoriti v novem jeziku. Nenasilna metoda prepreči bolečino, bolečino, ki jo ljudje, ki jih je prizadela zgodovina, nedaljnovidno ali pa nasprotno, hote, potiskajo v podzavest, to pa ima posledice ali povzroča težave, ki jih bodo morale vseeno reševati naslednje generacije. Sicer pa je razpad imperija zmeraj bolezen – in v tem bolezenskem zraku moramo živeti. Ohraniti trdnjavo duše je glavna naloga sodobnosti.
Na okrogli mizi v Cankarjevem domu ste govorili o prerajanju kulta Stalina v Rusiji, o poskusih, da bi na novo prikazali njegovo vlogo v zgodovini. S čim je to povezano?
Preplah in zmeda v glavah in nova mitologija nedaljnovidne ljudi napeljujeta na misli, da bi bilo dobro, če bi se pojavil trd gospodar, ki bi vse postavil na mesto, nekatere pa tudi pozaprl. Že dolgo je znano, da zgodovina nikogar ničesar ne nauči. Človeštvu je sojeno, da bo še naprej stopalo na iste grablje. Čeprav je že zdavnaj čas, da bi grablje postavili v skedenj in jih jemali v roke samo takrat, kadar jih res potrebujemo. Tako bi bilo tudi bušk na čelu manj.
Lani je v slovenščini izšel roman Laurus Jevgenija Vodolazkina. Prva naklada je bila razprodana. Bralci so navdušeni in si želijo novih prevodov tega avtorja. Marsikoga zanima, kakšen je naslednji Vodolazkinov roman, Aviator. Ste ga brali?
Ja. Nanj gledam karseda kritično. To je površno delo, tako kot še nekatera druga dela, ki govorijo o preteklosti. Šlo naj bi za polemiko s Prilepinovom Samostanom. Avtor ponuja naslednjo tezo ‒ zgodovina gre skozi dušo vsakogar. Človek ne opaža vseh kataklizem svoje dobe, ampak si zapomni samo majhne podrobnosti, povezane z njim osebno, kot na primer sneg na topovskih ceveh tega in tega leta. Ta misel je že v svojem temelju napačna in skuša ustrezati teoriji o »zgodovini vsakdanjosti«, ki je danes modna. Preživel sem skoraj 60 let, vendar nisem pozabil in nisem mogel pozabiti ne vsakdanjih podrobnosti, ki so del mojega osebnega življenja in del življenja moje generacije, hkrati pa nisem pozabil in nisem mogel pozabiti tudi vseh zgodovinskih pretresov, ki so se zgodili v mojem življenju. Tako malomaren odnos do preteklosti je po mojem zločin.
Slovenski bralci imajo radi tudi Pelevina. Kaj se zadnja leta dogaja z njim?
Viktor Pelevin je najbrž izvrsten pisatelj, ampak to ni moja skodelica čaja, kot pravijo Angleži.
Ali poznate kakšnega slovenskega pisatelja?
Zdaj ravno berem Draga Jančarja, roman To noč sem jo videl, ki ste mi ga podarili ‒ zelo dober pisatelj, piše pretanjeno in pretresljivo. Spomnil sem se, da sem že prej bral njegov izvrstni roman Katarina, pav in jezuit ‒ ljubezen na ozadju sedemletne vojne. Avtorjevo ime sem potem pozabil, zdaj, po vrnitvi v Moskvo, pa sem pogledal in se spomnil. Bral sem še Nekropolo Borisa Pahorja ‒ ko sem govoril o tem, da Slovenci razmišljate o svoji zgodovini, o grozotah koncentracijskih taborišč, sem imel v mislih to delo. Poglejte, vse tri knjige govorijo o preteklosti, ki je z nami, ki nas ne zapušča in nas do zadnjega trenutka ne bo zapustila.
