Ločevanje informacijskega zrnja od plev

Uradno poslanstvo družbe Google je ambiciozno in hkrati preprosto: urediti informacije, da postanejo koristne in univerzalno dostopne. Njihov iskalni algoritem je prvi prebrskal ves svetovni splet in jih smiselno uredil za vsakega uporabnika googlovih storitev. V sredo – na dan zadnjega živega soočenja med ameriškima predsedniškima tekmecema Hillary Clinton in Donaldom Trumpom – pa so na novičarskem zbiralniku google news dodali še posebno oznako fact check, ki bo obiskovalcem pomagala hitro poiskati preverjene medijske vsebine.

To oznako bodo smeli izdajatelji uporabiti samo v člankih, ki bodo med pripravo in pisanjem upoštevali stroga merila Googla. V prispevkih mora biti jasno razvidno, kdo so sogovorniki in kaj so izjavili. Vse analize morajo biti transparentne – z objavljeno metodologijo, izvirnimi podatki in povezavami na omenjene raziskave. V kategorijo preverjenih vsebin se ne morejo uvrstiti organizacije, ki nimajo uveljavljenih notranjih postopkov za preverjanje dejstev ali jih plačuje določena interesna skupina (politična stranka, zasebno podjetje ali nevladna organizacija). Prav tako niso primerni članki, ki temo obravnavajo samo enostransko ali uporabijo le en vir – osebo ali raziskavo.

Pri Googlu so se odzvali na obtožbe, da so velika internetna podjetja (so)kriva za ameriško predsedniško kampanjo, kjer ni več razlike med dejstvi, neresnicami in lažmi.

Google, facebook, twitter in druge internetne platforme doslej niso razvile mehanizmov, s katerimi bi uporabnikom pomagale ločevati informacijsko zrnje od plev. »Prebrati na internetu« lahko pomeni kar koli, saj novičarski portali in družabna omrežja ne ločujejo preverjenih člankov in znanstvenih raziskav od govorice, teorije zarote ali naključnega mnenja. Takšna enaka obravnava informacij je vse bolj problematična, saj postajajo družabna omrežja najpomembnejši vir novic za večino uporabnikov interneta. Ustrezno večja bi morala biti tudi odgovornost novih medijskih platform, a so se internetna podjetja doslej upirala takšnim zahtevam. Njihovi pravniki so trdili, da so za vsebine odgovorni izključno avtorji in izdajatelji. Oni so samo nevtralna platforma, na kateri si uporabniki svobodno izmenjujejo informacije. Tudi če so izmišljene ali lažne.

Mi (ni)smo medij!

Odnos med ustanovitelji internetnih podjetij in medijsko ter založniško panogo je bil večinoma konflikten, saj so tekmovali za enako občinstvo, poslovne modele in družbeno moč.

Novičarski zbiralniki in družabna omrežja so postali novi informacijski posredniki, ki so pozornost občinstva prodali oglaševalcem – kar je prej počela medijska industrija. Le da se jim je uspelo skoraj dve desetletji izogibati večini obveznosti, ki so veljale za medije. Dolgo niso upoštevali avtorskih pravic in imetnikom niso plačevali nadomestil. Pri Googlu in Facebooku ni bilo mogoče najti etičnega kodeksa in uredniških smernic, saj so njihovi algoritmi skrbno varovana poslovna skrivnost. Regulatorji jih niso obravnavali po medijski zakonodaji, ampak so jih uvrstili med elektronsko poslovanje. Zato je bilo internetnim podjetjem zelo težko dokazati zlorabo položaja na trgu informacij, jim postaviti lastniške omejitve ali od njih zahtevati upoštevanje javnega interesa.

Takšne olajšave so internetnim podjetjem zelo ustrezale, saj so jim prinašale velike dobičke in dotlej nepredstavljivo informacijsko moč brez odgovornosti. A so imeli zakonodajalci drugačno stališče. Upravljavci internetnih storitev so morali najprej podpisati pogodbe z imetniki avtorskih pravic in ugasniti nekatere največje spletne strani za izmenjavo piratske glasbe in filmov. Nato so morali sodniki po vsem svetu presojati, ali je Google odgovoren tudi za napačne in škodljive informacije na seznamu iskalnih zadetkov. Vse več je bilo državljanov, ki jih je Google napačno povezal z organiziranim kriminalom ali terorizmom in so zaradi tega izgubili stranke ali možnost potovanja v tujino. Zato je evropska komisija uporabnikom interneta priznala pravico do elektronske pozabe, ki omogoča umik določenih vsebin s seznama iskalnih zadetkov ali osebnega družabnega profila.

Ti ukrepi so doslej najbolj prizadeli prav Google, zato so se začeli njihovi direktorji in lobisti dejavneje sestajati s predstavniki medijskih organizacij in države.

Previdno so pritrdili, da je postal Google pomemben del informacijskega ekosistema, kjer noben informacijski vratar ne more biti nevtralen, temveč ima lahko vsaka objava (ali neobjava) določene družbene posledice. Na novičarskem zbiralniku google news sicer niso hoteli sprejeti uredniške vloge – izbiro in razvrščanje člankov so prepustili algoritmom –, a so s predstavitvijo oznake fact check vsaj priznali, da je verodostojnost na internetu velik problem. Na prvi pogled se zdi takšna oznaka zelo dobrodošla, saj med letošnjo ameriško predsedniško tekmo niti najbolj pozorni in izobraženi bralci ne zmorejo prepoznati vseh laži in manipulacij. Vprašanje je le, ali je verodostojnost sploh mogoče razumeti predvsem kot tehnično težavo, ki jo bodo Googlovi inženirji rešili v duhu silicijeve doline: z novimi pravili in izboljšanim računalniškim algoritmom. Razmerje med dejstvi in verodostojnostjo je v medijskem svetu precej bolj zapleteno.

Pristranske internetne platforme

Moč tega dejstva so letos spomladi zelo nazorno občutili pri Facebooku. Pred dobrima dvema letoma so jih kritiki obtožili, da so njihovi algoritmi popolnoma spregledali množične demonstracije zaradi policijskega nasilja nad Afroameričani, ker so uporabnikom največjega družabnega omrežja raje prikazovali polivanje z ledeno mrzlo vodo (ice bucket challenge). Vodstvo Facebooka je zato najelo posebno skupino človeških urednikov, ki so pomagali izbirati pomembne (in ne več samo priljubljene) novice za seznam dnevnih trendov (trending topics). S tem ukrepom so izboljšali aktualnost časovnice in potolažili ameriške borce za civilne svoboščine, a so se zaradi razkritih uredniških smernic zamerili ameriškim konservativcem.

Britanski časopis Guardian in tehnološka spletna stran Gizmodo sta objavila podatek, katere medije so spremljali človeški uredniki in kako so izbirali novice. Republikanski politiki in kolumnisti so v razkritih dokumentih opazili, da Facebook izbira novice predvsem iz medijev, ki med ameriškimi konservativci veljajo za liberalne: iz New York Timesa, CNN, Washington Posta, Yahoo Newsa, BBC in Guardiana. Za republikanske komentatorje je bil to nov dokaz, da ameriške medije nadzorujejo liberalne elite, kar je v zadnjih tednih velikokrat izjavil tudi republikanski predsedniški kandidat Donald Trump. Predsednik uprave in ustanovitelj Facebooka Mark Zuckerberg je poskusil ublažiti napade konservativcev, zato je na sedež podjetja povabil skupino republikanskih politikov in komentatorjev ter odpustil uredniško ekipo. Njihovo delo pa je znova zaupal algoritmom.

Ti algoritmi niso bili dobri uredniki, so ugotovili novinarji redakcije intersect pri Washington Postu. Ne le, da so ponavljali podobne napake kot pri polivanju z mrzlo vodo in spregledali številne pomembne dogodke v državi. Zelo preprosto jim je bilo podtakniti tudi neresnične ali izmišljene novice, so pokazali sodelavci intersecta. Takšne vsebine so nato med dnevnimi trendi na časovnici samo v ZDA prikazali več deset milijonom uporabnikom – brez opravičila ali posledic. Odziv lastnikov družabnega omrežja je bil pričakovan. Neresnice so objavili drugi spletni viri, za katere pri Facebooku ne morejo biti odgovorni. Prav tako ne morejo odgovarjati za izbiro člankov, saj jih ne izbirajo več pristranski ljudje, ampak nevtralni algoritmi.

So dejstva »liberalna«?

Prepričanje, da so računalniški algoritmi nevtralni, je pred več kot petnajstimi leti odločno zavrnila ameriška računalniška programerka in pisateljica Ellen Ullman v knjigi Close to the Machine: Technophilia and Its Discontents (2001). Avtorica je med opisovanjem programerske kariere pokazala, da je morala pri vsakem računalniškem programu ali informacijskem sistemu upoštevati interese in motive naročnika. Vsaka banka, trgovec ali zavarovalnica zelo dobro ve, katere stranke želi pridobiti in katere so ji odveč. Ko programerji izbirajo podatke in načine obdelave, v programske vrstice vedno vnašajo tudi socialne, izobrazbene, rasne, spolne ali starostne kategorije, ki lahko pomenijo diskriminacijo neke družbene skupine. Enako velja tudi za novičarske algoritme, saj so se pri Facebooku namenoma odločili, da bodo spodbujali vsebine, ki jim prinašajo veliko klikov in hkrati ne bodo vznemirile nobene politične stranke.

Na podobno varno pot se bodo morda že kmalu vrnili tudi pri Googlu. Izkušnja Facebooka je pokazala, kakšne odzive lahko pričakujejo zaradi označevanja preverjenih dejstev. Ameriška volilna tekma je še utrdila prepričanje velikega dela ameriške javnosti, da medijem ni mogoče zaupati. Liberalni kritiki so medijem očitali, da so dobesedno ustvarili Donalda Trumpa, saj so nekritično prenašali vsako njegovo izjavo, laž ali napad na političnega nasprotnika. Konservativci pa so v vsakem poskusu preverjanja dejstev in dokazovanja Trumpovih neresnic videli liberalno zaroto, saj so vse najpomembnejše nevladne in medijske organizacije za preverjanje dejstev v politični kampanji (Politifact, Factcheck.org, Truth or Fiction …) financirali »liberalni mediji« ali donatorji. Prav takšne organizacije pa so si med prvimi pridobile oznako fact check, oznako preverjenih dejstev.

V takšnem družbenem in političnem okolju dejstva ne morejo prepričati nobenega prepričanega podpornika obeh predsedniških kandidatov. So le orožje političnega boja, ki utrjuje prepričanja in predsodke nasprotne strani, je pokazala letošnja predsedniška kampanja. A tudi če bodo predstavniki Googla vzdržali pritiske politike in spodbujali uporabo preverjenih dejstev na google news, bodo oznako fact check zelo težko pridobili mediji, ki poleg preverjenih dejstev objavljajo tudi jasna in ne nujno »uravnotežena« svetovnonazorska stališča – progresivna ali konservativna – ali zahtevajo družbene spremembe. Takšnih vsebin ne bo na velikih zasebnih elektronskih platformah priporočil noben računalniški algoritem ali vsebinska oznaka.