Lovke močnih in velikih so veliko daljše od možnosti dobronamernih ljudi

O sebi pravi, da je relikt. Kot novinar, predstavnik za tisk in generalni konzul je bil aktiven že v nekdanji Jugoslaviji. Služboval je v kar 11 državah, bil je tudi slovenski zunanji minister. Zdaj je že drugič poslanec evropskega parlamenta, v katerem se velikokrat počuti kot »glas vpijočega v puščavi« oziroma »samotni jezdec«.

Vsakič znova ugotavlja, »da so lovke močnih veliko daljše od možnosti dobronamernih ljudi«.­ Moč za nadaljevanje boja črpa iz kljubovalnosti. »Rekel bi, da se človeštvu v tem trenutku ne piše posebno dobro, saj je govorjenje o pravičnem svetu zgolj tolažba za zanesenjake«. Včasih je črnogled, ni pa pesimist, sicer bi že zdavnaj vrgel puško v koruzo.

Katera tema je v evropskem parlamentu trenutno najbolj aktualna?

V evropskem parlamentu je vedno bolj aktualna tema odnosov z Rusijo: kako se bo pozicio­nirala Evropska unija in kako se bo pozicioniral tako imenovani zahodni svet proti Rusiji in novim zavezništvom, ki so posledica zaostrovanja z Rusijo. V svetu se dogajajo tektonski premiki. Krepi se sodelovanje med Rusijo, ­Kitajsko, Indija se išče ...

Po relativno stabilnem, mirnem obdobju, ki je sledilo drugi svetovni vojni, se začenja novo obdobje svetovne politike. Spet smo zelo blizu stari definiciji politike, po kateri principi ne veljajo, veljajo samo interesi. Čaka nas boj za ­Antarktiko, polarni krog in vse tamkajšnje ­skrite resurse, od nafte do plina.

Bi lahko preprosto rekli, da nastaja nov multipolarni svet?

Doslej je veljalo, da imamo najprej bipolarni svet, potem pa enopolarni svet. V zadnjih 10 do 15 letih je vse globalno v svetu postalo povezano z interesi Združenih držav Amerike. Zdaj se vzpostavlja večpolarnost, pri čemer je izpostavljena bipolarnost – gre za konfrontacijo med ZDA in Rusijo, ki je bila speči medved, ki dalj časa ni mogel uresničevati globalnih interesov. Vsaj ne pod Jelcinom. Pojavil se je Putin, ki se razume na te igre in je pripravljen precej brezskrupulozno poseči po vseh razpoložljivih registrih. Že prej je veljalo, da mednarodno pravo velja samo toliko, kolikor je to v interesu velikih. Danes je popolnoma evidentno, da lahko veliki interpretirajo ­mednarodno pravo po svojih željah.

Ko sva se zadnjič pogovarjala, ste omenili­ primer volitev v Azerbajdžanu, ko so različne­ opazovalne misije podale nasprotujoče si ocene. Zakaj se to dogaja?

To se dogaja zato, ker volitve v neki državi, v kateri se nakazuje sprememba, postanejo del globalne politične igre. Pred dvema letoma je bilo tako v Azerbajdžanu, danes je tako v Makedoniji. Imamo paradoksalno situacijo, ko Rusija, ki običajno potegne s silami, ki so bližje levici, podpira desnico, ter ZDA, ki so vsaj v začetku podpirale levico in iz ozadja pritiskale na spremembo oblasti brez volitev.

Pred kratkim sem se pogovarjala z ruskim zgodovinarjem, ki pravi, da Rusija podpira zagovornike suverenih nacionalnih držav ne glede na to, ali so levi ali desni.

V ozadju je vedno direkten interes. Rusija poskuša rešiti svoje prednosti, ki jih je imela kot velika izvoznica surovin. V ozadju ruskega odnosa do Madžarske, Srbije, Makedonije in Grčije je, kako rešiti propadli projekt Južni tok. Severnega toka ni treba reševati, saj ga rešujejo Nemci. Toliko so investirali v Severni tok, da ne bodo dovolili, da bi bil kdaj postavljen pod vprašaj.

V nemški politiki vidim pomemben amortizer med skrajnostmi in čutim oporo v lastnem stališču, da evropsko-ruskih odnosov ne gre zaostrovati do skrajnosti. Ne potrebujemo hladne vojne, še manj potrebujemo vročo vojno. V Ukrajini je Evropska unija odigrala vlogo, ki ni bila konstruktivna. Nismo se potrudili, da bi razumeli dogajanje v Ukrajini. Če smo ga razumeli, se nam z Američani ni uspelo dogovoriti, kaj bo naš skupni interes.

Kritiki pravijo, da se je EU med krizo v Ukrajini izkazala kot izrazita ameriška kolonija.

Na žalost se moram strinjati. Incident z gospo Nulandovo in njena vulgarna prispodoba vloge, ki naj jo ima Evropska unija pri reševanju problemov na evropskih tleh, pove vse o tem, kako v ZDA gledajo na vlogo Evrope. Včasih so govorili, da manjka ena telefonska številka. Videti je bilo, da bi ta telefonska številka lahko postala visoka predstavnica za zunanjo politiko Federica Mogherini, ki ima dovolj akademskega znanja in veliko pozitivne ženske energije. Ne priznajo je za enakopravnega igralca. Ko gre za velike odločitve, je raje ne povabijo zraven, ali pa sprožijo govorice o njeni dozdevni pristranskosti v korist Rusije in Palestine.

Kdo širi te govorice?

Širijo jih v krogih, v katerih verjamejo, da morajo strogo uresničevati navodila ameriške politike.

Verjetno gre za prevladujočo strujo?

Na žalost je danes veliko bolj prevladujoča, kot je bila v prejšnjem mandatu. Sestava evropskega parlamenta se je precej spremenila. Veliko več je populističnih strank, veliko več je desnice, pri čemer o desnici ne govorim kot o slabšalnem pojmu. Socialdemokrati imajo vedno znova problem s preteklostjo levice v Evropi, s komunizmom v izvirni obliki. Če že gledamo v preteklost, zakaj se potem ne bi vprašali, kdo je bil nosilec kolonializma, ki je pripeljal do današnje katastrofe na Bližnjem vzhodu.

Zadnjič sem prebrala zanimivo tezo, da sta Amerika in Sovjetska zveza po drugi svetovni vojni kolonizirali Evropo. Rusi so se že zdavnaj umaknili, Američani pa so ostali.

Američani so ostali in zdaj v bistvu kolonizirajo ves svet. Nisem protiameriško razpoložen. Nasprotno. Amerika je zaželena in potrebna partnerica in je odigrala odločilno vlogo v zgodovinskih situacijah, ki so bile kritične za Evropo. Evropa sama ne bi znala končati niti prve niti druge svetovne vojne, če Amerika ne bi bila pripravljena žrtvovati svojih ljudi in resursov. Danes vidimo, da Amerika potrebuje permanentno ekspanzijo. Amerika si je želela konfrontacije z Rusijo. Amerika potrebuje nekaj hladne vojne, od časa do časa potrebuje tudi vročo vojno. Naj gre še za tako stereotipno trditev, je vojna očitno še vedno gonilo tehnološkega razvoja.

Omenili ste Victorio Nuland. V Sloveniji sta jo sprejela predsednik in premier.

Popolnoma absurdno se mi zdi, da so v Sloveniji srednje visoko funkcionarko ameriškega State Departmenta sprejeli na najvišji politični ravni. Brez dvoma potrebujemo stalen dialog z ZDA, vendar moramo imeti svojo politiko in načela,­ ki smo jih pripravljeni braniti. Ne smemo biti samo poštni nabiralnik, kot je bilo v primeru prve vilenske izjave, ki je nastala na podlagi ameriških laži, ko je šlo za vojno v Iraku.

Bili ste zunanji minister. Kako ocenjujete zunanjo politiko Karla Erjavca, ki je bil kot eden redkih zunanjih ministrov na slovesnosti ob koncu druge svetovne vojne v Moskvi?

Trenutno slovensko zunanjo politiko je vredno podpreti. Postati bi morala tema javnega diskurza, da bi dobila širšo­ podporo. Odzive na slovensko zunanjo politiko imamo samo na anekdotični ravni ali pa se neka stranka postavi po robu zaradi interesa, svojega profiliranja, ne pa zaradi interesa države.

Slovenija nima teže v mednarodnih odnosih, lahko pa bi jo imela, če bi izoblikovala svoje stališče. V mislih nimam nekih papirjev o globalni strategiji. Strateški papirji so vredni toliko kot papir, na katerem so napisani. V mislih imam jasna stališča do kritičnih problemov v svetu. Potrebujemo jasno pozicijo, ko gre za vojne, ki se netijo na Bližnjem vzhodu, in vzročno povezanost z nerešenim odnosom med Izraelom in Palestino. Zavzeti moramo jasno stališče do držav, ki okupirajo tuje ozemlje, kar je po mednarodnem pravu smrtni greh. Molčimo, ko gre za Armenijo, ki okupira Gorski Karabah, prilizujemo se Maroku, ki okupira Zahodno Saharo.

Odločno je treba delati na zavezništvih z »likeminded countries«. Samo tako je mogoče premikati stvari. Etiketo strateških interesov smo prepoceni dajali različnim državam ob raznih obiskih na visoki ravni. Strateški interesi in zavezništva so trajna. Treba jih je iskati tam, kjer imaš tudi sam konkretne interese.

Recimo Balkan, ki se ga nekako otepamo.

Dve desetletji smo investirali v beg od Balkana. Danes se čudimo, če na tem prostoru ne moremo uveljaviti svojih gospodarskih interesov. Balkan danes prihaja v Slovenijo­ kot v samopostrežno trgovino. In se tukaj pozicionira, namesto da bi se mi že prej pozicionirali v tistih državah. To smo prepustili k improvizacijam in sanjam nagnjenim tajkunom, zato se danes ukvarjamo s pravnimi tožbami in pogorišči, ki so jih tajkuni pustili za seboj.

Na pravi način nismo rešili niti problemov z neposrednimi sosedi, zato ugibamo, kakšna bo odločitev arbitražnega sodišča. V vseh fazah in na vseh položajih sem imel jasno stališče. Vedno sem se zavzemal za to, da Slovenija reši bilateralne probleme s sosedi, preden ti vstopijo v Evropsko unijo. Vedno sem vztrajal, da je to v interesu obeh držav. Da tu ne gre za izsiljevanje, ampak nov začetek, konstruktiven pristop. Obema stranema daš možnost, da se profilirata kot prijateljski državi.

Star pregovor pravi: čisti računi, dobri prijatelji.

Danes se bojimo odločitve arbitražnega sodišča. Sprašujemo se, kakšne turbulence bo to izzvalo pri sosedih in pri nas in kakšni bodo naši sosedski odnosi, ko bo nekdo tretji odločil o naših vitalnih interesih, namesto da bi odločali sami.

Rekli ste, da rusofobija v Bruslju še ni bila tako močna. Kaj kot nekdanji novinar menite o programu Evropske unije proti ruski propagandi?

To je absolutno nesprejemljivo in škandalozno obnašanje. Ko smo imeli v evropskem parlamentu razprave o raznih resolucijah v zvezi z Rusijo, sem vedno vztrajal, da se je treba izogniti govoričenju o organiziranju evropskih agitpropov in primitivni informacijski vojni z Rusijo. Rusija ima svoj medij. Z banalnim programom RT je vznemirila vse centre manipuliranja na zahodu.

Zakaj RT imenujete banalen program?

To, kar delajo, je primitivna propaganda. Na tako imenovanem Zahodu, ki ga kažejo kot sovražnega, iščejo šibke točke: položaj Afro­američanov v ZDA, brezposelnost v Veliki Britaniji, klošarji na Nizozemskem, drogiranci v Berlinu.

Ivo Vajgl. Foto: Jure Eržen/Delo

Številni zahodni mediji uporabljajo prav tak ­princip, ko gre za Rusijo.

Hladna vojna, ki jo je sproducirala politika, je zbudila ambicije novinarjev, ki kot jastrebi čakajo na priložnost za razširjanje stereotipov. Stereotipi so izredno nevarni. V vseh treh baltskih državah sem bil prvi slovenski veleposlanik. Danes gledam Balte, ki so jim od zunaj pomagali ustvariti mnenje, ko gledajo na možnost ruske invazije kot na realno nevarnost, kar je absurdno, postane pa razumljivo, če vemo, da so sovjetske oblasti še v petdesetih letih celotne družine izganjale v Sibirijo. Stalinistična tiranija je v teh državah trajala zelo dolgo, prav tako partizanski boj proti njej. Ne glede na to je preteklost enkrat treba pustiti za seboj. Na tem ne moreš graditi prihodnosti.

Trenutno se zdi, da nevarnost fašizma še ni bila tako velika, kot je danes. Sploh kar zadeva Ukrajino.

Ko so se začeli protesti na Majdanu, sem opozarjal, da je to po eni strani avtentična želja mladih ljudi, da bi spremenili razmere v državi, ki so ji vladali tajkuni. Zraven so se nalepili globalni interesi velikih igralcev, zlasti ZDA in tistih, ki jim sledijo v Evropi, ter avtentičnih neonacistov in antisemitov v Ukrajini.

Ko gre za Ukrajino, v EU verjetno nihče ne uporablja izraza neonacist.

Jaz sem ga uporabljal, nakar so nekateri histerično zatrjevali, da so bili na Majdanu – evropski politiki so zelo množično hodili tja – in da jih na lastne oči niso videli. Niso jih hoteli videti niti na nemški televiziji, kjer sem jih opazil jaz. Neonacisti seveda ne upravičujejo­ odgovora Rusije, ki gre prek dopustnega v mednarodnem pravu. Po drugi strani dobro vemo, da je bilo vsem velikim vedno dovoljeno kršiti mednarodno pravo, če je bilo to v njihovem interesu. ZDA so odstranile vsako vlado, ki jim ni bila všeč: s pučem, z umorom, pa se nihče ni upal sklicevati na mednarodno pravo.

Nisem oboževalec Putina in mislim, da gre absolutno predaleč. Njegovo obnašanje potencira spiralo zaostrovanja.

Imate izrazito pozitiven odnos do vloge­ Nemčije, o kateri kritiki pravijo, da je ­trojanski konj ZDA v Evropi.

Nemci so šli skozi svojo katarzo in pošteno obračunali s preteklostjo. V nemški politiki ne vidim samo interesa, ampak tudi moralnost, ki je značilna tudi za nemške medije.

Se spomnite našega razočaranja, ko leta 1997 nismo bili sprejeti v zvezo Nato? Nekaj časa po tistem sem predsednika Drnovška spremljal v Bonn. Na napol zasebnem obisku nas je sprejel kancler Kohl. Rekel je: »Niste imeli naše podpore za sprejem v Nato, saj smo imeli zgodovinski dolg do Poljske, Češke, Madžarske. Ko bo šlo za sprejem v EU, boste vi prvi.« To je bilo v času, ko se je govorilo, da bo EU sprejela medse samo eno ali kvečjemu dve državi. Govorilo se je o Sloveniji in Estoniji. Zgodil se je »big bang« z 10 državami. Menim, da bi EU tudi zdaj morala imeti dovolj poguma in hkrati sprejeti medse vse države jugovzhodne Evrope.

Govorite o širitvi, videti pa je, kot da ­Evropska unija poka po šivih.

Verjamem, da bo EU obstala, vendar bo bolj asimetrična. Več prostora bo imelo regionalno povezovanje. V tem bi Slovenija morala iskati svojo perspektivo. Smo del jugovzhodne evropske regije in hkrati sestavni del srednjeevropske regije, zlasti kar zadeva kulturno dimenzijo, ki je zelo pomembna. Če bi ji dali več poudarka, bi imeli bolj cvetoč turizem. Lahko bi se profilirali podobno kot Avstrija. Avstrijska kultura je naša, saj smo jo soustvarjali stoletja. Naša prisotnost na Dunaju je fantastična. Štiri leta sem bil tam veleposlanik in vedno znova sem našel direktne povezave s slovensko kulturo, znanostjo itd. Tudi od tega smo bežali.

Evropska unija poskuša reševati begunsko problematiko. Kakšna se vam zdi ideja o napadih na tihotapske ladje?

Spet se pogovarjamo o posledicah zgrešenih politik, ne da bi poskušali poseči v vzroke za te katastrofe. Begunska kriza ni naravna katastrofa, ampak so jo z napačnimi odločitvami ustvarili evropski in ameriški politiki: z vojnami in iluzijo, da je mogoče izvoziti demokracijo na bajonetih. Bodisi v Libijo, bodisi v Irak, bodisi v Sirijo, bodisi v Afganistan. Danes ne gre več za ekonomske emigrante, ampak ljudje bežijo za življenje. Izgubljajo življenja.

Torej je naša moralna dolžnost, da jih ­sprejmemo.

Tudi v Sloveniji bomo morali sprejeti te ljudi. Predvsem bi se morali zavedati, da smo tudi mi odpovedali, ko je šlo za politične odločitve. Imamo palestinsko-izraelski spor, na katerega se sklicujejo vsi teroristi od Afganistana do Malija. To je njihova ideološka, idejna platforma. Kaj delamo na Bližnjem vzhodu? Tam smo imeli propadlega politika Blaira, ki se je kompromitiral, ko se je podal v avanturo v Iraku na osnovi sfabriciranih laži. Vedel je, da so to laži. Mi smo to lahko samo slutili. Nič ni dosegel. Dobil je samo nagrado.

Ste mogoče slišali, da bi radi Američani za Nobelovo nagrado za mir predlagali ukrajinskega predsednika Petra Porošenka?

Ne morem reči, da me to preseneča. Politika dodeljevanja Nobelovih nagrad se je totalno sfižila. Farsa se je začela že z akterji vietnamske katastrofe.

Snowden verjetno nikoli ne bo dobil ­Nobelove nagrade.

Jaz sem bil med predlagatelji. Najprej sem ga predlagal za nagrado Saharova, nato za Nobelovo nagrado. Nikoli je ne bo dobil.

Pred leti smo imeli v Sloveniji afero s podkupovanjem evropskega poslanca. Vas je že kdo poskušal podkupiti?

Nihče me ni podkupil niti me ni poskušal podkupiti. Evropski poslanci smo stalna tarča lobistov. Jaz sem v odboru za zunanje zadeve in sem seveda izpostavljen željam, pritiskom in nadlegovanjem diplomatov in politikov.

Kateri so najbolj agresivni?

Vsekakor je v EP izredno močan izraelski lobi, zelo močan je tudi maroški lobi.

Torej lobiji držav, ki sploh niso članice?

Tako je. Močan je armenski lobi. Predvsem, ko gre za problem s Turčijo okoli genocida in vprašanje Gorskega Karabaha ter legitimiziranje njihove popolnoma nelegitimne okupacije. Armenskemu lobiju uspeva, da se ne govori o Armeniji kot o državi, ki v popolnem nasprotju z mednarodnim pravom okupira tuje ozemlje.

Če bi bila nesramna, bi rekla, da govorite kot »neplačani lobist Azerbajdžana«, kar so pred leti zapisali o vas v nekem bruseljskem mediju.

Ko nekomu ni bilo všeč, da smo dali volitvam v Azerbajdžanu oceno, ki ni bila negativna, je sprožil hajko proti vsem, ki smo stali za takšno oceno. Danes je zgodba nekoliko bolj transparentna tudi skozi to, kar se trenutno dogaja, in kar se dogaja v Grčiji, Makedoniji in Srbiji v zvezi s plinovodi in naftovodi. Balkan postaja igrišče zelo velikih držav, zlasti ZDA in Rusije.

Zaradi prizadevanj za rešitev problematike Zahodne Sahare so vam zavrnili vstop v Maroko. Rekli ste, da je EU papirnati tiger, če to ne bo imelo nobenih posledic.

Zavrnili so delegacijo evropskih poslancev in zgodilo se ni nič. Smo papirnati tiger. Ko so nas z letalom iz Casablance poslali nazaj v Pariz, nas je še tam čakalo neprijetno presenečenje. Pričakali so nas francoski specialci. Francija pokriva Maroko v vseh njegovih svinjarijah.

Če stopiš na rep interesom vplivnih, te torej obravnavajo enako, ne glede na to, ali si poslanec, novinar.

Točno tako. V primeru Zahodne Sahare gre za stare in nove interese Maroka. Prej je šlo samo za ribištvo, zdaj pa se je začelo vrtanje pred obalo Zahodne Sahare, ki je bogata z nafto in zemeljskim plinom. Ropanje je neusmiljeno,­ vendar se nihče ne ukvarja s tem vprašanjem. Fundacija Roberta Kennedyja je izdala obsežno poročilo o množičnem mučenju in drugih deviantnih početjih maroških oblasti v Zahodni Sahari. Posebni odposlanec OZN za mučenja je ožigosal Maroko kot državo strahotnega kratenja človekovih pravic, podobno oceno je lani podala visoka predstavnica OZN za človekove pravice. Maroko je okupacijska sila, ki je po mednarodnem pravu dolžna izpeljati referendum o samoopredelitvi prebivalcev Zahodne Sahare. Francija v VS OZN blokira vsako zahtevo, ki bi spremenila status Zahodne ­Sahare.

Trenutno vsi opozarjajo na okupacijo Krima, čeprav je bil o tem referendum.

To je dvoličnost mednarodne politike.

Pred tremi leti je Evropska unija ostro kritizirala beloruskega predsednika Aleksandra Lukašenka, nenehno se je govorilo o kratenju­ človekovih pravic v Belorusiji. Nič se ni spremenilo, samo kritike so potihnile.

Spremenil se je interes. Danes nasprotnik ni več Lukašenko, ampak Putin. Ko v EU govorimo o reviziji naše sosedske politike, obravnavamo Belorusijo kot potencialnega partnerja. Zelo me moti, ker smo iz političnih razlogov pripravljeni obljubiti veliko več, kot lahko v resnici damo.

Takšna je zgodba vzhodnega partnerstva. Ukrajini so obljubljali nebesa, vendar jo je EU gladko pustila na cedilu.

Tako ekonomsko stanje kot stanje na področju človekovih pravic je v Ukrajini danes slabše, kot je bilo kdaj prej. Evropa ne more izpolniti obljub, ki jih je dala. Evropski politiki, ki so se hodili fotografirat na Majdan, nočejo priznati napak. O tem bodo kvečjemu pisali v spominih čez 15 let. Tako kot je nekdanji ameriški zunanji minister Colin Powell v retrospektivi obžaloval svojo vlogo pri vojni v Iraku. Komu to koristi? Danes smo na pogorišču takšnih politik in videti je, da se bodo v vsaki generaciji pojavili ljudje, ki bodo slepo sledili avanturističnim projektom. In potem bodo to mirno obžalovali v nekih spominih. Zanje bodo prejeli še honorar.

Če boste kdaj pisali spomine, kaj bi ­obžalovali?

Žal mi je, če sem kakorkoli sodeloval v politiki in odločitvah, ki niso zajele in pokrile resničnih interesov slovenske države in slovenskega naroda. Od strateških odločitev o partnerstvih do kulturnih politik, v katere sodi zaščita narodnostnih manjšin v Italiji, Avstriji, na ­Madžarskem.

Kaj ste počeli v trenutku razpadanja ­Jugoslavije?

Do slovenskega referenduma sem bil uradni predstavnik za tisk jugoslovanskega zunanjega ministrstva. Takrat sem rekel, da so moje korenine tukaj, da bom s svojim narodom. Nisem več verjel, da ima Jugoslavija prihodnost. Milošević je razvil nacionalistične zastave. ­Povedal sem, da Jugoslavija drvi v katastrofo.

Kako so to sprejeli?

Objavljeni so bili odlomki nekega dokumenta Cie o tem, da je Jugoslavija pred nasilnim razpadom. Uradna politika se je norčevala iz ameriške napovedi. Zunanji opazovalci so vedeli več kot mi. Viktor Meier, dopisnik Frankfurter Allgemeine Zeitunga, je že v sedemdesetih letih odkrival etnične probleme na Kosovu. Zaradi takšnih problemov sem zdaj posrednik v makedonski politični krizi.

Vse skupaj se torej vleče še iz jugoslovanskih­ časov?

Albanci so zamudili trenutek konstituiranja nacionalnih držav in o tem niso govorili. Danes govorijo o svojem neuresničenem projektu. Zadnji nastopi albanskega premiera Rame so jasna promocija projekta velike Albanije. V Prištini postavljajo spomenike ideologu združene Albanije. Da ne govorim o incidentu v Kumanovu, ki si zasluži podrobno analizo. Ljudem, ki so do zob oboroženi vdrli na ozemlje sosednje države in padli v spopadu z makedonskimi policisti, so v Prištini priredili spektakularen pogreb. Bili so njihovi junaki!

Kaj pravite na trditve, da ZDA uporabljajo albanske elemente za destabilizacijo?

Za kaj takega nimam dokazov, ugibati pa nočem. Eno je jasno. Interesi velikih so na Balkanu vnovič dominantni, zato spet postaja sod smodnika.

Rekli ste, da so Američani že prej vedeli za razpad Jugoslavije. Ljubitelji teorije zarote pravijo, da je ameriška politika pomagala pri razpadanju Jugoslavije.

Jugoslavija je sama ustvarila dovolj notranjih problemov. V jugoslovanski diplomaciji sem služboval kot generalni konzul v Clevelandu in videl sem, kako velik problem je bila nesposobnost jugoslovanskih oblasti priznati bolečino ljudi, ki so bežali iz Jugoslavije za življenje in potem postali politična emigracija. Druge evropske države so priznale bolečino teh ljudi, pokopale mrtve, jim dale imena.

Kako v tej luči gledate na ponovno vihranje jugoslovanskih zastav?

Jugoslavije ni več in je nikoli več ne bo. To je nekakšna nostalgija pa tudi razočaranje nad tem, kar je prišlo kot nadomestek. Jugonostalgija ni tema za kakršnokoli resno politično razpravo.