Tiskane izdaje
Čeprav znižanje rasti ne preseneča, pa prihaja v času številnih vprašanj o stanju kitajskega gospodarstva in v obdobju povečane negotovosti na svetovnih trgih. Ti so se že burno odzvali na lanske in nedavne dogodke na kitajskih borzah. Kako naj si torej razlagamo gospodarsko rast Kitajske v letu 2015? Kaj nam lahko ta pove o gibanju kitajskega gospodarstva v letu 2016?
Kaj poganja kitajsko gospodarstvo?
V primerjavi z EU (1,7 odstotka) in ZDA (1,6 odstotka) kmetijstvo na Kitajskem predstavlja kar 9,2 odstotka BDP. Omenjeno ni toliko posledica njene nerazvitosti kot tega, da mora država z manj kot šestimi odstotki zemeljske površine, od katere je le deset odstotkov primerne za kmetijstvo, nahraniti kar 18 odstotkov svetovnega prebivalstva. Kmetijstvo velja za strateško področje Kitajske, s katerim se začne vsak petletni načrt, hrana pa za ključno strateško surovino. Kitajska je na primer samo v Ukrajini zakupila več kot tri milijone kvadratnih kilometrov kmetijskih površin oziroma več od velikosti Belgije. Pospešeno pa v zadnjem času zakupuje tudi kmetijska zemljišča v Bolgariji in drugod v osrednji in vzhodni Evropi.
Industrijski sektor predstavlja okoli polovico kitajskega BDP (pribl. 42,7 odstotka), kar v primerjavi z EU (25,2 odstotka) ali ZDA (20,6 odstotka) kaže na nujnost strukturnih sprememb v gospodarstvu, če se Kitajska želi odmakniti od trenutnega modela industrijske proizvodnje z nizko dodano vrednostjo proti storitveni družbi, ki je sposobna ustvariti višjo dodano vrednost z lastnim znanjem. Storitveni sektor na Kitajskem predstavlja okoli polovice BDP (48,1 odstotka) in močno zaostaja za deležem v ZDA (77,8 odstotka) in EU (73,1 odstotka).
Pri interpretaciji 6,9-odstotne gospodarske rasti v letu 2015 ne smemo fatalistično »obsojati« znižanja gospodarske rasti, ampak moramo razumeti predvsem njeno strukturo in vire. V procesu strukturnega premika iz proizvodnega modela v storitveni model ne preseneča podatek, da je industrijska proizvodnja v letu 2015 narastla le za 6 odstotkov (v primerjavi s 7,3 odstotka leta 2014) in je bila znatno nižja od 8,3-odstotne rasti storitvenega sektorja (v primerjavi s 7,8 odstotka leta 2014). S tega vidika lahko rečemo, da je bila struktura kitajske gospodarske rasti v letu 2015 boljša in bolj »zdrava« od tiste v letu 2014.
Kitajska si je v obdobju nagle gospodarske rasti po članstvu v Svetovni trgovinski organizaciji 2001 nakopičila veliko industrijskih kapacitet (na primer jeklarstvo, gradbeništvo, proizvodnja), ki so se s svetovno gospodarsko krizo in padcem povpraševanja na ključnih izvoznih trgih (EU, ZDA) hitro spremenile v t. i. »presežne kapacitete«. Te želi sedaj Kitajska reševati tudi v okviru zloglasnega projekta Enega pasu, ene ceste oz. oživitve svilne poti, ki ima nič kaj presenetljivo velik poudarek zlasti na velikih infrastrukturnih projektih, podprtih z novoustanovljeno Azijsko infrastrukturno investicijsko banko (AIIB). Hkrati se želi Kitajska s prenosom industrijske proizvodnje z nižjo dodano vrednostjo v sosednje države, nakupi tehnologij in »znanja« ter prevzemanjem uveljavljenih podjetij in blagovnih znamk po svetu premakniti višje v globalnih verigah dodane vrednosti.
Kitajsko gospodarsko rast so v obdobju pred krizo poganjale predvsem investicije v infrastrukturo in močna industrijska izvozna usmerjenost, po krizi pa si je Kitajska na krilih pospešene urbanizacije želela okrepiti predvsem domačo potrošnjo. Ta naj bi spodbudila razvoj storitvenega sektorja. Rast investicij v opredmetena sredstva se je na primer znižala na okoli 12–13 odstotkov v letu 2015, v primerjavi s 15,2 odstotka leta 2014 in 19,4 odstotka leta 2013. Delež izvoza v BDP pa se je s 34,9 odstotka leta 2007 zmanjšal na le 22,6 odstotka v letu 2014. Prav tega naj bi sicer želele kitajske oblasti z nedavno devalvacijo valute spodbuditi. To so sicer storile tudi druge države v razmerah upočasnjene gospodarske rasti in/ali kriz, a so bile posledice na zunanjetrgovinske primanjkljaje največjih svetovnih gospodarstev veliko manjše oziroma zanemarljive.
Prav domača potrošnja naj bi do leta 2030 po željah kitajskih oblasti ustvarjala okoli dve tretjini gospodarske rasti, zato je eden izmed najbolj relevantnih podatkov o kitajskem gospodarstvu ravno podatek o rasti zasebne potrošnje. Ta je decembra 2015 glede na december 2014 znašala 11,1 odstotka. Tudi stopnja rasti prodaje v trgovini na drobno ostaja z dobrimi 10 odstotki dokaj stabilna in govori proti domnevam o naraščajočem pesimizmu med kitajskimi domačimi potrošniki. Tudi opustitev politike enega otroka nima vzrokov samo v naglem staranju prebivalstva, ki s povprečno starostjo okoli 36 let ne zaostaja veliko za Evropo (41 let), ampak naj bi z načrtovanimi 17 milijoni novih rojstev na leto dala dodaten zagon domačemu povpraševanju.
Kako razumeti dogajanje
Za pravilno razumevanje dogajanja na kitajskih borzah in koliko so te odraz dejanskega stanja v gospodarstvu, je treba razumeti stopnjo razvitosti borznih trgov na Kitajskem, njihov pomen za gospodarstvo, razloge za naraščajoče borzne mehurčke in splošno družbeno-kulturno psihologijo kitajskih investitorjev.
V primerjavi z Ameriko kapitalski trgi na Kitajskem nimajo tako pomembne finančne vloge, saj se gospodarstvo financira skozi pretežno državni bančni sektor. Kapitalski trgi predstavljajo le okoli 10–11 odstotkov ponudbe t. i. »širokega denarja« (M2), namenjenega financiranju, kar je v primerjavi z 250 odstotki v ZDA skoraj zanemarljivo. V ZDA približno polovica gospodinjstev investira na borzah, v primeru Kitajske pa le za okoli 7 odstotkov urbanega prebivalstva oz. 3,5 odstotka celotnega prebivalstva, ki je na borze vložilo le okoli 15 odstotkov svojih sredstev. Med približno 80–90 milijoni vlagatelji na kitajskih borzah naj bi šlo za 80–85 odstotkov naložbeno nepodučenega prebivalstva (t. i. pižama investitorji), medtem ko gre v primeru ZDA v 67 odstotkih za velike institucionalne investitorje. V primerjavi z ameriškimi borzami, kjer je veliko mednarodnih vlagateljev, pa kitajske borze ostajajo zaprte za mednarodne investitorje, saj naj bi jih bilo le za vzorec (1,0–1,5 odstotka).
Glavne razloge za velike vzpone in padce na kitajskih borzah je treba iskati predvsem v nastanku mehurčkov ter izrazito močnem in špekulativno usmerjenem črednem nagonu kitajskih investitorjev. Nastajanje mehurčkov pa ni bilo toliko (samo) posledica prevelikega optimizma o neomajni in osupljivi rasti kitajskega gospodarstva, ki si jo je bolj od same Kitajske želel predvsem razviti zahod. Mehurčki so nastali tudi kot posledica načrtnega vladnega spodbujanja borznega vlaganja med prebivalstvom, s katerim so oblasti želele zmanjšati pritiske na pok t. i. nepremičninskega mehurčka. Kitajci so namreč kulturno močno nagnjeni k varčevanju zlasti v nepremičninah. Povečanemu naložbenemu navalu kitajskega prebivalstva nista mogla slediti dejanska ponudba trgovanih podjetij na kitajskih borzah ter dotok novih podjetij v okviru t. i. prvih javnih ponudb. Ob omejeni ponudbi in naglem povpraševanju so bile posledice lahko jasne.
Čeprav je lani poleti in letos izpuhtelo v zrak veliko denarja na kitajskih borzah, pa je imel ta denar, drugače od zahodnih borznih trgov, veliko manj realne osnove. Seveda to ni v pomoč navadnim zasebnim investitorjem, med katerimi se je slaba četrtina zadolžila za »igranje« na borzah. A učinki borznega dogajanja so na Kitajskem vseeno posredno načeli zaupanje prebivalstva, kar se bo odražalo tudi v domači potrošnji. Več škode kot doma so borzni dogodki povzročili na zahodnih borznih trgih, ki so imeli najbrž tudi prenapihnjena pričakovanja o Kitajski.
Ključni izzivi v letu 2016
Poleg zimzelenih prioritet o večji vzdržnosti (energijski model), pravičnosti (družbene razlike, korupcija) ter realnejši gospodarski rasti v okviru t. i. »nove normalnosti« so ta trenutek največji izzivi kitajske gospodarske politike predvsem prestrukturiranje gospodarstva in odprava presežnih kapacitet v industriji ter (pre)zadolženost kitajskega zasebnega gospodarstva in lokalnih oblasti. Velika ironija se skriva v tem, da ima Kitajska na eni strani eno najvišjih nacionalnih stopenj varčevanja (več kot 50 odstotkov) in s skoraj 4000 milijardami dolarjev deviznih rezerv največjo »varnostno mrežo« na svetu. Nedavno dogajanje na kitajskih borzah je to varnostno mrežo sicer nekoliko zatreslo, a se bo z devalvacijo njihove valute in okrepitvijo izvoza kmalu okrepila. Ne smemo pozabiti niti, da se bodo kitajske devizne rezerve v prihodnosti še krepile zaradi naraščajočega ameriškega zadolževanja in oplemenitenja naložb v AIIB ter s projektom nove svilne poti.
Na drugi strani pa se skupni delež akumuliranega kitajskega dolga približuje 300 odstotkom BDP in se je početveril od leta 2007. Kitajska gre ironično po stopnji rasti razmerja med dolgom in BDP po stopinjah Irske, Portugalske in Grčije pred finančno krizo. Rast zadolževanja gospodinjstev kaže iskati v višanju življenjskih stroškov, naraščajočih cenah nepremičnin in t. i. kazino investiranju na kitajskih borzah, še bolj pa zbuja skrb trend zadolževanja v zasebnem sektorju. Tu se je delež zadolženosti večine podjetij podvojil samo v zadnjih petih letih. Nezanemarljivi razlogi za to so vse večji konkurenčni boj med kitajskimi podjetji, splošno upadanje industrijske proizvodnje, upad izvoznega povpraševanja ter velika občutljivost izvoznih podjetij na spremembe deviznega tečaja, ki jim zaradi nizke dodane vrednosti in položaja znotraj globalnih verig hitro lahko izniči njihove marže. S tega vidika je nedavna devalvacija kitajske valute vsekakor logična. Ironično pa je, da je do nje – v nasprotju z ZDA – manj glasno kritična EU, ki je po skupnem trgovanju najpomembnejša zunanjetrgovinska partnerica s Kitajsko. Prav tako velja opozoriti, da ZDA in EU dejansko ne tekmujeta s Kitajsko na svetovnih trgih z istimi skupinami izdelkov ter da njihova podjetja s svojimi neposrednimi naložbami in proizvodnjo na Kitajskem pomembno prispevajo k lastnim zunanjetrgovinskim primanjkljajem.
S skorajšnjim vstopom v astrološko leto nagajive in nepredvidljive opice lahko pričakujemo, da bo Kitajska še naprej iskala občutljivo ravnotežje med »dovoljšnjo« in pravičnejšo gospodarsko rastjo za ohranitev legitimnosti svoje ureditve ter sledenjem strukturnim reformam. Te bodo vključevale krepitev in liberalizacijo storitvenega sektorja, spodbujanje ne dovolj odzivne domače potrošnje, začetek dolgo potrebnih reform bančnega sektorja in državnih podjetij, poglabljanje in večji nadzor nad kapitalskimi trgi ter vsesplošni premik navzgor vzdolž globalnih ekonomskih in geopolitičnih krivulj t. i. »nasmeha«.
Pri tem pa ne smemo pozabiti, da je Kitajska v skoraj 40-letni zgodovini gospodarskih reform in odpiranja doživela veliko nihanj in krčenj. Tudi razumevanje pojavov, ki si jih zahod pogosto razlaga skozi lastno poenostavljeno optiko, je na Kitajskem skoraj vedno veliko bolj kompleksno. Dejanski razlogi se skrivajo v razumevanju zgodovinskih, družbenokulturnih, institucionalnih in političnih paradoksov, ki si navidezno nasprotujejo kot jin in jang, a skupaj oblikujejo dinamično ravnotežje kitajske družbe. Ta se bo še nekaj časa spopadala z izogibanjem pasti držav srednjega dohodka in ekonomskim »uravnoteževanjem«, zato lahko pričakujemo še nadaljnjo konsolidiranje gospodarske rasti tudi v letu 2017.
Če si za konec sposodim rek enega izmed najslavnejših poslovnežev na Kitajskem, slovitega direktorja podjetja Alibaba g. Jacka Maja, lahko za napovedovanje gospodarske rasti na Kitajskem mirno rečemo: »Jutri bo najbrž slabo, pojutrišnjem lahko še slabše, zatem pa nas čaka veličastna prihodnost [če bomo danes znali delovati pametno].«
Dr. Matevž Rašković je profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti in gostujoči predavatelj
