Luč Sirize

Ne nepomemben detajl zmagoslavnega obreda Aleksisa Ciprasa je bila glasbena spremljava. Prvi levičar v moderni grški zgodovini, ki bo vodil vlado po več desetletjih dinastij Karamanlisov, Micotakisov, Papandreujev, je prišel na oder ob zvokih Rock the Casbah, angleški punkovski hit je v alžirski arabščini odpel Rachid Taha, in razglasil, da je »trojka stvar preteklosti«. V izteku triumfalne nedelje, ki jo je Evropa opazovala z običajno dozo vzvišenosti, prezirljivosti in slabo prikritega strahu, je v Atenah odmevala apokaliptična First We Take Manhattan. Enako kot se je Leonard Cohen odvrtel nekaj dni poprej na shodu Ciprasa s somišljenikom Pablom Iglesiasom, na čelu španskega Podemosa. Vsakdo, ki ga je kdaj poslušal v živo, ve, da »seksi Aleksi« ni zelo karizmatičen voditelj, čeprav je njegov videz zelo dober. »Najnevarnejšemu človeku v Evropi« je v zadnjih letih tudi pošla radikalnost, stališča je približal političnemu mainstreamu. Nekaj pa je treba priznati: Siriza ima odličnega didžeja.

Zmaga je bila vseskozi pričakovana, vendar je stresla Evropo do temeljev. Grčija pooseblja zablode reševanja evra, Siriza je proizvod krize. In niti se ni več mogoče pretvarjati, da mala Grčija ne šteje: politika ni samo teorem kvantitativnih dejavnikov, celo ekonomija niso samo številke; Grčija je esenca naše kulture, zgodovine, identitete. Za kratek čas je zavladala tišina, evropski voditelji so šele v torek poslali v Atene prve formalne čestitke. Pomenljivo, kurtoazija Angele Merkel se je prekrila z izbiro novega finančnega ministra. Ime zvezdniškega profesorja ekonomske teorije Janisa Varufakisa, čigar kritike varčevanja po 2008. odmevajo v blogih, tvitih, predavanjih in knjigah, zbuja spoštovanje. Za evropske finančne ministre bo težak sogovornik. Tezo Wolfganga Schäubleja, naj »vsak skrbi za svoj dolg«, je nekoč pobil, da »to ni evropska ideja«. Te dni je trgom brž povedal, da Grčija ostaja neločljivo povezana z evrom. Ob zmagi Sirize je postregel s parafrazo Dylana Thomasa. Velški pesnik velike sugestivne moči nas v svoji najslavnejši pesmi roti, naj se ne predamo mirno in nežno noči smrti. »Grška demokracija se je danes odločila, da ne bo mirno odšla. Grška demokracija je odločena, da bo besnela proti umirajoči luči.« Varufakis je Evropo in svet pozval, naj se pridružita.

Upanje je v politiki iztrošena beseda, po razočaranju z Barackom Obamo še posebno. In vendar je Siriza tačas edina alternativa, ki jo ima Evropa. Ni ekstremistična, zlagoma drsi proti predvidljivemu, zmernemu, morda bo bolj pragmatična, kot je treba, vendar še vedno zagovarja najbolj normalne reči: denimo odpis dolgov. Če so Nemčiji, ne glede na zločine v obeh svetovnih vojnah, na londonski konferenci leta 1953 odpisali večino dolga, čemu jih ne bi Grčiji? Njen dolg je ekonomsko nesmiseln, delen odpis bi bil politično najbolj ustrezen, brez tega gre za nenehno reprodukcijo zadolževanja.

Siriza je pravi glas Evrope, predstavlja najboljše v Evropi, govori Žižek, ima mobilizacijsko moč, ki še lahko reši, kar je vredno rešiti. Evropska unija ni več demokracija. Sama veliko govori o demokraciji, razen takrat, ko lahko zmagajo nasprotniki varčevanja. Pred volitvami je žugala, svarila, grozila, na vsak način bi hotela preprečiti izbiro, ki ogroža njen princip krivde: grešili ste, kesajte se, odplačajte! In niti Grčija ni sama. Smo v letu »nevarnih volitev«, v Španiji gledamo bliskovit vzpon Podemosa, ki je otrok protestnega gibanja »indignados«. Načenja tradicionalno bipolarnost države in lahko zmaga na decembrskih volitvah. Irska se vprašuje, ali v Evropi, razdeljeni na upnike in dolžnike, ni v grškem čolnu, mika jo evropska konferenca o dolgu. Zmaga Sirize je nakazala, da ni nujno, da prihodnost pripada Zlati zori, Nacionalni fronti, Ukipu, Pegidi, Pravim Fincem. Levičarska gibanja, ki so nekdaj prisegala samo na moč ulice, so naposled začela uporabljati instrument volitev. Še pred tem je grška levica dosegla nekaj, česar prej ni bilo opaziti: kljub razlikam je presegla tipični levi frakcijski boj, iz široke koalicije gibanj je nastala Siriza.

V preteklem stoletju je avstro-ogrski pisatelj Robert Musil v Možu brez posebnosti razmišljal o pojmovanju možnosti, o »smislu za možnost«. Gre za dilemo razmerja med resničnim in možnim, za prevelik realizem oziroma za drznost misliti. Obstaja vzporednica z levico, ki na vrhuncu ekonomske krize ni bila sposobna razmišljati onkraj neoliberalnega horizonta, ni hotela verjeti v možnost.

Siriza načenja esencialna vprašanja evropske demokracije in solidarnosti. Treba je verjeti v sposobnost obnove demokracije.