Tiskane izdaje
Dragica Petrovič je človek, ki skrbi za svoje prijatelje, umetnike, kot da so njena družina, in vsem poklanja del svojega velikega srca, je o njej rekel Rade Šerbedžija. Po številnih izkušnjah kot filmska in gledališka producentka in režiserka na TV Slovenija je pred letom dni sprejela nov izziv, vodenje Avditorija Portorož.
Stoji pred zadnjim vhodom hotela Piran, v značilni pozi, s telefonom na ušesu, z rejbankami, suknjičem in z nonšalantno zavezano rutico okrog vratu. Pomisliš, da si tako predstavljaš filmsko producentko. Da je to prototip ženske, ki se je morala dolgo dokazovati v »moškem svetu« in tekmovati z moškim načinom vodenja, urejanja stvari.
Je legenda filmskih setov iz osemdesetih let nekdanje Jugoslavije, je prva v Sloveniji, ki je diplomirala iz filmske produkcije na praški Akademiji lepih umetnosti (Famu). Bila je direktorica Pervanjevega Do konca in naprej, za njo je niz biografskih dokumentarcev, ki jih je podpisala kot režiserka in producentka, med drugim režirala niz televizijskih Spominov z Janezom Lombergarjem. Bila je prva producentka takrat še najstniškega mariborskega režiserja Tomaža Pandurja in njegove gledališke skupine Tespisov voz, producentka oddaje Poglej in zadeni. Zaposlena kot režiserka na TV Slovenija je pred enim letom naredila novo radikalno potezo – in se iz Maribora, mesta, ki ga je zaznamovala, preselila v Piran in prevzela vodenje Avditorija Portorož.
Avditorij Portorož je svojevrsten obalni približek Cankarjevega doma, tako po raznovrstnosti kulturnih prireditev kot po številu sedežev, pravi Petrovičeva. Dvorana avditorija sprejme 500 ljudi, amfiteater okrog 2000 in Tartinijevo gledališče v Piranu 220. Tam potekajo komorni klasični koncerti; zdaj, v aprilu, je koncert dua Silence (Primož Hladnik in Boštjan Benko), kasneje pa bo tam tudi koncert kantavtorja Ibrice Jusića, Vlada Kreslina ...
Na leto imajo okrog 250 prireditev, poleg velikih medijskih prireditev, kot so Melodije morja in sonca, pa silvestrovanje z ognjemetom – od klasičnih koncertov, kot je bil koncert Slovenske filharmonije, pa simfonični orkester SNG Maribor, posebej je ponosna na novoletni koncert s solisti iz mariborske opere in baleta, do gledališkega abonmaja, otroških abonmajčkov. Tu so še Piranski glasbeni večeri komorne glasbe, naslednje leto je 40. obletnica, da o promocijskih in kongresnih dejavnostih ne govorimo, pravi.
Dragica Petrovič in Rade Šerbedžija. Foto: osebni arhiv DP
Pazite na mojo Dragico
»Zelo raznovrstno, in na to sem ponosna. Moj cilj je, da občinstvu ponujam vse več kakovostnih predstav, tudi če so komercialne, naj bodo v vrhuncu žanra.« Tako kot avtorska predstava Branka Đurića Đurologija, s katero je prepotoval vso Jugoslavijo (nastopil pa tudi pri diaspori v Sydneyju in Los Angelesu) in razprodal tako Sava center v Beogradu kot Gallusovo dvorano Cankarjevega doma. »Podobna zgodba je bila tukaj. Še preden smo stiskali plakate, so za Đurologijo pošle vse vstopnice,« pravi Petrovičeva. »Potem sem se seveda hitro odzvala, plakate smo uporabili za drugo ponovitev, ki je bila prav tako razprodana.«
Razprodana je bila tudi monodrama mariborske Drame Brezmadežna v režiji Livije Pandur z Natašo Matjašec v vlogi Device Marije, tudi Noč opere se je končala s stoječimi ovacijami, Rade Šerbedžija je ob koncu, ko je izvedel že tisočo variacijo svoje Ne daj se, Ines, med aplavzom ganjenega občinstva dejal: »Čuvajte mi moju Dragicu ovdje u Portorožu.«
Dragica nima ravno rolodexa z imeni in stiki, s kakršnim se je ponašal Rockefeller, ima pa zato v svojem telefonu vsaj dva tisoč ključnih imen iz sveta filma, likovne umetnosti, gledališča, klasične glasbe, televizije in estrade z območij nekdanje Jugoslavije pa tudi iz sosednje Italije, Avstrije, Nemčije ... V njenem adresarju iz devetdesetih se najdejo tudi imena menedžerjev in producentov takrat kultnih pop skupin.
Je oseba, ki jo pokličeš, kadar potrebuješ nemogoče. Kadar je treba dobiti nekaj, kar skorajda ne obstaja, pravijo vsi, ki so delali z njo. Kot recimo, kako izvesti gostovanje z gledališčem v Hamburgu in konja, del predstave, nastaniti v hotelu ali poiskati belega, albino pava za Božansko komedijo.
»Sem najbolj zavedna Mariborčanka, kar jih je, v Ljubljani pa je najlepše, saj vemo, kaj – vlak za Maribor,« je rada z nasmeškom povedala prej. Kako to, da se je »zavedna Mariborčanka«, ki je vse svoje profesionalno življenje posvetila Mariboru, dobesedno čez noč lahko preselila na morje? Kaj mislite, da lahko tu spremenite, jo vprašam, ko v soboto popoldne sediva še na recepciji hotela Piran, uro preden bo morala spet v avditorij, kjer gostuje predstava celjskega gledališča Meglica.
»Mislim, da si vsak del Slovenije zasluži videti res najboljše stvari, ki obstajajo. V vseh žanrih,« spet poudari. In s svojimi izkušnjami, ne nazadnje tudi poznanstvi, ji to uspeva. »Številke kažejo, da smo v tem letu zvišali obisk, mislim, da se dviga tudi kakovost programa, raznolikost, raznovrstnost.«
Piran, umetni raj
Čez recepcijo hotela Piran stopiva do dvigala, pogovarjali se bova na terasi, gotovo eni najlepših teras, ki je zdaj še zaprta za goste, pomenljivo pristavi. Podton. Dragici Petrovič se odpirajo vsa vrata. Že v malem tesnem dvigalu se utrne zgodba, o snemanju filma Karpa Godine Umetni raj (1990), ki je ustvaril fiktivni portret Fritza Langa, film, ki je bil prikazan tudi na canskem festivalu. »Prav tukaj, na recepciji hotela Piran, smo posneli njegovo domovanje s pogledom na morje, tudi pohištvo je ostalo enako,« pravi, ko se v dvigalu peljemo na teraso hotela.
Njena prva resna povezava s slovensko obalo je bila obvezna praksa prvega letnika praške akademije, to je bilo snemanje mladinskega filma Poletje v školjki 1. »Takrat sem se zaljubila v Piran,« reče. Njena diplomska na praški Famu je bila zato prav Ponudba piranskega studia in slovenskih eksterierjev za koprodukcijo. Za to diplomsko je na Češkem dobila tudi najvišjo nagrado.
»Ko rečem, da sem se že takrat zaljubila v to mesto, to tudi resno mislim,« reče. »Vemo, da je bil Piran v sredini petdesetih let pravo filmsko mesto. Tu so se snemali kultni filmi, aprila 1976 je Sam Peckinpah snemal Železni križec ... Po studiih v Fornačah in Piranu so se sprehajali Orson Welles, Marcello Mastroianni, František Čap, James Mason, Maximilian Schell, James Coburn, Sam Peckinpah, Klaus Kinski, Yves Montand, Simone Signoret, George Hamilton, Peter Lawford ...« strastno razlaga. »Vemo, da se je Frančišek Čap zaljubil v Piran, se odločil, da se preseli sem, umrl je tukaj in pokopan je na piranskem pokopališču.« Ga niste nikoli spoznali? »Žal nisem. Sem pa zato dobro poznala njegovega najtesnejšega sodelavca, ki je bil na Famu legendarni profesor režije, scenarist, tudi moj profesor Otokar Vavra.«
Film jo je v resnici privlačil že kot deklico, pravi. Na okus je prišla, ko je kot punčka statirala v kostumskem filmu Amandus. Takrat je ugotovila, da je »film eno samo čakanje in da ga je bolje gledati kot pa ustvarjati«. V Mariboru je cele dneve presedela v kinodvorani, sploh na filmskem festivalu Fest po festu, kjer so se vrteli res dobri filmi tistega časa. »Spomnim se, da sem gledala po tri filme na dan; magija filmskih mojstrov, kot so bili Bergman, Kurosawa, Bertolucci, Tarkovski ... Nikoli si nisem mislila, da bom v življenju tudi jaz delala kaj podobnega.«
Nogometašica
Seveda, najprej jo je zgrabil šport, tenis in najbolj nogomet. Najprej je igrala tenis, žal ne tako dobro kot njena prijateljica in vrstnica Mima Jaušovec, se nasmehne. Prav Mima Jaušovec, zmagovalka Roland Garrosa, ji je omogočila, da je v tenisu videla najboljše na svetu, in se na Wimbledonu in Roland Garrosu srečala s teniškimi asi.
Kot najstnica je bila tudi članica Ženskega nogometnega kluba Maribor, takrat precej nenavadna stvar. Nič čudnega, da so bile nogometašice po vseh osrednjih časopisih, tudi v našem Delu, z naslovi v slogu: Dajmo, naše Štajerke. V Delovem arhivu obstaja tudi članek s fotografijo dvanajstletne nogometašice ŽNK Maribor Dragice Petrovič s podpisom: Na gol strelja »Šeki«.
»Da ne bi pisali o tem. Kaj ima nogomet s tem, kar delam zdaj,« pravi odločno in si prižge cigareto.
Gledališče jo je privlačilo vsaj toliko kot šport. Za Delo je kot dvajsetletnica poročala o Borštnikovem srečanju in delala krajše ankete z igralkami in igralci ter režiserji. »Ravno zadnjič sem v Večeru videla osmrtnico gospoda Vilija Vuka, nekdanjega urednika Večera. »Velik gospod, izjemen poznavalec filma,« pravi. Prav on jo je po nekem naključju usmeril v gledališko produkcijo. Namreč, po teniškem evropskem prvenstvu, kjer je bila odgovorna za češko reprezentanco, je bila tudi linijska sodnica. A si je vmes želela pisati o športu. Vuk jo je usmeril na kulturo – in jo poslal delat intervju z mladim režiserjem, gimnazijcem na mariborski Prvi gimnaziji. Njen prvi intervju za Večer, se nasmehne.
Tomaž Pandur, Dragica Petrovič in Severina Foto: osebni arhiv DP
»Vidim, da niste konfekcija«
»Na listku sem imela napisano telefonsko številko in njegovo ime, za katero do takrat, jasno, še nisem slišala. To je bil Tomaž Pandur. Lepo profesionalno sem ga poklicala, lepo profesionalno se je odzval in tako sva se dobila v takrat 'nobel' mariborski restavraciji Ljudski vrt. Bil je nenavaden mladenič, z dolgimi temnimi kodri, takoj sem zaznala smisel za humor, ko se je ponorčeval iz najinih 'uvoženih rejbank', takoj sva bila na isti valovni dolžini. Še zdaj se spomnim, s kakšnim žarom je govoril o svojem teatru, ki mu je dal ime Tespisov voz, kako je govoril o novem teatru sanjskih podob ... Bilo je leto 1979, mislim. Imel ni niti sedemnajst let.«
Ko sem videla njegovo predstavo Grumova Vrata na Prvi gimnaziji, »je bilo to nekaj tako nenavadnega in tako drugačnega od vsega, kar sem do takrat videla v gledališču, da sem hotela biti del te zgodbe«.
Postala je njihova producentka; mesec dni po tistem je v Maribor prišel selektor Dubrovniških poletnih iger in naslednjo predstavo Tespisovega voza, Grumove Trudne zastore, uvrstil tja. »Mislim, da smo imeli za vzor Mladinsko gledališče, ki je bilo takrat kultna stvar,« se nasmehne zdaj. Nekaj je bilo v tem Tespisovem vozu, pravi, kot bi vsi prepoznali poseben potencial. Oglasila se jim je Svetlana Makarovič, ki jih je videla v dokumentarni oddaji Sandija Čolnika, in jim podarila tekst Mrtvec pride po ljubico. S pripisom: »Vidim, da niste konfekcija.«
»Plakat za predstavo nam je naredil legendarni Matjaž Vipotnik, in to gratis. Dobila sem tudi prvega večjega pokrovitelja, to je bila Radenska. Tri srca. Isto leto smo bili s to predstavo uvrščeni tudi na festival Dnevi mladih v Skopju.«
Dala je tiskati bedže, majice, da še podkrepijo prepoznavnost, v skupini so bili med drugim zdaj uveljavljeni igralci, kot so Mirjam Korbar, Maja Vidmar, Brane Završan, Željko Hrs, »igrala je tudi Livija Pandur, in moram reči, da je bila prav dobra igralka«.
Praga, cedevita in attache
Ko je šel Pandur na služenje vojaškega roka, so se gostovanja s Tespisovim vozom prekinila. Nekaj časa je delala kot producentka plesnega foruma Slovenije pod vodstvom Damirja Zlatarja Freya in tudi z njim prepotovala velik del plesno-gledaliških festivalov po Jugoslaviji. A čas je bil za korak naprej. Na eni od predstav v mariborskem gledališču ji je plesalec Miloš Bajc predstavil Tomaža Lauka, ki je končal fotografijo v Pragi. Začel jo je spodbujati, naj poskusi študij produkcije v Pragi. »Nikomur nisem povedala, nekaj časa sem tuhtala doma, potem sem se odločila.«
Sprejemni izpiti so trajali skoraj ves teden. Od stotih prijavljenih na produkcijo iz vse Evrope so jih sprejeli pet. »Z gotovostjo lahko rečem, da je študij na Famu nekaj najboljšega, za kar sem se odločila v življenju,« pravi. Tam je študirala v času, ko so bili na vrhu ustvarjalnosti češki avtorji, kot sta Jiři Menzel in Miloš Forman. Kot prva Slovenka je, kot že omenjeno, diplomirala iz filmske in televizijske produkcije, njena diploma je bila v skladu s časom in uporabna, da so jo Čehi takoj odkupili. In njen profesor režije Sekvenc je na tej podlagi snemal dokumentarni celovečerec v koprodukciji Televizije Slovenije in Češkoslovaške, o Jožetu Reslju, izumitelju ladijskega vijaka.
Zaposlila se je na Vibi in postala del ekipe slovenskih filmov, ki so se zapisali v zgodovino. V Mariboru je kot vodja snemanja sodelovala pri filmu Kavarna Astoria Jožeta Pogačnika, z Brankom Šturbejem in Janezom Hočevarjem v glavnih vlogah. Z Astorio so se uvrstili v tekmovalni program v Karlovih Varih. Njen prvi samostojni projekt je bil zadnji slovenski film, ki je bil posnet še v Jugoslaviji, Do konca in naprej, režiserja Jureta Pervanje, kjer je bila direktorica filma.
Producent Marcel Buh se spominja, kako so snemali in živeli v protokolarnih objektih Brdo, intenzivna filmska izkušnja, ki te poveže za zmeraj. »Ko se zdaj, po sedemindvajsetih letih, srečava v Portorožu, mi ni treba obujati spominov na pretekla leta, da bi govoril o Dragici,« reče z nasmeškom. »Še danes je taka kot takrat. Njena energija je še vedno eksplozivna, vedno je tam, kjer viharijo viharji, bistrost zavesti je ujasnjena, socialni čut do človeka neusahljiv, prijateljstvo do groba in naprej.«
Ko se je zgodil razpad Jugoslavije in je ugasnila tudi Viba, se je za nekaj časa znašla v praznem prostoru, pove. Vmes sta s Pandurjem posnela njun prvi in tudi zadnji komercialni projekt, pravi, teve oglas za parfumsko vodo Attache, ki ga je pred tem oglaševal sloviti boksarski šampion Mate Parlov. Vse, kar je takrat oglaševal Parlov, je postalo prodajna uspešnica, od cedevite do attacheja, se smeje Dragica. Zgodba oglasa je šla nekako takole. Ksenija Mišič se kot nekakšna različica mlade Monice Bellucci sprehaja med antičnimi moškimi kipi, ki so jih dali izdelati iz stiroporja. Ko ji na tla pade steklenička s parfumom in se kapljice parfuma razlijejo, kipi oživijo. Za nameček je bil slogan oglasa vzet iz Goetheja: »Večna strast življenja.«
»To je bila res dobra zadeva, črno-bela fotografija, pravzaprav modro-bela, sepia, direktor fotografije je bil Rado Likon, snemali smo na 35-milimetrski trak.« To reklamo ima še nekje shranjeno, še na beta kaseti. V treh jezikih, tudi v francoščini. To je bila kultna stvar takrat, oglas so predvajali tudi na canskem oglaševalskem festivalu.
Branko Đurić - Đuro in Dragica Petrovič Foto: osebni arhiv DP
Poglej in zadeni
Enkrat v tistem obdobju sta jo poklicala Petar Radović, hrvaški režiser vseh velikih televizijskih šovov, in Stojan Auer, ki je takrat na Valu 202 vodil glasbeno lestvico Stop pops 20, v Mariboru je imel diskoteko.
»Radović je bil že takrat resen gospod, učenec legendarnega režiserja Antona Martija, zato sem mu zaupala, ko so mi predstavili idejo in osnovni koncept televizijskega šova, ki smo ga počasi skupaj še nadgrajevali.
Spomnim se, da so se mi takrat vsi smejali, kaj si predstavljam, da bom s končano Famu delala teve šov? Ampak sem začutila, da to lahko preraste v veliko stvar. Začeli smo jo snemati v malem studiu v Mariboru, ki smo mu rekli 'naša špajza', v dveh letih je to postala ena najbolj gledanih oddaj vseh časov na TV Slovenija.« In res, v začetku devetdesetih se je zdelo, da vsa Slovenija gleda Poglej in zadeni in Auerja v kanarčkasto rumenih in roza suknjičih v slogu italijanskih voditeljev zabavnih oddaj v začetku devetdesetih.
Prav tam je prvič srečala hrvaško pop zvezdo Severino, takrat drzno navihano osemnajstletnico, ki je bila še na začetku kariere. »Tudi pri njej sem takoj začutila, da to ne bo samo muha enodnevnica. Taka volja in karizma, ki je ne srečaš kar tako,« pravi Petrovičeva zdaj. »Vedno sem imela nos za talentirane ljudi. Redko sem se zmotila. To imaš ali nimaš, tega se ne da naučiti,« pravi z nasmeškom. Severina, s katero od takrat dalje vzdržujeta pristen prijateljski odnos, je za Sobotno prilogo povedala: »Dragica je predvsem velik človek, ki sebe vedno podreja potrebam svojih prijateljev, tako v obdobjih velike žalosti kot velike sreče. Zna se veseliti uspehov drugih, kar zmorejo samo redki, in zna biti sočutna do trpljenja drugega. Neskončno jo imam rada. Ona je 'nekdo moj'.«
Gostje so bili takrat največje zvezde, ki jih je bilo še mogoče dobiti, fantovska skupina Caught in the Act, Captain Jack, DJ Bobo, La Toya Jackson, Jimmy Somerville, Justin Timberlake, svetlolasa dolgolasa družina Kelly Family. Vsakič je ves dan pred snemanjem oddaje v velikem šotoru pri mariborskem Tamu vladala histerija, improvizirana bolnišnica poleg šotorov, mladi so dobesedno taborili ob šotorih, čakali v vrstah za srečanje s svojimi idoli. Obdobje, ki je polno anekdot, tudi tiste, kako so La Toyi, vegetarijanki, pripravili brokoli v bližnjem domu upokojencev.
To je bilo takrat nekaj popolnoma novega, produkcijsko izjemno zahteven projekt, štiri, pet let, dokler se oddaja Poglej in zadeni ni preselila na Pop TV, nisem imela prostega nobenega vikenda, pravi.
»Morda je to nekaj, kar ti je preprosto dano, občutek, ko začutiš, da se določen projekt lahko razvije in da raste s tabo, in ti se moraš prilagajati produkcijsko in seveda profesionalno rasteš z njim. Zame je bila to velika šola produkcije teve šovov.«
Z Dustinom Hoffmanom. Foto: osebni arhiv DP
Na ti z Almodóvarjem
Potem se je za dušo, kot pravi, posvetila celovečernemu dokumentarcu s sugestivnim naslovom Tango, pa portretu koreografa in plesalca Edwarda Cluga, ki ima zdaj mednarodno kariero; z Živo Emeršič sta leta 2008 posneli poetičen dokumentarec o Tomažu Pandurju Nebo nad Madridom, ki sta ga med drugim snemali tudi na premierah njegovih predstav v Madridu. Spomnim se prizora po premieri Pandurjevega Baroka (Nevarna razmerja), ko se je Dragica Petrovič, ne da bi znala besedico špansko, sproščeno približala Pedru Almodóvarju in s pomočjo »skupne Almodóvarjeve in Pandurjeve muze« Blance Portillo klepetala s kultnim režiserjem, o filmih, režiji, o Famu, kot bi bila daljna sorodnika, ki se veselita, da sta se po dolgem času srečala. Vse v skladu z njeno filozofijo, nihče ni nič več in nič manj kot človek, predvsem pa nihče ni nič več in nič manj kot ti ali jaz.
»Ko sem zadnjič spet videla ta film, me je res pretreslo. Tudi ta srčni utrip na začetku filma, ki sem ga takrat lahko posnela zaradi mojega prijatelja kardiologa, dr. Damijana Vokača. Utrip njegovega srca zdaj ostaja na filmu,« pravi in pomolči. Sicer pa, nenadoma odmahne z roko, »ne bi govorila o tem, to je moja intimna bolečina. Se mi pa zdi lepo, da bodo obletnico smrti 12. aprila obeležili v ljubljanski Operi in baletu, s Simfonijo otožnih pesmi, baletom, ki ga je z velikim uspehom in s Fassbinderjevo muzo Hanno Schygullo v vlogi naratorke postavil že leta 2010 v Berlinu.«
»Nekaj lahko rečem. Vedno sem delala samo stvari, ki sem jih začutila. Ko sem začutila, da lahko naredim dokumentarec z drugega zornega kota, na način, kot ga čutim samo jaz, sem se tega lotila in izpeljala. Tako je bilo s Clugom, Pandurjem, tudi z dokumentarcem o operni divi Ondini Otta, tako bo zdaj s koreografinjo in plesalko mariborskega baleta Valentino Turcu,« pravi. V arhivu ima posnetke večine njenih samostojnih plesnih predstav, solističnih nastopov, zdaj jo čaka urejanje, montiranje.
Podobno, za dušo, se je lotila tudi dokumentarca o reki Dravi. Zgodovinski dokumentarec, ki sta ga delala s kustosom in zgodovinarjem Sašem Radovanovičem; ona se je poglobila v poetični del reke, Radovanovič se je usmeril v njeno zgodovino.
Od nekdaj so jo zanimali vsi žanri, od pop kulture do visoke kulture. »Nikoli nisem podcenjevala nobene zvrsti, zato imam veliko prijateljev iz visoke umetnosti. Vsaka stvar je lahko maksimalno dobra in kvalitetna. Severina gotovo predstavlja vrhunec v svojem žanru, tako kot je Dubravka Tomšič Srebotnjak v klasični glasbi presegla vse, tudi meje te države.« Ko je bila na prvem koncertu Tomšičeve, jo je popolnoma pretreslo; zelo globoko je vplivala na njen odnos do klasične glasbe in prijateljstvo z njo jo je močno zaznamovalo, pravi.
»In prav te izkušnje mi omogočajo, da z lahkoto ustvarjam program, tudi z obrezanim proračunom.«
Ko se Njegoš sreča s Prešernom
Med prijatelje šteje tudi črnogorsko-hrvaškega slikarja, kiparja in filozofa Dimitrije Popovića, pomagala je organizirati kar nekaj njegovih razstav pri nas, tudi zadnjo razstavo Kafka v galeriji Kresija. Popović je že leta 1978 razstavljal v Parizu, njegove slike so bile razstavljeni skupaj z deli Salvadorja Dalíja ali Ernsta Fuchsa; je tudi eden od petnajstih umetnikov na svetu, ki so jih povabili k odgovoru na pismo papeža Janeza Pavla II. umetnikom in njihove odgovore objavili v knjigi Umetniki odgovarjajo papežu Janezu Pavlu II. (Milano, 2003).
Prav ona je povezala Severino in Popovića, da je nastala zdaj že znana slika Salome z glavo Janeza Krstnika. Njegove slike med drugimi obožuje Pierce Brosnan, nekdanji agent 007, ki je na Popovićevo razstavo na Cetinju priletel s helikopterjem, razlaga. In še enkrat se zazdi, da je Dragica Petrovič svojevrsten magnet za nenavadne, včasih celo bizarne dogodke, anekdote.
Tako kot recimo ob odkritju doprsnega kipa Petra Petrovića Njegoša, ki ga je častni konzul Črne gore Vojislav Kovač podaril mestu Ljubljana in takrat Petrovičevi poklonil repliko Petra Petrovića Njegoša (soimenjaka, kot ji je rekel v šali). A je bilo platno tako veliko, da ga ni mogla odnesti domov sama; pomagal ji je Branko Šturbej. Ko sta zvečer z Njegoševim platnom korakala mimo Prešernovega spomenika, si nista mogla kaj, da ne bi velikih poetov, sodobnikov, ki se nikoli nista srečala, vsaj virtualno predstavila drug drugemu, pravi Petrovičeva. Tudi Šturbej se je držal prav slovesno, ko je Njegoša postavil ob vznožje Franceta Prešerna.
Srečanje je seveda dokumentirala, tako kot večino dogodkov, svetovnih premier. Ob tem me prešine, kaj vse je skrito v njenem fotografskem arhivu na njeni tablici, še huje, kaj vse je v njenem telefonu. Ali kot v samoironičnem slogu pravi sama: »Če bi izdala knjigo svojih esemesov, vseh korespondenc, ki jih imam s filmarji, gledališčniki, glasbeniki in estradniki, bi bila to uspešnica.«
Z dalajlamo. Foto: osebni arhiv DP
