Tiskane izdaje
Sprejme me na vratih Doma svobode, studia v Tivoliju. Tako je, kot bi prišla k njemu domov; pogreznem se v zdrsan naslonjač, dekleta prinesejo espresso in plastenko vode z logotipom Magnifico. Sončno jesensko dopoldne je, a prostori že vrvijo od mladih ljudi, slišim tipke klavirja, bobne, glasove, njegov brat Schatz! v akciji. To je še eno Magnificovo leto.
Po albumu Charlatan De Balkan ustvarja filmsko glasbo za uspešno visokoproračunsko serijo Dragana Bjelogrlića Senke nad Balkanom, tradicionalni božični koncert je letos prestavil v dvorano Stožice.
Četrt stoletja kariere. Bili ste že vse – revival sedemdesetih U'redu, od sexy boya v leopardjih hlačkah do arhetipa Zelenega Jurija, od čefurja do pedra … Zdaj ste Charlatan De Balkan. Kakšen poseben pomen?
Šarlatanski je že moj poklic. Mi, umetniki, pravzaprav nimamo pravega znanja, vodi nas predvsem nečimrnost (nasmešek). Šarlatan je že po definiciji nekdo, ki nekaj počne, pa za to nima pravega znanja. A da ne bo pomote, šarlatan ni prevarant, šarlatanom velikokrat uspejo tudi medicinski čudeži, ki jim raje rečejo placebo učinek. Podobno rečejo tudi za kakšen hit, v smislu, saj to je pa iz G-dura, to zna vsak. Tudi G-dur je torej lahko placebo učinek.
Sta Goodbye Devushka in So Lonely najbolj osebnoizpovedni skladbi na plošči Charlatan De Balkan?
Hm, jaz bi raje rekel, da je ta osebnoizpovednost bolj domena lirike in pesnikov. Jaz sem tekstopisec, kantavtor. To so teksti za komad. V resnici ne bi nikoli napisal takšnih verzov, če bi stali samostojno. Pri meni vedno stojijo v službi komada. Beseda, ki se kdaj lepo uleže, se ne uleže zato, ker bi imela ne vem kakšen smisel, ampak zato, ker zveni. Ker se dobro zapoje.
Jaz si bolj zmišljujem, kot da bi si domišljal, da pišem poezijo … Ampak po moje gre res za to, da ne moreš drugače kot iz sebe.
Video Gregorja Vesela za skladbo So Lonely je vizualna mojstrovina, ki še nadgradi glasbo in tekst. Morda tudi zato poslušalec v enem verzu v »magnifico angleščini« začuti takšno globino in bolečino: »I am so lonely, like a broken guitar, like an old movie star.«
Meni je šlo v trenutku, ko se je sestavil ta verz, prej na smeh kot na jok. Propadla filmska zvezda je kot zlomljena kitara, bi igrala, a ne more več, se pa spomni vsega, kar je bilo.
Rober Pešut Magnifico - Charlatan De Balkan. Foto: Tomo Brejc
Meni se je zdelo žalostno. S pomočjo vaše interpretacije. Nekakšno slovo od mladosti.
Saj je tudi žalostno, gotovo. Sicer pa ... najslabše je slišati od avtorja, kaj si misli o svojih stvareh, ker s svojimi izjavami lahko vse pokvarimo. Naj se v ljudeh zgodi tisto, kar se jim zdi.
No, bova bolj tehnična. Zakaj je med vsemi komadi samo en v slovenščini? Tivoli.
Uf, saj je menda res. Imamo nemščino, pa malo srbohrvaščine, pa nekaj angleških. Tako je pač naneslo.
S tem, da ste pisali večinoma v angleščini, odpirate možnost, da se zgodi ponoven mednarodni preboj?
Ne vem, kakšen mednarodni preboj imate mislih? Saj delujem na prostoru EU. Nisem huda faca v Ameriki, v Evropi pa nastopam. Evropo vidim kot naše dvorišče, našo širšo domovino. Z namenom pišem v angleščini. To je lingua franca sodobnega sveta. To počnem že od plošče Hir Aj Kam. Rad se igram s to angleščino, ker me zabava, vznemirja, tudi zato, ker je v resnici ne obvladam niti nisem v njej kaj posebej napredoval, moj besedni zaklad ne zajema prav veliko besed.
A očitno dovolj, da se pogovarjate s predstavniki Sonyja Velike Britanije? Tudi v dokumentarcu Maje Pavlin Charlatan Magnifique je posnetek, kako ste prišli v londonski studio na njihovo povabilo, da bi »popravili verz iz uspešnice Hir Aj Kam Hir Aj Go – »Munchen, Frankfurt, Germania, Roma, Napoli via Italia« – v zborno angleščino.
Pa ni šlo, ja (smeh). Že po telefonu sem jim rekel, da se mi to zdi zelo neumno, ampak če že vztrajajo, bom pač prišel in poskusil. In tako sem šel v London, malo zaradi radovednosti, malo zaradi nečimrnosti, in izkoristil dva dni hotela in gostoljubja, bili so zelo radodarni.
A že ko sem prišel v studio, sem vedel, da ne bom mogel posneti tega popravka. Ko sem prvič rekel »Munich in Germany«, me je zgrabil tak smeh, sploh ne iskren, ampak tak histeričen smeh me je popadel ...
Ker komad stoji tako, kot pač stoji. Vse drugo je bilo bizarno. Saj na Sonyju so me v bistvu razumeli, ampak so mi pojasnili, da če hočemo v Angliji nekaj narediti, je treba to spremeniti v angleščino, ker so Angleži zelo občutljivi na svoj jezik, in da samo pri njihovih kolonijah, kot je Jamajka, zamižijo na eno oko, da pa v mojem primeru to ne bi šlo (nasmešek). Na koncu so me seveda blagohotno po angleško odslovili. Thank you, sir, your talent is amazing, but ... (smeh).
Kako se niste mogli malo potruditi?
Ne da se nisem hotel, nisem se mogel. K sreči poleg teh velikih, kot je Sony, obstaja celo vesolje muzike, zelo dobro organizirane z vsemi pravili, kot jih zajema world music ...
Zdaj, ko sva sredi Tivolija, v vašem studiu, ki je že sam po sebi mitski prostor – kaj vse se je dogajalo v tem prostoru, gnezdu kreativnosti?
Studio v Tivoliju je bil zelo racionalen izbor. Tu sem snemal z Iztokom Turkom, ki je bil producent mojih prvih dveh plošč, in pri vsakem snemanju so se po studiu gibale neke punce, ki jih nisem poznal. Čau, čau ... Živjo, živjo ... Najprej sem mislil, da me to moti. Sem rekel Iztoku, zakaj ves čas nekdo hodi noter? Te to ne moti? Pa mi je rekel: Stari, kaj ti je, saj ravno v tem je fora, saj smo muzikantje. Bolj bi te moralo skrbeti, če se punce ne vrtijo tam, kjer se dela muzika.
Glede na to, da skoraj nikamor ne hodim, da sem tukaj po cele dneve, smo to založbo zasnovali kot Dom svobode, kar naj bi izražalo našo odprtost. Do novih idej, ljudi, energij, vse to. To je delovni prostor, so pisarne, hkrati je mišljeno, da se tu kdo tudi oglasi. Ne pa vsak (nasmešek). In ti obiskovalci so tako ženske kot moški, vsak prinese kreativno injekcijo, novo energijo.
So ženske pomemben del vašega ustvarjanja?
Ženske prenašajo name voljo do življenja, smisel početja, vsaj zame. Sicer bi bil oficir in bi v kantini razpravljal samo z moškimi. Jaz potrebujem žensko energijo.
V bendu je nimate.
Ne, tako je naneslo.
V dokumentarcu je tudi posnetek nastopa vaše prve skupine U'redu, kjer sta na mikrofonu boem v rožasti srajci Roberto Pešut in preminuli Matjaž Šemrov - Šemsa, za klaviaturami pa vaša žena Barbara Pešut, ki je bila s svojim imidžem videti kot funk zvezda. Vas je zgrabila nostalgija?
Ne, ko vidim svoje stare stvari, doživim tak bizaren občutek, sploh ne morem podoživljati trenutkov za nazaj, ker vidim samo to, kar je, torej kakšno muziko smo naredili, in me to precej moti, ker ni narejeno tako, kot bi moralo biti. Skratka – nerodno mi je (nasmešek).
Če se vrneva k Domu svobode v Tivoliju, kjer je nastal tudi komad Tivoli. Kaj je bil Tivoli za malega Roberta?
Živel sem nasproti Tivolija, na Železnikarjevi, kot mulc sem poznal in stokrat prehodil vsako potko, ki pelje proti Rožniku. Pa tudi s Halo Tivoli sva isti letnik, narejena je bila leta 1965. Studia Tivoli in legendarnega Acota Razbornika ni več, in ko sem prišel pred kakimi šestimi leti sem, se mi je zdelo, da sem tam, kamor spadam.
Tako srečen sem tukaj, čudno se sliši, ampak prisežem, da sem tukaj tako srečen, veselim se vsakega dne, ko pridem sem ... Pridem sem dopoldne, potem grem domov, nekaj skuhamo, pojemo, si kaj povemo, in potem grem popoldne spet nazaj sem.
Greste kdaj tudi na Rožnik k Cankarju?
Grem. Saj sem mislil zdaj gor na špancir.
Vzdržujete kondicijo?
Nič ne delam. Balinčke mečem. Grem pa rad na Rožnik, tako v miru, sam s sabo, to pa grem. Na špancir grem rad.
Magnifico. Foto: Tomo Brejc.
Narava in oder. Kaj je oder?
Zadnjič se mi je v intervjuju posrečila definicija: Oder je oltar moje nečimrnosti. Še zdaj se mi to dopade.
Ne vem, zakaj sem se zdaj spomnila na Cicciolino v vašem naročju. Kaj se zgodi z nečimrnostjo, ko se ti končno izpolni mladostniška želja?
Kaj pa vem. Takrat me je Miša povabila v oddajo Res je!, sem se upiral, a njej se težko upreš. To je bila takrat spektakularna oddaja, vsakemu je pripravila nekaj res nepredvidljivega, tako da sem slutil, da nekaj bo, in sem prišel v studio z resno stisko.
In ko mi je zlezla v naročje Cicciolina, mi je bilo res nerodno. Ona se mi zdi huda, še vedno se mi zdi huda, ampak veliko raje bi jo spoznal takole, ne pred kamerami.
Ne vem, včasih se spustim v kakšne situacije, ki bi se jim sicer najraje izognil. Kot da na ramenu nosim opico, ki jo moram kdaj pa kdaj nahraniti z neumnostmi. In včasih prav moram narediti neumnost, vtakniti prst nekam, čeprav vem, da bo zapeklo ...
Od kdaj jo imate na rami?
Opico? Od malega se ga spomnim, tega šimpanza, ki ves čas nekaj hoče: Daj, probaj to! Zakaj ne bi še tega? – Ne, no, ker tega se ne dela. – Daj, probaj, daj no ...
Nietzsche je govoril o vampirju, ki ga imajo umetniki in ki jih sili, da ga nenehno hranijo s svojo strastjo, krvjo. To, da bi imel nekdo opico ...
On je videl vampirja, jaz vidim bolj opico. In če ne dobi banane, je prav podivjana.
Še vedno verjamete, da se samo v polju sramu in nelagodja rojeva umetnost?
Tako je bilo pri meni. Vsakič, ko sem vstopil v polje nelagodja, ko me je bilo sram, da sem sploh pomislil, da bi to naredil, je bilo, kot da bi se odprli neki novi nevroni ...
Tiste tigraste gate za naslovnico albuma Sexy Boy ... Velikokrat sem bil v zadregi s svojim početjem. Veliko je bilo te nesigurnosti. Malo sem se zafrkaval, potem smo pa nenadoma to dali ven, v javnost. Potem moraš pa to, kar si naredil, nositi. In vsakič sem si rekel, nič, a naj gre to ven, to je zadnja stvar, ki jo bom naredil, potem se bom nehal ukvarjati z muziko. Velikokrat sem to sklenil. Samo še to, pa se ne grem več.
Podobno je bilo, ko so mi na Sonyju rekli, naj z njimi podpišem pogodbo za deset let. Ste nori? Za deset let? Meni bi se zmešalo. Jaz moram imeti ves čas občutek, da se jutri lahko neham ukvarjati z glasbo.
Ste poleg Bregovića še vedno edini z Balkana, ki je podpisal pogodbo s takšno multinacionalko?
On je podpisal z Universalom, ja. Kaj pa vem, temu nisem toliko sledil.
V resnici so te velike založbe popolnoma neprimerne za avtorje, kakršen sem jaz. Oni trpajo police z glasbo, tako kot v Mercatorju, kjer imaš trideset vrst olivnega olja z grških otrokov pa iz Sardinije, Istre. Oni na tak način polnijo police z glasbo.
V kateri predalček oziroma na katero polico sploh spadate? Je to glasba sveta?
Najbrž. Ampak pri Sonyju v Hir Aj Kam niso videli world music, ampak malo tudi Makareno, Despacito, poletni hit pač.
In zahteva je: daj mi še dve kili in pol takih štiklov. Jaz tega ne znam. Zanje bi bil zibelka razočaranja.
Bi pa vseeno pričakovala, da bi vas premamil honorar in bi se vsaj malo potrudili?
Ni stvar denarja, seveda bi, ampak ne znam. Ne znam. Ne morem. Vse to. Jaz se ne znam posvetiti žanru. Še vedno se ukvarjam s tem, kako to, da se nikoli ne morem sestaviti do te mere, da bi naredil žanrsko izenačeno ploščo. Potem sem v enem trenutku ugotovil, da sem najbolj od vsega kantavtor, ki pač v različnih žanrih izvaja svoje komade. Pa še kantavtorji imajo svoj akustični žanr, nimajo recimo diska, funka, tanga, šlagerjev ...
Večkrat ste rekli, da je Balkan po glasbenem kulturnem izročilu kompatibilen z Latinsko Ameriko. Vi združujete vse žanre, od guče do sambe, swing, funk, Avsenike, western muziko ...
Vse to pride iz »neznanja« (nasmešek). Vsi žanri, ki jih spustiš skozi to mašino, te moje možgane, čeprav morda sploh ne pašejo skupaj, vsi potem pridejo na skupni imenovalec.
Nekam sumljivo ves čas poudarjate, da nimate znanja, da ne poznate not, hkrati pa ustvarjate glasbo za orkester.
Najbrž gre predvsem za to, da me ni več sram priznati, da nimam pravega znanja. Prej se ne bi nikomur upal reči, da v glavi slišim orkester, saj to se vendar mora napisati. Nisem vedel, da lahko najamem ljudi, ki bodo zapisali note za orkester, jaz jim bom pa samo s kitaro nakazal linije, ritem, melodijo in harmonijo.
Za prvi film Montevideo, bog te video
Šolan je tudi vaš brat Aleksander Pešut - Schatz!, saj ste ga sami poslali v glasbeno šolo, klarinet.
To je bila ena najboljših potez v mojem življenju. Za to, da vse skupaj zveni tako, kot zveni, je kriv samo Shatz!
Rober Pešut - Magnifico. Foto: Tomo Brejc.
In vendar bi tudi o tej plošči lahko kdo rekel, da uporabljate podobne sestavine in potem iz njih ustvarite juho, ki je recimo bolj začinjena, z več balkanskega melosa, kot pri recimo prvih treh skladbah na plošči. Kakšen je bil koncept?
Ni bilo koncepta, tako kot ga tudi ponavadi ni. Nekaj si zamislim, pa potem ne morem sfurati do konca. Na polovici me že zlomi, bi že nekaj drugega. Na koncu pač narediš tako, kot narediš. Ni vprašanj, zakaj ne bi tako in ne drugače. Zelo smo se ukvarjali s to ploščo. Edini dvom je, ali vse to sploh paše skupaj.
Govorite, kot bi vam bilo vseeno, ali vam kdo skritizira ploščo ...
Če kdo skritizira ploščo, naj jo, mu popolnoma zaupam. Z vsem, kar bo kdorkoli rekel, se bom strinjal. Ker bi jo sam znal še veliko bolj skritizirati, verjemite.
Kateri komad na tej plošči je najbolj vaš?
Mogoče res So Lonely. Morda mi je res prav ta najbolj pri srcu. Morda najbolj stoji. Ima fini uvod ...
Nekako si vas ne predstavljam – osamljenega?
Pa sem. Velikokrat. Bolj kot osamljen sem včasih tesnoben, utesnjen. Ker me sama osamljenost niti ne moti. Ampak tako se dobro sliši. I am so lonely. Tako klišejsko, pa vseeno dobro zveni.
Koliko je kreativnost lahko ventil za tesnobo?
Kaj pa vem. Najboljši recept je, da počakaš, da mine. Hočem reči, da je s tem tako kot pri mačku. Čakaš, da mine. Lahko vzameš kakšen aspirin, ampak ni bistveno boljše.
Nam govorijo samo, kako moraš biti nenehno srečen, vesel, zadovoljen, kar se najverjetneje ne da, tako kot ne moreš biti ves čas na višku orgazma. Telo tega ne bi preneslo. Zakaj potem hočemo, da bi bili ves čas srečni, hepi za vsako ceno? Zato se v stanjih tesnobe včasih vprašam – kaj pa če je to čisto normalno stanje? Zakaj se potem tako trudimo, da bi minilo, da bi čim prej prilezli ven? Ker smo tako naučeni. Ker biti v strahu, tesnobi, paniki ni okej. Kaj pa če je tesnobnost čisto okej agregatno stanje za nekaj, ampak nam nihče ni povedal, za kaj točno.
Žena Barbara je glasbenica, pesnica in pisateljica. Ste prvi bralec njenih tekstov, tako kot je ona vaša poslušalka in kritičarka. V dokumentarcu je rekla, da je počaščena, da lahko spremlja vse vzpone, hkrati pa tudi vse vaše padce.
Lepo je to rekla. Saj tako tudi je, če si toliko časa skupaj, nekako se mi to zdi logično. Seveda je ona moja prva poslušalka in jasno, da sem jaz njen prvi bralec, tako to je. Saj to se mi zdi normalno. Komu daš najprej brati, če ne svoji ženi, saj si z njo, vse ve, vse čuti. Prepozna vsak blef.
Če je za Barbaro pisanje ventil, katarza, nuja, kaj je v tem smislu za vas ustvarjanje glasbe? Koliko bolečine, ki jo preživljata zaradi njene bolezni, gre v vašo glasbo?
Veste kaj, domišljija se mi zdi najbolj pomembna. Ti v glasbo, v poezijo, v karkoli ustvarjalnega ne moreš dobesedno prevesti nič, kar se ti zgodi v življenju. Takrat, ko se ti dogajajo težke stvari, tisti trenutek, ko je najbolj hudo, sploh ne občutiš zares, kako je, takrat samo reagiraš. Šele za nazaj lahko poštekaš, kako zajebano je bilo. Hočem reči, da ne seciraš situacije, ko si globoko v njej, ostane samo rana, ne veš niti točno, kje je natančno, ampak veš, da je nekam zarezalo. Čez teden dni se lahko že smeješ, ampak rana ostaja. In ko ustvarjaš, ustvarjaš iz sebe, drugače ne gre. Najbrž sodeluje tudi rana.
Tudi moja domišljija je pogojena z vektorji mojega realnega življenja. Vsakič, ko se mi zdi, uf, zdaj sem se spomnil nekaj čisto svežega, novega, nov rif, mi rečejo, to je pa tipično tvoje. Pa kako, če se mi zdi tako novo, nekaj, česar ne bi nikoli sam naredil ...
Tako da teksti niso odraz realnega stanja stvari, ki so se zgodile, mislim, da je umetnost neprimerna za direkten prepis bolečin iz tvojega življenja, niti tega ne znam. Če bi bilo to res, bi bil lahko umetnik vsak, vsem se dogajajo težke stvari. To ne gre tako. To je bolj stvar stila, moram reči. Pisanje je prav gotovo stvar stila.
Že, a pri vas se zdi, da najbolj dramatične občutke, ki jih lahko samo slutimo, tako galantno prevedete v humor, bizarnost, nekje od zadaj pa poslušalca udari emocija, do solz.
Če delaš srhljivko, ti je jasno, da najbolj srhljiv prizor podkrepi najbolj naivna melodija v duru. Če bi dal zraven melodijo v mol, bi s tem samo podvojil srh, in ne deluje na tak način.
Če imaš recimo neki prizor sreče, ga podložiš samo z glasbo v molu in boš dobil drugo dimenzijo, ta sreča bo postala globlja, manj naivna ... Takšna, kot emocije so.
Zdaj ste sami v procesu ustvarjanja filmske glasbe za novo visokoproračunsko serijo Senke nad Balkanom (Sence nad Balkanom) Dragana Bjelogrlića, narejena je v slogu serij, kot so Peaky Blinders za BBC.
Prejšnjo nedeljo je prišla ven, podrli so rekord, dva milijona ljudi je bilo prilepljenih pred tv-zasloni. Vesel sem. Mislim, da so nadaljevanko ponudili TV Slovenija, pa se niso dogovorili, zdaj jo je odkupil Planet TV.
Gre za žanr kriminalke. Metafora današnjega časa. Povezave s podzemljem, politiko, umazanimi posli. Kri, seks, misteriji, kriminal. Nihče ni nedolžen, tudi tisti ne, ki se na videz bori za dobro stvar. Res dobra stvar.
Se pravi, končali ste album Charlatan De Balkan in zdaj delate komade še za soundtrack serije Sence nad Balkanom?
En komad smo že naredili, naslov je Divna, poje ga Ognjen Radivojević in je tak blues, težke kitare, za odtenek narodnjakov ... V glasbi nismo lovili epohe časa, ampak smo ujeli ta surovi rokenrol.
Bjelogrlić, med drugim tudi režiser fenomena Montevideo, je očitno ključna figura vašega ustvarjanja zadnjih let?
V Srbiji samo on lahko zgura tako velike projekte. Že od otroštva je v filmski industriji, pozna vse faze procesa ustvarjanja filma. Če bi znal komponirati, bi zložil še muziko za svoj film.
Tako pa je poklical vas? Precej tvegano, da je prav vam, relativno neznanemu glasbeniku v Srbiji, zaupal glasbo za Montevideo, bog te video?
Vem, da jih je precej slišal takrat (smeh). V smislu, kaj kličeš Slovenca, ko je v Srbiji res veliko dobrih glasbenikov, skladateljev. In jih je res. A je vztrajal in tvegal.
Res ima neverjetno življenjsko silo, kot da ima v sebi dap mašino, jaz sem poleg njega kot skuter. Električni skuter. Njegova surova moč je neverjetna, ko se odloči, to vedno spelje, pravi alfa samec.
In vi ste s pomočjo Bjelogrlića in Montevidea dosegli to, kar ste si od nekdaj želeli – da ste v Srbiji postali hit avtor, celo huje, da prepevajo vaše pesmi, pa mislijo, da so narodne, kot recimo Pukni zoro?
To me res zabava, ja. Še moja mati me je na koncu vprašala: Sine, pa si to res ti napisal?
Petdeset tisoč navijačev na stadionu pred nogometno tekmo Crvene zvezde poje Pukni zoro. Precej nor občutek za avtorja, si predstavljam.
Nepredstavljiv. Sploh ker sem navijač Crvene zvezde. Zdaj že pred vsako državno tekmo najprej pojejo Pukni zoro, šele potem pride himna (smeh). To so nepredivljive stvari. Taka je Srbija. Ne vem, ali obstaja lepši občutek, kot ko te Srbija objame, ljudje znajo pokazati strast, te objeti in postaviti na Olimp, da imaš občutek, da si res hud.
Vaši starejši komadi, kot je recimo Magnifico je peder, bi bili zdaj zanje avantgarda.
Kaj pa vem. Srbi so epski v čustvovanju. Zato tudi ne morejo verjeti, da je Pukni zoro napisal neki kantavtor s pirom v roki v Šiški.
Rober Pešut - Magnifico. Foto: Tomo Brejc.
V filmu Montevideo 1 se pojavite kot pevec z briljantino v laseh in z metuljčkom ter v swing maniri pojete Samo malo. Pred tem ste odigrali zavidljiv niz vlog, najprej v Stereotipu in Porno filmu Damjana Kozoleta pa v Vincijevem Pokru ... Hkrati pa v dokumentarcu pravite, da vam gredo na živce glasbeniki, ki so se poskusili tudi kot filmske zvezde, Elvis Presley, David Bowie, Mick Jagger ...
Elvisu sem res zameril (smeh). Vsi so poskusili, očitno vsakega vleče to, česar nima. Ni dovolj, da si rock zvezda, rad bi bil še filmska. A jih razumem. Film je magija. Obožujem film. In dobro igro.
Me sprašujete, zakaj sem to nehal početi? Zdelo se mi je blazno naporno. To ni moj poklic. Narediš en izlet v film, tako kot vsak v življenju lahko enkrat posname ploščo ali posname en film. Enkrat, tudi dvakrat. Da bi se pa s tem ukvarjal resno, to pa ne gre, če nisi temu do konca posvečen. Tudi če me zamika, da bi, vem, kaj to pomeni. To me blazno zmatra.
Čudno, če vemo, da ste hoteli iti na sprejemne na AGRFT, in to za režijo?
To je drugo. Malo drugače je biti za kamero ali pred kamero. Pa čeprav so mi po teh filmih moji kolegi rekli, saj stari, ti sploh ne igraš, saj si bil samo ti. Nisem jih hotel razočarati, da bi jim povedal, kako sem se mučil s tem, kako ne igrati. Sploh ni tako, da bi z neko lahkoto uletel v kader. Zelo sem se pripravljal, zelo sem raziskoval, kako izraziti emocijo, da bo videti zares.
Podobno je bilo s Hir Aj Kam ... pet let sem potreboval, da sta ta komad in tekst priletela iz mene. Iskal sem nekaj enostavnega, a sem potreboval veliko časa, da se je vse to zložilo. Najtežje je priti do najbolj preprostih stvari.
Vaša prva filmska smrt v Stereotipu je bila precej spektakularna. Maksove zadnje besede: Nisem se realiziral. Vi ste se?
Rodil sem se realiziran.
Damjan Kozole je povedal, da je v prizoru, ko vas filmska partnerica Tina Gorenjak ustreli v glavo, dejansko iz pištole priletel košček voska, vas zadel v čelo in naredil pravo rano. Filmska smrt z vdorom realnosti.
Ja, najprej sem se psihično pripravljal na svojo prvo filmsko smrt, potem sem jo res fasal. Tisti moment je bilo vse skupaj precej čudno, čisto sem se usral. K sreči mi ni bilo nič, nočem niti pomisliti, kaj bi se lahko zgodilo, če bi vosek priletel malo nižje, v oko, recimo.
Čeprav ves čas poudarjate, da ste pop glasbenik, je v vsem vašem ustvarjanju močna linija smrti in rojstva. In ko enkrat bom umrl, Zeleni Jurij ...
Pri komadu In ko enkrat bom umrl je bila
Saj potem ste šli na Evrosong s Sestrami? In takrat z refrenom Lahko ti podarim samo ljubezen za ozaveščanje drugačnosti in proti homofobiji naredili precej več kot številni aktivisti LGTB?
Refren je genialen in ga je napisala Barbara. Kar se pa aktivizma tiče, kot prvo, ne bi tekmoval z njimi, niti nisem aktivist. Prav nasprotno, niti malo me ne zanimajo seksualni običaji kogarkoli. To se mi zdi, kot da bi hotel vedeti, kakšne gate ima kdo. Česar seveda nočem.
Miša Molk je v dokumentarcu Charlatan Magnifique lepo povzela: »Magnifico je fenomen časa. Ne da bi čas vplival na Magnifica, ampak je Magnifico povzročil drugačno dojemanje realnosti.« In dejansko ste vsakič dregnili v neko nevralgično točko družbe. Magnifico je peder, Kdo je čefur?
Ampak v resnici ves čas iščem samo nekaj, kar bi vznemirilo mene. Nikoli nisem bil družbeno aktiven, vsak šank politik ravno tako vidi stvari, zaznava stvari, stereotipe, krivice ... Izkoriščati muziko za to, da bi bil družbeno aktiven, tega res ne maram. Revolucionarji s kitarami, to se mi zdi zlorabljanje muzike. Kot da oni čutijo »nekaj več«, ker pojejo o tem, da ni lepo, da so eni revni, drugi pa bogati. To lahko poje vsak, ne vem pa, kakšen učinek ima to.
V resnici iščem nekaj, kar bi zapeljalo mene, sicer ne morem narediti nič dobrega. Ko smo bili mlajši, smo se seveda bolj zataknili v stvari, ki se nam niso zdele v redu. Čefur je najbrž zrasel iz tega občutka. Ampak kaj v resnici smo dosegli drugega kot to, da čefur ni žaljivka. Da je postal fora.
Torej na novi plošči namerno ni angažiranega komada? Bili so v Export Import, pa v Grande Finale, sploh skladba Land of Champions, ki tematizira razpad Jugoslavije ...
Bojim se, da ga res ni. Še najbolj angažiran je komad Dalmazia, ki ga pojem v polomljeni nemščini in izraža ves moj prezir do množičnega turizma.
V skladbi Did You, recimo, ste se dotaknili problematike priseljencev v Franciji. Pričakovala sem, da boste morda za novo ploščo naredili komad o vašem pogledu na vprašanje migrantov?
Kot sem rekel – to je tako resna stvar, da je ne bi izrabljal za muziko. Nekako se mi zdi neokusno, da bi to zelo kompleksno situacijo izkoriščal za to, da bi lahko naredil komad.
V resnici me ne zanimajo velike teme v muziki, muzika je narejena za užitek, kakršenkoli, da se najdeš v njej, tudi v patosu, bolečini, liričnosti. Mene v umetnosti gane emocija. Emocija v muziki in tekstu, ki te premakne. Vse ostalo je nakladanje, agitatorstvo, ker je pač tako moderno, ker se čutiš poklicanega, da si prav ti tisti, ki bo razsvetlil ljudi in jim povedal, kaj je prav in kaj narobe. Jaz se tega ne grem.
Kakorkoli kdaj vihamo nos nad liriko, si moramo vsi do zadnjega priznati, da so prav dobri ljubezenski komadi edini, ki preživijo čas. Prav tisto, čemur se ponavadi najbolj izogibaš, patos, preživi vse.
Tako da, ja, intimna zgodba priseljenca je nekaj, kar bi bilo morda zanimivo, morda me to še čaka.
V enem od zadnjih intervjujev ste rekli, da veliko berete, da vas zanimajo zgodovina, astronomija, znanost ...
Berem, seveda berem. Na živce mi grejo ljudje, ki govorijo samo o jutrišnjem dnevu, kako lahko govoriš o jutri, če ne veš, kaj je bilo včeraj. Včeraj je določil naš zdaj in določa tudi naš jutri. Tudi zato berem. Ker me zanima, kaj je bilo, da bi razumel, kaj prihaja.
Uf, zelo filozofsko. Do kod ste prišli recimo pri kvantni mehaniki, ki vas menda trenutno zelo vznemirja?
Vznemirja že, kar pa ne pomeni, da jo v resnici razumem. Kvantne fizike v mojo tolažbo ne razumejo niti znanstveniki oziroma na koncu že preide v polje metafizike. Če pomisliš, da so najmanjši osnovni delci, ki so še manjši od fotonov, kvarki in da se takrat, ko jih začneš opazovati, začnejo drugače obnašati ... Če to ni fascinatno? Ko jih ne opazuješ, se vedejo drugače. A mi hočete reči, da ti delci štekajo, da jih opazujemo? Da ti delci nekaj v resnici štekajo? Če je to res, je svet zelo drugačen, kot ga mi lahko zaznavamo, čutimo, vidimo.
Ali pa to, da se dva delca, ki sta bila prej skupaj, zdaj sta vsak na drugem koncu vesolja, začneta obnašati isto. Mi ju vidimo ločena, a delca še vedno delujeta, kot da sta skupaj. To se mi zdijo nore stvari. Veliko tega ne razumem, pa kar grizem, hočem razumeti ... Če dognanja kvantne fizike preneseš v svoj intimni svet, kar štimajo. Nepredvidljivost kvantne mehanike je sorodna z našim realnim življenjem.
Iztrebljevalec ali Vojne zvezd?
Iztrebljevalec mi je morda bliže, ker je bolj seksi. Ampak na žalost se spreminjam v Yodo tako kot moj oče. Postajam star in moder.
