Majhen korak za umetnika, velik za umetnost

Umetniki so po približno petdesetih letih uradno postali del vesoljskega programa.

sob, 17.06.2017, 06:00
»Po drugi svetovni vojni so imeli Američani veliko razumevanja za (koristne) spreobrnjene naciste. Še tako velike zasluge pa ti niso mogle rešiti kariere, če si imel komunistično ali sindikalno preteklost.«

Izstrelitev rakete je kljub petdesetim letom vesoljske dobe še vedno vznemirljiv dogodek. Spremljajo ga odštevanje, vžig mogočnih motorjev, ognjeno grmenje in pospeševanje proti zgornjim plastem ozračja. Prizori niso samo slikoviti, ampak tudi simbolični. Tehnologija premaguje silo teže in pomaga človeški posadki, da zapusti domači planet. Velike nacionalne države z vsako uspešno izstrelitvijo pokažejo gospodarsko, tehnološko in vojaško premoč. V vsakem poletu se zato skrivajo ostanki vesoljske tekme, hladne vojne in velikega ideološkega spopada v 20. stoletju.

Ko so zavezniške enote na koncu druge svetovne vojne pregledovale nacistično zapuščino, so jih zelo zanimale tehnološke inovacije nemških znanstvenikov. Nemška vojaška oprema je veljala za izjemno napredno – od ročnega orožja do letalstva in tankov. Zavezniški obveščevalci so vedeli, da so Nemci načrtovali izdelavo atomske bombe. Velika Britanija je zdržala letalsko bitko, a bi jo morda potolkle nove rakete v2, če bi jih Nemci razvili kako leto prej. Nemški raketni znanstveniki so bili zato pomemben del vojnega plena in nemški inženir Wernher von Braun – konstruktor rakete v2 – je po vojni postal ameriški državljan. Američani so bili pripravljeni pozabiti njegovo nacistično preteklost, v zameno pa jim je pomagal postaviti povojni vesoljski program, s katerim so lahko tekmovali s Sovjetsko zvezo.

Takšno zgodovino vesoljskih programov sem spoznal v šoli, medijih in literaturi, mi je na pomladnem pariškem srečanju vesoljskih umetnikov Kosmica povedal francoski novinar Ewen Chardronnet. Vesolje in tehnologija sta ga zanimala že od otroštva. Prebiral je futuristično književnost, stripe in poljudnoznanstvene revije, gledal filme in spremljal novice o vesoljskih podvigih. »Vse je bilo povezano z vojno. Hladnovojna tekma za prevlado v vesolju, raketni ščiti in jedrske konice, osvajanje vesoljskih kolonij in nacionalne vesoljske agencije, kjer so imeli veliko besede vojaški generali. Vesolje sem zato vedno povezoval z vojaško industrijo, dokler nisem začel v devetdesetih letih prejšnjega stoletja po naključju spoznavati čisto drugačno zgodovino vesoljskih raziskav. Zgodbe, v katerih so poleg nekdanjih nacistov in inženirjev nastopali tudi umetniki, ezoteriki, okultisti in politični aktivisti.«

Chardronnet je bil tedaj zelo dejaven v alternativnih kulturnih gibanjih. Na glasbena prizorišča sta vstopala elektronska glasba in rave, medijske umetnike in politične aktiviste je začel navduševati zgodnji internet. Kulturno dogajanje so večinoma opisovali fanzini, saj večinskih medijev niso zanimale takšne vsebine. Chardronnet je kot študent urejal več manjših publikacij in se povezoval s sorodnimi organizacijami po Evropi. Vesolje se je umaknilo drugim interesom, dokler ni leta 1995 v nekem britanskem fanzinu naletel na nenavaden zapis: ustanovno listino združenja avtonomnih astronavtov. Neformalne združbe, ki je kritizirala vojaško in komercialno izrabo vesolja ter zahtevala, da bi morale biti pridobitve vesoljskega raziskovanja enakomerneje porazdeljene med vse prebivalce planeta.

Komunizem in LSD

Združenje avtonomnih astronavtov je takoj pritegnilo mladega novinarja. Začel je spremljati gibanje, se udeleževati sestankov novih podružnic in spoznavati začetnike vesoljske in postgravitacijske umetnosti, med katerimi so bili tudi slovenski ustvarjalci (Dragan Živadinov, Marko Peljhan …). Vesoljska tehnologija je postajala vse bolj dostopna, nekdanje države Sovjetske zveze so začele ponujati komercialne vesoljske storitve, uriti civilne kozmonavte in izstreljevati manjše satelite. Med zbiranjem gradiva za antologijo o civilni in kulturni uporabi vesolja pa je ugotovil, da umetniki niso samo sanjarili o vesolju, temveč so imeli zelo dejavno vlogo tudi pri razvoju vesoljske tehnologije.

V knjigi o skrivni zgodovini ameriškega vesoljskega programa Mojave épiphanie: Une histoire secrète du programme spatial américain (2016) je opisal delo zgodnjih ameriških raketnih pionirjev, ki so jih vesoljski zgodovinarji pogosto spregledali. Chardronneta sta najbolj zanimala najvidnejša člana »samomorilskega odreda« – skupine znanstvenikov in inženirjev, ki so v kalifornijskem tehnološkem inštitutu izvajali nevarne eksplozivne poskuse in razvijali prve raketne motorje. Raziskave je vodil strojni inženir Frank Malina, ki je za glavnega kemika (razvijalca raketnega goriva) določil Jacka Parsonsa. Skupina je bila zelo uspešna, saj so do leta 1945 razvili prvo ameriško raketo, ki je preletela višino petdesetih milj in uradno dosegla vesolje. Ustanovili so razvojno podjetje Jet Propulsion Lab (JPL), ki ga je leta 1958 pripojila ameriška vesoljska agencija Nasa in je Wernherju von Braunu omogočilo poznejše vesoljske projekte (JPL je do danes ostal najpomembnejše razvojno središče Nase). A šele po tem, ko so se znebili Parsonsa in Maline, je povedal sogovornik.

»Po drugi svetovni vojni so imeli Američani veliko razumevanja za (koristne) spreobrnjene naciste. Še tako velike zasluge pa ti niso mogle rešiti kariere, če si imel komunistično ali sindikalno preteklost,« je dejal Chardronnet. Ko je začel Frank Malina problematizirati militarizacijo vesoljske tehnologije in predlagati vesoljske programe, ki bi spodbujali znanstveno in drugo civilno uporabo raket, so ga začeli spremljati agenti zvezne policije FBI. Očitali so mu članstvo v komunistični partiji – vanjo se je včlanil med študijem, ko sta se začela po Evropi širiti fašizem in nacizem –, zato je moral med protikomunistično kampanjo senatorja Josepha McCarthyja zapustiti ZDA in se zateči v Pariz. Tam se je pridružil Združenim narodom in prevzel vodenje sektorja za znanstveno raziskovanje pri Unescu. Leta 1952 pa so ga ameriške oblasti razglasile za begunca in izdale nalog za aretacijo, če bi se vrnil v ZDA.

Podobna usoda je čakala tudi Jacka Parsonsa. Čeprav so bili njegovi izumi ključni za poznejši razvoj raketnih motorjev na trdna in tekoča goriva, se po vojni ni več smel ukvarjati z razvojem raket. Parsonsa so prav tako obtožili spogledovanja z marksizmom ter ga nadzorovali zaradi okultizma, scientologije in zgodnjega eksperimentiranja z LSD. Ker v ZDA ni mogel dobiti službe, je Izraelcem pomagal postaviti vesoljski program, zato so ga obtožili vohunstva in mu prepovedali opravljati kakršno koli znanstveno ali raziskovalno delo. Leta 1952 je umrl zaradi eksplozije v improviziranem domačem laboratoriju, ki jo je policija brez preiskave opisala kot nesrečo. Sodelovanje s Parsonsom pa je končalo tudi ameriško kariero nadarjenega kitajskega raketnega inženirja Qian Xuesena, ki je moral po večletnem hišnem priporu zapustiti ZDA in je pozneje vodil kitajski vesoljski program.

»Zgodba o zamolčanih ameriških raketnih pionirjih se ni končala v petdesetih letih, ampak je zelo pomembna tudi za razumevanje vesoljske umetnosti in manifesta avtonomnih astronavtov,« je pojasnil Chardronnet. »Jack Parsons je močno vplival na poznejše generacije računalniških pionirjev, ki so prav tako združevali tehnologijo z ezoteriko, okultizmom in uživanjem LSD. Še dejavnejši je bil Frank Malina, ki je po dveh letih zapustil Unesco, se posvetil slikanju in kinetični umetnosti ter leta 1968 ustanovil revijo Leonardo: prvo strokovno publikacijo za združevanje znanosti, umetnosti in tehnologije.« Prepletanje disciplin, ki postaja v novem obdobju vesoljskih raziskav vse bolj pomembno.



»Umetniki za velike vesoljske igralce niso več vsiljivci, ki bi se radi igrali z njihovimi dragimi napravami in jih motili pri resnem delu.« Na fotografiji je francoski astronavt Thomas Pesquet, ki je po navodilih Eduarda Kaca izdelal teleskop. Foto: Osebni arhiv Eduarda Kaca

Umetnost v vesolju


Potovanja v vesolje je mogoče na grobo opredeliti s štirimi mejniki, mi je letos spomladi v pogovoru za Sobotno prilogo Dela povedal generalni direktor evropske vesoljske agencije ESA Johann-Dietrich Wörner. »Po drugi svetovni vojni sta začeli velesili prvič raziskovati vesolje. Sledila sta ameriški program Apollo in pristanek na Luni. Po koncu hladne vojne se je začelo mednarodno sodelovanje v okviru Mednarodne vesoljske postaje ter drugih projektov raziskovanja vesolja, zdaj pa vstopamo v četrto fazo, ki sem jo poimenoval vesolje 4.0.« Obdobje, za katero so značilni komercializacija vesoljskih raziskav, zasebno podjetništvo in sodelovanje nacionalnih vesoljskih agencij s civilno sfero: znanstveniki, aktivisti in umetniki.

Z Wörnerjevo ugotovitvijo se je strinjal tudi mehiški umetnik Nahum Mantra, organizator festivala Kosmica in predsednik komiteja Itaccus, ki v mednarodni zvezi astronavtov IAF usklajuje kulturno izrabo vesolja. »Umetniki za velike vesoljske igralce niso več vsiljivci, ki bi se radi igrali z njihovimi dragimi napravami in jih motili pri resnem delu,« se je nasmehnil Mantra. »Na letošnjem letnem srečanju IAF je bil naš komite prvič enakovredno zastopan. Umetnost je zdaj uradno postala del njihovega vesoljskega programa, kar nam bo zelo olajšalo iskanje sogovornikov na nacionalnih in zasebnih vesoljskih agencijah. Njihovi vodilni se zelo dobro zavedajo, da vesolje niso samo rakete in skafandri, temveč gre tudi za ljudi, vrednote in ideje, ki jih pošiljamo v vesolje.«

Sedanje prepletanje vesoljske tehnologije in umetnosti je del širšega trenda ustvarjalnih industrij, kjer zasebna podjetja od umetnosti in kulture pričakujejo konkretne koristi, se je strinjal Mantra. Zasebni vlagatelji (Elon Musk, Jeff Bezos …) zelo dobro vedo, da morebitna odprava na Mars ni samo tehnološko vprašanje. Enako pomembno bo počutje astronavtov in prihodnjih naseljencev. V kakšnem okolju bodo bivali, kaj bodo počeli med potjo, kako si bodo organizirali življenje na tujem planetu. Vesoljskemu turizmu se bosta morala prilagoditi industrija zabave in popularna kultura. Vesoljski podjetniki bodo potrebovali veliko kulturnih in umetniških vsebin, če bodo hoteli napolniti svoje programe. Toda to ne sme postati glavna naloga vesoljske umetnosti.

»Vesolje ne pripada Nasi ali Elonu Musku. Z vesoljem je povezana čisto vsaka zemeljska civilizacija – s koledarji, astronomijo, kulturo, razvojem znanosti in jezika, religije in filozofije. O vesolju so najprej razmišljali umetniki in filozofi, ki so napovedovali, da bo človeštvo nekoč postala medplanetarna vrsta. Pisatelji so opisovali prihodnje svetove in medgalaktične zveze, a tudi opozarjali na temnejše plati človeške narave. To ostaja tudi naloga Itaccusa,« je zagotovil predsednik vesoljskega kulturnega komiteja. Spodbujati zastopanost vseh človeških kultur v vesolju, tudi afriških, bližnjevzhodnih in južnoameriških, ki so bile doslej večinoma izključene iz vesoljskih programov. Opozarjati na rabo jezika in različne oblike diskriminacije (v vesolju je zelo malo žensk, med astronavti je istospolna usmerjenost še vedno tabuizirana) ter poskrbeti, da v vesolje ne bomo izvažali najhujših zgodovinskih obdobij.

Svet je še zelo oddaljen od miroljubnih znanstvenih idealov, ki jih je zagovarjal Frank Malina in so jih pred dobrimi dvajsetimi leti povzeli v združenju avtonomnih astronavtov, je prepričan Mantra.

»Ves čas govorimo o kolonijah na Marsu, čeprav nas še danes preganjajo temne sence kolonializma. Ameriški predsednik Donald Trump je najprej oklestil izobraževalni in okoljski proračun Nase, čeprav so predstavniki Unesca že takoj po drugi svetovni vojni svarili pred antropocenom in posledicami okoljske krize ter predlagali uporabo vesoljskih tehnologij za zbiranje okoljskih podatkov. Med najbolj dejavnimi vesoljskimi lobisti pa niso umetniki ali predstavniki civilne družbe, temveč velika rudarska podjetja. Ta so že izračunala, da se jim bo v prihodnosti zelo splačal lov na asteroide z dragocenimi rudninami, zato si poskušajo že danes zagotoviti ekskluzivne pravice za izkoriščanje vesoljskih surovin. V tem primeru bodo pridobitve vesoljskega raziskovanja znova pobrali države in zasebna podjetja, čeprav bi lahko koristile vsem prebivalcem planeta.«

Navdihovanje znanosti

Ideološka razhajanja o vlogi vesoljske umetnosti in kulture niso omejena samo na tujino. Ustanovitelji vitanjskega kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij (Ksevta) so v zadnjih nekaj tednih naslovili več javnih pozivov na slovensko vlado in premiera Mira Cerarja, da so si kulturno ustanovo prisvojili gospodarski in politični lobisti. »Edino svetovno institucijo za humanizacijo vesolja so spremenili v militaristični zabaviščni park,« je za Delo zatrdil soustanovitelj Ksevta Miha Turšič. Predstavniki vlade pa so prepričani, da lahko njihov javni zavod preživi samo kot »gospodarsko središče s turističnimi potenciali«, kjer bodo lahko med drugim »razvijali raziskovalni turizem« in organizirali poslovne sestanke med slovenskimi podjetji ter predstavniki evropske vesoljske agencije.

»Vesoljski znanstveniki in inženirji se radi tolažijo, da jih politika in ideologija ne zanimata. Da jih poganjata nedolžna otroška radovednost in želja po znanju. Kar je zelo nevaren mit, na katerega je sodelavce ves čas opozarjal moj oče,« mi je na pariškem srečanju IAF povedal fizik, astronom in dolgoletni urednik revije Leonardo Roger Malina.

»Že stari pomorski raziskovalci so vedeli, da jih samo želja po znanju ne bo pripeljala na drugo stran oceana. Potrebovali so tudi investitorje – zasebne ali državne –, ki so v njihovem delu prepoznali politične, gospodarske ali ideološke koristi. Ti dejavniki zelo vplivajo na naravo vaše radovednosti in določajo, kaj boste raziskovali. V resnici je vaša domišljija zelo omejena. Moj oče je velikokrat povedal, da je poskušal pridobiti državljanstvo Lune, ker ni hotel pripadati nobeni nacionalni državi. Že zaradi takšnega nedolžnega stališča so lahko ameriškemu znanstveniku po drugi svetovni vojni prepovedali opravljati poklic. Kaj šele, če je bil med študijem politično aktiven ali je kritiziral vojaško vesoljsko tekmo, ker je verjel v civilno uporabo vesoljskih tehnologij,« se je spominjal sin pokojnega Franka Maline.

Laboratoriji, raziskovalni inštituti, univerze in znanstveni odbori so še vedno prepredeni z ideološkimi preprekami, ki jih morajo znanstveniki upoštevati, če hočejo obdržati službe. Enake omejitve poznajo vlagatelji, podjetniki in državni uradniki, ki jih prav tako omejuje korporativna ali birokratska kultura in določa, katere projekte bodo podprli. Spoznavanje umetnosti in humanistike lahko znanstvenikom pomaga prepoznati, premisliti in preseči takšne omejitve, je prepričan Malina. A jih tudi opomni, da je v vesoljskih znanostih včasih zelo težko določiti mejo med znanostjo in umetnostjo.

»Če bi obstajal veliki božji inženir in bi hotel ustvariti vrsto, ki bo zmožna dojeti skrivnosti vesolja, potem zagotovo ne bi zasnoval človeka,« se je pošalil Malina. Vsa naša življenjska izkušnja je povezana z domačim planetom. Ne zmoremo si predstavljati časovnih in prostorskih količin, ki veljajo v vesolju. Nimamo čutnih in kognitivnih zmožnosti, s katerimi bi zaobjeli črno luknjo. Gravitacijski val ali temno snov. »Premalokrat se opomnimo, da so skoraj vse podobe vesolja v resnici le človeški poskusi osmišljanja in uporabljanja podatkov, ki jih zbirajo naše merilne naprave, teleskopi, vesoljske sonde in drugi tehnološki pomočniki. Zato te podobe niti niso tako zelo drugačne od starodavnih budističnih mandal, s katerimi so menihi upodabljali vesoljske pojave.

Tudi oni so si poskušali predstavljati pojave, pri katerih jim človeška čutila in bivanjske izkušnje niso mogli pomagati. Umetnost je od nekdaj prevajala znanost v človeške jezike in čustva, kar počne še danes,« je sklenil profesor fizike.

In v duhu ameriškega pesnika Walta Whitmana prisluhnil umetniški predstavi, ki je poskušala brez številk in učenih formul zaobjeti zvezdnato nebo.

Prijavi sovražni govor