Majhne stvari, ki veliko pomagajo

Zakaj se bojimo otrok in mladih beguncev ali migrantov?

sob, 14.01.2017, 06:00

Za otroke, ki so doživeli toliko grozot in nečlovečnosti, da se jim je vera v dobro zamajala, je doživetje človečnosti še kako pomembno, da bi ohranili pozitiven odnos in zaupanje do ljudi in do države azila.

Aktiviranje za sodelovanje v prosocialnih dejavnostih v korist razreda, šole ali za dobro drugih je zelo učinkovita pot integracije in hkrati pomaga pri okrevanju od duševnih ran. S tem otrok begunec prestopi iz vloge nemočne žrtve v vlogo osebe, ki sooblikuje svoje okolje, pomaga drugemu.

Begunci so aktualna tema v evropskem in slovenskem prostoru. Migracije – begunstvo, pregnanstvo, ekonomske migracije – so sestavni del dogajanj na našem planetu, tudi v Sloveniji. Poleg beguncev imamo v Sloveniji veliko otrok priseljencev, ki sicer niso doživeli vojnih strahot, imajo pa psihosocialne obremenitve in težave, ki so podobne težavam in trpljenju otrok beguncev. Menda se na leto vpiše v slovenske šole okrog tisoč otrok priseljencev, predvsem otrok ekonomskih migrantov.

Oglašam se predvsem zato, ker želim opozoriti na povezave med tem, kar imenujemo duševno zdravje, psihosocialno dobro, in odnosom otrok do države azila ali migracije in njihovim delovanjem v državi azila in drugih evropskih državah. In seveda tudi zato, da bi poskušala vplivati na javno mnenje o tem, koliko nas otroci in mladi begunci in migranti ogrožajo. V tekstu se osredotočam na otroke begunce, večino trditev, razlag, razmišljanj v odnosu in ravnanju pa je možno razširiti na širše skupine otrok migrantov. Naziv otrok uporabljam v skladu z opredelitvijo agencije Združenih narodov za osebe v starosti do 18 let.

Duševno zdravje otrok beguncev

Eno osnovnih vprašanj je, koliko otrok vojne ima prizadeto duševno zdravje. Glede na to, da so otroci begunci izpostavljeni številnim travmatskim vplivom, izgubam in stresom, lahko pričakujemo pri njih veliko duševnih motenj. Razširjeni so skrajno pesimistični pogledi na njihovo sedanje in prihodnje duševno stanje in psihosocialno delovanje. Pogosto slišimo izraz izgubljene generacije. Vendar stvarnost demantira skrajno črnoglede napovedi.

Odgovor na zastavljeno vprašanje je odvisen od tega, kdaj merimo prizadetost: v času izpostavljenosti vojnim dogajanjem, v obdobju, ko živijo otroci v miru – kot begunci, ali po koncu vojne, in seveda od tega, koliko časa je preteklo od izstopa iz vojnih dogajanj. V Nemčiji je bilo v letu 2015 okrog 60.000 otrok beguncev brez spremstva in 13,7 odstotka jih je imelo motnje, ki ustrezajo kriterijem duševnih motenj v mednarodnih klasifikacijah bolezni, na prvem mestu posttravmatsko stresno motnjo, depresijo in anksiozno motnjo. Ne najdemo podatkov o številčnejših vedenjskih ali disocialnih motnjah med otroki begunci kot v populaciji otrok v državah, ki niso obremenjene z vojno.

Seveda bodo nekateri otroci begunci imeli motnje, ki niso posledica vojnih dogajanj in begunstva. To so predvsem hiperaktivnost, motnje pozornosti, specifične učne težave, avtizem in druge razvojne motnje – tesnobo, fobije, motnje vedenja. V normalnih populacijah otrok razvitega in bogatega sveta je okrog 10 do 20 odstotkov otrok s takšnimi motnjami in takšne otroke lahko pričakujemo tudi med begunci. Razvojne in duševne motnje, ki že obstajajo, se bodo razširile zaradi doživete travme, izgube in drugega neugodnega doživetja, povzročenega z vojno in begunstvom.

Presenetljivo je dejstvo, da tudi brez posebnih intervencij pomoči večina otrok beguncev ne kaže trajnih duševnih motenj ali motenj glede socialnega delovanja. Zanimivo je še, da ni epidemioloških izsledkov o tem, da bi med osebami, ki so kot otroci doživeli drugo svetovno vojno v državah največjih bitk in pobojev, kot so Poljska, nekdanja Sovjetska zveza, nekdanja Jugoslavija ali v bombardiranih nemških mestih, kjer je v eni noči umrlo na deset tisoče ljudi, bilo več psihiatričnih obolenj, samomorov in drugih psihosocialnih motenj kot v povojnih generacijah. Doživetje izgube, travme ima včasih tudi učinek krepitve odpornosti. V zadnjem času vse več pišejo o posttravmatski rasti.

Toda dejstvo, da otrok ali odrasla oseba nima skupka simptomov, ki ustrezajo klasifikacijam duševnih motenj, in da normalno deluje glede medosebnih odnosov in na delovnem področju ter izpolnjuje svoje obveznosti, še ne pomeni, da ne trpi, da ni prizadeto njeno psihosocialno dobro, da doživetja grozot in izgube niso vplivala na videnje sveta, da se občasno ne pojavljajo kakšni simptomi iz kroga travmatskih ali drugih motenj.

Ogroženost duševnega zdravja


Dogodke in doživljanje, ki prizadevajo otroke vojne, lahko uvrstimo v tri obdobja: obdobje vojne v domovini, obdobje bega iz domovine in obdobje življenja v državi azila. Otroci vojne so obremenjeni s številnimi travmatskimi doživetji, izgubami in drugimi duševnimi ranami, ki izhajajo iz dogajanj v domovini ali na begu, v primeru beguncev z Bližnjega vzhoda na begu po cestah in morjih smrti. Otroci vojne so večinoma mesece ali leta izpostavljeni oboroženim konfliktom – vzemimo za primer le otroke iz Gaze, Afganistana, Iraka in Sirije, kjer vojna traja že šest let. Gre torej za dolgotrajno izpostavljenost travmatskim dogodkom in ponavljajočim se izgubam, kar povzroča veliko trpljenje in duševne rane.

Bivanje v državi azila vsebuje številne strese, kot so negotovost, kako se bo končal postopek pridobivanja azila, prizadetost in občutja krivde zaradi bližnjih, ki so jih begunci zapustili v grozotah vojne ali v bednih begunskih taboriščih, omejitve in socialna izolacija zaradi statusa beguncev, ponižanja in izključevanja. To vse doživljajo starši in otroci. Otroci so prizadeti neposredno in posredno prek staršev. Vse to so dejavniki tveganja za duševno zdravje.

Ko govorimo o čustveni prizadetosti otrok vojne, imamo v mislih le ali predvsem psihične travme. Takšno razmišljanje je zelo ozko in močno zoži pogled na trpljenje in čustvene rane, ki jih prinaša vojna. Številne izgube – izgube ljubljenih oseb, prijateljev, doma, skupnosti, varnosti, zaupanja, marsikdaj vere v prihodnost – niso nič manj pomemben povzročitelj duševnih ran, kot so travmatska doživetja. V državi azila se priključijo še težave z razumevanjem drugačnega okolja, jezikovne težave, prilagoditvene in integracijske težave. Pri otrocih beguncih gre za multiple prizadetosti. Psihična travma in žalovanje se kombinirata z drugo čustveno prizadetostjo.

Varovalni dejavniki in psihična odpornost

Ob otrocih vojne se vsiljuje vprašanje: kako to, da mnogi, velika večina njih, okreva tudi brez pomoči strokovnjakov? Prvi odgovor so varovalni dejavniki in procesi, ki pri otrocih, ki so izpostavljeni hudo neugodnim okoliščinam, preprečujejo razvoj psihičnih motenj. Ti so lahko lastni otrokovi osebnosti ali izhajajo iz okolja. Duševno zdravje je odvisno tako od ogrožajočih kot od varovalnih dejavnikov duševnega zdravja.

Prvi zunanji vir podpore in pomoči otroku v stiski so njegovi starši in družina. Toda starši otrok beguncev so doživeli enake travme in izgube kot otroci. Podporna moč staršev ali enega od staršev se zaradi lastne prizadetosti zmanjša. Številni otroci pa pribežijo v Evropo brez staršev. Med varovalne dejavnike v novem okolju sodijo predvsem psihosocialna kakovost življenja v državi azila in podpora socialne mreže. Od soigre varovalnih dejavnikov in dodatnih neugodnih izkušenj in ogrožajočih dejavnikov v državi azila so odvisni čustveno okrevanje, psihosocialno dobro počutje, prilagajanje na nove okoliščine in vse tisto, čemur pravimo integracija.

Poleg varovalnih dejavnikov in procesov je tu še psihična odpornost. Psihično odpornost lahko opišemo kot sposobnost uspešnega soočanja z neugodnimi okoliščinami, ne da bi bil zaradi tega otrok dolgoročno prizadet in ne da bi se pojavile dolgotrajne čustvene ali vedenjske motnje ali motnje socialnega delovanja, da zmore opravljati življenjske naloge, ohranjati dobre odnose z ljudmi. Psihična odpornost se napaja iz notranjih virov – otrokovih lastnosti, pogojenih z biologijo in izkušnjami in iz zunanjih virov.

Izkušnje in raziskave potrjujejo to, kar je ugotovil Keilson pri otrocih, ki so preživeli nemška koncentracijska taborišča: da so okrevanje, duševno zdravje in socialno delovanje otrok vojne v veliki meri odvisni od psihosocialne kakovosti življenja v povojnem času ali na ozemlju brez oboroženih konfliktov. Ta raziskovalna spoznanja zavezujejo države, da pospešijo postopke pridobivanja azila in zagotovijo psihosocialno kakovost življenja otrok in mladostnikov beguncev.

Infografika: Delo

Psihosocialna pomoč

Če proces okrevanja torej teče pri veliki večini otrok tudi brez pomoči mentalno-higienskih strokovnjakov, se lahko vprašamo, zakaj so potrebni projekti psihosocialne pomoči, angažiranje mentalno-higienskih strokovnjakov in drugi proaktivni pristopi. Odgovorov je mnogo. Prvi je vsekakor ta, da želimo s tem zmanjšati trpljenje otrok. Danes se družba čuti zavezano zmanjševati trpljenje otrok in zagotavljati otrokove pravice do psihosocialnega dobrega. Predpostavljamo, da z intervencijami psihosocialne pomoči pospešimo proces okrevanja in zmanjšamo število tistih, ki bodo imeli dolgotrajne duševne motnje.

K odgovoru sodi tudi to, da mnogi viri podpore, prisotni v nekdanjih družinskih strukturah in skupnostih, izginjajo v vojnih in begunskih okoliščinah in jih nadomeščamo z umetnimi, kot so psihosocialni programi za pomoč otrokom vojne in delovanje strokovnih služb. Najbolje to prepoznavamo ob otrocih, ki se zatečejo v državo azila brez bližnjih sorodnikov ali povsem sami. Tehten razlog pa je tudi to, da so delovanje – socialno in delovno – otrok beguncev sedaj in v prihodnosti, vključevanje in prispevanje k novi skupnosti, znatno odvisni od tega, kar imenujemo duševno zdravje in čustvena dobrobit.

Psihosocialna pomoč otrokom beguncem je danes obvezni del pomoči, ki jo zagotavljajo država azila, mednarodne humanitarne organizacije in organizacije civilne družbe v državi azila. V dokumentu Unicefa (2015) beremo, da je psihosocialna pomoč »vsaka oblika lokalne ali zunanje pomoči, namenjena zaščiti ali krepitvi psihosocialne dobrobiti in/ali preprečevanju ali zdravljenju duševnih motenj«.

Vprašanje, kaj lahko storimo za otroke begunce, naslavlja odločevalce, organizatorje bivanja beguncev v Sloveniji, delavce strokovnih služb (socialne delavce, šolske, zdravstvene in socialne, mentalno-higienske delavce) in ne nazadnje vse državljane, ki smo neposredno ali posredno soudeleženi v dogajanjih okrog beguncev.

Na okrevanje in krepitev otrokove psihične odpornosti v povojnem času ali v državi azila lahko vplivamo z neposredno pomočjo otroku in njegovim staršem ter z zagotavljanjem psihosocialne kakovosti njegovega življenja in aktiviranjem podpor v naravnem življenjskem okolju otrok pa tudi s pomočjo posebnih psihosocialnih programov.

Pregled psihosocialne pomoči otroku beguncu lahko začnemo z ugotovitvijo, da majhne stvari lahko veliko pomagajo. Preprečevanje škodljivih, ogrožajočih dejavnikov v novem okolju ter omogočanje pozitivnih izkušenj, ki vračajo občutek varnosti, zaupanje v ljudi in vero v prihodnost, so vodilna načela. Empatičen in sprejemajoč odnos do otrok beguncev in njihovih družin ter možnost šolanja in izobraževanja sta osnova za integracijo otrok in mladih v evropsko okolje (Hebebrand, 2016). Za otroke, ki so doživeli toliko grozot in nečlovečnosti, da se jim je vera v dobro zamajala, je doživetje človečnosti še kako pomembno, da bi ohranili pozitiven odnos in zaupanje do ljudi in do države azila.

Psihosocialna pomoč poteka na raznih ravneh in v različnih okoljih. Zagotavljanje kakovosti in normalizacije življenja vključuje zagotavljanje varnega in sprejemajočega življenjskega okolja, čim bolj normalen potek življenja v državi azila, obiskovanje šole ali druge oblike izobraževanja, podporo staršem in druge obče psihosocialne dobrine. Pri tem je pomembna človeška podpora oseb, ki delajo v institucijah (na primer učitelji, socialni delavci, uradniki ali zdravstveni delavci). Za begunca šolarja je šola med najbolj vplivnimi determinantami okrevanja in integracije.

Psihosocialni programi so predvsem organizirane oblike psihosocialne pomoči, usmerjene v zmanjševanje trpljenja in krepitev psihične odpornosti: vključevanje otrok v igre, sprostitvene ali ekspresivne ali druge dejavnosti, povezovanje z vrstniki, pomoč pri učenju jezika ... Programi vključujejo veliko otrok in aktivirajo vire pomoči v skupnosti – učitelje, socialne delavce, psihologe, laične psihosocialne pomočnike, prostovoljce. Pomoč mentalno-higienskih strokovnjakov naj bi prejemali otroci z duševnimi motnjami, vendar mnogi od teh otrok niso obravnavani v strokovnih službah. Razlogi za to so številni – organizacijski, kulturni, jezikovni, pomisleki staršev in drugi.

Skorajda v vseh priročnikih za psihosocialno pomoč otrokom beguncem najdemo piramido stopnje pomoči otrokom beguncem (glej graf). In še dodatek k piramidi: na počutje, odnose in delovanje beguncev znatno vplivata ozračje v skupnosti in njeno delovanje. Begunci – tako otroci kot odrasli – čutijo odklonilen in ksenofobičen odnos skupnosti ali pripravljenost skupnosti, da jim pomaga. Njihovi odnosi in vedenje se bodo v prijazni skupnosti razlikovali od odnosov in vedenja v neprijazni skupnosti. K psihosocialni podpori beguncev sodi tudi aktivizem, to je vplivanje na stališča skupnosti do beguncev.

Šola kot varovalni dejavnik

Pozitivni psihosocialni procesi v šoli so pomembni za vse šolske otroke. Vendar so največjega pomena za otroke, ki odraščajo v neugodnih družinskih in socialnih okoljih, in za otroke, ki so doživeli vojna dogajanja in begunstvo. Šola je za otroke begunce najbolj pomemben in vpliven življenjski prostor države azila. Kar se v šoli dogaja, lahko dodatno zagreni njihovo življenje ali ga polepša, poslabša njihovo psihosocialno stanje ali pospeši okrevanje. Psihosocialna kakovost življenja otroka begunca v Sloveniji je predvsem odvisna od tega, kaj se dogaja v šoli, kako se otrok počuti v njej.

Preprečevanje novih slabih izkušenj in stresov, kot so učna neuspešnost, neustrezno vedenje otroka, ki sproža zasmehovanje ali agresivne reakcije sošolcev, vrstniško preganjanje, je vodilno načelo zaščite učenca begunca.

Varovalni dejavniki v okviru šole (pomoč učitelja, sošolcev) so v pomoč otroku, da razvije psihično odpornost za obvladovanje izgub, doživetih travm in sedanjih naporov in izzivov pri prilagajanju na novo okolje in vključevanje vanj. Šola lahko aktivira vrsto varovanih dejavnikov, ki delujejo kot protiutež bolečim izkušnjam. Med varovalnimi dejavniki, ki jih vsebuje šola, so predvsem šolski uspeh ali vsaj uspeh pri nekem predmetu ali na nekem področju, dobri odnosi z vsaj enim učiteljem, dobri odnosi s sošolci in vrstniško skupino ter prijazna in podporna psihosocialna klima razreda. Odnosi s sošolci so največjega pomena za otrokov občutek varnosti, sprejetosti, vključenosti, pripadnosti. Obenem je potrebna posebna pozornost pri spremljanju tega, kaj se z otrokom dogaja v razredu, kakšni so vrstniški odnosi, ker so možni zapleti. Vključenost otroka v interesne dejavnosti, kot so športne, izrazne in kulturne dejavnosti, je prav tako pomemben varovalni dejavnik. Aktiviranje za sodelovanje v prosocialnih dejavnostih v korist razreda, šole ali za dobro drugih je zelo učinkovita pot integracije in hkrati pomaga pri okrevanju od duševnih ran. S tem otrok begunec prestopi iz vloge nemočne žrtve v vlogo osebe, ki sooblikuje svoje okolje, pomaga drugemu. Zavest sodelovanja, aktivnega prispevanja, krepi njegove notranje sile, potrebne za obvladovanje lastnih težav.

Otrok begunec je za učitelja poseben pedagoški in človečnostni izziv. Za udejanjenje varovalnih in zdravilnih učinkov šole za otroke begunce so nujni podpora in usposabljanje učiteljev.

Viri pomoči

Vselej prisotno je vprašanje o virih psihosocialne pomoči otrokom beguncem. Glavni del pomoči otrokom beguncem ne zahteva posebnih organizacijskih ukrepov in finančnih investicij. Gre preprosto za človečnost v okviru družbenih struktur, kot so institucije, soseske, krajevne skupnosti. Veliko pomoči prejmejo priseljenci učenci begunci tudi v okviru nevladnih organizacij. Prijateljska pomoč prostovoljcev otrokom in mladostnikom je vse bolj cenjen varovalni dejavnik.

Sleherna skupnost – tako slovenske kot tudi begunske skupnosti – ima veliko virov in možnosti za zagotavljanje psihosocialne podpore in pomoči ljudem v stiski. Del načrtne psihosocialne pomoči otrokom beguncem je tudi aktiviranje teh virov in večanje kapacitet skupnosti za pomoč otrokom. V slovenskih skupnostih so ljudje, ki so pripravljeni kaj storiti za begunske otroke: jim pomagati pri učenju, organizirati zanje kak dogodek ... Veliko virov psihosocialne podpore in pomoči je tudi v sami begunski skupnosti, a jih žal ne koristimo. Psihosocialne programe za otroke begunce financirajo mednarodne humanitarne organizacije, kot je Unicef, denar prihaja iz različnih dobrodelnih skladov, financirajo jih vlade drugih držav in vlada države azila, veliko dela pa opravijo tudi prostovoljci brezplačno. Skratka, vse to, o čemer pišemo, zahteva malo našega denarja.

* * *

K zaščiti psihosocialnega zdravja otrok beguncev nas zavezujejo akti o otrokovih pravicah, slovenska zakonodaja, humanost in ne nazadnje socialni in nacionalni interes, da bi priseljenci imeli kar se da pozitiven odnos do nove države in aktivno prispevali k bogastvu njenega socialnega tkiva. Niso le institucije in nevladne organizacije odgovorne za otroke begunce in njihovo integriranje v slovensko družbo. To je zadeva vseh državljanov, ki pridemo v stik z njimi, soseske, skupnosti in zlasti glasnih govorcev, ki širijo takšna ali drugačna sporočila o beguncih – tudi o tem, koliko nas begunci in drugi priseljenci ogrožajo.

Prijavi sovražni govor