Tiskane izdaje
Štiriindvajseti november 1965, sreda. Za pozno jesen razmeroma topel dan. Iz avtobusa, ki nas je naložil v Ljubljani in peljal navzgor po soški dolini, da smo videli območje, katerega bi prizadela načrtovana hidroelektrarna Trnovo, nas je sredi vasi Čezsoča izstopilo 26 mož. Bili smo tisti udeleženci tridnevnega simpozija o družbeno-ekonomski upravičenosti gradnje HE Trnovo, ki smo se prijavili za ogled prizadetega območja. Na cesti pred gostilno Vančar nam je inženir Franc Boltežar iz Soških elektrarn začel razlagati približno takole: »Čezsočo bo zalilo zbirno jezero hidroelektrarne, zato bo treba prebivalcem, kakih 200 jih je še, zgraditi nove domove, ali pa jim dati odškodnino, kot to določa pozitivna zakonodaja. Hiše bo treba porušiti, da ne bodo kazile videza, kadar bo akumulacija izpraznjena. Lahko pa pustimo cerkveni zvonik, katerega vrh bo vedno nad gladino«.
Medtem, ko smo prišleki poslušali razlago, so se okrog nas začeli zbirati domačini, ker so zvedeli, da bo ta dan spet prišla v vas neka komisija in jim bo grozila z izselitvijo. Srečanje z vaščani ni bilo v programu našega obiska. Zagovorniki elektrarne, ki so slišali jezne pripombe domačinov, so jim ugovarjali in nastalo je napeto vzdušje. Zato nas je vodja ogleda napotil v gostilno, da bi tam razčiščevali različne poglede. V gostilni so se protesti nadaljevali: »Že deset let nam grozite, da nas boste izselili, že tretjič … V prvi svetovni vojni je bila vas razrušena. Ko smo se vrnili in jo sami obnovili, je prišla druga vojna. Zaradi partizanov so nas spet bombardirali in zdaj nam grozi država, za katero smo se borili … Dovolj nam je!« – V hrupu govorjenja vsevprek je dvignil glas najstarejši iz naše avtobusne skupine. Govoril je učiteljsko, jasno in glasno, v lepi slovenščini s še zaznavnim koroškim zvenom: »Tukaj nismo vsi za to, da se ljudi izseli in Čezsoča potopi! Nasprotno, sem smo prišli zato, da vas podpremo in storili bomo vse, da se to ne bo zgodilo.« In predstavil se je: »Sem Maks Wraber, naravoslovec«. – Za hip je nastalo zatišje, vendar hrup ni pojenjal. Ko je vodja zaslutil, da utegne razprava uiti nadzoru, nas je pozval v avtobus, češ da je pred nami še dolga pot.
Načrt za uničenje
Po vojni je bilo v Sloveniji zgrajenih precej hidroelektrarn, največ na Dravi, dve na Savi, ena na Savici, le na zgornji Soči nobena. Vse te gradnje niso doživele nobenega zaznavnega nasprotovanja, kvečjemu hvalo. Hidroelektrarna Trnovo pa je bila zamišljena zelo velikopotezno. Sočo naj bi zajezili v zoženi dolini med vznožjem Kanina in Polovnika z 80 metrov visokim nasipom. Za njim bi nastal v dolini Soče in Koritnice 9 km dolg in do 1 km širok vodni zbiralnik z okrog 20-metrskim nihanjem vodne gladine. Vodo bi spuščali v rovu pod Polovnikom do strojnice na levem bregu Soče blizu vasi Trnovo. Dobili bi velik padec in dober energetski izkoristek. Elektrarno bi vključevali po potrebi, predvsem pa za pokrivanje dnevnih ali sezonskih konic. V začetku leta 1964 je bil projekt končan in dan v odobritev. Februarja 1964 je izvršni svet SR Slovenije imenoval 8-člansko komisijo, ki naj bi preučila možnosti in potrebe izgradnje HE Trnovo. Vanjo sem bil imenovan tudi podpisani.
Trimesečno delo komisije je bilo pristransko, saj so merljivi energetski in kratkoročni gospodarski argumenti popolnoma preglasili »romantike« in »nazadnjake«. Kljub temu, da je komisija dala pristanek h graditvi, je izvršni svet SRS njeno mnenje zadržal in dopustil nadaljevanje precej burne javne razprave, ki se je odvijala predvsem v dnevnem in revialnem tisku ter delno na radiu vse leto 1964 in do jeseni 1965.
Ker sem branil stališče, da za objektivno odločitev na nasprotni strani nismo imeli časa in možnosti zbrati in predložiti potrebnih dejstev, je komisija investitorju (Soške elektrarne) naložila, naj pri tedanjemu Zavodu za spomeniško varstvo SRS, kjer je takrat domovala tudi naša služba za varstvo narave, naroči izdelavo potrebnega elaborata.
Za delo so nam dali dva meseca. Nalogo sva dobila Ivan Sedej, konservator za etnološko dediščino, in podpisani za varstvo narave. Sedej je že imel nekaj prakse, jaz, 27-letni zelenec pa le dobro leto delovne dobe. Nobeden od naju ni poznal prizadetega območja. Marca 1964 sva se s fotografom podala na Bovško. Najina slutnja se je uresničila. Že v kratkem času smo našli, popisali in dokumentirali toliko naravnih in kulturnih vrednot, da zavod svojega pristanka ne bi mogel dati. V tem naju je podpirala ravnateljica Mica Černigoj. Povzetek poročila je bil objavljen v zborniku Varstvo narave II-III (1965).
Medtem je tudi javnost zvedela za načrte s Sočo in že začeta časopisna polemika se je vse bolj zaostrovala. Zagovorniki so zavračali očitke »sentimentalnežev« in »zaviralcev napredka«. Oglašati pa so se začele tudi javne osebnosti in množične organizacije (planinske, turistične) ter lokalne skupnosti. Po dobrem letu je skupina poslancev postavila vprašanje, kaj je z gradnjo HE Trnovo. Izvršni svet je ugotovil, da »odgovora ni mogoče dati, ne da bi zaslišali našo javnost.«. Zato je republiškemu sekretariatu za urbanizem naložil, naj organizira javni simpozij, kjer bo dana možnost, »da naša javnost sliši, kaj mislijo prizadeti« … in da naj bo to »javna tribuna, kjer lahko na strnjen način vsi povedo, kaj mislijo o tej gradnji«. Ugotovitve simpozija bodo posredovane »… skupščini, ki bo o tem mnenju končno tudi odločala.« To je bila novost in pomemben korak pri podružbljanju odločanja pri republiško (nacionalno) pomembnih vprašanjih. Slovenski izvršni svet je pokazal veliko zrelost in pogum, da je zaupal javnosti. Republiškemu sekretariatu je odobril denar za izvedbo simpozija, republiška skupščina pa je za dva dni dala na voljo dvorano kluba poslancev.
Zavod za spomeniško varstvo SRS je bil pozvan, naj za simpozij pripravi referat. Ravnateljica mi je dobronamerno predlagala, naj bi namesto mene, neznanega začetnika, iz našega gradiva in v imenu zavoda pripravil referat dr. Maks Wraber. Z veseljem sem podprl njeno pobudo, ki se je kasneje izkazala za modro.
Ker je bil prvi dan simpozija namenjen ogledu prizadetega območja, se je delovni del dejansko začel 25. novembra 1965. Od 8. ure do 21:30 se je zvrstilo 20 referentov, med njimi je bil tudi dr. Maks Wraber. Zadnji pa je bil prebran referat edinega tujega strokovnjaka dr. Otta Krausa iz Münchna (pod naslovom Kugy: Soča je najlepša evropska reka je bil objavljen v Naših Razgledih 27. novembra 1965).
Prostor, namenjen temu prispevku, ne dovoljuje, da bi se spuščali v zanimive podrobnosti s simpozija, omenimo pa naj eno, nečastno. Ko so Soške elektrarne kot naročnik projekta HE Trnovo zaslutile, da izid javnega simpozija morda ne bo njim v prid, so organizirale svojo »civilno družbo« po metodi grosupeljske »Tople grede«. Iz Posočja je oba dva dneva, ko so potekali referati oz. ko so govorili razpravljavci, poseben avtobus v že tako natrpano dvorano pripeljal še najete navijače, ki so nekaterim govorcem glasno ploskali, drugim pa oporekali in žvižgali. Pa tudi to ni pomagalo. Skupščina SR Slovenije je leta 1966 sprejela sklep, da se odločanje o HE Trnovo odloži za 20 let. Ko se je leta 1986 moratorij iztekel, ni bilo nikogar več, ki bi se tega spomnil.
Dovolimo si izraziti mnenje, da se je novembra 1965 rodil tisti del slovenske civilne družbe, ki je v naslednjih letih po eni strani začel in vodil široko okoljsko gibanje v Sloveniji, po drugi pa okrepil zavest o naravnih in kulturnih vrednotah kot mejnikih našega narodnega prostora in obstoja kot naroda. Sprostil je razvojno blokado zgornjega Posočja in s tem omogočil razmišljanja o modernem urejanju prostora in razvoju turizma (Urbanistični inštitut Slovenije in arhitekt Marjan Debelak) ter pobudo za razširitev Triglavskega narodnega parka na vse »Zlatorogovo kraljestvo« (dr. Miha Potočnik skupaj z naravovarstveno službo).
Ugoden razplet soške zgodbe pa je odmeval tudi v evropski javnosti. Mednarodna alpska komisija (CIPRA) je nekaj let kasneje izrekla pohvalo slovenskim oblastem in javnosti za zgledno zrelost pri odločanju o tako pomembnih vprašanjih.
Akademik dr. Maks Wraber
Pomudimo se pri Maksu Wraberju (16. 9. 1905–14. 5. 1972), raziskovalcu biologu botaniku, fitocenologu in pedagogu. Ob 100-letnici njegovega rojstva je bilo njegovemu znanstveno raziskovalnemu delu namenjeno posebno posvetovanje in referati so bili objavljeni v zborniku SAZU »Razprave 4. razreda 47(1)« leta 2006. Zdaj, ob nedavno iztekli 110-letnici rojstva je priložnost, da osvetlimo tudi manj znani del njegove osebnosti in okoliščine, ki so vplivale na njegovo življenjsko pot.
Vraberjev rod (oblika Wraber je pomota matičarja) izvira iz Spodnje Kaple na Kozjaku nad Dravo. Kmečka družina je bila trdno slovenska in globoko verna. Materi Elizabeti, rojeni Gril, in očetu Francu se je rodilo enajst otrok, 6 hčera in 5 sinov. Prav vsem so zagotovili vsaj srednješolsko izobrazbo, dva od njih pa sta imela tudi fakultetno. Maks je bil po vrsti peti otrok. Raztreseni naselji Zgornja in Spodnja Kapla na Kozjaku ležita blizu meje slovenskega etničnega ozemlja in osnovna šola v Ožboltu na Dravi je bila tedaj nemška. Državna klasična gimnazija v Mariboru, ki jo je končal in na njej maturiral, pa je bila (takrat že v Jugoslaviji) slovenska. Nazorske usmeritve pa tudi pripadnosti slovenstvu Maks ni spremenil vse življenje.
Po maturi se je jeseni 1926 vpisal na ljubljansko filozofsko fakulteto, v okviru katere je bilo takrat tudi naravoslovje. Po štirih letih (jeseni 1930) je diplomiral iz biologije in še isto leto na lastno pobudo odšel na botanično izpopolnjevanje v München, kjer je pripravljal tudi doktorsko disertacijo pri profesorju K. I. Goeblu. Ker se je njegov mentor že naslednje leto ponesrečil in leta 1932 tudi umrl, je Maks Wraber zapustil Nemčijo in se vrnil v domovino, odslužil vojaščino, v Ljubljani dokončal disertacijo in bil 24. junija 1933 promoviran za doktorja znanosti. To je bil prvi naravoslovni doktorat na ljubljanski univerzi. Po doktoratu ni dobil službe do jeseni 1934, ko se je na gimnaziji v Bjelovaru (Hrvaška) zaposlil do januarja 1937 kot suplent. Končno se je odprla možnost, da se vrne v Slovenijo. V začetku leta 1937 je dobil službo na 3. državni realni gimnaziji v Ljubljani, kjer je ostal do konca oktobra 1943, zadnji del že v času italijanske okupacije.
Čeprav mu pedagoški poklic ni bil zoprn, je imel željo po botaničnem raziskovanju. Ob pedagoškem delu je bil dvakrat, leta 1935 in 1936 na večmesečnem študijskem bivanju v francoskem Montpellieru pri znanem geobotaniku profesorju J. Braun-Blanquetu, kjer se je usposobil v takrat novi veji fitosociologiji (danes imenovani fitocenologija).
Leta 1935 se je poročil s svojo gimnazijsko sošolko Sabino Šonc, klasično filologinjo, ki je poučevala na ljubljanski klasični gimnaziji. Rodili so se jima trije otroci: Anton, kasnejši znani botanik prof. dr. Tone Wraber (1938-2010), Blaž (1940) in Sabina (1942). Januarja 1943 mu je žena Sabina umrla in ostal je sam s tremi majhnimi otroki.
Omeniti moramo Wraberjeve domnevno obremenilne predvojne aktivnosti in pa medvojne dogodke, ki so jih nekateri uporabili za poskus njegove odstranitve.
Trideseta leta prejšnjega stoletja so bila čas, ko se je med Slovenci v kraljevini Jugoslaviji na novo zaostril »kulturni boj«, ki je koreninil v delitvi duhov še iz Mahničevega časa. Maks Wraber je v skladu s svojim katoliškim svetovnim nazorom idejno odklanjal komunizem. Sodeloval je v mednarodni akademski katoliški organizaciji »Pax romana«, tudi kot njen predsednik, in bil eden od najbolj perspektivnih intelektualcev na desnici. Ker pa svoje nazorske usmeritve ni hotel vezati s politiko, se je že pred vojno odmaknil od radikalnih katoliških gibanj »bojujoče se cerkve«. To so mu dotedanji somišljeniki zamerili, saj je oslabil njihove vrste. Morda so ga celo sumili, da je prikriti odpadnik.
Vrsta očitkov je bila povezana z njegovo znanstveno potjo. Februarja 1941, še v času Jugoslavije, ga je svet Tehniške fakultete izvolil za honorarnega predavatelja, kasnejša italijanska okupacijska oblast pa ga je tudi imenovala na to mesto. Obetala se mu je lepa univerzitetna kariera, pogoj pa je bil predavati v italijanščini (ki jo je obvladal). Prigovarjal mu je njegov predvojni pokrovitelj Lambert Ehrlich, teolog in goreč nasprotnik partizanov. Tega pogoja Maks Wraber ni mogel sprejeti. Še naprej je študentom v slovenščini predaval predmet tehnična botanika do novembra 1943, ko ga je fakultetni svet dodelil kot znanstvenega sodelavca Botaničnemu institutu univerze. Takrat je tudi nehal poučevati na gimnaziji.
Novembra 1944 je zbolel za vnetjem nožnega živca in več kot pol leta ležal doma in v bolnici, kjer je dočakal konec vojne. Za tri majhne otroke je skrbela tašča. Že prve dni svobode sta v bolnico, kjer je ležal Maks Wraber, prišli dve oboroženi osebi in ga hoteli odvesti. Bolnišnični zdravnik se je temu uprl in uspel. Ko je pacient toliko okreval, da se je vrnil domov, se je poskus aretacije ponovil, vendar zaradi nepredvidenega dogodka spet neuspešno. Verjetno mu je to rešilo življenje. 31. maja 1945 je bil z lažno obtožbo aretiran in prepeljan v ljubljanski preiskovalni zapor. Po letu dni zapora, 22. februarja 1946, je bil pred okrožnim sodiščem oproščen. Za njegovo nedolžnost so pričali predvojni kolegi, gimnazijski profesorji levičarji in komunisti, npr. Mica Černigoj in prof. Kosmatin. Oprostilno sodbo je potrdilo tudi vrhovno sodišče in 18. maja 1946 je bil Maks Wraber izpuščen na svobodo.
Med soobtoženci v isti celici preiskovalnega zapora je bil tudi Leon Štukelj, nekdanji olimpionik. Tudi on je bil spoznan za nedolžnega in izpuščen.
Slaba dva meseca po izpustitvi iz zapora je Maks Wraber dobil pedagoško službo na gimnaziji v Kranju, kjer je ostal do 20. maja 1947. Tam je spoznal preživelo interniranko iz Ravensbrücka, učiteljico in defektologinjo Stano Budič in se 30. julija 1947 z njo poročil. Rodila sta se jima sinova Matjaž (1948-2006) in Tomaž (1950). Kazalo je, da bo morda gonja proti njemu prenehala in da se bo lahko posvetil raziskovanju gozdne vegetacije, za kar je bil takrat v Sloveniji najbolj usposobljen. Z junijem 1947 je nastopil službo na Gozdarskem inštitutu Slovenije (GIS) in bil v naslednjih letih dejaven na področju gozdarske biologije.
Ker Maksa Wraberja ni bilo mogoče odstraniti po sodni poti, so ga zdaj njegovi stremuški sodelavci ovajali kot nazorsko in politično neprimerno osebo v znanstveni ustanovi, saj »njegova blesteča in napihnjena strokovnost zatemni pred njegovo strašno preteklostjo«. Takšne in podobne ovadbe je obravnaval leta 1952 celo Centralni komite KPS. Ker mu kakršnekoli »nesprejemljive« dejavnosti niso mogli dokazati, so ga premeščali na različne kraje in delovna mesta, ki niso ustrezala njegovi strokovni usposobljenosti. Fakultetni svet Prirodoslovno matematične fakultete ga je konec leta 1951 predlagal za izrednega profesorja botanike, vendar predlog na univerzitetnem svetu ni bil sprejet, čeprav sta ga podpirala dekan Srečko Brodar in prodekan Alojzij Vadnal z navedbo, da »dr. Wraber med okupacijo ni škodoval kolegom aktivistom, čeprav ni bil pristaš osvobodilnega gibanja«. Tudi odpoved službe na GIS leta 1952 se je izjalovila, saj je bilo pritožbi na Titov urad ugodeno in odpoved razveljavljena.
Še dolgo zatem, ko je bil odbit tudi drugi neutemeljeni napad na Maksa Wraberja, se je vlekla senca suma in vsakokrat, ko se je njegovo ime pojavilo v javnosti, bodisi v zvezi z napredovanjem ali predlogi za priznanja oz. nagrade, ga je kdo privlekel na dan. Stanje se je začelo polagoma umirjati v letu 1954, ko je postal kustos za botaniko v Prirodoslovnem muzeju Slovenije. Od tam pa je 1. septembra 1955 prešel na Inštitut za biologijo SAZU, ki ga je vodil profesor Jovan Hadži. Šele na tem mestu je lahko prišla do veljave njegova ožja specializacija in možnost navezovanja strokovnih stikov z jugoslovanskimi, predvsem pa mednarodnimi ustanovami in raziskovalci. V teh krogih je bil cenjen in priljubljen. Brezhibno je obvladal tri tuje žive jezike ter oba klasična. Dosegel je tudi, da je slovenščina postala tretji uradni jezik v mednarodnem Vzhodnoalpsko-dinarskem društvu za proučevanje vegetacije.
Po smrti dr. Angele Piskernik 23. decembra 1967 je bilo treba prenoviti jugoslovansko delegacijo v Mednarodni alpski komisiji (CIPRA). CIPRA je bila tedaj medvladna komisija šestih držav, ki imajo dele Alp (Avstrija, Francija, Jugoslavija, Liechenstein, Nemčija in Švica). Po zgledu ZR Nemčije, ki je prenesla članstvo na deželo Bavarsko, je Jugoslavija za to pooblastila SR Slovenijo.
Konec leta 1967 me je v službo poklical ing. Lojze Blenkuš z republiškega sekretariata za urbanizem in me vprašal, ali poznam dr. Maksa Wraberja in kakšno mnenje imam o njem. Dejal sem, da je velik strokovnjak in da se obračamo nanj za pomoč pri zadevah varstva narave. Nadaljeval je: »Dobili smo predlog, da ga imenujemo v našo delegacijo CIPRA na mesto pokojne dr. Angele Piskernik, nekateri pa omenjajo nekakšen njegov medvojni madež. Jaz pa menim: če je res kaj bilo, je od tega že daleč. Danes je bolj pomembno, da nas v svetu predstavlja vrhunski strokovnjak. Vi pa naj bi bili njegov namestnik.« Z olajšanjem sem mu pritrdil. Vse do leta 1967 je torej še segala senca na njegovo osebnost, potem pa ne več. Menda je Maksa Wraberja predlagal za delegata CIPRA ing. Milan Ciglar, partizan, gozdarski strokovnjak, poštenjak in velik ljubitelj narave.
Leta 1969 je bil Maks Wraber izvoljen za izrednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Mnoga ugledna domača in tuja društva so ga izvolila za svojega častnega člana. Leta 1970 je prejel nagrado Sklada Borisa Kidriča.
Maksa Wraberja sem spremljal kot namestnik na zasedanjih CIPRA v francoskem Chamberyju (1968) in avstrijskem Innsbrucku (1969). Tam je bil med sebi enakimi evropskimi strokovnjaki izjemno cenjen in upoštevan tako pri strokovnih razpravah kot v sproščeni družbi.
Leta 1969 sva skupaj več dni potovala po vzhodni Sloveniji od Pohorja, Donačke gore do Roga in Gorjancev. Pripravljal je referat o slovenskih pragozdovih, jaz pa sem jih tudi želel spoznati z najboljšim vodnikom. Med dolgimi urami vožnje po gozdnih cestah sva se pogovarjala o stroki, vprašanjih varstva narave pa tudi o aktualnih razmerah v državi. Beseda je med drugim nanesla na takrat zelo izpostavljenega politika Staneta Kavčiča. Tedaj mi je povedal, da ga je pred časom nepričakovano poklical dr. Ciril Žebot, njegov predvojni znanec in povojni emigrant. Žebot mu je zaupal, da so mu dovolili (Stane Kavčič) kratek inkognito obisk v Sloveniji in da bi se rad srečal z njim. Maks Wraber mu je odgovoril, da je presenečen in obenem vesel ko sliši njegov glas, vendar se mu za predlog zahvaljuje: »Veš, Ciril, odkar se nisva videla, se je zgodilo marsikaj. Oba sva preživela, si po svoje uredila življenje; jaz sem zadovoljen in upam da si tudi ti. Naj ostane pri tem.« Maksu Wraberju so včasih – dobronamerno ali hinavsko – dejali, da je bil žrtev tedanjega režima. Njegov odgovor na to je bil: »Človek ni nikoli žrtev režima, lahko je le žrtev lastnih napačnih odločitev«.
Vselej je pri terenskem delu in na ekskurzijah nosil staro usnjeno oficirsko torbico, v kateri je imel večji vezani notes, pisala, očala, karte in drugi pribor. Šele nedavno mi je sin Tomaž Wraber, ki hrani torbico kot spomin na očeta, povedal, da je to posebna relikvija. Bila je last Maksovega starejšega brata Franca, partizanskega komisarja, ki je bil ustreljen 7. oktobra 1943 na Pohorju. Tudi to tragično smrt, ki nam je Maks Wraber ni nikoli omenil, spremlja mračna zgodba.
Po drugi vrnitvi v javno življenje, ki se je Maksu Wraberju zgodila s sodelovanjem na javnem simpoziju o HE Trnovo leta 1965, smo se obračali nanj ob vseh naravovarstvenih dogodkih v naslednjih letih: Teden varstva narave 1967, Evropsko leto varstva narave 1970, katerega »otrok« je bila Zelena knjiga o ogroženosti okolja v Sloveniji. Za to prvo stvarno okoljsko poročilo v Jugoslaviji je Maks Wraber uredil 4. poglavje Rastlinstvo. K sodelovanju je pritegnil 15 sodelavcev in napisal vsebinsko programski uvod. To je bil njegov zadnji naravovarstveni prispevek.
Morda je najbolje označil njegovo osebnost italijanski prijatelj profesor Sandro Pignatti, ko je govoril na njegovem pogrebu in besede zapisal za spominski zbornik: »Vso mnogovrstno dejavnost Maksa Wraberja povezuje navezanost na domovino, v kateri je bil rojen, v njej zrasel in v kateri je zbral svoje najpomembnejše izkušnje, tako v študijskih letih kot v času svoje poklicne dejavnosti. … Ta navezanost je bila zanj pomembna srčna zadeva, razumemo pa jo lahko, ker je slovenska domovina, omejena z drugimi večjimi državami, zanj bila vedno osrednja povezovalna točka.« Ljudje, ki so ga poznali, so cenili njegove značajske vrline kot so poštenost, doslednost, značajska trdnost, delavnost in skromnost. Kljub navezanosti na slovensko zemljo in jezik je bil hkrati svetovljan in spoštovan v vseh okoljih. Cenili in branili so ga podobno krepostni ljudje, čeprav so bili nazorsko popolnoma nasprotni. Z vero vase in podprt s svojim nazorom je ohranil vedrino duha, vztrajno je premagoval vse ovire in prezrl povzročene krivice – razen zadnje, ki mu jo je določila usoda.
Jeseni 1971, dobesedno na višku svojih moči, je zbolel za neozdravljivim limfnim sarkomom. 14. maja 1972 je umrl.
Izjemnost njegove osebne in strokovne življenjske poti pa skrivata še toliko zanimivega, da bi si zaslužila resno in temeljito obravnavo zgodovinarja.
* * *
30. avgust 2015, nedelja. Po prijetnem dogodku, ko smo v Domu Trenta sodelovali na odprtju razstave likovnih del Pavla Kunaverja in ki ga je zmotil le kratek potres, sva se z ženo Marjano zjutraj odločila, da bova na poti domov napravila krajši ovinek in obiskala Čezsočo. Desetletja so minila odkar je nisva videla. Nekoč makadamski in za kolesarje nevarni klanec Naklo je zdaj asfaltiran, vas pa se je raztegnila vse do mostu čez Sočo. Nekdanjih hiš skoraj nisva več prepoznala, vse so urejene, po zidovih ni več napisov »Tukaj je Jugoslavija!« Gostilne Vančar nisva takoj našla, prepoznala sva jo šele pri povratku. Stavba je v celoti prenovljena in povečana. Vstopila sva, se predstavila in spraševala po ljudeh, ki sva jih poznala. Nobenega ni več. O nevarnosti, ki je pred 50 leti pretila vasi, so nekoč slišali, vendar je to kot nekakšna pravljica s srečnim koncem. Zdaj je vas usmerjena v turizem, veliko je turističnih sob. Pred vasjo blizu Soče sva videla mnogo manjših čolnov, kolesarjev, kažipot vabi v naravni bazen Slatenik z obilico možnosti za rekreacijo in zabavo. Celo polomija s Kaninom se jim pri turističnem obisku ne pozna preveč.
Odhajala sva s prijetnim občutkom, da se je bilo takrat vredno boriti in da sva se dolžna pokloniti spominu tistih zaslužnih, ki so že odšli.
Stane Peterlin je upokojeni biolog in naravovarstvenik.
