Mala tržaška Slovenka, ki si upa biti iskrena

Rdeča nit dela Tatjane Rojc je seznanjanje Italije s slovensko kulturo, povezovanje, spominjanje in sodelovanje z Borisom Pahorjem.

sob, 13.01.2018, 06:00
Srečanje z osebnostjo Borisa Pahorja je bilo zame odločilno: Pahor me je postavil na trdna tla, saj se prek njega soočam z absolutnim zlom in absolutno ljubeznijo. Od njega se učim. Žlahten sogovornik je, kdaj pa kdaj oster, hkrati pa izjemno duhovit. V pogovoru z njim se počutim doma, čeprav z zavestjo, da se pogovarjam z živo legendo, s človekom, ki je preživel najhujše, a ostal zvest samemu sebi, svojemu kategoričnemu imperativu: biti na strani ponižanih in razžaljenih. Sanji iz romana pa Boris pomaga do odgovorov na nerešena eksistenčna vprašanja.

Profesorica, predavateljica, avtorica, dramaturginja, režiserka, scenaristka, literarna kritičarka z zajetno bibliografijo. Rdeča nit njenega dela je seznanjanje Italije s slovensko kulturo, povezovanje, spominjanje, ob tem pa dolgoletno sodelovanje z Borisom Pahorjem. Skrbi, da Italijani berejo ali bodo brali slovenske avtorje v svojem jeziku: Alojza Rebulo, Miroslava Košuto, Franceta Balantiča, Srečka Kosovela, Svetlano Makarovič …

Za slovensko kulturo je v Italiji je naredila veliko. Pesnik Miroslav Košuta jo je primerjal z Majo Haderlap, »ki je s svojim Angelom pozabe za Slovence v Avstriji storila več kot vsa slovenska diplomacija«. Občutja Slovencev z roba jim je v svojem romanu La figlia che vorrei avere (Nesojena hči) približala neposredno v italijanščini. Za slovenski prevod bo poskrbela sama – kmalu. Rodila se je v Trstu, živi pa v Nabrežini, kadar je doma in ne raznaša slovenske kulture po svetu.

Vaš roman je septembra letos izšel v izjemni družbi, pri založbi La nave di Teseo, ki jo je leta 2015 z dolgoletno urednico založbe Bompiani Elisabetto Sgarbi in s podporo številnih avtorjev ustanovil takrat 84-letni pisatelj Umberto Eco v znamenje upora proti prodaji založniške hiše RCS Libri Berlusconijevemu Mondadoriju. Znotraj RCS Libri je bila tudi založba Bompiani, ki je izdajala Ecova dela. Vas je k objavi romana in nemara tudi k pisanju nagovorila prav Elisabetta Sgarbi, avtorica, filmarka in založnica, ki je leta 2016 odprla Slovenski knjižni sejem, posvečen Italiji?

Res je. Elisabetto Sgarbi poznam že nekaj let in zelo cenim njeno odpiranje slovenski kulturi. Spoznali sva se januarja leta 2013 ob predstavitvi njenega filma o Trstu, v katerem je s svojim pričevanjem nastopil tudi Boris Pahor. Takrat sem za Cankarjevo založbo pripravljala monografijo Tako sem živel – Stoletje Borisa Pahorja, ki jo je založba Bompiani prav tiste dni odločno sprejela v svoj program. Ko je nastala La nave di Teseo, me je Elisabetta Sgarbi nagovorila, naj ji pošljem, če kaj imam. Pa sem vzela iz predala odložen osnutek in začela delati na njem. Pred nekaj tedni je izšla tudi nova izdaja Rebulovega romana Kačja koža, še prej pa ponatis Pahorjevega romana Spopad s pomladjo.

Roman ste posvetili prijatelju in učitelju Borisu Pahorju. Iz občudovanja in hvaležnosti, ker vam je odstrl pogled na marsikaj? Na kaj? Sanja, glavna junakinja, priznava, da je imela srečo, da je spoznala Borisa in si same sebe ne predstavlja brez njegove stanovitne, globoke in igrive prisotnosti. Pa vi?

Srečanje z osebnostjo Borisa Pahorja je bilo zame odločilno: Pahor me je postavil na trdna tla, saj se prek njega soočam z absolutnim zlom in absolutno ljubeznijo. Od njega se učim. Žlahten sogovornik je, kdaj pa kdaj oster, hkrati pa izjemno duhovit. V pogovoru z njim se počutim doma, čeprav z zavestjo, da se pogovarjam z živo legendo, s človekom, ki je preživel najhujše, a ostal zvest samemu sebi, svojemu kategoričnemu imperativu: biti na strani ponižanih in razžaljenih. Sanji iz romana pa Boris pomaga do odgovorov na nerešena eksistenčna vprašanja.

Kako ste se prvikrat srečali z delom Borisa Pahorja? Kdaj, kje in kako ste ga prvikrat srečali v živo? Kako sta začela sodelovati, kako je iz sodelovanja nastalo prijateljstvo?

Boris Pahor je del moje družinske zgodbe: mojemu bratu Aleksandru je bil profesor italijanščine na slovenski nižji gimnaziji v Trstu, z njim je brat ostal v stiku tudi takrat, ko so se Pahorja vsi otepali. In spominjam se, kako je pisatelj sredi 70. let svoje knjige, ki so izhajale v samozaložbi (posebej romana Zatemnitev in Spopad s pomladjo) predstavljal čisto sam, v nezakurjenih dvoranah slovenskih društev po Tržaškem, v svojem težkem zelenem plašču, jaz pa sem na njegove predstavitve spremljala svojega očeta. Zame je bil nedosegljiva ikona. Poznala sem njegov opus in srkala vase njegovo izkušnjo, ki jo je izbrušeno podajal s svojim mediteranskim značajem. In ko so mi leta 1998 na programskem oddelku Deželnega sedeža RAI v Trstu predlagali, da bi posnela televizijski portret Borisa Pahorja, sem ga tudi osebno pobliže spoznala. Tako je nastal dokumentarec z naslovom Pisatelj onkraj senc in zatem še italijanska različica s posnetki intervjujev v Parizu. Zatem sem ga začela precej redno spremljati na predstavitvah in predavanjih ter pisati članke in razprave o njem.

Zakaj ste napisali svoj prvi roman v italijanščini in ne v maternem jeziku, slovenščini?

Ko pišeš zgodbo, imaš pred sabo bralca, predvsem pa sebe pred notranjim ogledalom. Moja junakinja je vzrasla iz arhetipa, ki očitno tli v meni, ki pa ni samo del mene, ampak predstavlja zaznamovanost, usidrano v tržaško in širše primorsko okolje. Med seboj in vsebino sem potrebovala nekakšen filter, da sem lahko bolj svobodno izpovedala Sanjino preizpraševanje o življenju in smrti, identiteti, jeziku, praznini in spominu. Napisati slovensko zgodbo v italijanščini je bil povrh zame velik izziv: soočiti se z uglednim založnikom, številnimi potencialnimi bralci in italijansko kritiko.

Glede na to, da je nekaj mesecev po izidu izšel že drugi ponatis vašega romana, ste uspešno prodrli v zahtevno italijansko literarno okolje. Ali načrtujete prevod v slovenščino?

Ne predstavljam si, da bi kot avtorica sploh lahko obstajala brez svojega intimnega jezika. Zato tudi želim sama napisati slovensko različico, ki ima tudi že slovenski naslov: Nesojena hči.

Kakšni so odzivi na knjigo? Kako jo je komentiral Boris Pahor? Vam je že kdo rekel, da razkrivate žensko dušo, ki se najde v čutenju zapletenih odnosov, pa v opisih narave, barvah, vonjavah, dihu preteklosti? Da naj bere, kdor hoče razumeti žensko dušo?

Priznam, da tolikšnega odziva nisem pričakovala. Za Borisa Pahorja je seveda povsem nenavadno, da vstopa v romaneskno zgodbo kot literarna oseba, saj na literarnega junaka, ki v zgodbi živi svoje življenje, ne more vplivati. Upam, da to upodobitev doživlja kot izraz globokega spoštovanja. Vajeni smo, da v javnosti spregovori s strogim izrazom pričevalca diktature in zla, jaz pa sem ga v teh desetletjih doživela kot izredno modrega človeka z iskrivostjo mladega fanta in sem mu hvaležna za prijateljstvo, ki je posebne vrste. Na drugi strani me preseneča, kako se ženske prepoznavajo v Sanji: v njej je strnjeno življenje številnih žensk, ki so mi pripovedovale o sebi. V zgodbi pa se prepletajo tudi pripovedi in spomini iz preteklosti, saj je Sanja dejansko vpeta v stvarnost, ki se hrani od spomina.

Koliko je v Borisu resničnega Borisa Pahorja? Sta resnični in knjižni junak v avtoričinih očeh eno?

V Borisu je veliko resničnega Borisa Pahorja, v njem je strnjeno moje čustvo do njega, zato mu je roman tudi posvečen kot prijatelju in učitelju. Avtorica ima do svojega romanesknega junaka in do resnične osebnosti dokaj podoben odnos, je pa tudi res, da v teh desetletjih nisem vedno soglašala s Pahorjevimi stališči in mnenji. Zanimal me je predvsem njegov opus, ki je tudi avtobiografske narave, in s poglabljanjem vanj sem v bistvu počastila spomin na moje starše in tiste Primorce, ki so doživeli podobno usodo. Večkrat pa sem dobila vtis, da se okrog Pahorja, odkar je slaven v Sloveniji, Italiji in drugod po Evropi, kdaj pa kdaj zberejo ljudje, ki izkoriščajo njegovo ime in izkušnjo sebi v prid.

Foto: Jože Suhadolnik

V romanu prevladujejo trije dominantni liki, ki imajo zelo jasno identiteto: mlada tržaška Slovenka Sanja, razmišljujoča, globoko čuteča in iščoča se umetniška duša; stari, življenjsko preizkušan Boris, prav tako tržaški Slovenec, vrhunski intelektualec, ki Sanji predstavlja trdnost in duhovni vzor; ter njen 30 let starejši mož Leone, Italijan in predstavnik drugačne kulture. V ozadju so nasilni zgodovinski dogodki, ki preplavljajo sedanjost in se dogajajo na s trpljenjem prepojeni meji med Italijo in Slovenijo. Zgodba je postavljena v resnično okolje, ki je oblikovalo tudi vas na tem koncu zamejske Slovenije.

Ta svet, razpet med Krasom in Mediteranom, točneje med kraškim robom in slovensko obalo od Štivana pa vse do Milj, je moj svet, v njem sem odrasla. Vse te vonjave, to sparcelirano ozemlje, timijan, žajbelj, ribiške poti proti Bregu pod Nabrežino, na drugi strani pa bori, brinje in skale, kraške ograde in doline, vse se je gnetlo v meni od nekdaj. Prav tako je v stiku s Trstom prehajala vame druga tržaška duša, italijanska, ki sem jo prevzemala nekako podtalno, dokler ni vzniknila v zavest, da je moj Trst tudi to: na eni strani slovenski, na drugi italijanski del mene. Da je pretok med obema svetovoma spoj tega, kar sem postala, v kar sem bila vzgojena. Trst je sestavljen iz dveh deljenih spominov, ki se nikoli ne bosta prekrila, ki lahko sobivata, ne moreta pa postati skupni spomin. Meja, ki je od konca prve svetovne vojne delila in razdelila tisoč let staro celoto, ohranja svojo težo. O tem razmišlja tudi Sanja, ko se sooča z nemočjo, da bi človeka, ki ga ljubi in s katerim si želi deliti življenje, prepričala o vrednosti omalovaževane, tlačene, prepovedane kulture, ki je del nje in predstavlja njeno prepoznavno bit.

Nekje ste zapisali, da »predstavlja Boris memorio in Sanja post-memorio, s katero mi, povojne generacije, obračunavamo vsak dan, ne da bi bili sposobni ustvariti kolektivni spomin, kakršen nam pritiče. In da so nam naši starši dolžni predajati ta spomin in domotožje in stkati tisto neotipljivo vez med nami, živimi, in mrtvimi, ki sooblikuje identiteto zanamcev.« Ve pa se, da so generacije, ki so preživele vojne strahote, izdajstva, ponižanja, o tem večinoma molčale ali so se pogovarjale o njih le med seboj. Iz sramu in želje, da ne bi obremenjevale potomcev. Vi ste imeli privilegij, ki so ga imeli le redki vaši vrstniki: človeka, ki je vse to preživel, a pogumno spregovoril. Ste se zato odločili, da bo vaše življenjsko poslanstvo, da ga podprete v njegovem?

Kot sem povedala, je Pahor emblem tega, kar so množično doživljali primorski Slovenci vse od 20. let prejšnjega stoletja. Pahor je o fašizmu in taborišču res spregovoril že v svoji prvi knjižni izdaji, zbirki pretresljivo neposrednih novel Moj tržaški naslov (1948). Bila je pravzaprav izjema v taboriščni literaturi – že leta 1946 je sicer izšel prav tako pretresljivi pesniški dnevnik Iga Grudna z naslovom V pregnanstvo (1946), a strahovite taboriške izkušnje so umetniki v glavnem tlačili v sebi in je naposled privrela na dan šele nekaj desetletij zatem: slikar Zoran Mušič, denimo, je svoj znameniti cikel Nismo poslednji naslikal v 70. letih. Najbrž se prav zaradi tega posvečam avtorjem, zaznamovanim od diktature: Srečku Kosovelu, Alojzu Rebuli, Miroslavu Košuti, Francetu Balantiču … Mislim, da smo dolžni gojiti in posredovati ta spomin predvsem zaradi naših prednikov, ki jim ni bilo vseeno, kaj se dogaja z našim narodom, in so bili za to pripravljeni žrtvovati svoja življenja. Svoboda je zlorabljen pojem. Umevamo jo skoraj kot obliko anarhije, v resnici pa je nekaj izredno dragocenega: je pot, po kateri stopamo v prihodnost.

Boris v romanu je kompleksna osebnost, a kakor iz enega kosa, ve, »kaj je mož storiti dolžan«. Je upornik proti krivicam, trdno na strani ponižanih in razžaljenih. Sanja je tudi kompleksna osebnost, a razdrobljena, negotova, iščoča se. Je ta negotovost razširjena med povojno generacijo mladih zamejskih Slovencev?

Mislim, da je Sanja zelo ženstvena v svoji negotovosti, in pooseblja v bistvu tiste naše Lepe Vide, ki so se skozi povojna desetletja puščale omamiti od drugega, od sveta, od želje, da bi se izvlekle iz svojega na videz perifernega prostora, zaznamovane od zgodovine maloštevilnega naroda. Verjetno so zakon s tujcem doživljale kot neko priznanje, kot nekakšno osvoboditev. V bistvu pa je večkrat šlo za najbolj perfidno obliko zanikanja lastne biti, saj so se ne samo v odnosu do življenjskega sopotnika, ampak predvsem v odnosu do svojih otrok odpovedale maternemu jeziku, za katerega so bili torej njihovi otroci dejansko prikrajšani.

V romanu je začutiti optimizem, ko govorite o slovenski skupnosti, ki se po dolgih letih vrača na svojo kraško zemljo, ki jo je bila zapustila. Mladi se osvobajajo občutka manjvrednosti, ki ga je imela starejša generacija.

Očarljivo, kako se mlajše generacije, rojene po koncu druge svetovne vojne, vračajo k zemlji! Predvsem vinarji so začenjali vrednotiti zemljo čisto drugače, posadili so vinograde s starimi avtohtonimi vinskimi sortami, ponesli to zemljo in njeno zgodovino v svet. Končno so si jo na novo prilastili in to je velika vrednost Krasa, ki danes končno doživlja svoj preporod in živi brez kakršnegakoli manjvrednostnega kompleksa.

Odnos z moškim, pravite v romanu, pogosto prikliče na svetlo krhkost, travme, neskladje, nerazumevanje. Zaupati drug drugemu je izziv. Je šibkost duha, če nisi sposoben zaupati?

Mislim, da je zaupanje nekaj zelo zahtevnega. Zahtevnega za oba človeka, ki vstopata v partnerski odnos. Vsak od nas zavestno ali podzavestno marsikaj prikriva ali zakriva. Pri Sanji in Leoneju gre za ljubezen, kjer oba dajeta, kar zmoreta, tu ne gre za izkoriščanje. Večkrat pa se energija ne pretaka odkrito, kar pomeni, da gre za neko zavestno ali nezavedno prevarantstvo, zaradi katerega je partnerski odnos obsojen na smrt. In mislim, da v takem primeru splahni tudi možnost ali zmožnost zaupanja.

Pomembna tema je tudi boleče hrepenenje, male de vivere. Če upoštevamo, kaj so generacije doživele in preživele: taborišča, pogrome, prepoved jezika, poniževanja, negotovost življenja na območju meje, pri tem pa razvile kljubovalnost z domoljubjem, ki bi Slovencem znotraj meja Slovenije lahko bilo za zgled, nazadnje pa še razočaranje nad ravnodušnostjo prav te Slovenije, ki so ji srčno zvesti, je brezup, ponazorjen v Nori, logična posledica. A vsi se ne vdajo. Boris se ne. Od kod črpa moč?

Boris v knjigi ne ponazarja samo sebe, temveč vso generacijo upornikov, ki so verjeli v vrednost upora. Dejstvo, da je doživel absolutno zlo na svoji koži in ga gledal v svojih tovariših iz lagerja, ki se niso vrnili, predstavlja globoko cezuro med absolutnim zlom, ki nedolžni žrtvi vsili smrt, in individualno bolečino zaradi ločitve, nesrečne ljubezni, smrti … Za Noro, ki je v romanu posrednica spomina, je breme družbenega in individualnega spomina pretežko, kljub temu da je na zunaj zelo uspešna. Nazadnje se umakne s sveta. Nora je postavljena v odnos do Pahorjevih umorjenih tovarišev: ne zmore živeti, njim pa, ki bi radi živeli, ni bilo dano živeti. Globoko me je pretresel Pahorjev stavek, da je še vedno vsak dan v taborišču. To pomeni, da se občutka krivde, da si preživel, ne moreš odrešiti, razen če najdeš kanal, ki ga je našel on: rešitev preko ljubezni, ki jo Pahor imenuje začetek sveta, stvarjenje. On predstavlja resničnost, stvarnost, konkretno zavzetost za manjšinsko narodno skupnost. Do nje se je dokopal s težavo, nam, povojni generaciji, pa je bila dana, samoumevna. Mogoče je prav zato v meni prevladala potreba, da drugim povem, kdo smo kot posamezniki in kot skupnost.

Morju in Krasu so posvečene najbolj lirične strani, v katerih je slutiti pesnika. V knjigi je tudi eno najlepših ljubezenskih pisem, kar sem jih brala. Začeli ste kot pesnica in za svoje pesmi prejeli kup nagrad – najprej v Italiji. Še pesnite?

Pravzaprav je pesem nastajala iz iste potrebe, iz katere je danes nastal roman. Proza vendarle dopušča večjo svobodo, medtem ko verz teži k popolnosti in ima vsaka beseda posebno duhovno ostrino. Pripoved omogoča svobodnejši razvoj misli. Verz sem opustila tudi zato, ker sem se začela poklicno ukvarjati z literarno kritiko, tako da predstavlja izid tega romana čisto nov in vse prej kot enostaven izziv.

Trst med morjem in Krasom velja za mesto z dvojnim obrazom. Kako sta ti dve duši Trsta, kjer ste se rodili in izobraževali, zaznamovali vas osebno? In kako vas je zaznamovala nacionalna dvojnost: slovenska identiteta v državi, ki je slovenski manjšini prizadejala veliko gorja? Je ta dvakratna dvojnost lahko vzrok za »boleče hrepenenje«, ki ga dobro poznate?

Vsi, ki živimo na tej čudoviti zemlji, smo ji zavezani zaradi njene lepote in zgodovine, zaznamovala nas je. Moja knjiga je hommage okolju, v katerem sem odraščala. Slovenska identiteta je del moje biti, zanikati jo, bi pomenilo omalovaževati življenje mojih staršev, mojih starih staršev. Navezanost na identiteto in jezik, ki mu je Kosovel prav v obdobju fašizma izklesal neizbrisen, dokončen etični in estetski kodeks, iz katerega rastemo, me pravzaprav osmišlja. Ob tem pa obstaja še moja druga plat, ki je klila počasi v neposrednem stiku z ljudmi, s spoznavanjem. Obe komponenti pravzaprav žlahtnita druga drugo, stojita druga ob drugi, nikoli pa se ne prekrivata. Seveda pa me ena sama dokončno opredeljuje kot človeka, posameznika in kot sooblikovalko skupnosti, v kateri živim.

»Kikla je toliko močna, kolikor je močan njen rob, pravimo Kraševci,« je ljubljanski srajci zadnjič dejala Kraševka iz Dutovelj. Živite na tem robu in čutite njegovo moč. Kako doživljate razliko med robom in jedrom, Ljubljano, s katerim imate tudi stike?

Vtis imam, da smo Slovenci, ki živimo zunaj meja slovenske države, za Ljubljano in osrednjo Slovenijo zgolj periferija, ki živi od državnega proračuna, skupina ljudi, ki sicer govori slovenski jezik, a se prepoznava v folklori bolj kot v skupni hierarhični lestvici vrednot, ki so del zgodovine in prehod v prihodnost. Že dejstvo, da imamo ministra brez listnice, pove svoje o odnosu Ljubljane do Slovencev v drugih državah in po svetu. Od nekdaj pa sem prepričana, da bi moral obstajati – ne samo na papirju, ampak v zavesti vseh Slovencev, predvsem Ljubljane, ki je zelo centripetalna – skupni kulturni prostor, ki ga še vedno pogrešam. In mi je težko, da moram stalno prepričevati ljudi, kako se slovensko ozemlje ne konča v Sežani ali Lendavi ali na Ljubelju. Slovenci v Italiji, to zagotovo vem, ker na tem delam in v tem čutim svoje osrednje življenjsko poslanstvo, smo ambasadorji svoje kulture, in s tem ne mislim zgolj na literaturo ali umetnost, kar pomeni, da znamo graditi mostove med seboj in drugimi, kljub temu da ti 'drugi' niso bili in včasih še vedno niso prijazni do nas.

Kako sta si s samoto? Na eni strani je za umik v samoto potrebna svoboda, nujna za ustvarjanje. Na drugi pa, kakor pravi Sanja, je »pisatelj bolan od samote. Samota je prekletstvo, v katerem se je sama prav dobro počutila, četudi ji je bilo potrebno vedeti, da jo zunaj čaka topel sprejem. To se je naučila od Borisa, ki je od nekdaj živel življenje samotneža«.

Pahor je brodolomec in brodolomka je bila tudi njegova življenjska sopotnica, gospa Radoslava Premrlova, ki sem jo zelo spoštovala in mi je bila posebno pri srcu. Moja samota je potreba, ki jo čutim, od katere živim. Tu ne gre za odtujenost, temveč za poslušanje in boleče spominjanje na odsotne, ki me spremljata od nekdaj. Mislim, da z bratom glasbenikom to nosiva v svojem DNK. Tak je bil tudi naš tata: moder, redkobeseden, prefinjen opazovalec sveta in ljudi in tu in tam izjemen pripovedovalec. Potrebujem pa zavest, da me nekdo čaka, da sem nekje lahko povsem na varnem.

Ne sina ne hčera po meni ne bo, dovolj je spomina, me pesmi pojo, pravi Vodnik in tudi Sanja, ki nima otrok, nazadnje najde smisel v pisanju. Pa vi?

Tudi sama nimam otrok. Zdi se mi, da sem kakor Sanja, ki se nekako ne more soočiti z uhajajočim časom. Pisanje predstavlja gotovo močan izziv, da v sebi strneš glavni smisel svojega bivanja, da potegneš črto. Zato mislim, da se ta potreba s Sanjino zgodbo v meni še ni izpela.

Prijavi sovražni govor