Tiskane izdaje
Pred 25 leti, natančneje med 3. in 14. junijem 1992, je slovenska delegacija sodelovala na prvi konferenci Združenih narodov, samo 14 dni po sprejetju v organizacijo. V Riu de Janeiru so obravnavali trajnostni razvoj in Agendo 21. V nekaj primerih je Slovenija ta načela izkoristila, v skoraj vseh je bil zraven Mitja Bricelj, večinoma pa jih je pozabila.
Tudi zaradi zgodovine slovenske države bi bilo treba vedeti, da je bilo zasedanje v Riu prvo, na katerem je slovenska delegacija uradno zastopala Slovenijo na konferenci Združenih narodov. Žal tega uradna slovenska oblast ne ve, je dejal Mitja Bricelj, zdaj zaposlen na ministrstvu za okolje in prostor. Na hitro je bilo treba dobiti vse dokumente, z akreditacijami vred, urediti nastanitve, se pripraviti, celo na novo sešiti slovensko zastavo, in nastopiti z izjavo, potem pa podpisati konvencije o podnebnih spremembah, biotski raznovrstnosti in zmanjševanju ogroženosti zaradi širjenja puščav. Te konvencije je podpisal predsednik vlade Janez Drnovšek, ki je prišel v Rio iz New Yorka z zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom in Ignacem Golobom, štiri dni za ministrom za okolje Mihom Jazbinškom in Mitjo Bricljem.
Šivali so zastavo, a uspešno nastopili
»S pomočjo izseljenca – takrat ni bilo interneta ali turističnih agencij, kot so danes – sva postavila tudi stojnico, ki pripada vsaki delegaciji. Predstavila sva Triglavski narodni park in film Reka znova živi, ki je nastal v sodelovanju z nacionalno televizijo. To je zgodba o revitalizaciji Želimeljščice, ki je bila prej povsem uničena z melioracijo. Skratka, vsebinsko smo bili zelo bogati, še Avstrijci niso imeli nič podobnega, le plakate. Nismo pa imeli zastave, ukrojene po pravilih. Tam pa so zahtevali zastavo, veliko sedem krat pet čevljev. Z rjuho, ki so nama jo dali, nisva mogla zraven, dobesedno čez noč smo jo morali prekrojiti in zašiti na novo, da je lahko stala ob drugih,« je Bricelj opisal priprave na eno najpomembnejših konferenc v zgodovini, saj je referenca tudi za pariški podnebni sporazum, v Riu se je namreč vse začelo.
Spomin na šivanje zastave. Foto: Osebni arhiv
Slovenija je tam nastopila tako, kot da je že od nekdaj članica Združenih narodov in ena od 10 odstotkov držav, ki sledijo viziji trajnostnega razvoja. »Naše sporočilo je bilo, da smo zavezani slediti načelom trajnostnega razvoja, kar je bilo tudi zelo dobro sprejeto, imeli smo vrsto tiskovnih konferenc in nastopov,« je povedal Bricelj.
Prvi razumeli trajnostni razvoj
Po konferenci je Slovenija začela smelo izvajati načela, do katerih se je opredelila v Riu. »Na podlagi načel Agende 21 smo pripravili zakon o varovanju okolja, ki je doktrino trajnostnega razvoja sistemsko prenesel v nacionalno zakonodajo. To je bil prvi zakon v Evropi, ki je tako hitro povzel načela konference v Riu, in to celovito, zajel je okolje in razvoj. Ni namreč vseboval le sistema varovanja okolja, temveč je zajel tudi trajnostni razvoj kot doktrino s socialno, ekonomsko in okoljsko dimenzijo, ki naj bi bile uravnotežene. Dejansko je bil to revolucionaren dosežek,« je poudaril Bricelj.
Prenesena načela iz Ria je kmalu tudi pragmatično uporabil v pogajanjih, ko je izbruhnil konflikt zaradi avstrijske hidroelektrarne Golica. Avstrijci so zgradili elektrarno, v Sloveniji pa je bil referendum in po rezultatu te elektrarne ne bi smeli zagnati, čeprav je bila zgrajena skladno s pogodbo med Jugoslavijo in Avstrijo. »Kako to rešiti? Naše zunanje ministrstvo je bilo v šoku. Pa so pogajanja naložili meni. Če ne bi imeli zakona o varovanju okolja, se ne bi zgodilo nič. Samo z načeli konvencije o trajnostnem razvoju, ki vsebuje tudi določila o čezmejnih vplivih in ekosistemu, smo razvili metodo za določitev ekološko sprejemljivega pretoka vode. Na podlagi te ocene so morali elektrarno preprojektirati, na našo zahtevo so uvedli on line seizmološki in hidrološki nadzor. Še danes ni nobene druge podobno nadzorovane hidroelektrarne v Sloveniji,« je povedal Bricelj.
Izjemne koristi znanja
To seveda ni ves izkupiček pogajanj v letih 1992 in 1993. Avstrijska stran je morala plačati tudi nadomestilo občinam in državi, nekaj tudi z ureditvijo cest. »Tako smo z načeli iz Ria prišli od tega, da se nič ne da narediti, saj smo nasledniki jugoslovanskih pogodb, do tega, da smo dobili dodatne investicije za celovito ureditev Bistrice s krajinsko zasnovo, ki je povezala Muto z reko. Že takrat sem videl, da ni hec, če znaš uporabiti konvencije,« je bil jasen.
Mitja Bricelj. Foto: Jure Eržen/Delo
Kasneje je šlo dejavneje na morju. Vse, kar je Slovenija v nasledstvu prevzela od Jugoslavije, se je nanašalo na Jadransko morje. Slovenija je tako naslednica barcelonske konvencije o varstvu morja in obalnih območij. Bricelj s sodelavci je bil tako dejaven, da je bila v Portorožu leta 2005 sprejeta sredozemska strategija za trajnostni razvoj. To je prva strategija za trajnostni razvoj regionalnih morij na svetovni ravni. »Made in Portorož,« je poudaril Bricelj.
Sledila so tri leta uveljavljanja strategije, saj je bilo določeno, da bo Slovenija v času predsedovanja barcelonski konvenciji podpirala razvoj ekosistemskega pristopa (ECAP) za trajnostno rabo morskih in obalnih virov. Ta pristop je leta 2008 evropska komisija prenesla kot metodo v morsko strategijo in priporočila, da to uporabljajo tudi v drugih morjih. To je plod slovenskega znanja in dela. Protokol o integralnem upravljanju obale, ki so ga podpisali v Barceloni leta 2008, je Slovenija ratificirala prva, štiri dni pred Francijo. »Vse to je postalo del evropskega pravnega reda,« je opozoril Bricelj in dodal, da so vse to izpleni načel Agende 21 iz Ria.
Naši evropski predpisi
Podobno je bilo na celini. »Na celinskem delu smo zasnovali celovit pristop za porečje Save in vodili proces priprave sporazuma za sodelovanje v mednarodnem porečju. Slovenija je depozitarka okvirnega sporazuma o Savskem bazenu, ki je edini subregionalni sporazum v Podonavju. To nam zavidajo tudi Nemci, ki imajo zgolj nacionalne zgodbe, mi pa združujemo štiri države in še Črno goro. Sodelujemo s Svetovno banko, razvili smo namreč najbolj napreden sistem za zgodnje opozarjanje na poplave na svetu. V Sloveniji je sistem že vzpostavljen, Hrvaška se pridružuje, podobno tudi vse države nižje ob Savi. Za to se zelo zanima tudi ameriška vlada. Za uporabo sistema pa izobražuje slovenska agencija za okolje,« je pojasnil Bricelj in dodal, da podobnega sistema ni niti na Renu. Informacije o dogajanju na reki se ne pretakajo od Nemčije do Francije, sploh pa ne on line na skupni strežnik.
Svetovna banka podpira sistem čezmejnega poročanja o količinah in dinamiki vode, saj ta omogoča večjo varnost naložb v času podnebnih sprememb, ki prinašajo tako visoke vode kot suše. Omogoča tudi načrtovanje trajnostne rabe vode, od kmetijstva in hidroelektrarn do plovbe in turizma.
Nihče ne pozna duha Ria
Briclja pri vsem tem najbolj boli, da nihče ne ve, da je vse to duh Agende 21. »Tega niti strokovnjaki na fakultetah, ministrstvih in drugod ne vedo. To je moč teh načel v praksi, če jih znaš uporabljati in ti uspe prepričati birokratske strukture, da je ta načela treba uporabljati. Sistem za Savski bazen je tudi nadzor nad viri, če se tako vzame, in ta je v rokah agencije za okolje (Arso). Gre za znanje, ki naj koristi predvsem ljudem v skupnem povodju,« je opozoril Bricelj in spomnil na okoljski steber jonsko-jadranske strategije, ki ga vodi Slovenija. Ta je uporabila načela Agende 21 v pobudi za povezovanje stebrov. »Če uporabiš ekosistemski pristop, dobiš trajnostno mobilnost, modro rast, trajnostno energijo, okolje in turizem,« je dodal.
V Sloveniji sicer govorimo o varovanju morja in da je vse v redu, tuni pa ne pridejo do Tržaškega zaliva. Na izziv, da evropska komisija načrtuje pravila, po katerih bi hrvaške in italijanske velike ribiške flote povsem povozile slovenske male ribiče, je Bricelj odgovoril, da smo ravno zaradi tega v vojni, vendar, kot je prepričan, mora komisija upoštevati trajnostna načela. Pri ribolovu v lokalnih morjih morajo biti poleg naravnih značilnosti upoštevane tudi družbene in ekonomske. »Imamo muzej tuna v Križu, tu je bila razvita avtohtona tehnika lova na tune. Na vzpetini so opazovali, ko so opazili jate tunov, so jih obkrožili s čupami, značilnimi čolni. To nam pripada po evropskem pravnem redu!« je poudaril Bricelj.
V preteklih desetletjih se je zgodil prelom. Tuni ne pridejo več do zgornjega konca Jadrana. Po pravnem redu lahko in moramo uporabiti tradicionalne tehnike, vendar Bricelj ni prepričan, da jih Slovenija zna definirati in oddati pravo vlogo v Bruselj. »To je v Sloveniji težava že leta, da ima na nekaterih ključnih položajih ljudi, ki so preozki v znanju,« je opozoril Bricelj. Nimajo niti prave vizije.
Dolžni so nam 100.000 ton rib
»Mi zahtevamo trajnostno ribištvo. Kaj manjka? Sektor, pristojen za ribištvo, mora to razumeti in si prizadevati v to smer. Mi lahko okoljsko odpiramo oči, pomagamo, a ne moremo nič, če ta sektor ni pripravljen stopiti naprej. Ribje jate nastajajo pri otoku Jabuka. Tam moramo vzpostaviti režim, da jat ne morejo preloviti niti Hrvati niti Italijani. Ena kvota rib mora priti tudi do slovenskega morja, da se bodo vrnili tudi tuni. To nam evropski pravni red omogoča! In evropska ribiška zakonodaja bi to upoštevala, če seveda jasno izrazimo to voljo. Pa jo bomo? Vse to so priložnosti Agende 21. Njena načela so po 25 letih še kako živa, če jih razumeš. Evropski pravni red je nastavljen na ta načela,« je bil jasen Bricelj.
Slovenija piše v Bruselj, da je s trajnostnim ribištvom v Sloveniji vse v redu, čeprav slovenski ribiči ulovijo manj kot 0,5 odstotka rib v primerjavi z ulovom pred letom 1991. »Kako lahko pišeš, da je vse v redu in trajnostno, in kako lahko potem kaj zahtevaš? Hrvati nam bodo rekli le, naj si preberemo lastna poročila, saj je vse v redu. Morali bi poročati, da smo zaradi ravnanja ene države izgubili 99,5 odstotka virov, ki so nam zgodovinsko pripadali in so tudi socialno pomembni. Morali bi poročati, da smo prizadeti, da to v 25 letih znese več kot 100.000 ton rib, kar pomeni, da moramo dobiti nadomestilo v obliki vlaganja v zeleno infrastrukturo in vzpostavitev režimov, kot so bili pred letom 1991. Tako bi se uskladili z evropskimi načeli. To so času primerna pogajalska izhodišča, ne pa neka enostransko zarisana meja na morju, to nam omogoča že evropski pravni red,« je povedal Bricelj in hkrati poudaril, da tega na pravni fakulteti nihče ne uči.
Po teh načelih ne gre za upravljanje naravnih virov znotraj nacionalnih ali celo občinskih meja. »Delamo za jadransko regijo in porečja, to so upravljavske enote,« je dodal.
Imamo tri škatle, Nemčija le dve
Ne nazadnje je Slovenija edina država v Evropi, ki je del treh makroregij, alpske, donavske in sredozemske. »Namesto da bi slovenska administracija ugotovila, kakšno prednost imamo, se je doslej vedno govorilo, da je to breme za državo. Nemčija je tako velika, pa je del le dveh makroregij, malo imajo baltske, pa malo alpske. Kakšna nora percepcija! To pomeni, da imaš tri škatle, v katere lahko greš po denar. Jasno pa je, da je treba za to malo inovativno delati,« je bil oster Bricelj.
Na vprašanje, kje se je izgubil duh iz Ria, je Bricelj odgovoril, da vodilni ne poznajo tega razmišljanja ali duha. Še najbolj zameri uradništvu, ki bi moralo to snov poznati, presnoviti in potem skladno s tem tudi delati. Pa so uradniki raje »poslušni«, prelagajo odgovornost na nadrejene in manj delajo. Načel Agende 21 ne predavajo na fakultetah, nihče ne ugotavlja njenih povezav z evropsko zakonodajo, nič od tega ne učijo niti v šolah. Vsakokratni ministri ali predsedniki vlade tega ne morejo poznati, če uslužbenci ministrstev prelagajo nanje vso odgovornost, ne pa tudi načel, ki bi jih morali poznati že 25 let. »To so dobesedno orodja za vodenje države in čezmejnega sodelovanja po načelih celovitega pristopa,« je povedal Bricelj. A v Sloveniji nihče več ne povezuje stvari, zgodila se je razdrobitev sektorjev in politik.
Država z morjem ni majhna
Za povezave je odlična ravno ribolovna vojna. Bricelj si je zamislil ves scenarij. Slovenija bi po tem scenariju podarila 100.000 ton rib za večjo biodiverziteto, skratka, Slovenija je iz morja v dobro narave potegnila toliko manj rib. Krivci za prelov v Jadranu so znani. Iz tega naslova Sloveniji pripada nadomestilo za zeleno infrastrukturo, tudi od Evropske unije. Slovenija gre namreč naprej z zavarovanimi območji in, nazadnje, tudi z obalno cesto. »Naj se Hrvati in Italijani pridružijo dobri praksi Slovenije. To moramo govoriti, postavljati kot uradno pobudo, publicirati povsod. Nobena država ne more pokazati, da je naredila toliko za morje kot Slovenija. Mi pa govorimo samo o tem, kako malo morja imamo. Mi smo obalna država! Nobena država z morsko obalo ni majhna. To je rekel že belgijski kralj. Po morskem pravu je Jadran naš, seveda za trajnostno rabo. To bi moralo biti naše izhodišče in naš temelj,« je poudaril Bricelj, ki je na koncu pisal tudi utemeljitev za obalno cesto po barcelonski konvenciji.
Dodal je, da je Agenda 21 tako rešitev ponudila, evropski pravni red pa njena načela še dodatno omogoča, zato lahko tako rešitev zahtevamo in tudi argumentiramo. Celovito upravljanje obal, ki ne pozna meja, prostorsko načrtovanje na morju, trajnostna raba, tudi ribjih jat, vse je v direktivah. »Zdaj smo lahko tudi partner za trajnostno ribištvo na Jadranu,« je prepričan Bricelj.
Agendo 21 smo pozabili
Slovenija bi tudi sicer bila precej drugačna, če bi vztrajala pri upoštevanju načel Agende 21. Tudi manj osebnega in tovornega prometa na cestah bi imela. Bricelj je opozoril, da je bila trajnostna mobilnost, ki je popularna zadnjih pet let, nakazana že v Riu. Vse oblike transporta, ki ne uporabljajo fosilnih goriv, imajo prednost. Zapisali so tudi, da je treba izboljšati dostopnost za vse.
Iz Agende 21 je izšel tudi načrt, da bi pripravili tudi lokalne agende, ki bi bolj upoštevale specifike določenih območij. Vendar je to v Sloveniji kar zvodenelo. Poskušala je Umanotera, potem pa je to utihnilo. »Ni pa šlo v nič kot osnova evropskega pravnega reda. Vsa načela Agende 21 so zajeta,« je opozoril Bricelj. Dodal je, da v Sloveniji najbolj manjka zdrave pameti. Ni namreč res, da velikokrat manjka pravna podlaga, to je samo izgovor, saj imamo že »vse stokrat prenormirano«.
Novo žaganje morja
Ekosistemski pristop za morje je Bricelj objavil tudi v zborniku. Opisal je pomanjkljivosti konvencije UNCLOS za razmejitev na morju še iz časov železne zavese, po kateri so oceane »žagali«. To uporabljajo tudi za Piranski zaliv, čeprav je po Bricljevem mnenju zastarela in neuporabna, zlasti za lokalne razmere, v zaprtem morju in s tako zgodovinsko dediščino. To je metodološka napaka od začetka, v 25 letih je nastalo toliko boljših načel, ki so evropska in sodobna, da bi imela bistveno večjo težo.
»Integrirano obalno načrtovanje, coniranje in upravljavski načrt, ki ga mora država voditi pod evropsko zastavo v skupnem morju. To je rešitev za Slovenijo. To je izvedenka iz evropskega pravnega reda. Evropa mi je hvaležna, da opozarjam na to, doma pa težim,« je dejal Bricelj, ki opozarja uradnike, naj ne delajo strategij za slovensko morje, temveč za Jadran, pa ga odslavljajo. Čeprav je po evropskem pravnem redu upravljavska enota za nacionalni načrt celotno Jadransko morje. Tudi porečje Save je upravljavsko območje, zato je treba dejavno sodelovati s Hrvati, Bosanci, Srbi in Črnogorci.
Naredili so tudi motivacijske filme in drug material, ki je povezal morje, Alpe in človeško ribico. UNEP je to nagradil, pri nas pa ni nihče rekel nič. Imamo nizko viseče zrelo sadje, pa neka druga liga uradništva reče ne. Bricelj je poudaril, da bi uradništvo moralo biti kvalificirano in odgovorno, vendar je to izginilo, uradniki so se naučili živeti v senci. Če daš predlog, je treba delati tudi ponoči. Vendar tisti, ki dela, ni nagrajen. Ni pa res, da Slovenija nima znanja in projektov, vprašanje je le, kako eno in drugo uporablja.
»Slovenija ima božansko lokacijo, je povirna država in ima morje. Da ne bi znali tega odgovorno upravljati pod evropsko zastavo, je greh. Evropski skladi, z Adrionom vred, pripravljajo nove pozive, bomo mi prijavili projekte? Trajnostno ribištvo, zelena mobilnost in kultura, to je Sloveniji pisano na kožo, če seveda to hoče,« je poudaril Bricelj. ●
