Marco Steinberg: Državam manjkajo voditelji in pogum za spremembe

Se bodo njegovih pogledov nalezli tudi v javni upravi? Lanske razmere so pokazale, kako slabo je država pripravljena na reševanje globalnih problemov.

Objavljeno
31. december 2015 12.54
Lenart J. Kučić
Lenart J. Kučić
Kaj najprej pomislijo ministri, državni uradniki ali poslovneži, če jim omenite sestanek z oblikovalcem? Da jim boste preuredili pisarno, je dejal finski predavatelj in svetovalec Marco Steinberg. Vendar bi moralo imeti oblikovanje v politiki precej pomembnejšo vlogo, kot je iskanje primernega prostora za pisarniški fikus in umetniško sliko.

Steinberg ima za oblikovalca precej neobičajen življenjepis. Njegovo področje je oblikovanje državnih ustanov, javne uprave in drugih družbenih sistemov, kjer morajo posamezniki učinkovito opravljati skupne naloge in uresničevati javne politike. Takšno sistemsko oblikovanje je precej podobno načrtovanju računalniških iger in spletnih storitev, kjer je treba natančno spoznati uporabniško obnašanje, proučiti človeško psihologijo in odpraviti največje ovire, zaradi katerih spregledamo dobre zamisli in pobude.

Ko je kot gostujoči profesor na ameriškem Harvardu vodil prenovo nacionalnega projekta za pomoč pri srčnem zastoju, se je naučil, da zdravstvo ni medicinsko vprašanje. Javno zdravstvo je izjemno kompleksen preplet politike, gospodarstva, kulture in čustev, ki jih je treba upoštevati pri oblikovanju učinkovitega zdravstvenega sistema. Te izkušnje je pozneje uporabil na finskem razvojnem skladu Sitra, ki financira in razvija projekte za izboljšanje finskega gospodarstva in javnih politik.

O pomenu oblikovanja pri načrtovanju in upravljanju sodobnih družb je Steinberg spregovoril na predavanju v ljubljanskem muzeju za arhitekturo in oblikovanje. Organizatorji pa upajo, da se bodo njegovih pogledov nalezli tudi v slovenski javni upravi. Lanske gospodarske, varnostne in socialne krize so namreč pokazale, kako slabo je država pripravljena na reševanje globalnih problemov. In kako hitro se v takih razmerah razbohoti populizem.

Vaš sodelavec na Sitri in nekdanji finski premier Esko Aho je pred več kot desetimi leti uporabil izraz oblikovanje javne politike, ko je predstavljal spremembo prometne ureditve v Helsinkih in danskem Københavnu. Tudi zanj je bil promet oblikovalski problem. Ste ga vi okužili s takšnim razmišljanjem?

Ne upam si prilastiti takšnih zaslug (smeh). V severnih evropskih državah se oblikovalci in arhitekti že med študijem srečajo z idejo sistemskega oblikovanja – da z vsako stavbo, ulico ali javno storitvijo vplivamo na življenje v družbi. Promet je zelo dober primer sistemskega problema. Evropske prestolnice so stare tudi po več kot tisoč let in niso prilagojene osebnemu prevozu z avtomobilom. V Helsinkih smo imeli vse več težav zaradi gneče in onesnaženja. Mestne oblasti so najprej pomislile, da je treba razširiti ceste in zgraditi obvoznico, vendar bi s tem samo prestavili problem za nekaj let. Edina trajna rešitev bi bila zmanjšanje števila avtomobilov v mestu. To pa je mogoče samo z radikalno spremembo prometne politike.

Boljšim javnim prevozom, davkom na osebna vozila ...?

In zelo natančnim poznavanjem uporabniških navad. Ljudje smo načeloma praktični. Pri izbiri osebnega prevoza upoštevamo zelo različne dejavnike: čas, stroške, udobje in tudi vrednote, ki vplivajo na njihove odločitve – od varovanja okolja do zdravja ali potrebe po družbenem statusu. Če bomo ljudem samo dvignili davek na avtomobile in jim ne bomo dali ničesar v zameno – denimo boljšega javnega prevoza ali spodbud za ekološko obnašanje –, takšen ukrep ne more biti uspešen. Prav tako se ne smemo omejiti samo na majhne izboljšave avtomobilske kulture, ki smo ji po drugi svetovni vojni podredili prometno politiko. Prometni režim lahko spremenimo šele, ko smo pripravljeni vzeti prostor osebnemu avtomobilu. Takrat pa vidimo, da nismo ujeti samo v prometno infrastrukturo in lobije avtomobilske industrije, ampak tudi v načine odločanja.

Načine odločanja?

Mestni uradnik ali politik si lahko predstavlja novo obvoznico, novo križišče ali novo kolesarsko pot, precej teže pa si zamisli mesto brez avtomobila. Tudi zato, ker izhaja iz lastne izkušnje, saj se je že kot otrok prevažal v avtomobilu, naredil vozniški izpit, zbiral denar za prvi avtomobil, najel garažo in si z napredovanjem izboril mesto na službenem parkirišču. To ni samo problem prometa. Vse evropske vlade morajo iskati rešitve za velike strukturne težave. Ubadajo se s finančno, socialno, okoljsko in migracijsko krizo, ki jih ni mogoče rešiti z orodji iz preteklega stoletja: večjo produktivnostjo in učinkovitostjo. Migracije ni mogoče ustaviti z vojsko in ograjami ali jo zajeziti z gradnjo večjih begunskih centrov. Zaposlenosti ne bo več mogoče povečevati s spodbujanjem potrošnje, večja produktivnost ne bo rešila socialne države, prevladujoči ekonomski modeli ne bodo ustavili okoljskih sprememb. Ker politika nima odgovorov na ta vprašanja, se je tudi sama znašla v hudi krizi identitete. Ideja vodenja je namreč zelo povezana z vednostjo, obljubo gotovosti.

Gotovost pa lahko danes obljubijo samo populisti?

Za razmah populizma niso krivi samo politiki, ampak si moramo ogledalo nastaviti tudi volivci. Smo pripravljeni izvoliti politika, ki bo kampanjo zgradil na sprejemanju negotovosti in tveganja? Ki bo priznal, da nima rešitve za finančno krizo, da ne more obljubiti varnosti pred terorizmom in da ni mogoče vrniti države v namišljeno idilično preteklost, ko nismo poznali brezposelnosti in se po ulici niso sprehajali drugačni sodržavljani? Namesto tega večinoma volimo politike, ki ponujajo jasne odgovore – čeprav napačne in neučinkovite. Kot volivci jih silimo v obljube, ki jih ne morejo izpolniti, potem pa jim očitamo nenačelnost, dvoličnost in laži. Vse to krepi ciničen odnos do politike.

Britanski premier Winston Churchill je med drugo svetovno vojno povedal državljanom, da jim lahko do zmage nad nacizmom obljubi samo znoj, kri in solze. Kaj bi morali obljubiti sedanji politiki? Negotovost, tveganje in ...?

Pogum. Tega med odločevalci najbolj pogrešam.

Pogum pogrešate bolj kot vizijo?

Idej, dobrih praks in vizije v resnici ne manjka. Na čisto vsakem področju boste našli teoretično ali praktično rešitev, ki je učinkovito rešila določen problem ali vsaj na papirju zveni zelo obetavno. Vendar jih skoraj nihče ne upa uvesti ali preizkusiti. Pred nekaj leti smo sodelovali pri delu prenove finske javne uprave, s katero smo hoteli bolje povezati vladne službe in informatizirati upravne storitve. Naša skupina je imela dostop do najvišjih predstavnikov države: premiera, ministrov in visokih državnih uradnikov. Večkrat so se srečali s predstavniki britanske javne uprave, ki so pred leti uvedli podoben projekt. Vsi so se strinjali, da je reforma nujna, in so podpirali naše predloge. Ko je bilo vse pripravljeno, nas je čakal samo še zadnji sestanek. Tam pa se je projekt ustavil.

Zakaj?

Nihče ni hotel prevzeti odgovornosti. Vsi ministri, ki so nam na zasebnih srečanjih povedali, da verjamejo v projekt, so se na vladnem sestanku umaknili. Nihče ni bil pripravljen zagotoviti potrebnega denarja in se odločiti, da začnemo prenovo. Nekaj sogovornikov mi je celo priznalo, da podpirajo spremembe in si jih celo želijo, ampak se nočejo sami izpostaviti in prevzeti odgovornosti. Na tistem sestanku sem spremljal učbeniško skupinsko dinamiko. Vsi so samo čakali drug na drugega. Premier je čakal ministre, ministri so čakali premiera in trenutek je bil zamujen.

Če bi premier v tistem trenutku podprl prenovo, bi mu sledili tudi drugi?

Skupina ne podpre kogar koli. Podpre tistega, ki ga spoštuje. Vodjo, ki se zna izpostaviti in podpreti spremembo, nov način razmišljanja. Samo takšni posamezniki lahko povežejo racionalne rešitve s čustvenim nabojem, ki potegne za sabo celotno skupino. Te vloge ne moremo prepustiti državnim uradnikom in profesionalcem – oni so samo izvrševalci neke vizije, ki jo morajo imeti politiki. Zato bi se morali sodobni politiki zgledovati po uspešnih športnih trenerjih, ki igralce povežejo v ekipo, ki je večja od vsote posameznikov, in skupini omogočijo, da izoblikuje skupen cilj in ga uresniči. Vendar takšnih politikov v Evropi skoraj ne srečam. Niti na najvišjih funkcijah, med ministri in premieri.

Starogrški zgodovinar Tukidid je v zgodovini peloponeških vojn pred več kot dvema tisočletjema pokazal, da je kriza ponavadi okrepila avtoritarno in vojaško Šparto ter načela trgovske in demokratične Atene. Bo sedanja kriza dala priložnost političnemu trenerju ali je bolj verjeten vzpon novega očeta naroda in vojskovodje?

Ekonomisti in menedžerski teoretiki radi povedo, da postanemo ljudje v krizi najbolj iznajdljivi, zato je kriza mati inovativnosti. Ti avtorji se spogledujejo z evolucijsko teorijo in iščejo pozitivne primere v svetu podjetništva, kjer se je mogoče z drznostjo, novimi idejami in odločnim vodstvom izumiti na novo ter se zavihteti na vrh prehranjevalne verige. Če govorimo o politiki, pa je to zelo sporna trditev, saj bomo v evropski in svetovni zgodovini zaman iskali državo, ki je kot feniks vstala iz pogorišča krize. Družbenemu razpadu skoraj vedno sledi temačno obdobje revščine, brezvladja in vsesplošnega nazadovanja, ki ga je zelo težko ustaviti brez politične volje in zunanje pomoči. Kriza v državni upravi in javnem sektorju nikoli ne spodbudi inovativnosti, ampak ima po mojih izkušnjah ravno nasproten učinek: oklepanje starega načina dela, zapiranje in nadevanje plašnic. V takšnih okoliščinah ni mogoče trezno in strateško razmišljati, ampak se pojavljajo priložnosti za špartanski tip politika.

Je lahko takšen politik uspešen? Kitajska je bliže Šparti kot Atenam, ampak se njena moč krepi.

Odvisno, kaj za vas pomeni uspešnost. Finsko je bilo treba po drugi svetovni vojni postaviti na novo – zgraditi večino infrastrukture, utrditi državni aparat in ustanoviti vse potrebne javne službe. V tistem obdobju je bilo treba delovati od zgoraj navzdol, čeprav se morda zdi takšen način preveč avtoritaren ali zastarel. Podobno velja za Kitajsko, saj je morala v zadnjih desetletjih ujeti velik razvojni zaostanek, pri čemer je bil njihov hierarhičen in zelo patriotski način vodenja države zelo učinkovit. Drugo vprašanje pa je, ali so bili pri takšni učinkovitosti tudi uspešni. Mesta gradijo po zelo zastarelih urbanističnih konceptih. Njihova vlaganja v infrastrukturo in gradbeništvo so podobna tistim, ki so jih v petdesetih letih prejšnjega stoletja spodbujali v ZDA. Kar pomeni, da utegnejo že v prihodnji generaciji postati ujetniki teh odločitev.

Ujetniki?

Velika vlaganja v infrastrukturo so bila za povojno ekonomijo ZDA izjemno koristna. Z njimi so ustvarili na stotine tisočev delovnih mest, krepili industrijo, spodbujali inženirske in proizvodne inovacije ter omogočili učinkovit pretok blaga in storitev. Danes pa so ujeti v staro infrastrukturo, ki jo je vse teže vzdrževati. Avtoceste jim propadajo, mostovi se podirajo, številna letališča so na meji varnostnih standardov. Za vse te objekte je treba skrbeti, ampak državi zmanjkuje denarja. Poleg tega se stare infrastrukture oklepajo zelo vplivni lobiji, kar še bolj zavira spremembe. Kitajsko čakajo podobne težave, saj posledice sedanje gospodarske rasti prelagajo na prihodnje generacije. Njihove strateške odločitve pa ne bodo omejene samo na Kitajsko, saj so dejanski lastniki velikega dela ZDA in nadzorniki znatnega deleža naravnih virov, zlasti v Afriki.

Kaj pa, če Kitajska izbere drugačno razvojno pot, ko bodo zgradili manjkajočo infrastrukturo?

Tudi to je mogoče, vendar sem po dvajsetih letih življenja v ZDA ugotovil, da velike države niso primerno okolje za družbene inovacije. V tako velikih sistemih je skoraj nemogoče poiskati soglasje, kako reformirati zdravstvo ali kakšna naj bo politika do okoljskih sprememb. Velike ekonomije so bile inovativne po drugi svetovni vojni, zdaj pa niso več – ne glede na državo ali njeno politično ureditev. Zato ne verjamem, da lahko od Kitajske pričakujemo velike družbene inovacije. Morali jih bomo poiskati drugod.

Kje?

Sprva sem domneval, da so za takšne inovacije primerne majhne in dobro razvite države, kakršni sta Finska in Slovenija. Vendar imajo tudi majhne države enake težave: manjkajo jim voditelji in pogum za spremembe. Še največ dobrih primerov sem našel na krajevni ali lokalni ravni. V Evropi je zelo veliko manjših mest ali mestnih četrti, ki so razvile nove načine sobivanja, odločanja ali razvoja. V številnih javnih upravah so posamična ministrstva ali javne ustanove pripravile rešitve, ki so izboljšale dostopnost javnih storitev in povečale angažiranost državljanov. Podobno velja za posamične šole, vrtce, bolnišnice in fakultete. V vseh primerih pa manjka politične volje in poguma, da bi takšne dobre prakse razširili po vsej državi – javni upravi, šolstvu ali zdravstvu.

Kaj je za vas družbena inovacija, po kateri bi se morali zgledovati?

Vzemimo spet promet ali javno zdravstvo. Ko smo na Finskem pripravljali reformo obeh področij, smo najprej pogledali k sosedom. Uporabili smo nekaj zamisli od Dancev, priredili švedsko platformo, analizirali norveške primere in na koncu pripravili svoj pilotski model. Tako običajno države iščejo rešitve za svoje težave. Kaj pa, če hočemo najti model za globalne migracije ali globalno segrevanje? Tega modela nima še nihče. Po nikomur se ne moremo zgledovati ali uporabiti njegove rešitve. Treba ga je poiskati in tu potrebujemo družbene inovacije, kjer lahko politikom pomaga oblikovalska skupnost.

Ker je vajena reševati probleme, za katere še ni uveljavljenih rešitev?

In ker znamo delati s prototipi. Pri oblikovanju družbenih inovacij moramo zelo dobro poznati razliko med negotovostjo in tveganjem. Dokler ideje ali modela ne preizkusimo v praksi in ne pridobimo osnovnih informacij, govorimo o negotovosti. Ko smo ga preizkusili vsaj na omejenem vzorcu uporabnikov – delu javne uprave, križišču ali mestni četrti –, se lahko začnemo pogovarjati o tveganjih in ocenjevati, katera tveganja so politično sprejemljiva. Zato bi morala država spodbujati družbene inovacije, podpreti družbene prototipe in jih najprej uvesti pri sebi. Vodilni politiki in uradniki imajo vse možnosti in mehanizme, da bi poskrbeli za enakomernejšo distribucijo inovacij, a tega ne storijo. Prav tako ne uporabijo dobrih primerov za nova merila uspešnosti, po katerih bi se morali zgledovati vsi. Namesto tega smo se sprijaznili, da se je treba v javnih ustanovah in politiki ravnati po najslabšem in kompromisno iskati najnižji skupni imenovalec, ki se bo z vsako novo krizo še znižal. Tako se bomo težko izognili novemu temačnemu veku. Časa za korenite spremembe pa imamo vse manj.